Jeanete

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Jeanete (Ob robu Prešernovih slavnosti)
Oton Župančič
Iz ZD pretipkala Alenka Župančič.
Izdano: Mladinska revija 1948/49, 222; Zbrano delo, 7, 203–205
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Na počitnicah v Koči vasi sem svoje dni videl dva albuma, oba zanimiva dokumenta naše kulturne preteklosti, ker so bili v obeh zapiski ali vsaj avtogrami znanih domačih, pa tudi tujih mož. Marsikaj mi je odletelo iz spomina. Ko bi se bil zavedal nevarnosti, da bi se utegnile te priče pogubiti, bi si bil kaj znamenitosti izpisal. En album je bil velikega formata, kakor nekaka vpisna knjiga za obiskovalce ali goste; vpiski so se raztezali čez več kot poldrugo stoletje, a knjiga je še bila v rabi in je imela še dosti praznih listov. V nji vem, da so bili podpisani Mozart, Radecki, Mommsen; od naših – menda prvi s kratkim slovenski stavkom – Kvas, ki je predaval v prvi četrtini prejšnjega stoletja na graški univerzi jus v slovenščini; Bleiweis, Davorin Trstenjak, dr. Razlag, Maister, takrat še poročnik, in ne vem kdo vse. Starejši so se podpisovali v Ljubljani, Maister na Mašunu na Snežniku, kjer je bil oče kóčevske gospodarice za gozdarja snežniške graščine; zadnji smo se ovekovečili v Koči vasi, med drugimi Josip Vidmar in Lili Novy, oba na iskrem Pegazu.

Drugi album je bil izredno majhen in je bil spominska knjižica Henrika Coste očeta, ako prav pámetim, prednika kóčevske. V tem malem so bili kakor v vélikem zapiski v prozi in verzih v nemškem, francoskem in italijanskem jeziku, nekaj tudi v angleškem. A glej presenečenje: sredi te tuje preplave prepisanih ali izvirnih modrosti in izlivov nenadoma bohoričica – šest stihov slovenskega dekleta s francosko zasukanim imenom, ki ga pa ne zna pravilno sčrkovati! Ves zapisek se glasi takole:

Dokler roshize shlahtne zvedo,
Hladne ſapize pihlajo,
Lubi tizhki po vejzah gredo,
Serzhne vishze shverglajo,
Ti le dragi perjatel mi bodeſh,
Koder koli ti dihtaſh in godeſh.
Jaenete L mpie
    23/4 1825

Ganilo me je. Šest let po Vodnikovi smrti, dve leti predno je Prešeren objavil prvo svojo pesem v tisku. Po Kidriču so »prvi nesporni dokazi Prešernovega slovenskega oblikovanja izpričani šele za dobo po pomladi 1825«. Torej po tisti pomladi, ko je Jaenetica izžvrgljala svoje stihe. Drobno, bidermajersko, muzika v tabakeri ali uri. In vendar: v dobi literarne tišine, tik predno se oglasi čudežna nesmrtna pesem, skuša slovenski človek, slovenska deklica, v svojem jeziku dati duška temu, kar mu kipi v srcu – svojemu čustvu. Zakaj prav zares: to je čustvo, naravno, neprisiljeno izlito. Niti ob izrazu »dihtaš« se ne smemo spotikati. Kateremu te vrstice veljajo, se je gotovo ukvarjal s poezijo in godbo: ali naj bi rekla » poješ«? To ne bi bilo nedvoumno zadelo tega, kar je hotela povedati; »pesniti« pa tedanji naš slovar ni poznal. In Jaenete je tudi v zadnji vrstici stvarna in jasna.

Kdo je bila ta Jeanete? Kaj je bila? Kako se je pisala z vsem imenom? Kdo ve, ali se je kdaj srečala s Prešernom? Gotovo ga je gledala kakor skrivnostnega vsevidca in vsevedca, ki vidi, ve in zna povedati tudi to, kar nji klije v srcu in sili v ritem in rimo.

Ali se moram opravičiti, da tako krhko drobnjav nosim na dan v zvezi s Prešernovim tednom? Ko pa ta čedna podobica vendarle vrže nekaj osvetljave na nravi in na domačnost ljubljanskega meščanstva tistih časov. Nemara bi kdo, ki bi se lotil literarnega oživljanja takratne Ljubljane, utegnil v svojo zgodbo s pridom vplesti Jaeneto, dekle s čistim, zdravim odnosom do sočloveka, dekle, ki v kratkih šestih vrsticah tako prostodušno izpove svoje toplo tovarištvo – ali morda za njim pritajeno ljubezen? In tako upam, da mi Jaenetko oprostite in ji dovolite skromen kotiček v svoji reviji.