Jerica in Marta

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Jerica in Marta
Rudolf Arko
Izdano: Slovenski narod 4.–15. nov. 1901 (34/253–263), 2
Viri: dLib dLib dLib dLib dLib dLib dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. dno

Kaj vidiš pezdir v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne vidiš!
–Ev. Mat. 7, 3.

I.[uredi]

Že par dnij je padal sneg ter precej na debelo pokril vso okolico. Ljudje so ga morali prav do gležnjev gaziti in vendar niso godrnjali, ke r so bili prepričani, da je to božja volja. Toda Kobalov Tomaž je sedel dobro zavit na svojih saneh ter gledal nekako zaničljivo one, kojim je sneg silil z a čevlje. Bog mu je dal precej premoženja in tako mu ni bilo treba gaziti sitnega snega. Črez ušesa je imel potegnjeno polhovko, tako da se je videlo le par na pol odprtih sivih oči, rdeč nos in pa goste, s snegom pobeljene brke, izpod katerih so se vili zgoščeni kolobarji sape. Kobalov Tomaž je bil mož pri štiridesetih letih, precej čedne postave, posestnik na Kobalovini, poleg tega pa samec. Šest let je minilo, odkar mu je umrl oče ter mu je zapustil posestvo. Godilo Be mu je prav dobro: za zajutrk mu ni bilo treba jesti soka, ampak je lovil vsako jutro z lepo, cinasto žlico kosce belega kruha po precej veliki skledi kave, in vsako opoludne se je kadila pred njim dobra tolsta juha.

Le zdajpazdaj mu je šinila v glavo misel, da bi bilo pravzaprav dobro, če bi si kje poiskal ženico. Pa je vedno odla­ šal, ker je bila njegova starikava teta prav dobra gospodinja, ki je skrbela z vso unemo za svojega nečaka. Pred župniščem je ustavil konje, da gre k župniku ter plača sv. mašo za svoje ranjke stariše. Otresel si je sneg, obrisal brke ter stopil v sobo, želel župniku Valentinu »dober dan« ter mu povedal svojo željo. Župnik je bil prav prijazen mož. Samo veselje mu je sijalo raz rde- čelični obraz, in sploh vsa njegova postava je pričala, da se mož zaveda svojega življenja.

»Lepo od vas, Tomaž, da se še vedno spominjate svojih starišev. Precej časa že sami gospodarite, menda bo v postu sedem let, ko smo pokopali vašega ranjcega očeta. Dober možak je bil, in škoda ga je bilo — toda leta pridejo, in človek mora položiti račun svojemu najvišjemu Gospodarju«, je govoril župnik ter si brisal nos z lepo platneno ruto. Z nekakim ognjem je vedno govoril in vsasih je prišel v tako ekstazo, da ni mogel končati svojih besedij.

»Prav dobro se še spominjamo četa; bil je trden, koščen mož, prava kranjska korenina, blag značaj in pošten. Še zdaj ga vidim, kako je obrezoval oni dve hruški pred hišo, s kakim veseljem je pomladi ogledoval polno cvetje ter pravil o onih letih, ko je zasadil to drevje. In kadar je prišla jesen, in so zorele njegove hruške, je bil tako srečen, tako zadovoljen — kar vedno je sedel pred hišo in gledal, gledal lepe hruške, ki so rume nele.... Toda materina smrt ga je upognila. Hipoma je osivel, prej tako ravni hrbet se je sključil, in neka žalost mu je legla na obraz. Pokašljavati je jel in polagoma se ga je lotila naduha... Bog mu daj večni mir!« Tomaž je postal nekako žalosten, oči je imel povešene in glava mu je zlezla na prša. Spomnil se je onih časov, ko sta z očetom pohajala po senožetih, po polju in gozdu. Kako mu je razlagal to ali ono, kako je hvalil zemljo, ono zemljo, ki redi, živi človeka. Da, in oni hruški! Dobro se še spominja, ko je bil star menda deset let, in mu je oče z veselim obrazom prinesel prve sadove svojih hrušk... A prišli so žalostni časi. Jedva so pokopali mater, že je legel oče na smrtno posteljo. Užalostilo se mu je srce. V njegovi priprosti duši so se porajala čudna vprašanja. Pričel se je zavedati, da njegovo življenje, njegovo delo in trud pravzaprav nimajo pravega cilja, da ne ve, čemu dela, za koga se trudi, saj vendar nima nikogar, komur bi zapustil vso to velikansko premoženje. In zopet se je spomnil onega dogodka, ko mu je oče prinesel prve sadove svojih hrušk... Spomnil se je onih dolgih zimskih večerov, ko je sedeval pri peči, si tlačil po očetu podedovano pipico ter čital »Večernice«. Te misli so mu hipoma prišle, kakor blisk so se vlekli ti dogodki pred njegovimi duševnimi očmi ter delovali z nekako čudno močjo na njegovo dušo. Zavedal se še ni prav onih sklepov, ki so se pa že rodili v dnu njegove duše, začutil še ni prav dobro onih tihih čuvstev, onih želj po srečnem, udobnem družinskem veselju.. . In treba je bilo le še majhnega zunanjega učinka, in Tomaž bi se popolnoma zavedal svojega duševnega stanja, da bi popolnoma spoznal one nedostatke, katere mu tvarja njegovo življenje.

»Prav gotovo se vam čudim, Tomaž , da si ne poiščete družice. V letih ste že, in človek mora pri teh časih gotovo skrbeti za bodočnost. Vaša teta je gotovo dobra gospodinja, toda stara je. Pripravljeni morate biti vsak trenotek, da jo Bog pokliče k sebi. In tuje ljudi jemati v hišo, je zelo sitno in nadležno, posebno če človek zboli. In sploh dandanes je zelo težko dobiti človeka, k i bi bil zvest, priden. Vsakdo le gleda bolj zase, vsakdo je samemu sebi najbližji. In kmet, ki mora svojo kmetijo opravljati le s tujimi ljudmi, je nesrečen, da, gotovo nesrečen, ker kmetija mu toliko ne prinaša, da bi zadovoljil hlapce, dekle, pastirje. In tako kmet hira počasi, jedva vidno — sam le težko spozna črva, k i mu izpodjeda korenine njegovega gospodarstva — kadar pa spozna, je pa navadno prepozno, vsi oni dobri soki BO pobrani. Denarja ni — in kmet se zadolži, in tako gre gospodarstvo rakovo pot . . . Popolnoma drugač e pa je, če ima svoje ljudi, če ima T hiši pridno gospodinjo, k i lahko pregleda vse početje brezskrbnih dekel, ki je povsod s svojimi bistrimi očmi, ki pazi na vse, kar se godi po hiši in okoli hiše, k i vidi vsak madež , vsako pajčevino, sploh vsak nered . . . Go spodar je pa na polji ter daje ondi s pridnim delom izgled dninarjem«. Župnik je vstal ter začel hoditi po sobi. Zavedal se je, da je dobro povedal, in da je storil morda dobro delo človekoljubnosti, delo, k i bode rešilo Tomaž a gospodarskega propada, dobro se je pa tudi zavedal dejstva, da je človek samemu sebi vedno najbližji, da je želeti srečo svojega bližnjika le v toliko, kolikor je hasnovita tudi njemu. Toma ž je ostal tih ter je v enomer gledal v tla. Župnikove besede so ga popolnoma prepričale. V njegovi duši se je začelo svetliti. Prej v nekako meglo zavite misli so postale razločnejše, nekak prevrat so napravile župnikove besede v Tomaževem mišljenju in naziranju . . . V tem je prišla župnikova kuharica Jerica ter poklicala župnika , da ga kličejo na Medvedje Brdo k nekemu starcu, k i si je zlomil hrbet. Toma ž je nehote vstal ter stopil korak proti vratom, pri katerih mu je Jerica želela »dober dan«. In kakor blisk mu je nekaj šinilo v dušo, nekaj mu je prišlo na um — toda župnik mu je nekako zmešal njegove nadalnje misli, ker mu je naznanil, da mora v cerkev. Toma ž se je poslovil od župnika , se mu zahvalil za njegove svete ter mu zagotovil, da jih bode vedno uvaževal. Kmal u na to so se začuli zvončki, katere so imeli Tomaževi konji okoli vrata . . . Toma ž se je dobro zavil, potegnil zopet polhovko čez ušes a ter se precej zamišljen peljal proti pol ure oddaljeni Kobalovini. Vse besede župnikove je ponavljal v duhu, premišljeval in sklepal, kaj bi bilo najboljše učiniti. In tedaj je kar hipoma zagledal v mislih, kako se odpro župnikova vrata in kako Jerica pokliče župnika . In ta Jerica mu ni dala miru, vedno in vedno je bila ona sklep njegovega premišljevanja. In začel je sklepati, ali bi bilo morda napačno, če bi povprašal Jerico. Pridna je gotovo, saj opravlja župnika, in župnikovo gospodarstvo gotovo ni majhno. Dekle je tudi čedno, brez vsega pa menda tudi ne bo . . . In tako je prišel do zaključka, da bo ob priliki povedal to svojo misel tako po ovinkih župniku. In kakor kamen se mu je nekaj odvalilo od srca, ker je pojasnil one temne, nedoločne težnje . . . Samo misel, da mu morda župnik odreče, ga je težila še nekoliko, toda upal je, da je to popolnoma prazen strahPoskusiti mora, naj velja kar hoče. Sklep je bil storjen . .. Z nekako veselim srcem je zavil na dvorišče gostilne. Hlapec je ravnokar odmetaval sneg. Debela dekla je nesla škaf pomij prašičem, katerih kruljenje se j e slišalo po celem dvorišču. Tropa kokošij se je vsula za njo . . . Iz hiše se je culo zamolklo govorjenje, in dišalo je po vinu. Pri vratih so izhlapevali vinski hlapovi ter butali v mrzli zimski zrak. Toma ž je vstopil v gostilniško sobo. Zaduhel zrak mu je vdaril v nos. V sobi se je kadilo, dim se je kakor megla, prav gosta jesenska megla vlačil po sobi ter se združeva l z alkoholom. In ta zmes je legala na glavo, jo težila vedno bolj in bolj . . . Pivci, k i so sedeli okoli peči, so za­ čudeno pogledali prišleca, in začul se je neki glas začudenja in zadovoljstva. »Kaj, Tomaž , ti tukaj ? Vendar, vendar«, ga je pozdravljal star kmet ter tlačil tobak v pipici. »Pojd' no pit«, so mu ponujali pivci polne kozaree. In Toma ž je vzel kozarec ter posrebal nekaj kapljic, se zahvaljeval i n zopet vzel kozarec, da je zadovoljil vse . . .

»Kaj venda r čepiš vedno doma ! Mend a šteješ svoje srebrnjake ? Z a kog a pa tak o hraniš, saj venda r ne misliš nesti ? seboj v grob,« m u j e govori l star i Jä­ ger, k i j e bi l po vsej okolic i zna n ko t človek, k i im a sil a dobe r želodec. Kje r j e zbole l ka k prašič, ka k teliček, pa so njega poklicali . In takra t je bil a pr i Jagrovi h — gostija. »E, oče, ne bo m ji h nesel, ne. Al i mislite , d a bo m vedno fantoval?« Drug i kmetj e so odpiral i oči te r za ­ čudeno gledal i Tomaža. Nič kaj nis o mogl i razumet i teh Tomaževih besedij. Glav e so imel i z rokam i podprte , ust a odprta i n tak o so se trudil i i n trudili , d a bi razumel i besede Tomaževe ; tod a nikd o ni ime l več popolnom a normalni h mislij . Sempatje se j e slišal ka k zategnjen »e « in zopet so — zijal i . . . Skoz i okn o so legl e temne senc e v sobo te r nekak o omamil e pivce , d a je ta a li on i povesi l težko glav o te r je l po male m dremati . O d daleč se je cul o zvo - njenje . . . Postal o jo nekak o tiho , mirno . Tomaž j e vstal, plačal te r odšel. Pivc i so jedva zapazili , ke r skora j vs i so bil i pijani, omamljen i od alkohol a i n od vročine, k i j e puhtel a i z velikansk e peči. In tak o so v te m stanju pozabljali ono gorje, k i ji m j e drugače moril o dušo — toda ne, saj so bil i vajeni tega gorja. Nis o se zave ­ dal i sameg a sebe, ke r so preveč zagazil i v propast, ke r so prišli do prepričanja, d a mor a biti tako. In tak o so se navadil i vsega, če ji h je kd o tepel po hrbtu , na ­ stavil i so m u še glavo , samo d a ji m j e govori l sladko . Besede so razumeli , udar ­ ce v nis o čutili . . . Domo v grede j e je l Tomaž zopet premišljevati vso zadevo . Ka r mislit i s i n i mogel , kak o b i bilo , če b i se res oženil. Kak o bo mora l vse pripraviti, d a bo do ­ volj spodobno z a nevesto, k i j e venda r najboljšega navajena pr i župniku. In popraviti bi mora l hišo, vsaj prebeliti jo bo mora l — i n pa nekaj nov e oprav e bo treba. In vrstil a se m u j e mise l z a mislij o . . . Kak o bo prijetno, k o bo vide l brhk o Jerico , kak o se obrača po hiši. In gospod župnik g a bo mord a tud i zdajpazdaj ob iska l — to g a bodo zavidal i vs i sosedje. Skora j n i več mislil , d a b i mogl o biti sploh drugače, nego d a vzam e Jerico . Po ­ polnom a j e živel v ideji, d a bo njegov a žena . . . In ko j e lege l k počitku, se n i moge l niti prekrižati, ka r vedno so m u uhajal e misl i na ženitev. Kova l j e naklepe , nov e naklep e .. . Naposle d j e zadremal . Tod a še v sanjah je vide l kao s raz ­ n i h dogodkov , k i so se zgodil i al i k i se imajo zgoditi . . . Zuna j se j e nebo zjasnil o i n nastal a j e krasn a zimsk a noč, on a jasna noč, k i ne pusti človeka mirn o spati. In od daleč se je cul o fantovsk o petje . . . Zdajpazdaj je kd o glasno zavriskal , d a se j e cul o daleč po čistem zraku . In odgovarjal i so p s i te r lajali n a vso moč . . .

II.[uredi]

N a precej obrabljene m stolu j e sede l filozof Svetlin . Mal a petrolejska svetilk a m u je razsvetljeval a debel o knjigo , k i je ležala pred nji m odprta . Zuna j so padal e snežinke ter jedv a slišno udarjal e n a okno . B i l je zimsk i večer, ko človeku tako prija domače ognjišče. In tud i Svetli n se je počutil nekak o zadovoljnega , srečnega, ko j e slišal prasketanj e ognja, ko je videl , kak o so švigajoči plamen i črtali po tleh i n po steni svetle, ognjene jezike , ko m u je blagodejna toplot a objemal a ude ter g a zazibal a v nekak o polspanje .. . V pritličju j e nekd o igra l melanholičen valček. Nasloni l se je n a naslonjač, s i pri­ žgal cigaret o te r z napo l zaprtim i očmi gleda l sivkastovišnjeve kolobarčke dima , k i so se vzdigoval i proti stropu, kje r so se združevali v dolge , tank e oblačke te r plaval i lahn o po zrak u .. . Spomni l se je, d a dane s še n i pre ­ gleda l časopisov, kater e jo na večer dobi l s pošte. Zdajpazdaj se m u j e prikazal a lahn a rdečica n a obraz u al i g a je posili l smeh , toda naenkra t je nekak o jezno nape l oči, vrge l časopis na mizo , rdečica m u je za ­ lil a obra z .. . še enkra t j e pogleda l ono vrstice , k i so g a tako vznemirile , samem u sebi n i verje l — toda n i se motil : istinaje ! Tore j njegovo izvoljenko , njegovo Mart o obrekuj e nekd o v časopisu, k i je namenjen »slovenskemu katoliškemu ljud ­ stvu«. T a človek predbaciv a njegov i iz - voljenki , d a im a »pregrešno znanje«, d a dajo kot učiteljica mladin e »slab, pohujš- ljiv vzgled« . . . Sice r n i naveden a ime ­ noma , toda vse okoliščine, začetne črke, kraj nekje n a Notranjske m — vs e kaže, d a j e ona — njegov a Marta ! . . . In v src u g a je zabolelo . Njegov o ljubezen uazivlj a anonime n človek znanje, k i pohujšuje mladin o . . . T a čista, mlad a ljubezen je pregrešna! In dozdeval o se m u je, d a smatr a dopis ­ n i k ljubezen, sploh vsak o ljubezen za — pregrešno znanje . Začel se m u j e studiti ta človek, k i im a tako nizk o naziranj e o ljubezni , te m najvišjem dar u božjem. Njegov a vest pa j e bil a čista, njegov a ljubezen — neomadeževana .. . T o g a j e tolažilo, to m u j e dal o moč . . . Duša se m u je nekolik o pomirila , i n je l j e popolnom a mirno , trezno premiš­ ljevati ljudi, k i hočejo podjarmiti, k i ho­ čejo v verige , duševne i n telesne, okovati človeško družbo . . . In vide l j e pred svojimi duševnimi očmi dolg e vrst e sključenih ljudij s suhimi , asketičnimi obrazi, z velikimi , vdr - tim i očmi i n s težkimi verigam i na rokah , pleča i n hrbe t so imel i raztepen, razpraskan , krva v — i n dru g z a drugi m so se plazil i po golih, raztrganih , krvavih , koleni h P o t j e bil a črna, le tupata m so se videl e krvav e srag e . . . Plazil i so se dalje i n dalje te r izginjal i v črno, neprodirn o noč . . . bre z sled u . . . bre z sledu .. . Prišle so drug e vrste, se bolj dolge , nepregledne vrst e suhih , tresočih se ljudij, k i so imel i hrapave , od prevelik e solnčne vročine posušene obraze , oči povešene. Hodil i so pripognjen i te r nosil i težke vreče . . . Nek i stra h je napolnjeva l ve s vzduh , katereg a so dihal e te dolge , nepre ­ gledne vrste, kater i j e lega l na duše teh ljudij, ji h težil, dušil . . . Zasmilil e so se m u te velikansk e množice, te nepregledne vrste , k i so lik i senca m taval e dalje . . . dalje . . . bre z lastneg a prepričanja, bre z lastne volje . . . dalje . . . dalje . . . Gleda l j e lepe pomladansk e dneve . Mlad o solnc e se j e smejalo naravi , k i se je prebujal a te r kazal a vs e svoje lepote, k i j e odpiral a svoje zaklad e ter klical a zemeljske prebivalc e v svoje na ­ ročje, d a se vesel e življenja, d a vživajo te lepe, jasne pomladansk e dneve . Mal i kri ­ lati pevc i so priletel i te r znašali suhe li ­ stiče, slamic e te r s i zidal i domovja . Ve ­ selo žvrgolenje je napolnjeval o mirn o ozračje. In človek je pripelja l plu g izpo d strehe te r ora l pomlajeno zemlj o te r sejal . . . Življenje, življenje — povsod ! Jel o se j e mračiti. Polagom a so lezl e senc e n a zemljo, d a jo uspavajo. Človek j e posprav i l svoje orodje te r se vese l vračal proti dom u . . . Nasproti m u j e prišla ljubljena družica, kater o j e obje l te r poljubi l . . . i n pritekl i so zdravi , čvrsti otroc i .. . In v s i so se ozrl i proti nebu , pokleknil i i n tiha , pobožna hval a sej e dvigal a i z src.. . Svečanostna tihot a j e vladal a v tej edin i hiši božji — v narav i . . . Duša m u j e vzdrhtela , vzradosti l se j e teh prizorov , k i so vstajali pred njegovo dušo i n z a hi p m u j e prešel on i gnus na d onim i ljudmi , k i so hoteli človek a zapreti v tesno celico, k i so hotel i uničiti ono, ka r j e najvišje — uničiti med ­ sebojno ljubezen, k i stvarja življenje. T o uničevanje življenja naj bo če- ščenje Boga ? T o naj bo izpolnjevanj e onega, ka r zahtev a Najvišji?! In ko j e prišel do tega zaključka, je b i l tako zadovoljen, tak o srečen . . . V sobi j e postalo toplo. Svetlin u j e postalo skoraj prevroče, gorkotagaj e na po l omamila , i n .glav a ni a je zlezl a n a mizo . Zadrema l j e z a par hipov , nek a blažena mirnos t se je polastil a njegovih živcev . . . In pred dušo so m u vstajale sanje. Vide l je, kak o se one dolge , nepregledne vrst e suhih , tresočih se ljudij s hrapavimi , posušenimi obraz i i n povešenimi očmi vstavljajo te r nekak o boječe ozirajo n a desno, od kode r prihaj a jedv a vidn a svetloba . Kako r s i manej o meglen e oči, kak o vzdigavaj o glave ; tod a le z a hi p . . . Zope t so zlezl i skupaj, oči povesil i ter lezl i dalje .. . dalje . . . Svetli n j e skočil, hote l s i je prepoditi sitni spanec, k i g a j e hote l pre ­ vladati, vze l suknjo , j o obleke l ter se l n a cesto .. . In še j e vide l one sanje pred seboj . . . Da , d a — zasvetilo, zabliskal o s e bo — tem a se bode moral a umaknit i — in solnce , poživljajoče solnc e bo zasvetil o n a horicontu . . . Se l je, d a s i ohlad i dušo . . . Tih o je bil o zunaj, le melanholični akord i so se zibal i po mrz ­ l e m zraku , se oddaljevali ter izgubljal i v črno noč . . . be l je mim o okna , od kode r so prihajali akord i — bil o j e zagrnjeno s temnordečo zaveso, za kater o j e igral a njegova Mart a — ne slute , d a ze l člov e k onečašča tempelj čiste, neomadeževane ljubezn i . .. Šel j e dalje te r vide l p r i naslednjem nezagrnjene m okn u svo ­ jeg a očeta, kak o j e popravlja l šolske na ­ log e svoje dece . . . Ur a bo enajst, i n še s i ta star i revež ne d a miru , del a i n dela, trpi, se muči, d a preživi svojo družino, — drug i tud i delajo — a čemu? . . . čemu? . . . Zapustil i ne bodo nikogar , o komu r b i mogl i reči: to je moja kri , to s e m ja z vzredi l s krvavim i žulji, to — to zapuščam .. . In spominja l se je svojih mladi h let . . . Kak o g a j e oče — ubo g vaški učitelj — skrbn o vzgaja l s svojo (Besedilo manjka)

III.[uredi]

Kobalo v Tomaž j e zasnubi l Jeric o ter j o tud i dobil . Praznoval i so ženitovanje. Jedl i i n pil i bre z konca , s i polnil i želodce, si omamljal i glav e te r hvalil i velikodušnost župnikovo, d a j e da l tak o r a d Jeric o Tomažu .. . In župnik j e težko dihajoč zagotavljal svate te r ženina, d a m u je sreča, večna i n zemeljsk a sreča njegovih ovčic edin i smoter , edin i cilj . . . d a m u j e bil o to sveta naloga, kater o je i n bo vedno izpolnjeva l .. . In začel j e praviti , kolik o j e že dobreg a stori l z a svoje duše, pr i te m j e živahno maha l z rokama , d a sta njegov a soseda obračala glav i proč, d a jih ne zadene s svojo tolsto rok o . . . Prišel j e zope t v on i ogenj, k o n i moge l nehati govoriti. In svatje so bulil i pijane oči, zijal i ter kimal i z glavami . In k o j e župnik vide l to druha l pre d seboj, postajalo m u je nekak o gork o pr i srcu , Čutil ae je zadovoljnega , d a j e vzgoji l tako ubogljiv o ljudstv o . . . Župnik je še govori l i n začel praviti Tomažu, da j e dobil v Jeric i nevesto, z a katero ga ime zavidati vsakdo . . . dobro, skrbno , ljubeznivo , nerazvajeno , bog a boječo ženico, kater a dobr o pozna nalogo , kater o im a žena napra m možu . . . Tomaž se j e s svojim i svetlim i pogled i zahvalje ­ v a l župniku ter tupata m pogledava l n a desno svojo nevesto, k i se j e prikrit o smehljal a govorečemu župniku . . . Neka ­ ter i svatje so se upijanili , kimal i z gla ­ vam i ter dremali , vin o j e i z prevrneni h kupi c tekl o na tl a te r ond i napajalčTsuhe desk e .. . In bil i so zadovoljni v te m svoj e m stanju, saj so se najedli i n napil i najboljšega, kakoršno ji h ne čaka niti v največjih prazniki h . . . Včasih je poskušal k d o z grgrajočim glaso m peti, toda glas m u j e zamr l v grlu . Slišalo se j e grčanje dve h svatov, k i sta spal a ob peči . . . Župn i k se j e poslavlja l pr i Tomažu, kater i g a j e spremlja l do vrat. Skoraj pr i vsake m korak u st a postala. Župnik m u j e pravi l tud i o dolžnostih, kater e m u naklad a krščanska ver a ko t možu, ko t očetu — če m u Bo g d a družino . . . Tomaž je molčal, govoriti se ni upal , ker to bi bil o predrzn o .. . In to je župniku ugajalo, ke r je navajen, d a ao vsi molčali, kada r je govoril . Župnik se je poslovi l ter šel proti dom u . . . B il je lep zimski večer. Z jasnega neba je sijala luna ter trosila svojo svetlobo po belem snegu, ki ae je blesketal kakor kopice biaerov . . . Včasih ae je za- čulo lajanje kakega paa, ki ae je pa po izgubil o v jasn o noč . . . Narav a j e spal a ter s i krepčala moči . . .

IV .[uredi]

Kobalo v Tomaž je postal nekak o ošaben, ponosen. Začel se je zavedati, d a n i več navade n kmet, ampa k d a se sme pri­ števati on i vrsti ljudij, kateri m pravijo »gospoda«. In ko t tak j e na d kmetom , ne spodobi se, d a b i zahajal v družbo km e tov. Ogiba l se j e teh ljudij, le kada r j e b i l primoran , je izpregovori l kak o besedo s te m al i onim . Župnik g a je večkrat obiskova l ter m u svetova l zdaj to, zdaj ono . . . Tomaž g a j e skoraj oboževal, ke r j e spoznal, d a j e upra v župnik oni, k i g a j e povzdigni l i z smrdljiveg a blat a sodrg e .. . In k o j e klal , j e nese l vedno i z hvaležnosti najlepše kolin e župniku . . . Dobr o se m u j e zdelo , če so g a vi ­ del i vaščani, k o se j e vračal i z župnišča. Gleda l j e vese l zavistne obraze . Tod a to ga ni motilo, ošabno je stopa l po vas i ter zasmehljiv o pogledova l uboge par e . . . Jerica je gospodinjila; hodila po hiši ter godrnjala nad staro teto, ki ni znala več kuhati. In stara, sključena teta je voljno prenašala godrnjanje mlade gospodinje, ae natihoma čudila, da je tako naenkrat pozabila kuhati ter se tolažila, da jo bo akoraj reiila smrt . . . Vidno ae je starala. Delati je morala več nego prej, kajti mlad a gospodinj a je bil a bolj go ­ sposk a i n s i n i hotel a umazati prsto v s sajami. In Tomaž j i n i oporekal , pritrjeva l j i je, kajti čemu b i redil i zastonj teto, to staro, sitno, čmerikavo babnic o — čemu b i pustili, d a b i polegal a z a pečjo te r kradl a Bog u čas! .. . In stara ženica j e garal a kako r živina, natihom a pa molil a .. '. molila , d a b i Bo g da l srečo mladim , njej pa lahk o smr t . . . Jeric a j e gospodinjila , hodil a j e po dvorišču ter zmerjal a dekle , k i nis o pra v I polagal e kravam , godrnjal a nad hlapci, k i so prepočasi napajali konje. In dekl e i n hlapc i so se spogledoval i te r molö^ nada ­ ljevali svoje delo. L e včasih j e kd o natihom a želel, da b i »kmalu vra g pobral« to sitnico . Bil o j e v šestem mesecu, odka r st a bil a Kobalo v Tomaž i n Jeric a mož i n žena . . . Hud a vročina j e pritisnila . Bil a je skoraj suša, i n ljudje nis o godrnjali. Bil a je košnja. Sušili so, d a j e bil o veselje. In vs a vas j e bil a napolnjena z aromatičnim duhom posušene mrve . Tod a Jeric i n i ta vročina nič kaj prijala, ti aromatični duhovi ji niso z veseljem napolnjeval i njene duše. Postajala je zamišljena, skoraj žalostna . . . Sitna je bila tako, da so ljudje jedva še prenašali to vedno godrnjanje in mrmranje. Toda molčali so ter zelo začudeno pogledovali goapodinjo.

Obraz se je nekako skrčil, ona zdrava rudeč a barva je prešla. Toma ž je poln skrbij hodil okoli ljubljene ženke , jo boječe pogledaval ter jo vpraševal, kaj ji je, kako j i naj pomaga, česa želi; toda Jerica je molčala. Le stara teta je hodila po kuhinji, brisala lonce, kuhala, napravljala za kokoši ter migala z glavo, kakor bi vseh stvarij prav ne razumela. Ves dan je že solnce pripekalo, vroče je bilo kakor v peči, in ljudem, k i so morali biti na polju in travnikih, je lil pot curkoma. Stara Kobalova teta je ravnokar pripravljala za žehto, kar jo prileti svinjska dekla, rudeč a in spotena, klicat, da je gospodinji slabo. In teta je pustila vse ter hitela v sobo, za njo dekla . . . Mlada gospodinja je zdela na klopi pri peči ter je- čala. V obraz je bila rudeč a in pot j i je l i l po obrazu, roke je imela uprte ob bok ter ječala. Teta je deklo spodila hitro po Ko ­ vačevo Mico, sama je pa spravila ubogo Jerico v posteljo. In ko je na veče r prišel Toma ž domov, slišal je jokanje svojega prvega novorojenega sinčka. Pustil je konje na dvorišču ter tekel naglo v sobo, da si pogleda potomca. Bi l je zadovoljen, srečen, poleg tega pa nekako začuden, ker sreča je prišla tako nepričakovano, tako naglo . . . P ri bolnici je sedela stara teta in pa Kovačeva Mica. In ko je vstopil Tomaž , ga je teta opozorila, da naj stopa tiho, da ne vznemiri bolnice ali deteta . . . Kova ­ čeva Mica se mu je pa nasmejala, odprla svoja široka usta skoraj do uše s ter pokazala dve vrsti rumenih, lopatastih zob, pri tem pa zažugal a s kazalcem . . . Toda Toma ž ni razumel tega, zadovoljno je gledal zdravega, čilega novorojenca ter se nasmihal bolnici, k i je zdajpazdaj odprla oči ter pogledala z meglenim pogledom svojega mož a . . . Sence so legale vedno bolj gosto v sobo . . . Od daleč se je culo grmenje . . . Včasih se je za hip razsvetlila soba, in bolnica je trepetajo zapirala oči. Bližala se je nevihta . . . Vedno glasnejše grmenje je vzbudilo mladega Kobala, da je odprl usta ter jel tiho plakati. To plakanje se je slišalo na dvorišče, kjer so hlapci spravljali seno. »Srečo je imel — preveliko srečo«, •o se menili hlapci ter se smejali . . . Debel« kaplje so začele padati, sprva počasi, potem pa vedno hitrejše . . . vedno gostejše . . . Ploha se je ulila. Bliskalo se je in gromelo, v hiši je pa jokal novorojenec.

V.[uredi]

V majhni lopi za šolskim poslopjem je sedela družba : učiteljica Marta, stari Svetlin, njegov sin Herman, filozof in pa nadučitelj Peric. Družbi je prijal hlad, k i se je dvigal iz premočen e zemlje ter se spajal s polumrakom. Vs a narava je dihala, vesela, da jo je zopet dež tako po živil . . . ». . . . Vsekakor rad priznavam, da so misli, katere sem ravnokar povedal, v sedanjih časih neizvedljive. Kajti v sedanjih časih ima vsa človeška družb a edini cilj: gospodstvo. Vsakdo je pripravljen vporabiti vsako, še tako kruto, še tako nizko sredstvo, da uniči svojega sočloveka, da si pridobi popolno gospodstvo nad njim. In ljudje govore še o »prosvetljenem veku«! Smešno, nimamo-li dovolj modernega su­ ženjstva? — In kakšneg a suženjstva! In ne oporekal bi še toliko, če bi si ljudje pridobivali svojo nadvlado s duševn o premočjo, ali s telesno pridnostjo! Ne ! V prvi vrsti je nadvlada že kar prisvojena nekaterim oblagodarjenim kastam, k i so že pri svojem rojstvu odločeni, da gospodarijo, da vladajo . . .« »Toda, gospod Herman, oprostite«, mu je posegel v besedo Peric; »vi imate skoraj revolucionarne misli . . .« »Morda; samo s tem razločkom, da nočem, da bi se te razmere predrugačil e zopet s silo, s fizično silo. Da bi se s krvjo zbrisali ti madeži. Na ta način bi prišli namre č zopet oni nezadovoljni elementi iz mase na krmilo, postali bi še bolj krvoločni — in človeška družba bi doživela na ta način zopet »krah«, kakoršnih nam kaž e svetovna zgodovina dovolj . . . Le , kadar bo človeška družba prišla do spoznanja, da je le v narav i iskati rešitve, kadar pride do spoznanja, da je narava, k i nas uči življenja, da moramo k naravi nazaj, če hočemo postati zopet ljudje — le tedaj je upati na boljše čase. Kajti po naravnih zakonih obstoja vse življenje, se rojeva vse življenje l e vsle d medsebojn e ljubezni... « Herman bi še govoril ter razkladal svoje misli in nazore; toda že precej pozna ura je prisilila Perica, da se je poslovil ter odšel domov. Tud i stari Svetlin je vstal, spremil Perica do vrat ter odšel v sobo... Ostala sta le Marta in pa Herman. Idealist Herman je sedel nekako zamišljen, kajti še vedno so mu nekoliko vznemirjale njegovega duha ravno napol skončane debate.

Izz a oblako v je priplul a lun a ter trosil a srebrn i pra h po spavajoči zemlji. In Herma n je gleda l to mirn o luč. Skora j nehot e j e ovi l desnic o okol i Martineg a vratu , d a so se njeni bujni lasje ovil i njegov e roke . »Al i se še spominjaš, kak o je nazva l naš dušni pastir« pr i te m se je Herma n nasmeja l . »najino ljubezen?« In iskren o j o j e poljubi l .. . A Mart a se j e zasmejal a s svoji m zvonki m glasom . D a , Herma n i n Mart a sta se ljubila . Tod a Herma n n i ljubi l Mart e vsle d njene lepote, ne vsle d tega, ke r g a j e njena lepota, njena svežost vlekl a nase, d a se j e s sladkim i besedam i osvoji, si j o privez e na se. Herma n s i je bi l v svesti, d a j e našel v Mart i sebi enak o dušo, k i harmo - nuje z njegovo i n k i j e vsled tega sposobna, da se spoji z njegovo. Herma n je b il prepričan, d a je našel v Mart i žensko, ki ga razume , ki je sposobna , d a skupn o z njem spolnuje najvišjo nalogo človeško. vorka , Jaroš , Čern^ , Fresl , Choc , Udržal , Maštalka , Hruby , Häjek , Soko l in Ra d i ms k V", dalje deputacij o hrvatsko , posl. F e r r i j a, Biankinij a in S p i n č i č a , slovensk e poslanc e dr. Tav ­ čarja , Perjančiča , Ploja , Robiča , Povšeta , Žitnika , Pogačnika , Žič - karja , vitez a Berksa , Gregorčiča , Pfeif e rja ; dalje še pozdrav i rusinskeg a poslanc a Barwinskeg a i n javi, da sta se oprostil a državna poslanc a Krama r i n P a c ä k. Z viharni m aplavzo m j e pritrdil a pozdrav u množica slovanskeg a dijaštva. K o se navdušenje poleže, nadaljuj e predsedni k Rus . (Poročilo po stenogr . zapisniku). Burn i časi so nas združili dane s k skupnem u zborovanju v tej dvorani . Grenk a kup a krivic , kater o so na m skoz i stoletja prožali naši kulturn i sovražn>ki, noče biti prazna ; a nas je minul a potrpežljivost, o na ovčja potrpežljivost, na kater o so se tud i sedaj zanašali, hoteč nas zazibati v spanje pravičnega, ne hoteč na m dovoliti niti tega, d a z mali m protestom pokažemo svetu, d a š e živimo , i n d a tud i m i zahtevam o svoji h pravic . Ne , nis o nas zazibali, nism o zaspali ! Nasprotno , m i s mo dobil i novi h bodrilni h močij, s kate ­ rim i hočemo neumorn o delovati, d a dose­ žemo svoje pravične zahtevo . N e za l tovarno nič nemogočega, nič krivičnega, nism o preširni, hočemo i n zahtevam o le to, ka r mor a imeti i n zahtevati, ak o nima , vsa k narod, če hoče biti kulturen . Z a vsak o uspešno skupn o delovanj e je treba skupneg a dogovora . Hotel i sm o že prej zborovati, a policij a in rektora t n a m nist a bil a naklonjena , d a bi na m dovolil a prostora. Šele, k o smo pokazali , d a j e nas resna volj a priti do svojih pravi c tud i s silo, dovolil e so na m oblasti zboro ­ vanj e v tej dvorani . Velik o veselje na m je, k o vidimo , kak o se Slovan i od dne do d ne bolj zavedajo svojih zadač in kak o lepo se razvij a razumevanj e veliki h naših kulturni h ciljev. Stojmo trdn i in složni dru g pole g drugega , ravnajoč se po pregovoru

 » V slog i j e moč!«, d a se uresni­

čijo naše želje i n pravične zahteve ! N e rad i sebe, ne rad i njene lepote, rad i njene svežosti je ljubi l Marto, — ampa k vsle d življenja . In Herma n se j e še enkra t spomni l večera, ko j e bra l ono notico, v kater i se je nazivljal a njegov a ljubezen — pre ­ grešna zveza. In z a hi p je vide l pre d seboj ono velikomestn o življenje, ono »ljubezen«, k i duševno ljubezen, k i življenje uničuje .. . In srce g a je zabolelo , k o j e videl , d a so ljudje videl i tud i v njegov i ljubezn i tak o ljubezen. Prije l j e Mart o okol u pasu i n jo poljubi l . . . In oba sta vstal a ter šla v hišo, kje r sta si želela lahk o noč . . . Herma n j e šel v svojo sobo ter še dolg o gleda l v noč. Z neb a dol i j e pa svetil a svetl a lun a te r razsvetljeval a vso okolic o . . . Herma n s i je tiho zaželel, d a b i bil a ta lun a on a nesebična ljubezen, on a vzajemn a ljubezen, k i b i objemal a ves svet, k i b i svetil a v najvišje palače, pa tud i v razdra - pane, razpadl e koče . . . vse m enak o . . . vse m . . . VI . K o se je drug i dan po vas i raznesl a novica , da im a Kobalo v Tomaž sina, so se ljudje začudeno pogledovali. Ženske so prihajal e druga k drugi, si šepetale ter se smejale . . . Občna govorica je bila, da ima Tomaž pravzaprav vendarle smolo. D a bi uspel o naše skupn o prizade ­ vanj e v to pomoz i Bo g in sreča junaška! (Živio- in V^bornč-klici!) Nat o preide predsedni k k prv i točki dnevneg a reda : Jugoslovansk a univerz a v Ljubljani , protes t zope r ustanovite v uni ­ verz e v Trst u i n zahtev a reciprocitet e iz ­ pito v n a zagrebški univerzi . Prv o besedo k tej točki dob i Slo ­ venec , cand. phil . I. Prijatelj , kater i govor i takole : Slavn a gospoda, drag i tovariši! Utemeljevati potrebo ljubljanskeg a vseučilišča Vam , k i že skor o cel i teden stojite v nepretrgane m boju z a njo, mislim , d a m i n i treba. Dajati izra z za ­ htevam , kateri m ste bil i dal i duška vklju b hrušču i n trušču n a najimpozantnejši na ­ čin, i n nist e — k o j e bil o treb a izvojevati pravic o svobodne i n javne besede — povesil i tud i desnice , bil o b i sedaj v resnic i brezpomembno . Vaša ogromn a udeležba sam a govor i glasnej e neg o vs a utemelje ­ vanja. Kli c po najvišjem izobraževališču v naših jugoslovanski h deželah n i prišel i z ust posameznikov . Živel j e v prsi h vse h i n čakal samo ugodn e prilike , d a zope t proder e n a dan. In k o j e ta prišla, zganil o se j e Ikrat u v srcu vseh i n odločno s m o stopil ' vs i v boj z a našo »staro pravdo«. A l i silneje , kako r kdaj, zahtevam o sedaj svoj najvišji kulturn i zavod. Kul ­ turn i i n narodnostn i boj, k i vedn o siloviteje navaljuj e n a nas, uči nas izbirati orožje. Vs a ognjevitos t i n vs e navdušenje podleže tam , kje r m u zastav i pot — znanje , um . Prek o naših dežel se že stezajo dolgoprst e roke . Ni č ne bo zadrževalo našega sovražnika pograbiti pod pazduh o našo zemljo, ak o t a zemlj a sam a tak o visok o ne vzraste , d a ne pojde bre z težave pod njegovo ramo . Vzrasti , dvignit i se pa ne mor e drugače, kako r v svojih sinovih . Vsa k njen prebivale c mor a skušati doseči tak o duševno velikost, d a se bo tujčeva rok a osramočena pobesil a pre d njim . Pomnimo : sam o duh , sam o iz ­ obrazb a na s moret a rešit i po ­ gube . Toda , predno smo se m i tega dobr o zavedl i i n začeli zahtevati, d a se na m d a priložnost izobrazbe , uvidel i so že naši nasprotniki , k i so bil i čez nas že storil i križ, našo namero . Vstal i so i n na m kratk a mal o odrekl i pravic o do samo ­ stojne narodn e izobrazbe . N i lepo, gospoda moja, ak o se nasprotnik u izmik a orožje, d a se g a potem lagodno uduši, a najmanj, ak o s e t o del a i z skrbi j z a znanos t i n baj e i z gol e skrb i z a nas . Prosi m Vas , ne zmajujte z glavami ! Vzemit e v rok e »Ostdeutsche Rund ­ schau«, k i postaja od dne do dne vedn o bolj glasil o avstrijskih Nemcev , naših sodržavljanov, ta m beret e v številki od 9. novembr a t. 1. črno n a belem : »Zahtev a slovensk e univerz e bi bil a zasme h vsakeg a resneg a pretresanja, resneg a vprašanja, bil a b i v škodo državi, zna ­ nosti in dotfčnemu prebivalstv u samemu!« In sice r zakaj ? Pravij o zato, ke r se potreb a univerz e ne računa po številnosti naroda , ampa k po tem, al i j e v teh gla ­ v a h tud i potrebna vsebina . Sedaj pa prid e nadležna statistik a i n izgovor i svojo kratk o pomenjiv o besedo : » V alpski h de­ želah prid e n a Kranjske m en gimnazije c n a 272 prebivalcev , n a Gornje m Avstrijske m p a šele n a 436, n a Solnograškem n a 348, n a Koroškem n a 413, n a Štajerskem n a 480.« V resnici , i z teg a se razvidi , d a morej o biti ravno v naši deželi najpraz - nejše glave , d a tak o vs e vr e v šolo na ­ polnjevat s i jih . N e pomag a nič, kako r b i s i rad i nadel i koliko r tolik o opravičeno obličje, izgled a venda r vs a njih visok a skr b ko t prozorn a marka , izpo d kater e vsa k hi p grabežljivost pokaže svoje ostro zobe. V večerni številki isteg a list a o d isteg a dn e čitamo namreč od besede d o besede : A k o se ti univerzitetn i načrti v Trst u i n Ljubljan i uresničijo, pote m j e ce l ju g naše »Ostmarke« še v nedogled - n e m času z a nas izgubljen i n nemštvo, k i zavzem a dane s še vedno ob Adrij i znatn o stališče, nastopi potem lahk o z Tomaž j e bi l zmede n prv e dni . Vs e je prišlo tak o nepričakovano, d a n i moge l cel e stvar i niti natančno premisliti . Šele, k o se m u j e t a al i on i nasmejal, al i se mal o ponorčeval, j e je l razmišljati vs o stvar . Začel j e računati, toda vselej se je zmede l .. . Naposle d j e prišel do zaključka, d a j e to nekaj posebnega, nekaj nadnarav ­ nega. Tod a s to mislij o se n i hote l nič kaj sprijazniti. Poskušal j e na dru g način rešiti to zagonetk o — toda vs e j e bil o zaman . T e misl i so g a jele mučiti . . . Hodi l j e zamišljen okol i te r misli l i n misli l . . . Šel je v goz d te r posedal, toda kako r b i g a nekaj pičilo, j e poskočil te r šel dalje . . . Šel je n a polje k delavcem , j i h zmerjal, godrnja l . . . Tod a vide l je, kak o se m u vs i reže v obraz . In zopet j e šel dalje te r misli l i n kombiniral . Nek a slutnj a seg a j e polastila ; toda te se j e brani l n a vs e mogoče načine .. . »Ne , ne, to n i mogoče!« j e godrnja l sa m s seboj. In ko j e včasih dom a pr i kosil u sede l z a miz o te r gleda l maleg a Tomaža, katereg a j e držala Jeric a v naročju, j e vrge l žlico od sebe te r bežal ve n n a vrt, a l i n a hlev , te r se ond i zari l v seno, d a s i prežene misl i . . . Tod a n i moge l ostati n a senu, šel j e v goz d ter ond i blodi l semtertja, povsod so g a nadlegovale , g a podil e kako r furije ter m u razjedal e dušo . . . In poskušal je umorit i to dušo. Začel j e piti, i n pi l j e neprenehom a . . . Kada r se g a je napil, d a n i moge l vstati — še takra t je blodil, še takra t je ime l one grozn e halucinacije . Posta l j e suh, sključen, kako r šestdesetleten starec, sam o oči ie ime l velike , medl e . . . grozne . Ljudj e so se g a ogibali , k e r so spoznali , d a je vedno pijan. Go ­ spodarstvo je propadalo . Hlapc i i n dekl e so zapuščale hišo . . . Jeric a j e molčala ter hodil a po hiši kako r prej, ošabno, prevzetno . Star a teta j e zibal a Tomažka ter s i brisal a solze. V roka h j e imel a mole k te r prebiral a s su ­ him i prsti jagode . . . molil a j e z a svojega Tomaža, d a b i m u Bo g zopet da l pamet.. .

VII.[uredi]

Prišla je zopet zima, huda zima. Mrzlo je bilo, da je skoraj sapa zmrzovala. Ljudje so čepeli le doma ter si greli svoje ude pri zakurjenih pečeh ... Bilo je na svet večer. Svečanostna tihota je vladala po vasi. Iz dimnikov se je vzdigaval dim, ki se je v sivkastih kolobarčkih vil proti nebu ... In iz hiš je dišalo po peki. Cerkveni zvonovi so se oglašali nekako melanholično ter brneli v mrzlo ozračje ...

Pri Kobalovih je bil o žalostno. Stara teta je šla s Tomažkom v naročju k polunočnici. Jerica je bila nekje v kuhinji, Tomaž je pa že vse popoludne in ves ve­čer tekal kakor furija iz sobe v sobo ...

Odpiral omare, skrinje, predale, prevračal stole. Pri tem je klel in se pridušal. Naenkrat je priletel kakor divji ter začel klicati Jerico, ki je prišla v sobo ... Tomaž je stal sredi sobe ter meril z divjim pogledom svojo ženo, po vsem telesu se je tresel in pesti je tiščal. To je le par hipov trajalo ... Zagnal se je v njo, jo prijel za vrat ter jo začel daviti.

»Kam si dala hranilnično knjižico, kam, povej ... prokleta ...« ...

Toda žena je le grgrala.

To molčanje ga je le še bolj ujezilo. Vrgel jo je ob tla, suval z nogo, vlačil jo za lase ter upil na vse grlo, da hoče hranilnično knjižico. Jerica je začela upiti, klicati pomoč ter prositi milosti, naj ji pusti življenje, da bo vse povedala, vse ... samo življenje ji naj pusti ... In zopet jo je začel suvati s črevljem, zopet jo je začel vlačiti po sobi. Kje je hranilnična knjižica? Ta misel ga je zopet ljutila, ga togotila, da je prijel svojo ženo za glavo ter jel z njo tolči ob tla.

»Povej, kje je knjižica, kje ... povej ..! « ...

In kakor glas umirajočega, kakor ječanje ... šepetanje se je čulo jedva slišno:

»Tomaž, jaz ... je ... nimam ...«, besede so ji zamrle, po vsem telesu se je stresla. In Tomaž jo je pustil ter bežal iz hiše ven ... ven v mrzlo zimo. Kakor bi ga furije podile, je bežal ... V glavi mu je bilo težko, zelo težko. In bežal je proti gozdu, se kakor pijan zaletaval v trde bukve, plazil se skozi grmovje dalje in dalje ...

Z vaškega zvonika se je začel ogla­šati zvon, da se je rodil Krist, ki je prinesel ljubezen, ono neskončno, nesebično ljubezen, iz katere je umrl za človeštvo — in katero je zapustil človeštvu. Toda ljudje niso hoteli spoznati tega, niso hoteli te ljubezni, te nesebične ljubezni ... Mrzle sape so zapihale, da so suhe, premrzle veje pokale in tam na stari, debeli bukvi je viselo telo ter se zibalo sem ter tja ... In veter je piskal skozi gozd, črez polje v vas, da je bilo ljudij strah in groza ... Piskal je, kakor bi se podila tropa vragov okoli vogalov, ter se smejala, režala ...

In to piskanje, to vriščanje, je čul župnik Valentin — in zona ga je obhajala.

Tam v razsvetljeni sobi šolskega poslopja pa je ravnokar napival nadučitelj Peric novemu doktorju Hermanu Svetlinu ... napival njegovi nevesti — Marti