Jesen (Urban Jarnik)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Jesen
Urban Jarnik
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Hladnejši žé véter píše,
Sončna ískra oslabí:
'Z drévja lístje hlad pobríše,
Lastevca od nas beží.
Tíhe so veséle tice,
Le pomlad želujejo:
Govoreče pa tarice
Sméha dosti najdejo.

Trta z grozdami bogàta
Se po nogradéh muzí,
Da jesén stókrát kopáta,
Kar pomladni cvét želí:
Vínce sladko je perzrelo,
Plačo dá nogradniku;
Télo bode se pregrélo,
Posmehovalo se mrazú.

Tam po skednjah pokotanje
Slíši se naštímano,
Slajši dišalo bo spanje
Z délami pervableno!
Prazni bojo skóz' netrudnost
Vrti, gníve, nógradi;
V mrzlej zimi pa perludnost
V néčene jispè zletí.

Vrtno drévje trudno kíma,
S sadjam je potvarjeno;
Sadje lubi gladna zíma,
Hruške sladkost želni pjo.
Tíčnico mladenčik déla,
Lóvic zvéri osledí,
Pokanje predelno stréla
Se od gozda v gozd glasí.

Tako dírjamo veséli
Zími próti z smejanjam,
Dotle bomo sami zréli
Za pokopalíšče tam!
Dobro nam! čé naše drévo
Sadja nese dobriga:
Tam sledí vse dobro délo
Milost Božja vékoma!