Jermanova vrata
| Jermanova vrata Janez Trdina |
| |||||||||||||
Da se grozni prepad v Grintovcih, ki se ure daleč vidi, Jermanova vrata imenuje, se je za voljo sledeče prigodbe zgodilo:
Brez ovinka je Turek Abdala s svojo drhaljo po celjskem krogu divjal. Slovenci so bili nesložni in niso eden drugemu pomagali. Če je bil Kranjec v nadlogi, se Štajerec zmenil ni; zato pa tudi oni ni porajtal če je ta trpel. Le Korošci in Kranjci so še nekako skup držali. Tudi tabart se v kup orožajo in precej veliko vojsko na noge spravijo, ki se pri Celovcu utabori, kjer se je po glavni napad pričakoval. Pa vendar je tudi v Pliberku in več drugih trgih in vaseh posadka ležala, ki je dovolj močna bila, se bila tako dolgo braniti, da bi ji glavna armada na pomoč prišla.
Ko je Abdala Doljni Štajer izropal, se mahoma na Koroško zažene, tudi tukaj svojo plenaželjenost nasititi. Pa okanilo ga je. Ljudje so svojo blago v Celovec zvlekli in se po gorah poskrili. Take kraje, ki so bili s posadko prevideni, so Turki v miru pustili in so rajši dalje šli. Pa nikjer ne dobe nič. Ko zvedo, kaj in kako, se tako razsrde, da naravnost nad Celovec gredo in prisežejo, mesto razdejati, in vse živo v njem pokončati
Abdala ima 25.000 vojščakov, ko je kristjanov le 12.000. pa njih vodja Golobek (Gallenberg?) jih tako navduši, da vse turške napade zmagljivo odbijejo. –
Abdala vidi, da mora najprej Globeka odpraviti, če se če Celovca polastiti. Ker je v boju premagan in mu vsa sila spodleti, si zvijačo izmisli. – Globek je imel častilakomnega sina, Enrika po imenu. Ta se je kar zelo togotil, da cesar ni njemu, ampak očetu višjega vodstva armade dal. To je tudi Abdala zvedel in veliko upanje ga navda. Brž pošlje skrivaj k Enriku poslance, ki mu v imenu sultana obljubijo, da zmore urški paša biti, če kristjansko vojsko na kako vižo s pota spravi in jih v Celovec pripelje. On sicer o začetku oporeče, pa čast paša se mu tako svetla zdi, da zadnjič omahne in obljubi, željam Abdala ustreči. Enrik zdaj gleduhe podkupi, da popolnoma kriva sporočila Golobeka prinašajo. Rekli so, da so Turki Koroško in Štajer popustivši na Kranjsko udarili, da so celo do Kamnika vse pokončali in da je že to mesto od njih obleženo. Brž se Golobek pri ti novici vzdigne, svoj taboj popusti in z vso vojsko skoz Kranjsko goro proti Kamniku koraka. Med potjo se Enrik zgubi. Nihče ni vedel, kam da je prišel. Tri drage dni ga oče išče, in bil bi ga še dalje iskal, če bi ga ne bila armada z velikim hrupom prisilila, neposrednega sina v nemar pustiti in rajši v otetbo Kamnika hiteti.
Ko vojska do Velesovega pride, se prepriča, da ni v teh krajih od Turka ne duha ne sluha. Globek vidi, da je goljufan in ukanjen, on vidi nevarnost, v kateri se nezavarovano Koroško znajde, on vidi pogubo Celovca, ki ima le majhno posadko, in vidi pogubo slave, ki si jo je krvavo pridobil. Vse to ga tako bridko zadene, da ga mrtvo ud udari in ob življenje pripravi. Le nanj je armada še nekoliko porajtala. Ko je pa on preč, začne strašno divjati. Veliteljem izdajo očita, jih zgrabi in na strašno vižo konča. Eni so živi pokopani, drugi zazidani, še drugi pa v bariglje, ki so bile z žeblji obite, nabasani in tako po bregu spuščeni. Bili so večjidel Nemci, ki se za voljo neznanosti jezika še zgovoriti niso mogli. Pol ure na široko njih streseni udje leže.
Cela armada se zdaj zbere, kaj je zdaj početi, kako bi se najprej na Koroško prišlo. Prepočasi bi bilo potem potu nazaj iti, po katerem je prišla. Ne le Celovec,vse Koroško bi med tem že Turek lahko preplavil in pokončal. Dolgo brambovci za noben svet ne vedo, pa zadnjič stopi neki lovec – Jerman po imenu – sred njih, ki jih pove, da zna pot, ki bi jih, če bi le količkaj hitro šli, do noči na Koroško zemljo pripeljala. Če mi obljubite, pristavi on, v vsem tako ravnati, kot bi jaz hotel, vam čem to pot pokazati. – Ker le hoče, mu tovariši obljubijo. Jerman jih pelje skoz gozde in strašne pečovine noter do nekega velikega prepada. Zdaj je pot boljša. Kmalu pridejo na vrh, kjer že Koroško zagledajo. Predaleč še noč postane, prvo vas dosežejo. Bila je prazna, le nekaj pastirjev je ostalo, ki jim povedo, da je Abdala pri Celovcu in da to mesto naskakuje. Urno jo brambovci dalje mahnejo, čez travo in trdnjavo derejo in proti obležnemu mestu hite. Bilo je že v zadnjih medlevicah, nasipi so bili že na krajih predrti, posadka se je po vednih bojih na osemdeset mož znižala. Če so ravno brambovci trudni in lačni, ko Celovec zagledajo, jih vendar nadloga domovja tako vname, da še tisti dan Turke zagrabijo. Boj je strašen in dolgo trpi. Pa zadnjič omaga Abdala in zbeži. Pobegnjenci se tudi z gor vrnejo in črno vojsko napravijo in ostanke Turkov pobijejo. Abdala pade. Med ujetimi je tudi Enrik, Golobekov sin. Da bi osveti svojih premagovalcev odšel, sam sebe ob življenje pripravi. Pa tudi kristjani so marsikakega vrlega moža zgubili, med drugimi tudi Jermana, ki je najprvi v boju stal in tukaj slavno smrt našel. Prepad, čez katerega je on obrambovce k otetbi Koroškega peljal, se še zdaj po njem »Jermanova vrata« imenuje. Ležeče besedilo