Jernej Kopitar (Matija Čop)
| Jernej Kopitar Matija Čop |
| |||||||||
Kopitar (Jernej). Kustos v dvorni knjižnici na Dunaju, je bil rojen na Kranjskem dne 23. avgusta 1780 in prihodnji dan po krajevni navadi, da v koledarju izberejo malo naprej ali nazaj najbližjega bolj znanega svetnika, krščen na ime apostola Bartolomeja, čigar ime pa, mimogrede povedano, zveni v slovanskem narečju na Kranjskem manj dolgočasno: Jernej (tudi Jarnej in še krajše Arn); to je težko razložljiv spaček, če naj bo izpeljan iz Bartolomeus; po drugi strani pa tudi nimamo nobene sledi, da gre, kakor na primer pri Albertu za češkega Vojteha, za samovoljno nemško nadomestilo, na primer Arno. Kranjske Slovane (Kranjce) pozna Eginhard, življenjepisec Karla Velikega, bolje kakor marsikateri od danes živečih Nemcev, ki jih večinoma zamenjujejo s Korošci; po drugi strani pa imajo novejši spet prav, če Korošec imenujejo Karantance, ki so bili že pred Karlom Velikim, mogoče že od četrtega do petega stoletja naprej (nikjer ni mogoče najti podatka, kdaj so se naselili), razširjeni daleč čez meje Koroške, na dele Norika in Panonije, kjer še danes govori njihovo narečje med Trstom in Osijekom, Zagrebom in Beljakom, Blatnim jezerom in Šopronjem dva milijona duš. Svoje čase so bili mogočnejši in številnejši in so segali na severu in na jugovzhodu skoraj do Inna in do izliva Save. To so ob Bolgarih najbolj zgodnji Slovani tokraj Donave in ne samo najbolj zgodnji kristjani med vsemi Slovani, temveč se je njihovo narečje povzdignilo tudi v liturgični, se pravi cerkveni jezik vseh Slovanov, ko sta med njimi najprej in nazadnje, kakor poročajo vse zgodovine, nastopila tako imenovana slovanska apostola Ciril in Metod. Okoliščina, da se je slovanska liturgija v Panoniji obdržala samo kakšnih trideset let, se pravi, do smrti njenega metropolita in ustanovitelja Metoda, potlej pa je bila tukaj ob madžarskem vdoru poteptana obenem s krščanstvom, medtem ko v Bolgariji nepretrgano živi še naprej vse do današnjih dni, je navadnim raziskovavcem zgodovine zastrla to prvo domovino slovanske liturgije, ki jo je že genialni Dobrovský uganil samo po zgodovinskih sklepanjih, nazadnje pa (iz nekakšne muhavosti? ali iz ustrežljivosti nasproti praški okolici? oboje bi bilo mogoče na podlagi njegove nature) posebno rad navezoval tudi na Bolgare. A bolje bo, če začnemo od kraja.
Mesta na prej omenjenih koroških tleh — Trst, Beljak, Ljubljana, Zagreb, Celje, Ptuj, Radgona (da o Gradcu, ki razen imena nima na sebi nič več slovanskega, in o klasičnem Karnuntumu, od koder Pavel Diakon sploh izpeljuje Karantance, niti ne govorimo) so kakor na Češkem večinoma naseljena z Nemci, ki pa govorijo tudi kranjsko ali slovensko narečje, se pravi, da so torej vsaj dvojezični, kjer niso, kakor v Trstu, večjezični, medtem ko znajo ljudje na podeželju samo slovansko. Kopitar je bil rojen na deželi. Njegov oče je imel pol grunta v vasi Répnje na Gorenjskem, nekako na sredi med Ljubljano, Kamnikom in Kranjem, ob jugovzhodnem pobočju nekega hriba, daleč od vseh glavnih ali vojaških cest. Vsaka kmetija v Répnjah je imela svoj kos njiv vzhodno in svoj kos hriba zahodno ob svoji hiši, nekako tik pred seboj, če ne računamo ravno tako odmerjenega, vendar malo bolj oddaljenega kosa v občinskem gozdu in na polju.
Patenti cesarja Jožefa Drugega, ki so spodbujali šolanje, na kmetih niso ostali brez vpliva. Kopitarjev oče Jakob je imel ob Jerneju še štiri živeče otroke, večinoma fante; med njimi je bil Jernej na sredi: dve dekleti in en fant so že zgodaj umrli. Ko je bilo Jerneju nekako devet let in je že pasel čredo svojega očeta in pazil nanjo — in ti davidovski spomini na hrib in hosto še zmeraj sodijo med njegove najprijetnejše — ga je nekoč oče vprašal, ali bi hotel oditi »v šole«. (Oče ga je namreč želel v tem primeru, kakor stari Horac svojega Kvinta, rajši dati že takoj v začetku v redno mestno šolo kakor v trivialno farno šolo, ki jo je kajpak imel bliže.) Od tistega časa naprej se ni manjkalo fantovih opominov, dokler ga ni oče nazadnje, dne 25. januarja (na Pavlovo spreobrnjenje) 1790, odpeljal v Ljubljano. Čeprav je tako prišel skoraj za pol leta prepozno, saj se je šola začela že prvega novembra, so ga vendarle še sprejeli v prvi [1] razred normalke in je zaradi svoje pridnosti lahko ob koncu leta prešel v drugi razred kakor vsi drugi, ki so prišli novembra. Pri tem ni razumel niti besedice nemško, ko je prišel iz Répenj v Ljubljano: vendar učitelji v prvem razredu govore tudi po kranjsko. Najljubša črka pri učenju abecede mu je bila i, ker je pri tem mislil na i (hi), ki mu je bila še dobro v spominu kot klic očetovi kobili. Sicer pa slovanskemu dečku med porogljivimi Nemci v začetku kajpak ni šlo brez domotožja: vendar mu je mati to pogosto napovedovala, kadar je preveč silil v očeta, naj ga že odpelje v Ljubljano; in tako je zmagal študentov point d'honneur (se pravi sram pred materinim norčevanjem) nad domotožjem. Ko pa je septembra prišel domov na počitnice, ni bilo brez zmagoslavja zanj in še bolj za njegove domače, ko je ministriral župniku pri maši, pri čemer seveda ni razumel še niti besedice od vse latinščine, ki jo je od In nomine patris do Deo gratias pri tem izmenjaval z župnikom: na pamet se je je naučil iz ministrantovske knjižice, natisnjene v gotici. Župnik mu je kajpak hotel dobro, ker je očeta spoštoval kot cerkvenega ključarja, a to čast je oče sprejel seveda le v sili, nikoli pa je ni iskal, ravno tako tudi ne županske službe (Dorfrichter), ki jo je podeljevala zemljiška gosposka, a je o obeh v najboljšem primeru sodil, da kradeta čas njegovemu posestvu. V dveh počitniških mesecih je moral Jernej vsaj ob vseh delavnikih od jutra do večera prebiti v družbi župnika, ki je bil mestna srajca, sin nekega upravnika posestva, da se je kajpak obnašal precej po aristokratski [2] šegi, a je bilo kljub temu videti, da ga toliko le zanima vedoželjni kmečki sin, da mu je dovoljeval odhajati samo spat v očetno hišo, ki je bila kakšne pol ure stran. Strogo je pazil na pravilno nemščino in si preganjal dolgčas s tem, da je o počitnicah pripravil učenca skoraj za cel letnik naprej, to pa je učencu kmalu tako zelo prav prišlo, da je leta 1792 v tretjem razredu normalke, ki je bil obenem parva v gimnaziji, med več kakor dvesto petdesetimi sošolci dobil prvo nagrado. (Po naključju je bila latinska professura ordinaria nezasedena, nadomeščal pa jo je neki nemški učitelj, ki je tako temeljito pozabil svoje osnovno znanje, da je učil do, das, dare, davi, datum in avis m., a je dobrodušno dovoljeval, da ga je učenec Kopitar na veliko zabavo sošolcev poučeval.) Po tistem bi bila pač največja sramota, če tega prvega mesta ne bi mogel zdržati skozi vso gimnazijo. Posledica je bila (če niti ne štejemo slave, ki po Kvintilijanu daje krila tudi dečku), da ne le ni bilo treba plačevati nobene šolnine, temveč je v povračilo za marljivost celo dobival vsako leto štipendijo petdeset goldinarjev iz šolnine drugih, ki jo je vpeljal Jožef Drugi, in da od gramatike naprej, od leta 1794, ko so njegovi starši umrli za neko epidemijo, zaradi te štipendije in inštrukcij, ki jih je dajal slabšim sošolcem, ne samo ni potreboval nobene pomoči za preživljanje iz domače hiše, temveč je leta 1799 prišel kot domači učitelj nekega nečaka v družino plemenitega barona Žiga Zoisa, ki je imel zelo velik vpliv na njegovo nadaljnjo usodo; tudi potem, ko je gojenec končal šolanje v Ljubljani in so ga poslali na Dunaj študirat kemijo, mineralogijo in tehnologijo, je namreč Kopitar še naprej ostal pri ne samo ljubljenem, temveč tudi ljubeznivem Žigi Zoisu, kjer je bil osem let njegov tajnik, knjižničar in nadzornik mineralne zbirke, in ta leta šteje med najprijetnejša v življenju. Baron Zois je bil samski, pri petdesetih letih, vendar tako protinast, da se je mogel, še celo takrat, kadar se je najbolje počutil, samo voziti v trikolesnem bolniškem vozičku, ki si ga je sam izmislil, po sedemnajstih sobah v svoji trinadstropni hiši, v kateri je stanoval. Bil je najstarejši sin človeka, ki se je iz revnega, a delovnega trgovskega pomočnika razvil v lastnika ali zakupnika vseh železarn v notranji Avstriji in se po zaslugi zneska 40000 goldinarjev, ki jih je kot don gratuit poklonil svoji deželni kneginji Mariji Tereziji, ko je bila v stiski zaradi sedemletne vojne, povzdignil iz preprostega bergamskega Michela Angela Zoje (toskansko Gioja, dragulj) v barona in milijonarja Zoisa von Edelstein; vzgojen je bil na modenski viteški akademiji v Reggiu (mogoče obenem z grofom Jos. Goranijem), vendar je s potovanji okronal svojo socialno vzgojo in v času, ko je prišel Kopitar v njegovo hišo, živel kot nadvse bogat in sicer v vseh pogledih najbolj izobražen človek v Ljubljani, kjer so ga spoštovali in radi imeli stari in mladi, kakor je tudi v največji meri zaslužil. [3] Mineralogija in metalurgija sta bili njegovi stroki, kakor je dejal; Karl Zois, njegov brat, ki je umrl leta 1800, je bil ravno tako podkovan v botaniki: še zdaj imata ena od zvončnic in Viola Zoisii iz kranjskih Alp njegovo ime, kakor je Werner dal ime zojzit enemu od serpentinov, ki je postal znan zaradi barona Zoisa. Naravoslovje in tehnologija sta bila torej hišni študijski stroki: ampak baron Žiga Zois je bil vsak čas pripravljen in sočuten mecen vseh drugih literarnih ali koristnih prizadevanj; tako na primer pripoveduje Abraham Jacob Penzel, originalni prevajavec Dia Kasija, da mu je baron Žiga Zois (za tristo goldinarjev) odkupil v Krakovu zastavljeni rokopis prevoda obenem s pripombami, s katerimi je pokril Reimarusov izvod Dia Kasija, in mu ga podaril, da je lahko naprej prevajal. Penzel pri tem precej nejasno namiguje, da vpisuje posvetilo brez sebičnosti; ta stavek lahko povsem avtentično komentiramo. Penzel je bil v letih 1795—1798 profesor v drugem humanističnem razredu v Ljubljani, zelo učen in pošten, vendar vsak večer tudi ravno tako pijan; baron Žiga ali pravzaprav njegova priletna mati (kakor pač ženske zlepa ne obupajo nad spreobrnitvami) se je zanašala, da bo to napako vsaj malo ukrotila, ko ga je povabila k mizi in postavila predenj polno steklenico dobrega tržaškega vina (vinum Pucinum cesarice Livije po Diu Kasiju). Razumljivo je, da je Penzel ostal stari. Nekega dne ga je baron Žiga poslal po vodi (po Iški navzgor) proti eno uro oddaljeni vasi Igu (Magnus Vicus pri Apijanu), da bi prepisal rimski napis, pa ne brez resno prijateljskega opomina, naj mu nikar še tisti dan ne prinese svojega prepisa. Dobri Penzel pa je bil ne le v iškem župnišču sprejet s slovansko gostoljubnostjo, temveč se je tudi na vožnji tja in nazaj junaško mastil z obilnim brašnom, tako da je od veselja nad napisnim plenom iz aureae aetatis pozabil na mecenovo svarilo, zato se je hotel, kakor hitro je pri Zoisovem dvorcu stopil iz čolna, v klasičnem veselju, pa tudi v čisto naravni pijanosti od vina postaviti strumno pred protinastega gospoda, vendar je v tem prebudil samo grozo, saj ga je zmagoval Bakhus, da ga je na gladkih salonskih tleh spodneslo pred njim, protinastim perclusom. Zoisu pa so se pijani ne samo na splošno moralno gnusili, temveč je občutil pred njimi tudi prirojeno krčevito antipatijo, kakor pred rjavimi hrošči. Penzla so vrgli na cesto in dosledna prijatelja se po tistem nista nič več videla. Nekdanji mecen se je še po toliko letih še toliko bolj veselil nesebične spoštljivosti poštenega pijanca. Penzel je bil tudi Kopitarjev profesor v poetiki ali kakor je sam (ker ni bil posebno trden v prozodiji) in pravzaprav tudi bolj uradno rajši rekel: v drugem humanističnem razredu. Ta originalni možakar ni rad delal tako kakor drugi; po navadi so torej prihajala pod njim nova imena na prva mesta med šolskimi plemiči, se pravi med tremi tako imenovanimi nagrajenci in njihovimi petimi pribočniki, za katerimi je šele prišla druga truma učencev s prvimi, drugimi in tretjimi (najslabšimi) redi. A da je tudi pri Kopitarju ostal izviren, ga je napravil za edinega nagrajenca, kakor je tudi samo njega vpisal v zlato knjigo, ker je tudi njemu, kakor svoj čas tistemu možakarju v parvi zaradi davi in avis m. ugovarjal, sicer v prvem zagonu ihte, vendar ne čisto brez vzroka, ko je v Eneidi (IV, 611) meritumque malis advertite numen hotel brati malo (češ da je »pobalin« samo eden, Enej): Kopitar je spregovoril polglasno, a hlastno sosedu v klopi: Nix nutz, esset enim hiatus. Penzel: Kaj ste [4] rekli? Kopitar (vstane, zardi do ušes, ker je popravil profesorja, vendar se pred sošolci tudi ni maral pokazali dvoličnega): Rekel sem Nix nutz, quia esset hiatus. Kaj pa je na to napravil Penzel? »Imate čisto prav in zato vas vpišem v zlato knjigo. Tako naj bi dijaki so-delovali.« Upamo, da nam bodo naši bravci oprostili ta ovinek, že zato, ker kljub vsemu majčkeno osvetljuje avstrijske gimnazijske študije, o katerih smo doslej komaj kaj spregovorili. Zato bomo lahko toliko na krajše obdelali vse nadaljnje Kopitarjevo življenje. Če bi bili Kopitarjevi starši proti koncu leta 1800 še živi in zlasti še, ko bi ne bilo Žige Zoisa, potlej bi bil Kopitar bržkone stopil v bogoslovje, da bi bil zdaj v najboljšem primeru najbrž škof (kakor marsikateri od šolskih tovarišev, ki so študirali pred njim ali za njim), v najslabšem primeru pa župnik z bogatimi nadarbinami. Tako pa sebične želje [5] sorodnikov niso imele zadosti tehtnosti, da bi ga naravnale v bogoslovje, pa čeprav bi mu bile cerkvenozgodovinske in filološke študije bogoslovja in še celo duhovniški poklic zelo po duši. Skratka, v letih 1800–1808 je napravil presledek v šolskem študiju in izkoristil precej prostega časa pri baronu Zoisu, da si je s prostim študijem poskušal kar najbolj zapolniti šolske vrzeli. Francoščine se je učil že kot sintaksist v gimnaziji gratis, ker je eden od guvernerjev vsilil odsluženega učitelja svojih otrok deželni vladi za letno plačo 300 goldinarjev (ne pred njim ne za njim ni bilo v Ljubljani nobenega francoskega maîtra) in se je pozneje v družbi enega od njegovih gojencev nekaj let privatno izpopolnjeval pri mojstru, dokler ni dosegel znosne stopnje v pravilnem govorjenju in pisanju. Italijansko se je naučil praktično govoriti v na pol italijanski hiši barona Zoisa, vendar pri tem ni mogel zanesljivo napisati niti ene same strani v pravilni toskanščini, pa čeprav je po večkrat prebral in dobro razumel njihove klasike, Danteja, Boccaccia, Petrarka, Machiavellija, Ariosta, Tassa, Metastasia. Angleščine se je naučil iz šestih lepih zvezkov Gibbona, a čeprav je nekaj mesecev dobival inštrukcije pri nekem učitelju jezikov iz Trsta, mu v govoru le ni nikoli gladko stekla. Da se je že zaradi svojega šefa ukvarjal tudi z naravoslovjem in naravopisjem, je samo po sebi razumljivo. Sam pri sebi in kot skrivno ljubezen pa se je izpopolnjeval tudi v grščini in se nikoli ni mogel do sita nasmejati Invernizzijevemu Aristofanu. Da pa je postal slavist, za to se mora manj zahvaliti sebi kakor svojemu položaju. Baron Zois je imel takrat v nekdanjem frančiškanu Valentinu Vodniku, ki je bil povrh tega tudi naslednik po štirih letih brez pokojnine odslovljenega profesorja Penzla v gimnaziji, domačega slavista, kateremu je, kakor že prej Penzlu, dajal kosilo, a se vse do smrti v letu 1819 (za kapjo) ni prikopal dlje kakor do napovedi nemško-kranjskega slovarja. Vodnik je bil sploh amicus foppabilis po meniški navadi, poln smešnih strani; nekoč je na primer poročal jezikovno mešan zakonski par v nemščini, ker je nevesta znala samo nemško: a kaj se je zgodilo? Pokazalo se je, da duhovnik ne zna več očenaša, tako da je obtičal pri vsakdanjem kruhu in nadaljeval po kranjsko. To je bilo v neki romarski kapeli pri Ljubljani in zlasti nam pričam se je ob vrnitvi zdelo, da nimamo nobenega nujnejšega dela, kakor da škandaloznega Vodnika zatožimo pri baronu Zoisu, a ta je šalo še stopnjeval, ker je dejal, da kaj takega sploh ni mogoče. Možakar pa je odgovoril: Saj sem vendar znal do konca po kranjsko (Bog razume vse jezike) in lepi nevestici vendar lahko izpriča njen »dvojezični« gospod, da je bil očenaš pristen. Ta komična galanterija nas je pač morala razorožiti. Baron Zois je sam izvrstno govoril kranjsko po materi; po navadi je tudi za italijanske operiste zložil kakšen kranjski kuplet, čeprav takrat ni več hodil v gledališče; ko je tak kuplet presenetljivo zazvenel, je ves parter in lože vrgel iz tira zaradi domoljubnega veselja; in tako je samo po sebi razumljivo, da se je tajnik Kopitar udeleževal vseh teh reči. Vendar se je moral njegov slavistični poklic še nujneje pokazati. Ker baron Zois ni mogel iz hiše, je prihajalo k njemu vse, kar si je želelo zanimivih pogovorov: guverner, vojaški komandant, tujci, na primer lord Duckworth, [6] še celo knez Metternich in nadvojvoda Janez. Takratni vojaški komandant grof Bellegarde, feldmaršalov brat, je bil leta 1806 prestavljen v Kotor in naj bi ta kraj pridobil nazaj za Francoze; njegova družina, se pravi njegova šestnajstletna hči in njena kvečjemu tridesetletna francoska guvernanta sta ostali v Ljubljani. Ti dve sta ob prihodnjem obisku potožili baronu Zoisu, da je zanju v resnici usodno, da najboljše ljubljanske kuharice razumejo samo kranjsko; s tolmači gre slabo, pa še teh človek nima noč in dan pri roki. Guvernanta je k temu še pripomnila, da pravi kuharica, da bo gospoda še lepša, če se bo naučila kranjsko, zato ga prosita, barona Zoisa, naj jima oskrbi dobrega jezikovnega učitelja; vsaj kontesa, če že ne obe, bi rada poskusila doseči tudi to stopnjo lepote. Zois se je od srca nasmejal temu smešnemu nesporazumu, ki je dal guvernanti toliko podjetnosti; bilo mu je jasno, da je kuharica rekla po zelo naravnem idiotizmu: Lepši bi bilo, bilo bi lepše (bolje), in njen tolmač, romunski podpolkovnik, ki je le za silo lomil kranjščino, je najbrž nevtrum prevedel z ženskim spolom. Poklicali so Kopitarja in ga vprašali, ali bi se hotel napraviti zaslužnega za svoj materinski jezik in za konteso in jo naučiti kranjščine. Prihodnji dan je bil določen za prvo inštrukcijo. Naši bravci najbrž ne slutijo vse težavnosti te naloge, ker ne vedo, da posebno takrat za tak patois (v francoskem smislu) skoraj ravno tako ni bilo nobenih učnih knjig kakor ne za francoske in celo ne za italijanske lekcije. Kopitar je moral zato predvsem sesti in za svojo lepo učenko napisati v francoščini prvo polo svoje rokopisne kranjske slovnice. To je prihodnji dan med prvo učno uro učenka prebrala in preštudirala, se pravi v dvomih poprosila učitelja za podrobnejšo razlago, v drugi učni uri pa ji je podal sklanjatev in v tretji spregatev. V francoščini je bila v slovnici zadosti podkovana, tako da je vse zelo hitro dojemala. V nadaljnjih lekcijah se je praktično izurila s tako tabelarično slovnico z branjem sicer edine, in za povrh še slovnično zelo nepravilne kranjske predelave francoske igre La folle journée ali Le mariage de Figaro prostozidarja in kranjskega zgodovinarja Linharta in s skupnim prevajanjem dialogov, ki jih je učenka bodisi poprej ali pa, če to ni bilo mogoče, v navzočnosti učitelja pristno po vojaško ali po orientalsko vpisovala z lepo francosko pisavo in v lepem jeziku in v folijski zvezek, ki ga je držala na kolenih. Kopitar je pri tem nadomeščal slovar, če je učenki zmanjkala kakšna beseda. Po dveh mesecih se je že lahko popolnoma sporazumevala s kranjsko služinčadjo. Vendar se je kmalu po tistem preselila iz Ljubljane v Gradec, kjer je čisto lahko pogrešila Kopitarjeve inštrukcije, se poročila in umrla ob porodu. Spričo tega uspeha je Kopitar nekoč v šali podražil Vodnika: Če bo (Vodnik) še dolgo mečkal, ga bo (Kopitar) še prehitel. Vodnik se je zasmejal ob rokopisu petih ali šestih francoskih pol in na svojo nesrečo pomislil, da si tudi sam lahko malo privošči Kopitarja, zato ga je po tistem dan na dan spraševal, ali je njegova mojstrovina že v tiskarni. Ob prvem norčevanju je Kopitar odgovoril samo: Nikar me ne dražite; na drugo in tretje je pa odgovoril s tem, da se je pogovoril s knjigarnarjem Kornom, ali bi bil pripravljen založiti kranjsko slovnico; Korn je po pogostem povpraševanju presodil, da je taka knjiga potrebna, in še toliko rajši sprejel ponudbo, ker Kopitar sploh ni zahteval nobenega honorarja, zato pa si izgovoril v nadomestilo samo hiter tisk. Vodnik kratko in malo sploh ni mogel tega verjeti, ker ni pomislil, da bo človek, ki je znal v francoščini sestaviti slovnico v tabelah, še toliko laže spisal slovnico v nemščini in v tekočem podajanju. Njegova nejevolja je šla tako daleč, da je moral nazadnje baron Zois kot mecen obeh slavistov pri založniku prevzeti poroštvo o kvaliteti Kopitarjevega dela, ker je Vodnik toliko spletkaril proti njemu. Razumljivo je, da je ostal Vodnik slej ko prej domači slavist. Vodnik je dejal založniku, da Kopitarjeva slovnica ni popolna, in je imel pri tem bolj prav, kakor se je mogoče sam zavedal. Sintaksa je samo deloma obdelana pri raziskavi besed, popolnoma pa je izpuščena tam, kjer bi morala biti obdelana, nasprotno je pa pravopis, kakor je že Dobrovský pripomnil, obdelan »sicer temeljito, vendar veliko preveč na široko«. Nihče razen pisca ni poznal pravega vzroka za tako neskončno temeljitost, a ta ga iz prizanesljivosti obdrži zase. Neki pobožen duhovnik, ki je takrat še živel, je napisal več kranjskih molitvenikov in ker se mu ni niti sanjalo o slovnici in pravopisu materinega jezika, ki ga je v govoru zelo dobro obvladal, kaj neki mislite, kako si je pomagal? S tem, da je na podlagi latinske sveto-pisemske konkordance v slovenskem svetem pismu poiskal slovnično obliko besede, ki jo je ravno potreboval. In v podobni zadregi je bila vsa kranjska duhovščina, če izvzamemo kakšnega pol ducata amaterjev. Kdor se ne ustraši tega ovinka, si je mislil Kopitar, bo vesel, ker ga bo moja knjiga napravila samostojnega. In knjiga je tudi v resnici imela tak učinek. Ja, dobila je celo genialnega učenca v profesorju Ravnikarju (ki je zdaj škof v Trstu), ki je utemeljil novo obdobje pristno kranjske literature, in sicer tako s svojimi spisi kakor tudi z ustanovitvijo kranjske jezikovne katedre v bogoslovju, in zlasti ta je zaželena povsod, kjer je jezik ljudstva različen od vladnega, a ga želi vsaj duhovščina spoznati kot svoje poglavitno orodje pri vzvišenem poklicu ne samo za silo praktično, temveč tudi teoretično kakor nemščino in latinščino. Tako so nastale kmalu potem na univerzi v Gradcu, potlej v Lvovu, potem v Olomoucu slovanske jezikovne katedre; druge podobne pričakujemo še v Zagrebu, v Budimpešti, v Černovicah, ja, ob poljski tudi rutensko v Lvovu in v Przemyślu, ki bodo ravno tako številne in bistvene izpopolnitve bogoslovnih ustanov. A ko so Kopitarju ravno tiskali njegovo kranjsko slovnico, je moral sam oditi na Dunaj. V osmih letih praktičnega življenja in študija, ki si ga je sam izbral, je čisto drugače spoznal svet in sebe, kakor je o tem sanjaril takrat, ko je prišel iz fizike. Od svoje tajniške plače si je z lahkoto prihranil nekaj tisoč goldinarjev in baron Zois, ki je potrdil njegov sklep (ne prej ne pozneje ni imel nobenega tajnika), se je povrh tega še ponudil, da mu priskoči na pomoč, če bo sila, vendar se Kopitarju za kaj takega sploh ni pokazala potreba, saj si je tudi na Dunaju ne samo poskrbel za postranski zaslužek, temveč je tudi že po dveh letih bivanja na Dunaju dobil službo najprej kot slovanski in grški cenzor in kmalu potem kot uslužbenec dvorne knjižnice tudi trdno cesarsko nastavitev, ki se je skladala z njegovimi željami. Ker pa se je proti koncu leta 1808 že zadosti očitno pripravljala vojna iz leta 1809, je moral poskrbeti predvsem za nemoteno bivanje na Dunaju, in sicer še celo za primer obleganja (ki ga je potlej v resnici dočakal), če naj se povrnemo še enkrat k odhodu na Dunaj. Ko je Kopitar porazdelil svoje neznatno očetno premoženje med brate in sestre, se je nekega dne sam odpravil v hribe in v doline obiskat kakor za slovo kraje svojega mladostnega pastirskega življenja, potlej pa se v začetku novembra v letu 1808 odpeljal na Dunaj in se tam vpisal na univerzo kot studiosus juris. Naj so tudi pravni profesorji ugotovili, da »za pravo nima žilice«, vendar ne bo nikoli obžaloval, da je v teh dveh letih poslušal ravno o teoretičnih in zgodovinskih pravnih vprašanjih, katerih nepoznanje tako grdo postavlja na sramotni oder marsikaterega samozadovoljnega svedrača, ki se ima tudi za zgodovinarja.
Od tedaj naprej ni o Kopitarju mogoče povedati nič drugega, kvečjemu še to, da je leta 1814, čeprav kot zadnji uradnik dvorne knjižnice, dobil ravno tako častno kakor dobrodošlo nalogo, naj znova prevzame leta 1809 v Pariz odpeljane knjige in rokopise, in da je ob tej priložnosti napravil tudi izlet v London in Oxford. Že prej je napravil o počitnicah potovanje čez Prago v Berlin in nazaj čez Leipzig, Nürnberg in München, nazadnje pa leta 1837 potovanje na svoje stroške čez Benetke in Bologno v Rim in nazaj čez Livorno, Piso, Firenze in Milan. Sicer je pa živel za svoj poklic in napisal poleg »Slovnice slovanskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem« (Ljubljana 1808, 8), »Glagolita Clozianus« (Dunaj 1836, folio) in delo, ki je ravno zdaj v tisku, namreč »Hesychii glossographi discipulus russus sec. XII. in ipsa urbe Constantinopoli, ἀποσπασμάτιον codicis Vindobonensis«; povrh tega je v posameznih periodičnih časopisih priobčil še večje število člankov, katerih vzroke bi morali pravzaprav deloma tudi še obrazložiti, s čimer pa za zdaj še ne mislimo nadlegovati svojih bravcev. Samo o polemičnih spisih, katerim se prizadeven pisec toliko teže izogne, o kolikor vzvišenejših interesih govori, naj mu bo dovoljenih še nekaj besed. Kopitar je že prva leta svojega bivanja na Dunaju izkoristil za to, da se je družil z Novogrki, Srbi, Romuni in Albanci. Ker je bil s temeljitim filološkim študijem oborožen proti nacionalnim predsodkom teh ljudi, mu je moglo občevanje z njimi samo koristiti in ne škodovati. Vse kaže, da ni bilo tako pri profesorju Hermannu Neidlingerju iz Melka, ki se je pustil Grkom, ki so potovali v München, spreobrniti k reuchlinski izgovarjavi in je o tem leta 1814 priobčil površen članek v Wiener Allgem. Lit. Zeitung, s katerim je razdražil starega profesorja Jahna. Kopitar se je odločil in podal možakarju v istem listu nekaj skromnih namigov o slabosti njegove teorije. Vendar se mu je takrat in še pozneje marsikdaj primerilo, da so nasprotniki jemali skromnost kot slabost. Neidlinger je dal v Göttingenu proti njemu v tisk knjigo: »O naši erazmovski izreki«, medtem ko si je o tej stvari prijateljsko dopisoval s Kopitarjem. Kopitar je napisal v listu Wiener Jahrbücher obširno recenzijo in tako je upajmo zadeva za zmeraj opravljena. Ravno tako je Kopitar v istem listu (Wiener Allgem. Lit. Zeitung) drugič spregovoril o Zgodovini Vlahov v Dakiji (romunski kvartni zvezek) v propagandi vzgojenega romunskega višjega duhovnika Georga Majorja in nastopil proti piscu za pomešavo Vlahov z Dakijci in Tračani in tudi za nadaljnjo uporabo cirilskega alfabeta, ki je kakor nalašč primeren za njihov jezik. Propagandist je mislil, da je bil recenzent (razkolniški) ilirski nadškof, zato je dal, medtem ko je bil Kopitar v Parizu, natisniti sramotivke na račun prelata. Kopitarju se ob vrnitvi ni zdela nobena druga stvar tako nujna, kakor da je pisal Majorju, da je on sam, ki je po veri soroden katoličan, napisal tisto recenzijo. In tako je potlej še on dobil iz topov poklicnega polemika precej robatih pošiljk; prepustil je Romunu zmago v zmerjanju, saj je medtem tretjič sam dobil spopad z istim nadškofom, kateremu ni mislil dovoliti, da bi trpel zaradi napačnih obdolžitev, in sicer jo je to pot skupil, ker je v avstrijskem listu Beobachter naznanil v resnici čisto srbski slovar znamenitega Vuka Stefanovića. Z velikimi gospodi ne kaže češenj zobati: zdaj že ravno tako rajni feldmaršal polkovnik Duca (Romun, ki pa se je izdajal za Srba, ker se imajo Srbi med avstrijskimi pripadniki grške ortodoksne vere za nekaj boljšega kakor Romuni: drugače, med nesrbi, se pa izdajajo za Madžare) je bil v tej stvari razgledan agent proti Kopitarju in je mojstrovino presvetega nasprotnika, ki naj bi jo dal natisniti v Beobachterju, prekorigiral in mogoče obogatil še z nekaj napakami. Kopitar jo je osvetlil v četrtem zvezku letopisa Wiener Jahrbücher tako močno, da se jim je zdelo pametneje kar molče preiti vso stvar. Goli prepir o faktih proti Poljaku Borkowskemu o editio princeps sanctflorianskega psalteriuma trilingue naj bo samo omenjen, vse drugo bi bilo odveč. Kopitarjev peti, še nedokončani spor s kliko hiperpatriotov v Pragi se je brez potrebe stopnjeval še z nepremišljeno ali pristransko redakcijo leipziškega repertorija. Kopitarju se je nazadnje zazdelo potrebno, da spregovori dobro utemeljeno besedo o početju te klike. Uredništvo pa je ne samo leto in dan zadrževalo recenzijo Palackega Češke zgodovine, ki mu jo je poslal eden od sodelavcev in v kateri je bila tudi ta beseda, temveč se je odločilo, ko mu je bilo postavljeno na izbiro, naj recenzijo bodisi objavi ali pa vrne avtorju, da jo je sicer objavilo, namesto da bi jo vrnilo piscu, kakor bi v takem primeru napravil vsak poštenjak, vendar jo objavilo tako okrnjeno, da so se Kopitarju zazdele ravno poglavitne stvari drugače povedane, kakor jih je sam zapisal po treznem premisleku. Trdil je namreč, kakor mora storiti vsak kritik, da na primer v zgodovini nimamo kaj početi z odlomkom o Libuši, katerega nepristnost je Dobrovský v Letopisih na dolgo in široko dokazal, in s podobnimi spuriis. Nepoklican in neupravičen urednik je to spremenil v »ne moremo tako na široko uporabljati«. Po tistem času je Kopitarja minilo veselje, da bi dal še kar si bodi tiskati v tujih listih.
[1] Šolske razrede v Avstriji štejejo drugače kakor v severni Nemčiji: prvi razred normalke je zmeraj tisti, v katerem se otrok začne učiti o abecedi; iz prvega pride v drugega in v tretjega, ki je obenem tudi prvi latinski gramatikalni razred, in potlej pridejo še drugi, srednji in najvišji gramatikalni razred; za tem prideta prvi in drugi humanistični razred in s tem je gimnazija končana. Za splošno osnovno izobrazbo sta potrebni potlej še dve leti filozofije in fizike; v obeh je obenem tudi matematika. Tedaj se dotlej neločljivi sošolci razkropijo na vse vetrove študirat za službo, naj bo že bogoslovje, pravo, medicino in vse drugo. Štirim gimnazijskim razredom od jezuitskih časov naprej pravijo tudi parva, principia, grammatica in syntax, kakor pravijo obema humanističnima razredoma retorika in poetika ali prej in tudi zdaj že spet obrnjeno: poetika in retorika. Pod Jožefom Drugim je bilo torej vsega skupaj deset let temeljne izobrazbe; poprej je zadostovalo deset let, da si bil lahko posvečen za duhovnika, zato ironični izrek o enajsti šoli, če kdo po dolgem šolanju postane nepridiprav: to enajsto šolo na Kranjskem legendarno postavljajo v trg Vrhniko (nekdanji Nauportus), v Avstriji pa v Gablitz.
[2] Kranjski kmet ima posebno besedo za meščane, ki so njegovo nasprotje, s svojo nemško nošo in vedenjem, jezikom in težnjami: gospoda, kolektivno ime, ki pomensko popolnoma ustreza francoskemu izrazu aristocratie; nasproti gospodi stoje slovanski podeželjani kot kmetje. Župnik pa je v celoti zamoril vso dečkovo ljubezen s tem, da se je na glas krohotal in gledal fantička, ki je bil iz obzirnosti čisto brez obrambe, kadar se je župnikov gosak, kakor hitro mu je dečko pokazal hrbet, zaletel še noter do verande, sikal in ga popadal in ko je fantiček rekel: če bi bil gosak last koga drugega, potlej bi mu že dal vetra; župnik je dovolil dečku, da se je branil, vendar ni smel živali ničesar storiti, se pravi: operi mi kožuh, a glej, da mi ga ne zmočiš. Posledica je bila, da je Kopitar še celo po stopnicah z verande pritekel ritensko in tako sicer držal sovražnika v spoštljivi razdalji, obenem pa župnika izrinil iz srca.
[3] Primerjaj nekrolog na čast temu človeku, ki ga je napisal profesor Richter (Ljubljana 1820, 4), z naslovnim bakrorezom barona Žige Zoisa v njegovem bolniškem vozičku.
[4] Penzel nas je vikal; drugače pa je dijak prišel do vikanja šele v filozofiji, ko so mu rekli slušatelj logike, ne pa učenec kakor v gimnaziji.
[5] Katoliška kmečka družina je srečna, če ima med svojimi bližnjimi kakšnega duhovnika; dokler je živ, ga izkorišča kakor za stavo in po smrti deduje za njim. Kopitar si je nekoč privoščil šalo, da je na njihovo prigovarjanje, kako svet je duhovniški stan in tako naprej, odgovoril s tem, da se je odločil, da bo stopil na najsvetejšo njegovo stopnjo: h kapucinom. O, takrat bi jih bili morali slišati, kako so mu to naivno odsvetovali. Zakaj? Ker kapucin ne sme imeti nobenega premoženja.
[6] Če so se popotniki, zlasti še Angleži, po naključju ustavili v Ljubljani in vprašali, kaj je tukaj zanimivega, so jih vselej napotili k baronu Zoisu, češ da jim bo znal vse povedati.