Jetična

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Jetična
Davorin Petančič
Izdano: Vigred 15/4 (1937), 141-146
Viri: dLib 4
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Zgodnje jutro v pozni jeseni je bilo. Mimica je sedela na štedilniku, lupila krompir in pela. Vesela je bila kakor vedno. Zdaj pa zdaj je pogledala Leona, ki je sedel pri mizi in z vnemo zajutrkoval. Ko je končal, je odrinil posodo od sebe in se obrnil k Mimici. Pogledala sta se in se nasmehnila.

»Kako vam je?« je vprašal s posebnim naglasom.

»Hm! Kako? Dobro. Saj vidite: smejem se in pojem.«

»A včeraj ni bilo tako,« je dodal tišje Leon.

»Nič hudega ni bilo. Tistih par kapljic krvi!? Kaj je dejal zdravnik?«

»Ne vem. Z oskrbnikom je govoril dalj časa.«

»Poslušajte! Ali gospa ve, da sem bljuvala kri? Resnico mi povejte! Zdi se mi, da hočete nekaj skrivati pred menoj. Povejte! Na vse sem pripravljena.« Njen glas je zvenel proseče.

»Saj vam pravim, da ničesar ne vem. Mislim, da gospa še ne ve. — Oskrbnik pa —, ne, nič! ... «

»Kaj je z oskrbnikom?« je vprašala naglo, kakor v zli slutnji.

Leo je molčal: živel je od milosti.

»Nočete? Prav! Že vidim, da ste vsi proti meni!« je kar bruhnila iz sebe čez čas. Slutnja je postajala vsa večja ...

Leo je naslonil komolec na mizo, zaril prste v lase tako, da mu je čelo počivalo na dlani in se zamislil: Mlada vdova je. Za staro mater skrbi in otroka. Če bo morala iti, kje bo dobila na zimo drugo službo? Ne dobi je ...

Mimica je globoko zavzdihnila, vstala in začela sipati olupljeni krompir v lonec. Ko je bila gotova, je vzela šivanje in se sklonila nadenj. Z roko je šla mimo čela, kakor da bi hotela odgnati neprijetno misel ... Nato je pela ...

*

V sobi je pozvonilo. Gospa je vstala. Mimica je hitela, a še preden je pripravila zajtrk, so se že odprla vrata in v kuhinji se je prikazala gospa, napol oblečena, zavita v dolgo rožnato haljo.

»Ekonoma mi pokličite! Mudi se. Odpotujem.«

»Zdaj pride,« je pomislila Mimica in šla po oskrbnika.

Oskrbnik je bil mlad, visok in slok. Nekaj čudnega je gledalo z njegovega obraza: čisto pravilen je bil, le lica so mu bila preveč rdeča in oči vedno vlažne. Posebnost njegova je bila, da se je strahovito bal bolezni.

Vstopil je, potrkal na vrata gospejdne sobe, odprl in vstopil. Mimica je čakala obsodbe. Še vedno je upala: veliko vero je imela v ljudi.

Gospa je sedela v naslonjaču in kadila fino cigareto.

Ko je vstopil oskrbnik, je leno stegnila roko, otresla pepel s cigarete in začela:

»Danes popoldne odpotujem. Čez zimo boste sami. Imate kake posebne predloge?«

» ... Čez zimo ne rabim toliko poslov, pa sem mislil, da bi odpustili enega ... «

»Zdaj, na zimo? Katerega mislite?«

»Mimico ... « je izvlekel z muko oskrbnik iz sebe.

»Njo? Ona je vendar najbolj pridna. Nje ne pustim. Sicer pa lahko ostanejo vsi kakor prejšnje leto.«

Oskrbnik je molčal. Težko mu je bilo.

»No, ničesar nimate?« Gospa je postajala nestrpna.

Oskrbnik je vedel: »Zdaj, sicer bo prepozno!«

»Mimica mora vstran, sicer grem jaz!«

»Čemu ravno ona? Kaj je med vama? Povejte brž! Nimam mnogo časa,« je silila gospa.

»Mora! Jedko ima ... «

»Ona? Od kdaj? Ni mogoče! Kako vi to veste? ... « so se vrstila vprašanja gospe, ki se je hudo razburila.

»Kri je bljuvala včeraj. Zdravnik je bil pri njej in mi je povedal, da je jetična ... Saj ni čudno, tudi njen mož je umrl na tej bolezni.«

»Res?! Torej res! In meni je stregla! ... V prsih me nekaj tišči! Seveda! Zdaj razumem! Brž avto! ... Oh strašno! Kaj poreče mož, če izve, da sem nalezla ... «

Razburjena se je dvignila, kakor da bi jo kaj zbodlo in se začela napravljati.

Oskrbnik je stal nemirno in vrtel klobuk med prsti.

»Kaj še stojite? Avto! Pa — Mimico — odpravite jo! Dvojno plačo ji dajte! Naj gre še danes! ... «

Oskrbnik je šel. Zunaj je pobesil pogled pred njo. Bilo ga je sram. Zdelo se mu je, kakor da bi nekdo proseče klical za njim. Klobuk je potisnil na oči, da ne bi videl ničesar. V sobi se je sesedel na postelj. Utrujenost je čutil po vsem telesu. Prihajale so težke misli, a jih je izganjal in se prepričeval: »Nisem kriv. Moral sem ... «

Gospa je odpotovala s silno naglico. Ni mogla strpeti več v teh sobah. Mislila je, da plava po zraku brezštevilno bacilov. Njena pot je šla v Pariz, v mesto »zdravja«.

Mimica je bila strta. Vse je slišala ...

*

Večer. Mimica je v svoji sobi in poje. V kuhinji večerja Leo, ki se je pripeljal iz mesta iz šole. Posluša petje Mimice, posluša in ve, da se je že zgodilo. Težko mu je v duši, ker ji ni prej povedal. Morda bi bila ostala. Tako dobra je bila z njim!

Petje je utihnilo in naenkrat stoji poleg njega. Ozre se in se zagleda za hip v njen lepi, a izmučeni obraz. Ostane brez besede. Ona stoji pred njim kakor sodnica in mu gleda v oči s čudnim nasmehom.

»Leo, nocoj bova plesala,« ga je povabila nepričakovano prijazno.

»Saj sem vam že povedal, da ne znam.« Glas se mu je tresel. Mislil je: umirajoči labud! Petja in plesa se ji hoče.

»Vseeno. V slovo hočem plesati z vami. Obljubila sem vam, da vas naučim.«

» ... v slovo?« Stokal je.

»Da, v slovo. Jaz grem, vi ostanete. Prav je, da mi niste povedali, sicer bi morali tudi vi odtod. Za vas bi bilo škoda. Za me? Ni!«

Leon je videl, da ji je hudo. Dlan si je položil pred oči, da bi je ne videl, ker se mu je zdelo, da se bo razjokala. Ko je zopet umaknil roko, je ni bilo več pri njem ...

Oskrbnik se je vrnil. Pijan. Bal se je stopiti pred Mimico in ji povedati. Odlašal je. Šele ko se je upijanil, mu je prešla slaba vest in se je opogumil.

Nič ni pozdravil. Leo je stopil do njega in ga pozdravil, a on se niti zmenil ni zato, samo s hripavim glasom je zaklical Mimico. Prišla je s smehom na obrazu. »Nič ne ve,« se je skoro oveselil oskrbnik. Leon je odšel. Za mizo sta sedla oskrbnik in Mimica.

Začel je: »Gospa mi je naročila —« 

»— da mi odpoveste službo,« je nadaljevala Mimica.

»Kdo vam je to povedal? Aha, Leo, gotovo Leo! —

»Nihče mi ni povedal. Sama sem vse slišala.«

»Še boljše!« Položil je denarnico na mizo, ji naštel denar in vprašal:

»Ste zadovoljna? Kdaj odidete?« 

»Še nocoj.«

»Dobro. Na spomlad pa se oglasite, vam bom za službo poizvedel.«

»Hvala. Drugim bi smela služiti, samo vam ne —« 

»Ne gre se tu za me. Višji interesi so tu —« 

»Pustite me!«

Ko je bil že zunaj, se je spomnil, da se je pozabil posloviti. Mislil je, da bi se vrnil, pa se je premislil, zamahnil z roko v zrak in dejal sam pri sebi: »Saj je vseeno!«

*

Mimica je ostala sama. Niti ene misli ni imela. Pred njo na mizi je ležal denar.

»Ta dvojna plača! Kakor da bi beračila za njo.« Vzela ga je in ga vtaknila v žep Leonovega suknjiča, ki je visel na steni.

»Obeda nima.« 

Ura je bila deseto.

»Še nocoj ... Dve uri še!« 

Koraki ... Leo ... »Kje ste bili?«

»V uti sem sedel in mislil na vas.« 

»Na me?«

»Da, na vas. Mislil sem, kje bi dobila službo, pa se ničesar nisem mogel domisliti.«

»Pustite! Že vem, kaj bom storila — —«

Zamislila se je za trenutek in potem dejala:

»Pojdite z menoj! Plesala bova. Še dve uri imam časa.«

»Dve uri samo?«

Prijela ga je za roko in ga vodila v salon. Posedla sta na zofo in si zažgala cigareti. Moder dim se je valil po sobi proti veliki sliki gospe na steno obešeni ... Vse je bilo tiho ... Mimica se je spomnila na gramafon. Navila ga je in nastavila ploščo.

»Plešiva!« je zapovedala in ovila svoji roki okoli njegovih.

Igla je krožila po plošči. Mimica in Leo sta plesala — — —

*

Ura je začela ... Oba sta strmela na mestu in Mimica je skoro na glas štela: »Ena! dve! Pol ure še. Potem je konec.«

»Saj vam ni treba hoditi nocoj. Nihče vas ne sili.«

»Opolnoči grem. Oskrbniku sem rekla tako in besedo hočem držati.«

»Zjutraj, s prvim vlakom pojdite! Noben vlak ne vozi nocoj. Peš do mesta? Celi dve uri — —«

Mimica je vedela, da Leo ne sluti ničesar. Premalo je še živel.

»Grem, da se preoblečem. Hiteti moram.«

Odšla je v svojo sobo. Slačila se je hitro, na nič ni pazila. Umila se je in začela oblačiti. Po vsej sobi je dišalo po milu. Gledala je obleko in izbirala.

Odločila se je za temno modro. Pod vratom se je tesno zapenjala, pas jo je tesnil, navzdol pa je padalo krilo v valovitih gubah skoro do tal. Delala je z vneto naglico. Močno, pa skoro tuje hotenje jo je zagrabilo in obleklo ...

Leo je sedel na zofi še vedno in gledal venomer v kazalec na uri, kakor da bi hotel s samim pogledom ustaviti, da bi nikar ne pokazal polnoči. Pa — nič ni pomagalo, kazalec je drsel, minuto za minuto ...

Rdečica na obrazu je kazala lahno razburjenost, sicer pa je hodila ponosno. Vsa lepa je bila: gospa. Še je prisedla k Leonu.

»Še deset minut,« je dognala. »Še eno cigareto! V slovo —«

Dim je zopet plaval po sobi ...

Leo se je dvignil, stopil k uri in jo ustavil.

»Kaj delate? Kar mora priti, naj pride! Uro morete ustaviti, časa ne morete.«

Zopet je pela ura na steni izmučeno svojo pesem. — — —

*

Molk.

Obrnila se je: »Vas smem v slovo poljubiti?«

Leo je bil ves onemogel; pa se je zavedel:

»Seveda. Dobra ste bili z mano.«

»Sama si bom vzela plačilo za svojo dobroto,« je pomislila Mimica, pa je vseeno obe dlani položila na njegovo lice in se dotaknila s svojimi ustnicami njegovih ...

»Spremim vas,« je zadrhtel v prošnji Leo.

»Ne! Ne pustim.«

Nekaj se je v Leonu zamajalo. Ostro mu je padlo v dušo: Zgubljena!

»Vi, vi se hočete? ... «

Mimica mu je položila roko na usta in naglo skoro zaopvedala:

»Ne izgovorite! Obsodili bi me! — Molčiva še to minuto!«

Molk.

*

... Dvanajst! ...

Skočila sta oba v hipu na noge.

»Iti moram!«

»Nikamor ne hodite, prosim vas, ostanite! Pomagam vam ... «

»Ne. Nesrečna sem, vi ne smete biti! Zbogom!« je še rekla, ugasnila luč in zbežala — — —

Leo je ostrmel na mestu, se zavedel, zakričal z jokavim glasom dvakrat: »Mimica! Mimica!« Odgovoril mu ni nihče. Gluha tema je bila okoli njega. Dotipal se je do vrat in bežal na prosto - - -. Pri mlinu je padala in šumela voda, sicer pa je bilo vse tiho. Zaklical je še enkrat na vse grlo: »Mimica!« in nastavil uho. Ona mu ni odgovorila. Samo pes je zamolklo zatulil pri mlinu in čudno so šumeli valovi Drave v dalji ...

Leo je bežal, bežal — — —