Jesenska pesem (Meglice prosojne

Jesenska pesem (Meglice prosojne), 1955 Vera Albreht

Spisano	Alenka Župančič
Viri	Vera Albreht, Jesenska pesem, Obzornik, 1955, št. 10, str. 828.
Dovoljenje	Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0
Stopnja obdelave	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.

Meglice prosojne, ležijo spokojne
nad ločjem uvelim nevidnih močvar,
nekje sredi gmajne, v obrisih brezkrajne,
topole že gole vrtinči vihar.

Na bregu potoka, zravnana in sloka,
zamaknjeno čaplja v globine strmi;
le črni kobuli se niso razsuli
še v meji na veji, ki sad jo krivi.

Kar v srcu je spalo, prav vse je ostalo:
topoli, močvirja, napol podrt most …
Tu vsaka stopinja na čas me spominja,
ko z mano hodila je moja mladost.
}}