Jesenska pesem (Meglice prosojne

Jesenska pesem (Meglice prosojne), 1955 Vera Albreht

Spisano:	Alenka Župančič
Viri:	Vera Albreht, Jesenska pesem, Obzornik, 1955, št. 10, str. 828.
Dovoljenje:	Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Meglice prosojne, ležijo spokojne
nad ločjem uvelim nevidnih močvar,
nekje sredi gmajne, v obrisih brezkrajne,
topole že gole vrtinči vihar.

Na bregu potoka, zravnana in sloka,
zamaknjeno čaplja v globine strmi;
le črni kobuli se niso razsuli
še v meji na veji, ki sad jo krivi.

Kar v srcu je spalo, prav vse je ostalo:
topoli, močvirja, napol podrt most …
Tu vsaka stopinja na čas me spominja,
ko z mano hodila je moja mladost.
}}