Jesen (Miran Jarc, 1)

Jesen (Nezbrane pesmi) Miran Jarc

Izdano:	Križ na gori 1/ 3–5 (1925), 80
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Zdaj sijejo zarje večerne tako prosojno,
da meniš videti v onkrajnost ...
Stojiš na hribu in dozorela drevesa
čakajo, da te vsak hip potresejo z žoltimi spomini,
ki so mehka — čeprav ihteča odeja —
romarskim nogam.

Zdaj je čas, ko se vse vrača v lahno rožno modrino ...
V njej potonevajo ptice …
(zdi se mi, da še slišim pluskotanje
njihovih peroti, — o, vračajoče se ptice!) —
Ljudje imajo čudno vesele oči:
saj ne morejo zakriti,
da so zapluli ob njih dihi padajočega solnca.

Vsi se vračajo v svoje domove,
kjer si bodo ogreli dozorela srca,
da bodo sijala skozi megló,
kot čudežne rože;
tako se zvoki potapljajo v ogrodje glasbila,
odkoder žarijo, žarijo na otožne ljudi.

Zdaj je vse tako jasno kot bisernina,
zaklical bi od goré do goré.
Samota je to, a svetla in veličastna.
Vsaka stvar:
drevo na obzorju, hiša v dolini, cerkev na holmu:
kako se to v obrisih ostri.
Vsaka stvar stoji kot čudežen spomenik.

Še žalostni človek na strmini je vsemirska podoba.
Za vznožje ima golo, molčečo goro.
(Vsi ga vidijo, a nikdo se ne zavzame.
Saj so vsi — strmenje.)
Poveša roké, sklanja glavó.
Misliš, da je morda drevo, ki bi rado v sinjino in joka po zemlji.
Misliš, da je obešenec, ki je obvisel na zanki svojih misli.
Misliš, da je trudni Bog.
Pa je le žalosten človek:
gleda, kako se vse povrača, povrača v svoje domove,
gleda ptice
in misli na svojo dušo.