Je pa davi slan'ca pala

Je pa davi slan'ca pala Henriette Brey

Prevajalec:	Anica Lebar
Izdano:	Vigred 5/1–12 (1927), 4–9, 29–34, 53–54, 76–82, 102–105, 123–126, 148–152, 174–178, 195–203, 227–230, 244–248, 270–276
Viri:	dLib1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

»Je pa davi slan'ca pala ...« (Narodna pesem.)

Je pa davi slan'ca pala,
na zelene travnike;
je vso trav'co pomorila,
vse te žlahtne rožice ...

Z blestečim srebrom obrobljen rožnat oblaček še visi na večernem nebu. Nad njim širok pas nebesne sinjine, pretkan z bledo zelenino. Toda sivi oblaki se neprijazno in vedno hitreje pojavljajo, kakor peneči se morski valovi segajo po tem zadnjem koscu lepote, dokler je ne zabrišejo v enakomerno sivino ...

»Kakor pri nas, vse se pogreza, potaplja, vse, vse!« šepeče Knezova Tinka, ki stoji pri oknu borne kočice in s stisnjenimi ustnicami gleda za zadnjimi ostanki večerne zarje. »Prav tako je tudi pri nas. Vse se pogreza v mračni bedi. Zadnji konček lepote, zadnja trohica veselja ... Moj Bog, tako življenje!«

Z urno kretnjo blede roke, si je popravila kostanjeve kodre s čela. Mlado, lepo lice je kakor razorano od notranjega odpora.

S težavo obvladana, strastna žeja po življenju kriči iz njenih devetnajstih let. Nekaj vročega, žgočega, premočnega kipi iz razgretega lica.

Ah, kako sovraži to vsakdanje suženjstvo! Sovraži! Delati hoče, seveda, to pač! Pa ne tako! Ne tu počasi umirati!

Ko bi jo oče vsaj pustil, da gre! — O, če bi ...! In pritisnila je vroče čelo na mrzlo železno omrežje na oknu in komaj zadrževala solze, vroče solze.

Kratko dihanje bolehavega očeta je polnilo vzduh v sobi. S polglasnim vzdihom je prestala mati s šivanjem na stroju in vpeljavala v čolniček polno vretence.

»Ne vidiš več klekljati, Tinka, kaj ne?« je vprašala skoro boječe.

»Ne,« je odgovorila hči trdo, ne da bi se okrenila. »Čipke so zelo drobne, ne morem vzorca več razločiti. Oči me že peko.«

»Seveda, seveda,« je pritrdila mati. »Saj sem si mislila.«

Hitro se je zmračilo. Iz vseh kotov nizke sobe, ki je bila delavnica, kuhinja in spalnica staršev, vse obenem, je lezel mrak, mrk in neprijazen.

Pa je vnovič vzdihnilo ob stroju in s tankim pridušenim glasom je tožila mati: »Tako zgodaj je danes noč. Nizki, deževni oblaki. Nič več ne vidim, kod šivam. Oh, pa bi morala biti danes gotova. Za trgovino.«

Nihče ni odgovoril.

Tudi niso prižgali luči. Čemu tudi? Bledo, mrko bedo okoli sebe so poznali tudi brez luči. Vsakdo izmed njih je videl tudi skozi temo suhljata, izstradana lica vseh prav dobro pred sabo. In za medsebojni razgovor? Za to pač ne rabijo luči.

In tudi niso govorili. Saj si nimajo kaj povedati. Revščina otopi.

Mati je pravkar poslala enajstletna dvojčka Cirila in Metoda, spat. Ves izvenšolski čas sta sključeno presedela pri mizi. Tudi ona dva sta morala kakor vsi drugi v družini prispevati k vsakdanjemu kruhu z delom svojih rok: papirnate vrečice sta lepila vsak dan ves prosti čas. Pa ju je danes zgodaj premagal spanec in sta molče zlezla po strmih, vegastih stopnicah na podstrešje, vsak z borno večerjo v roki, s koscem črnega kruha. Tiho sta legla na slamo, prepustivši prostor bliže stopnic za starejšega brata, dvajsetletnega Toneta.

Globoko je vnovič zavzdihnila mati in zravnala ves dan nad strojem skrivljeni hrbet. Zgodnji mrak ji je danes zgodaj vzel delo iz rok. Ta čas, sredi poletja, je bilo navadno skoro do devetih še svetlo. In do devetih so se vsak dan sklanjale glave nad delo. Globoko vpognjeni, ne da bi se kdo kvišku ozrl, brez počitka so delali — oče, mati, otroci, štirinajst, tudi šestnajst ur na dan. Komaj, da so si privoščili časa za borno kosilo: krompir, čaj, kruh, redka cikorijina voda ...

Mati Marjana bi bila tudi danes še rada šivala kako uro; kajti jutri mora v mesto: oddati izgotovljene otroške oblekce in dobiti novega dela. Uprav zadnji kosi so še neizgotovljeni. A petrolej je drag — ne, Bog vendar da čisto zastonj dnevno svetlobo. Rajši bo jutri zjutraj vstala ob štirih.

Saj pa je tudi danes trudna, tako zelo trudna. Ves dan je neprenehoma drdral stroj, s katerim je Marjana šivala otroške oblekce za tvrdko v mestu, po tri dinarje komad. Res, da je dobila že prikrojene in urezane, toda od teh treh dinarjev mora odtegniti za sukanec in gumbe en dinar, torej ji ostaneta samo dva dinarja. Če hitro dela, izgotovi preprosto oblekco v dveh urah in pol. Pač krvavo zasluženi denar!

A je vendar še primeroma dobro; njen mož, invalid Lovrenc Knez zasluži še mnogo manj. Iz ruskega ujetništva je prinesel poleg nerabne leve noge tudi kal zavratne bolezni na pljučih. Tam, v Sibiriji, v dolgih mesecih brezdelja, se je naučil izrezovati lične otroške igračice, ki jih zdaj izdeluje za trgovino v mestu, kar mu vrže kakih petdeset par na uro.

In — Tone, ki je zaradi bolehnosti v šolskih letih in zaradi splošne slabosti — posledice bede — prišel šele s sedemnajstim letom v uk k mizarju, še nič ne zasluži. Drugo leto bo prost in potem pomore domu ... Za zdaj v prostem času pomaga očetu: zbija in lepi otroške igračice, hlevčke k jaslicam, rezlja ovčke in kravice — in zasluži tuintam kak dinar, ki seveda gre v družinsko blagajno. O, saj sam ne sme imeti nobene želje!

Vse misli uboge, potrpežljive žene so se tako pogosto združile v molčeč, nikdar izgovorjen vzdih: »O ti, ljubi Bog — če na tvoj rojstni dan srečni otroci stoje ob božičnem drevescu in s svetlimi očki gledajo tvojo zibelko — jaslice in z drobnimi prstki božajo lesene kravice, ovčke, voličke in osličke, ali je res tvoja volja, da je tisoč vzdihov lačnih in bednih na njih?«

O, bogati trgovci otroških igrač tam v mestu, kako bogate iz bede siromakov!

Razbodeni prsti so hitro otrli par vročih solz. Pa bilo je tema in nihče jih ni videl. — Plaho je pogledala v smeri proti kotu, kjer sedi mož. Ni ga videla, a vedela je, da sedi ob mizi, glavo naslonjeno na komolce in srepo gleda predse, mrko, obupano.

Da, obupano! — Če bi vsaj tega ne bilo! A to je najhuje! Odkar se je vrnil iz ujetništva, ni dobil več dela v jeklarni, saj ga tudi ne bi mogel več vršiti. Tovarniškega zraka ne prenesejo več njegova pljuča. — Kakor da bi bilo doma kaj bolje.

Svinčeno težke, boleče, do skrajnosti izmučene noge je potegnila mati k sebi na pručico. Težak zrak, prenasičen s pustim vonjem po kleju, po kuhi in mokrih oblekah napolnjuje izbo. Vsak zdrav človek bi v tem ozračju moral zboleti ...

Že prihaja iz kota votlo kašljanje v kratkih sunkih.

»Tinka, odpri okno! Tako dušljiv zrak je tu!« šepne mati in s težkimi koraki stopa k možu, da ga podpre pri kašlju.

»Zapri!« jekne oče med prvim in drugim napadom.

Seveda, ne sme se zračiti! Saj stoje na polici v dveh vrstah pravkar zlepljene igračice; menjajoči se zrak bi jih utegnil vreči vsaksebi in vse delo bi bilo zastonj. Bolje vdihavati pokvarjen in z bolezenskimi bacili prenasičen zrak!

Kašelj je popustil. Hropeče dihanje ponehuje; mati se okrene na svoje prejšnje mesto.

»Ali greš še zdoma, Tone,« nagovori mati najstarejšega sina, ki je vse doslej molče ždel v kotu in je pravkar pretegnil otrple ude, da odide.

»Samo malo k Jurijevim.«

»Ne ostajaj predolgo, Tone. Če hočeš zjutraj par ur prej vstati, bi oče malo dalje poležal. Saj veš, kako bi mu dobro storilo.«

»Že prav. Kmalu pridem ... Greš z mano, Tinka?« se obrne k sestri, ki nepremično sloni ob oknu. »Jurče igra novo pesem na tamburico. Ali ga slišiš?

Pozimi pa rožice ne cveto;
fantič, kaj pa za pušelc ti bo?

poje Tone polglasno.

Tinka skomizne z rameni, brez vsakega odgovora. Kaj jo briga še Jurče? Prej — no da, — je rada poslušala veselo petje postavnega sosedovega fanta; tudi v vesele, jasne oči mu je rada pogledala. Pa kaj ji je na njem?

Tako se je dvigalo v nji — toda nekaj mehkega, nežnega, ki se je hotelo tam razcvesti, je morala zadušiti.

»Se mi ne ljubi,« stisne skozi zobe.

»A kaj, kar pojdi!« prigovarja Tone. »Mlinarjeva Roza je tudi tam ...«

»Naj le bo. Ti kar pojdi, mene pa pusti v miru!« ga zavrne Tinka.

»Kakor hočeš!« odvrne Tone in izgine pri vratih.

S stisnjenimi ustnicami zre Tinka skozi okno v temo tam zunaj.

Nenavadno nemirne misli in želje ji nocoj ne dado miru. Vsa njena mlada duša, ta nezadovoljna, razborita, vroča, strastna duša je nocoj vsa iz sebe.

Ali more to morečo, kri pijočo, mlado življenje uničujočo bedo še dalje prenašati? To beraško življenje, ki ji mladost uničuje, s trdimi, kleščastimi prsti tišči za vrat. Ali naj postane tiha, nema, brezčutna, topa, kakor mati? ...

Ne, tisočkrat ne! Proč iz te ječe! Kako vabljivo trka življenje, neznano življenje na vrata mladega srca! Kako vroče polje po žilah!

Živeti hoče, da živeti! Mlada je in lepa; vsaj pravijo tako.

Po svetu vodi mnogo cest, v srečo in veselje. Ena izmed njih je prav gotovo pot do njene sreče. Solnčno zlate daljine se ji odpirajo. O, samo tu ne veneti, se starati, obledeti! O Bog, tako bedno življenje! Dan za dnevom, leto za letom, vedno isto!

»Domače delo.« Kako lepo se to sliši! Kakor tiha sreča v prijaznem kotičku. V resnici pa je sramotno izkoriščanje, pretresujoča beda, zgodnja onemoglost, hiranje.

Oče pokašljujoč, prepal, izčrpan; dan za dnem ena in ista slika, če ne še vsak dan žalostnejša. Mati tako zgodaj postarela, brez moči, tiha, trpeča. Bratje bolehni, slabotni, brez mladostnega poleta. Blede rastlinice, ki nikoli niso rastle na solncu; preveč je deževalo v cvetje ...

In ona sama, Tinka? — Stisnila je ustnice še krčeviteje. Glava ji je vsa vroča, kar gori; vse kosti jo bole, zapestji sta zabrekli. Čipke kleklja, kakor mnoga druga dekleta. Za pet metrov te drobne čipkaste mrežice z rožnatimi vzorci dobi osemdeset dinarjev, pa rabi za to sto in osemdeset ur, dolgih, živce uničujočih sto in osemdeset ur. A od tega odpade še sedem dinarjev za materijal. Ali ni to sramotenje pravičnosti in človečanstva?

A tam na Bledu, dobre štiri ure odtod, se sprehajajo bogate gospe v svilenih oblekah in z drobnimi čipkami okrašenem perilu. In na teh čipkah so solze in vzdihi ubogih klekljaric!

Na Bledu! O tam je lepo! Samo enkrat je bila tam, ko je teti-potovki pomagala peljati voziček s kuretino, z jajci. Tam je lepo in prav gotovo od tam prihaja rešitev tudi zanjo.

Pilarjeva Rezika, ki služi tam v hotelu za sobarico, ji je o božiču, ko je bila doma, pravila o čudovitih stvareh in o šumnem življenju, ki se tam odigrava.

Kakor skozi ozko špranjo je Tinka tedaj pogledala v neznano lepoto čarobnega sveta, polnega uživanja, kar pa je siroto oslepilo in docela premotilo.

Od tedaj gori v njej neznan ogenj ...

Globok vzdih je preletel tmino. Ali mati morebiti sluti duševno bol hčerino ...

Sunkoma se okrene Tinka:

»Oče, mati, pustite me vendar, da grem na Bled služit. Pilarjeva Rezika mi preskrbi službo. Samo pustite me, da grem!«

»Ali že spet začenjaš s tem?« jo osorno zavrne oče. »Nikoli ti ne dovolim! Mlado dekle kot si ti naj bo doma, ne pa v lahkomiselnem svetu!«

»Oh, otrok, ostani vendar doma!« zaječi truden materin glas sem od ognjišča. »Svet je hudoben ... poln nevarnosti ... in ti neizkušena! Potrpi še malo! ... Saj pridejo tudi za nas boljši časi!«

»Boljši časi?« se roga hči. »Prej ne, da bomo ležali izmozgani na kupčku slame, ker niti delati ne bomo več mogli. Mati, kratkomalo: ne morem več zdržati. Srce mi ne dopusti! Pomislite mati: dvesto in petdeset dinarjev ima Rezika na mesec in še napitnino in še lepe obleke. Toliko denarja mi vsi skupaj ne zaslužimo, če se tudi do smrti trudimo ... Saj bi vam jaz pomagala od svojega zaslužka ... Oče bi si lahko kaj privoščili ...« Jok ji prekine daljnji načrt.

Mati molči. Niso bile brez vpliva hčerine besede. Davni spomini ji vstajajo.

Ali ni nekoč prav tako vrelo v nji? Ko je bila še mlada in lepa kakor zdaj Tinka? Ali ni tudi v nji gorelo nevzdržno hrepenenje po življenju? Prav taka nevolja nad siromaštvom in bedo?

Dobro čuti, kaj trpi hči — in trpi ž njo ... In potem: pomagala bo s svojim zaslužkom. Koliko laže bo potem očetu in — vsem!

Toda vročekrvno neizkušeno dekle v popolni prostosti in v vseh nevarnostih sveta in življenja ...

Mati Marjana je sklonila glavo. Tinka ... Ne, ne, tega ne more dopustiti!

»Oče, kajne, da smem iti?« prosi Tinka. »Kajne, da smem Reziki pisati, naj mi ...«

»Molči!« ji prestriže oče besedo. »Nobene besede več. Tu ostaneš in delaš kakor mi. Prevzetnost in želja po uživanju te žene. Toda vedi: bolje ubog, a pošten, kot ...« Nov suh in votel kašelj mu pretrga besedo. Grgrajoče so zahtevala pljuča svežega zraka. Nato je trudno obmolknilo.

Tišina v izbi. Le težko, sikajoče dihanje bolnega in zdravih dveh.

Neprodirna tema je zastrla čuden blesk v dekletovih očeh in odločno potezo okoli usten.

»Lahko noč!« ji je prišlo sunkoma skozi zobe in že je odhitela iz izbe v borno podstrešno sobico.

* * *

Drugo jutro je solnce na vse zgodaj z zmagoslavnim nasmeškom ozlatilo gorenjske planine in nekoliko pozneje vrglo tudi šop žarkov v doline pod njimi.

Poln lepote in domačnosti je bil tisto jutro svet. Ptice so znašale že v drugič gnezda. Iz gozda se je oglašal kobilar. »Goreča ljubezen« je žarela v kotih malih vrtičkov pred delavskimi hišicami. Rože so dehtele ob ograjah.

Jurijev Jurče je z lepim, a neizšolanim glasom popeval:

»Sinoči je pela kot slavček ljubo,
ljubo.
Zakaj pa je danes solzno nje oko?

In res so Tinki, ki se je sklanjala nad blazino pri klekljanju, nehote vrele nove in vroče ter vedno obilneje solze v naročje. Nihče domačih ni opazil, da je že na vse zgodaj vrgla v poštni nabiralnik pismo — za Pilarjevo Reziko.

In zdaj? Jezi jo Jurčkovo petje in vendar ...

Deklica, ali poznaš sploh svoje srce? — Jasne in globoke Jurčkove oči, nagajivi šop las, ki mu venomer pada v čelo, da stresa z glavo kakor isker konj. Dvoje spretnih in pridnih rok, ki bi rade pripravile skromno, a toplo gnezdeče za srečno samoto dveh.

Za hip so prenehale Tinkine roke z drobnim delom. Kakor izgubljen je zablodil pogled preko sosedovega vrta ...

Toda že je vstala pred očmi vabljiva tujina tam daleč in še dalje. O, kako lep mora biti svet. Roke so zopet prijele za delo s tresočimi prsti.

Preko ceste pa je zadonela druga melodija:

»Kaj pa je tebe treba bilo?« --— ---—

Proti poldnevu se je vrnila mati iz mesta, kjer je oddala izgotovljene oblekce, obložena z novim delom. V raztrganem pogovoru je povedala to in ono s pota; oče in hči sta molče poslušala.

Po skromnem kosilu, ki je bilo kaj hitro pripravljeno, pravi mati Marjana Tinki: »Skoči k teti Lizi; prinesla sem ji običajne kapljice iz mesta. Preveč sem trudna, ne morem sama.«

»Čemu zdaj podnevi?« zarentači oče. »Zvečer naj gre, ko je čas.« Hitro prigovori mati: »Naj gre; saj še danes ni bila zunaj.« Skrivaj pa je mislila: stara teta Liza, pobožna in razumna ženica bo imela za Tinko dobro besedo. In te je — mati je to dobro vedela — tako zelo potrebna.

Teta Liza, revna že sama po sebi in že vrsto let še bolna, je stanovala tam ob robu gozda s svojim napol bebastim bratom Fonzo v napol podrti bajti. Dež in solnce, sneg in veter so imeli prost dostop vanjo, neredko prav do bolniške postelje.

Zjutraj ji skuha vsak dan Fonze lonec prežganke, seveda med godrnjanjem in marsikatero nerodnostjo, postavi ji ga k postelji, sam pa odide k Lomšku v vas, kjer za hrano in par dinarjev opravi drobnico, kadar ni na paši, nacepi drv, nanosi iz listnika stelje v hlev, boljšega dela ni zmožen. In Liza je ves dan sama s svojim velikim molkom, ki mu med prsti drse jagode venomer ves dan.

Tinka jo večkrat in rada obišče. Vselej govorita o poti na Bled pred tremi leti ... In Liza ve mnogo povedati iz svojega življenja in svojih potov, saj je bila, dokler so jo hotele noge nositi, potovka. Lepo ji bilo tedaj in tudi sedaj ni slabo ... Tako vselej sklene pripovedovanje.

II.

Danes nima Tinka niti malo veselja poslušati teto Lizo. Neki nemir, nekaka vročica je v njej. »Teta Liza, kako morete le vzdržati v tej samoti?« vpraša in popravlja odejo. »Vsa ta dolga leta — tako bedno življenje ... in nikogar svojega!«

Bolnica s tresočo roko poboža Tinki no: »Otrok, vedno mislim: Bog že ve, zakaj je to dobro. — Pokoro delam, da bo v vicah krajša. — O, Tinka, Tinka, ni v življenju vse rožnato, kakor izgleda! — In končno, ko bomo ležali tam gori za cerkvijo, ne bo nihče več razmišljal, če smo tu pa tam malo stradali, prezebali, če je bilo srce samo samcato. Tedaj šele prične pravo življenje!«

Tinka se je stresla. Ne, ne, je kričalo v nji! Takole živa zakopana!

Če je to tudi usoda njene bodočnosti ... Če bo nekoč tudi ona tako ležala, od vseh zapuščena ...

»Na smrt se že uprav veselim,« je dalje kramljala bolna Liza. »In na lepa nebesa! In, glej, Tinka, tam v predalu — je moja obleka za mrtvaški oder — če mi naenkrat srce odpove. — Vse na roko sešito. Sama sem delala več let. — In pripravljena sem tudi, kadar me Bog pokliče!«

Kurja polt je spreletela Tinko. Prav nič ni mogla razumeti veličino te preproste duše; le kakor v zrcalu je gledala svojo bodočnost, za las podobno Lizini sedanjosti.

Stran! Proč iz bede domače hiše! Saj kakor pijavka srka srčno kri.

Razburjena je mrmrala Tinka nerazločne besede, prijela narahlo Lizino, od revmatizma vso skrivljeno, roko in se obrnila k vratom.

Toda pri vratih se je sunkoma okrenila, vsa zardela: »Teta Liza, vedno ste bila dobra z mano ... Z Bogom!« in planila skozi vrata.

»Tako čudna je bila danes Tinka?« se je vprašala Liza, ko je ostala sama. »Ljuba Mati Božja, varuj ubogega otroka!«

Zunaj je naletela Tinka, vsa omotena in splašena, na Fonza. Ušel je pri Lomškovih od dela in zdaj koraca, mrmraje in godrnjaje, proti napol podrtemu domu.

Ko zagleda Tinko, se mu odpro usta uprav do ušes v všečen smeh. Tinka, to je ena! Da ji je nabral šopek, je rad prehodil najbolj oddaljene travnike. —

Z okorno nežnostjo jo prime za roko: »Lepa Tinka! Moja Tinka! Fonza rad!«

Z vihravo naglico potegne Tinka roko iz njegove, ga sune v stran, da odleti v skladovnico drv in odhiti proti domu. --

S trmoglavim molkom se sklanja nad blazino pri klekljanju ves dan. Za temnim čelom pa hite jasne in točne misli druga za drugo. Sklep je storjen. —

Čez nekaj dni je vtaknil selski pismonoša, ki mu je Tinka zadnjič stisnila par dinarjev svojega trdega zaslužka v roko, pismo, odgovor Pilarjeve Rezike, na dogovorjeno mesto.

Drugo jutro — je Tinka zginila. — Droben listič je ležal na njeni postelji: »Odpustite, oče, mati! Tega življenja ne morem več prenašati. Rezika mi je dobila službo. Tri srajce in dve obleki sem vzela s seboj. Ko dobim prvo plačo, Vam pošljem denar. Oče naj ne skrbe; tudi v tujini je otrok lahko priden. Ne bodite hudi, da sem skrivaj odšla! Ne morem drugače. Vaša Tinka.«

Odšla. Ušla. — —

Preplašeno sta obračala spočetka list z vegastimi vrsticami. Razmazana mesta so bila vmes, kakor sledovi solz ...

Ko se je prav zavedla resnice, je zakričala mati v silni boli. Nebeški Bog, zaslepljeni otrok! Noge so ji klecnile, zgrudila se je na stol poleg šivalnega stroja v nemi materini bolesti.

Trd in trpek je sedel oče na svojem mestu ob mizi. Na velih licih sta zagorela dva ognja: »V nedeljo grem sam ponjo na Bled.« Edine besede o tej zadevi.

Do nedelje mora pač potrpeti v strahu in trepetu; kajti delavnika ne more za to žrtvovati.

Toda v nedeljo oče Lovrenc ni mogel na Bled; pohabljena noga ni dopustila dolge poti. Tone, ki bi moral iti mesto njega, je spremljal nekega tujca preko Žirovskega vrha do laške meje. In do prihodnje nedelje je že prišlo pismo od Tinke in stodinarski bankovec je padel iz njega.

Tinka je dobila mesto druge sobarice v hotelu »Toplice« z začetno plačo dvesto in petdeset dinarjev.

Na Rezikino prošnjo in na njen pošten obraz je dobila sto petdeset dinarjev vnaprej. Sto dinarjev je poslala domov, za petdeset si je kupila bel predpasnik in čipkasto avbico. Z drugimi potrebščinami jo je zaenkrat oskrbela Rezika. Drug mesec si mora kupiti bluzo in slamnik. In pozneje obleko in čevlje ... Oče in mati naj vendar ne bodo več hudi! Saj je tako lepo na Bledu! Nič težkega dela. In vsi so tako prijazni in dobri ž njo ...

Z mrkim pogledom je porinil oče denar od sebe.

»Za nas je izgubljena!« je mrmral.

Mati je tiho jokala. Toda za poslani denar je kupila nekoliko okrepčil za bolnega moža.

Nihče ni več govoril o tem, da gre po Tinko. Zašla je pač v zanke sveta, ki jih zadrguje in zapleta vedno bolj okoli žrtve, ki mu ne more več uteči. Nikomur ni prišlo več na misel, da bi svoje pravice z močjo uveljavil. Dolgotrajna beda je že davno izžela zadnjo moč volje; utrujenost, otopelost samo je še tu. ---

Še mirneje in tišje je postalo v mali in borni delavski hišici. O ubegli hčeri ni nihče več govoril. In če je še kdaj v pogovoru padlo njeno ime, so se navzoči plaho zazrli drug v drugega, kot da je to ime že davno umrlega družinskega člana.

Knezova Tinka se je v novi okolici nepričakovano hitro udomačila; v vse nove razmere se je kar čez noč z lahkoto vživela.

Ta blesk, ta opojnost, ta slast! In vsepovsod je zvenela doslej ne slišana pesem: prosta, prosta, prosta! Pa je preizkušala moč svojih mladih peruti in spoznala, da jo poneso, kamorkoli hoče. Kdo ji more braniti, če hoče poleteti za srečo, svojo srečo?

Z žarkim pogledom je opazovala svojo okolico, kakor iz dolgega čarobnega spanja prebujena kraljičina. Kako polne pričakovanja so te oči, ko iščejo čudes življenja!

Kako lep je svet, kako krasno življenje! Notranji polet, moč mladosti, opojnost prostosti! Vse je samo solnce, sam prelesten blesk! Vsak dan toliko novega! Tinka ne pride iz začudenja in občudovanja. Prav res nima časa poslušati tihega, prav tihega glasu, ki včasih, ne ve odkod, ne ve zakaj, vsiljivo šepeče v vsak dan novo veselje.

Z veselo vnemo prime Tinka za vsako delo. Saj pa je to tudi čisto nekaj drugega, kakor tisto mrko sklanjanje nad enoličnim delom, da se hrbet krivi in glava od topega gledanja skoro razpoči ...

Kakor lahkonoga srnica teka po stopnicah gor in dol. In ko opravi delo v hotelskih sobah, pomaga tudi pri postrežbi gostov: na vrtu, na verandi. In pripravlja mize za obed. Kako rada jih krasi s cvetjem! Kako prikupljivo streže gostom!

Ali je res, da gospodje vse rajši zahajajo na hotelski vrt, odkar pri obedu in pri večerji streže tudi Tinka? Hotelir-gospodar, ki pride pozdravit goste, je že takoj prve dni to spoznal in se zadovoljno smeje. In je opazil, da se marsikatere oči poželjivo ozro za njo. Tudi je že slišal opazke, kakor: gozdna cvetka, nedotaknjena rožica, srčkan keberček, lahkokrila ptičica ...

Toda kmalu o teh naravno-preprostih lastnostih na Tinki ni bilo sledu; kajti Rezika jo je zvesto poučila o vsem, potrebnem in nepotrebnem. In ni trajalo dolgo, pa je vsa ljubka preprostost Knezove Tinke prešla v koketno moderno oblečeno, na »bubi« postriženo gospodično Tinko, frajlico Tinko, gospodico Tinko ...

Z gladom čutnega zadovoljstva svojih devetnajstih let je sprejemala Tinka z vsemi čuti vase, kar ji je nudilo življenje ob kopališki seziji. Z naslado je pila dvorljive opazke in preračunjene poklone.

Seveda je mesečna plača prav vsa odbrzela v modno trgovino, k šivilji, frizerki, čevljarju; toda samo za »najpotrebnejše«. In je bilo vselej premalo. A gospodar, ki mu je bila nova natakarica za »vabo« novih gostov, ni štedil z zvišanjem plače.

Kmalu so postali tudi nekateri gospodje izredno dobri. Mesto rože, ki ji jo je marsikateri izmed njih spočetka zataknil v zankan predpasniček, so nekolikokrat ostali v malem žepku celo papirčki s prijaznim vabilom na kratek sestanek po večerji v parku. In, ker je bil poleg vabila tudi še srednje velik bankovec, gotovo ni mogla drugače, kakor da je šla. Tako lep večer, ob luninem svitu in ob jezeru tako čarobno ... Zakaj ne bi šla? -- Saj to ni nič hudega!

Tedni in meseci so kar tako plesali v solnčni luči, v luninem svitu, v lahnih ladjicah in čolničkih ...

Le ob nedeljah, ko je Tinka uprav vstajala, je cerkveni zvon na Otoku, pa tudi oni s fare, tako vsiljivo glasno pel, da je postala vsa nemirna. Kakor zvon je pozvanjalo tudi v njeni notranjosti tako močno, tako glasno, da se je bilo treba s silo zatopiti v delo, ki pa ni moglo preglušiti obeh zvonov: onega tam zunaj, tega tu notri ...

Vsekakor je spočetka redno vsako nedeljo šla k maši; saj je hotela ostati dobra. A kmalu so se pojavile nepremagljive ovire. Prav takrat je ena skupina gostov zahtevala zajtrk, ker so šli na planine. Takoj potem so prišle že nekatere dame iz spalnic, ki so hotele uprav Tinko, da jim postreže. In tako je šlo vse dopoldne: Tinka tu, Tinka tam. Na deseto mašo se ni dalo niti misliti ...

»Izkušena« Rezika se je prav dobrodušno nasmejala Tinkinim pomislekom: »Norček, kaj ne veš, da je delo tudi molitev? Kaj ne veš, kako smo se pri krščanskem nauku o tem učile? In v vsaki pridigi slišimo: ,Vršitev dolžnosti je prvo in najvažnejše.' Torej!«

Pa se je hotelo Tinki nekaj jasniti, da so verske dolžnosti pač tudi, dolžnosti, kar je Rezika čisto prezrla. — A Rezika gotovo prav ve! In Bog tudi ni tako malenkosten! Bo pa pozneje, ko bo v drugačni službi, lahko nadomestila!

Prišli so pa tudi trenutki, ko ni hotelo dvoje starih, zamišljenih, trpkih obrazov na noben način izpred oči ... O, kako vprašujoče in očitajoče sta jo gledala! V takih trenutkih se je Tinka zazrla srepo predse in že pričet smeh ji je zamrl na ustih in ni znala najti primernega odgovora na stavljeno vprašanje.

Če je morda oče opasneje obolel? In mati — o, ta uboga, zdelana, trpeča in ljubeča mati!

Pa kmalu se je Tinka otresla teh resnih in žalobnih misli. — Tako je pač! Kdo more od nje zahtevati ... Saj je za starše tudi mnogo bolje, ker je odšla. En jedec manj pri mizi. In lahko jih bo tudi podpirala ...

To je Tinka tudi storila. Po treh mesecih tako dobre službe je poslala še dvesto dinarjev domov.

Pa je prišlo z doma pismo, dolgo in okorno. Oče noče o denarju prav nič slišati; tako je pisala mati s tresočo roko. Ves da je osivel in Tinka naj se vrne, vrne!----

V prvi jezi je vrgla Tinka pismo od sebe, stisnila zobe in mrko gledala pred se. Nenadoma pa je krčevito in bolestno stisnila roke, položila nanje vročo glavo in zajokala bridko ter jokala, jokala dolgo. Ali iz onemogle jeze, ali iz domotožja?

Ali so te solze pretrgale zadnjo vez z domom? Ko je vstala in obrisala oči, ni bilo v njih niti malo dobrote. Edino upornost je gledala iz njih. Dobro, denar tudi sama lahko porabi. Toda domov? Tudi s konji je ne privlečejo! Rajši gre ob koncu sezije dalje v lepi svet. Morebiti z gospo Jakopičevo v Zagreb, pravzaprav na veleposestvo v bližini Zagreba? Ali z bankirjevo gospo Ostojičevo v Belgrad? Zadnji teden je milostljivi in njeni hčerki stregla, ker je njuna sobarica obolela. In kako sta bili zadovoljni ž njo! Saj jo je gospa že vprašala, če ne bi hotela ž njima.

Belgrad, saj tam je tudi eden gospodov, ki jo je tako pogosto vabil na sestanek v park! To ji je tudi sam povedal. To bo pogledal, ko jo prvič sreča v Belgradu!

In Tinka se je že smehljala. Odločno je obrisala zadnje solze in zasanjala v lepo bodočnost.

Da, najrajši v Belgrad! Ah, to se sliši kakor pravljica!--

Prav res, Tinka ima srečo!

Zaenkrat je najvažnejše, da začne prav pošteno varčevati! V Belgradu se je treba pač lepše oblačiti. In koliko drugih potreb se bo še pokazalo v prestolnici!

Rezika je še lepo poučila Tinko, naj bo vendar nekoliko »prijaznejša« z gospodi! Saj potem je tudi napitnina večja in še marsikateri drug dar jo čaka uprav nepričakovano ... In morebiti, no da, morebiti je to njena sreča. — Kolikokrat se je že slišalo, seveda, vsak ni baš princ, kakor v pravljici in tudi ni treba. O, Rezika je znala povedati toliko lepih in mičnih dogodbic iz življenja in iz knjig ... Tinka je storila vse po Rezikinem nasvetu. In z velikim uspehom ---

Še marsikaj drugega se je naučila Tinka. Saj se je tako hitro, hitro učila. — — In ni bila več: gozdna cvetka, nedotaknjena rožica, lahkokrila ptičica ---

»Je pa davi slan'ca pala ...«

* * *

Že davno so odletele lastavice na jug. V zadnji, poznojesenski lepoti so stale škrlatne dalije v malih vrtičkih. S svojimi žarečimi obrazi so gledale hrepeneče za solncem, proseč ga blagodejne toplote. In vendar: samo slana ene noči in žarna lepota zgine.

Zelo bogata na dežju je bila tista jesen. Kakor kočevski krošnjarji so lezli deževni oblaki izza južnih hribov. Hitro je ugasnil jesenski blesk vsepovsodi. V jesenski omrzi je ždela ozimina po poljih. Neprijazno so zavele prve jesenske sape preko planin in v gorskih vaseh je kmalu utihnilo življenje in zamrlo je življenje v gozdu in na polju. Hudomušno so vetrovi otresli raz drevje mrtvaško-poročni nakit. Gola so stala drevesa v pritajenem plaču. Deževne kaplje so polzele po vejah kakor velike solze. In veli listi, ki so v dolgem poletju kljubovali žgoči vročini in močnim ploham, so trudni odpadli in leže zdaj v blatu ...

»Kakor nedolžnost, ki jo življenje pohodi v blato,« mrmra starka, ki s težavo stopa po stezi. »Da bi vsaj Tinka ne ... Sveta Mati božja, stoj ji na strani, lahkomiselnemu otroku —«

Mati Marjana se je zadnje mesece za čudo postarala. Žalost za hčerjo je grizla v njej. Pred kratkim se je opogumila in je šla h gospodu župniku, uro in pol daleč, k fari, da je sivolasemu gospodu potožila svojo dušno bol. Strah in skrb ji nista dala več miru. Na svoje pismo ni dobila od Tinke odgovora in od tedaj sploh ni več slišala od nje. In vendar ne sme svojega otroka vnemar pustiti!

Celo na delavnik je šla k fari; kajti ob nedeljah, ko gre k maši, je drugih ljudi dovolj pri župniku. Takrat ne bi hotela iti; saj bi vsak vedel, čemu je prišla.

Žalosten je bil duhovni pastir, ko je poslušal obupano mater. Tinka! Pred seboj jo še vidi, prvoobhajanko. In prav nič ni še slišal, da je ušla z doma. Zadnje mesece je bil bolan in se ni toliko brigal za svoje farane.

»Pa bi bili takoj k meni prišli, mati,« je nekako očitajoče rekel. »Morebiti bi se bil lahkomiselni otrok dal pregovoriti? Strogost in nerazumevanje tu nista na pravem mestu. Da si je dekle želelo z doma, je prav razumljivo. Tudi ni nič hudega. Bog varuj! Mladost si hoče življenje od blizu pogledati. Pa bi ji bili dobri ljudje preskrbeli dobro službo, pri poštenih ljudeh. Saj imamo nalašč društva za to. In bi jo bili priporočili v raznih dekliških organizacijah, kjer se zbira ženska mladina, da je življenje ne ogoljufa za mladostno veselje in smeh, da pa ima v svojem društvu tudi oporo in zaslombo.«

Zamišljen je zmajal s sivo glavo. »Pilarjeva Rezika ni prava družba za Tinko.« Vendar pa je hitro jel tolažiti ubogo mater, ki se je spustila v jok. »Vse bo še morebiti dobro. In, če Bog da, bo naša begunka kmalu zopet doma. Na zimo, ko preneha kopališko življenje, bo gotovo prišla domov. — Takoj zdajle pišem na Bled, da zvemo, kako je.«--

Danes je šla Marjana po odgovor. Grozen, uničujoč je bil: »Gospodična Tinka Knezova je odšla ob koncu sezije z neko, ob seziji tu bivajočo družino v Belgrad. Naslov neznan.« Tako je pisal hotelir. Vse je zastalo po materi. Tudi župnik zdaj ni vedel izhoda.

III.

Belgrad. Ne, da se ne bi dalo zvedeti, kje je Tinka. A nazaj jo dobiti? Saj je znano, kdaj in kako ter kakšne se vračajo dekleta od tam.

Tolažil je mater dobri župnik, a tolažilnim besedam niti sam ni verjel. »Le ne obupati! In pridno molimo zanjo!« Tako je končal. In to dvoje je bilo tudi edino, kar se je dalo napraviti.

Pač žalostna vest, ki jo je žena prinesla domov. Oče je prebledel ob tej novici, a niti besedice ni izpregovoril. Tiho se je obrnil v okno.

»Mama, ali bo Tinka kmalu prišla?« sta polglasno vprašala Ciril in Metod izza svojega dela. Zelo jima manjka Tinke; marsikatero igro so skupaj igrali.

»Tiho!« je rekla mati in plaho pogledala proti očetu. »Pojdita zdaj spat in molita za Tinko!«

Tonetu so potemnile oči, ko je zvečer zvedel za to novico. Vse leto sta se s Tinko slabo razumela, ker ni hotela od njegovega prijatelja Jurčeta nič slišati. Neumno dekle! In Jurčeta še manj razume. Zakaj bi morala biti baš Tinka? Kaj je posebnega na njej? In ali ni še drugih deklet dovolj? Na vsak prst ena!

Pa se je zasmejal: »No, pa je daleč od doma. Saj dekleta pač frče le za zabavo!« Potem pa je molčal.

Mati je vzela s police zaprašeno blazino od Tinkinega klekljanja in jo je spravila v svojo skrinjo. In se ji je zdelo, da je spravila nekaj izgubljenega — neviden bel venec.

* * *

Ves trud dobrega župnika je ostal brezuspešen. Ničesar ni mogel zvedeti o Tinki. Saj kdor pride v mesto brez opore, brez prijateljske roke, zaide prav kmalu v vrtince in izgublja tla pod nogami. Nekateri pridejo še na površje, večina pa izgine brez sledu. Kdaj in kje jih bo splavilo to velikomestno močvirje na suho?

* * *

Čez nekaj tednov so morali starši dati še enega otroka: Tono je dobil poziv k vojakom; saj potrjen je bil že aprila meseca. Prvič se je vrnil kot nadštevilen. Tovariši so že odšli, zdaj mora še on oditi.

»Da bi šel v Belgrad, mesto v Skoplje! Gotovo bi Tinko našel. Morebiti jo pa vidiš, ko se pelješ tod mimo.« Tako je v svojo tolažbo govorila mati.

Njene skrbeče misli so pač še vedno begale za Tinko. Kolikokrat je v svoji samoti razprostrla roke, da nesrečno, morebiti že padlo, varuje, podpre.

Kdaj je materino srce prenehalo upati? V očetovih očeh je bila hči že davno »izgubljena«. Toda dvoje zdelanih in trudnih materinih rok se je sklepalo vsak večer in iskrene prošnje so hitele pred Neskončno Dobrega za pomoč nebogljenki.

Še samotnejše je postalo pri Knezovih po Tonetovem odhodu.

Čez pol leta je pisal, da mu je všeč pri vojakih in da se bo dal aktivirati, saj doma itak ne dobi dela.

Bolni oče in mati se nista pogledala, ko sta to iz pisma razbrala. Drug pred drugim sta hotela skriti bolest, ki sta jo pa oba čutila, ostro kakor nož: tudi on, tudi Tone!

Tiho sta vsak dan gledala bleda in bolehna dvojčka, ki jima je bila že smrt zapisana na obrazu.

Kako dolgo še?

Po noči je dva para žgočih oči zrlo v neprodirno temo. Skozi malo okence so gledale sicer srebrne zvezdice, kakor vtkane na črnem baržunu. Toda: kje je zvezda nade za nju?

IV.

»Je polnoči in veter mrzlo brije,
in vendar zunaj slišim iti tih korak
in senca temna šviga mimo okna ...
Gotovo tat, zločinec, ki opreza
za plenom v dež in črni mrak?«

»»O ne, tatovi so pri nas pod streho,
učeni, porejeni, brez skrbi.
Le naših je ubogih sester ena
ki glad, obup jo v črno noč podi.
In noč ji šepeta: Je greh živeti!,
šumlja ji voda: Greh bi bil umreti!«« 

(A. Prokter-Savinšek.)

Kakor počasi ugašajoča luč je pojemalo leto in napravilo svoj zadnji zdih. Novo leto se je porodilo, rastlo, cvetelo, prineslo sad v vsej svoji lepoti, pa se je zavilo v mrtvaški prt in trudno leglo v smrt, da je napravilo prostora svojemu nasledniku — ki ga je po dvanajstih mesecih zadela ista usoda. --

Ledeno mrzla zimska noč. Okoli gledališča in obeh večjih kinov v Belgradu valovi še živo življenje. Pravkar so se končale predstave. Reka elegantnih ljudi se je razlila po ulicah, dame zavite v bogato kožuhovino, avtomobili in izvoščeki. Mnogo polovičarstva in veliko ponarejene elegance. Reka ljudi počasi vsihava v kavarne in bližnje restavracije. Lepo toplo in prijetno je tam, kdo bi še mislil na sneg in mraz tam zunaj?

In potem — potem vabi še variete in skrivnosti kavarniških oddelkov tam zadaj.

V manj odličnih delih mesta, po ubožnih cestah in ulicah, kjer bi morala biti policija prav na gosto nastavljena, tam pa je mračno in samotno.

Le skrivno življenje se javlja tam po skrivnih kotih. Beda gleda srepih oči v noč. Greh, ki se izogiblje luči, in hudobija ležeta iz skrivališč.

Velikomestna beda! Raztrgane postave čepe po kotih; ne veš so li to cigani-pometači, ali brezposelni moški, ogroženi otroci, ali ženske brez strehe in doma.

Po nabrežju ob Savi gori le tu pa tam kaka svetiljka. Svetloba ene dosega le polovico razdalje do druge. Na takem mestu, kjer prehaja svetloba svetiljk v mrak, sloni, ob železniškem tiru ženska in srepo gleda v vodo. Mlada je še, toda nihče ne bi po sestradanem obrazu, po očeh, žarečih od vročice, spoznal brhke in življenja polne Tinke Knezove.

Cela zgodovina bede stoji napisana na tem obrazu. Ni nam treba niti izpraševati po njeni usodi. Tudi njo je zagrabil vrtinec življenja, jo potegnil v globino in — zdaj jo je vrgel na suho ...

Tinka se globoko sklanja v vodo, oči ji plamte v divjem hrepenenju ... O, kdor leži tam notri v globini! Tam je mir, tam rešitev!

Ah, kako so se njeni smeli upi in zorne sanje hitro razblinile, ko jo je gola resnica pogledala z zasmehljivim pogledom! Komaj dve leti je bila v Belgradu — in je temne strani velikomestnega življenja tako dobro spoznala ... kalno goščo na dnu, ki se skriva pod bleščečo površino.

Pri bankirjevi gospe Ostojičevi je spočetka še bilo, četudi je tudi tu namesto dolgo pričakovane prostosti morala jesti suženjski kruh.

Toda po preteku enega leta je prišel starejši sin Živojin Ostojič s Francoskega domov. Z gnjevom misli Tinka na brezvestnega pohotneža, ki mu ni bila ženska človek, ampak žival ... Nekega dne je ušla, kakršna je bila, iz bankirjeve hiše; kajti bila je lahkomiselna, prevzetna in je rada ugajala, toda hudobna in skvarjena ni bila. Materine roke so jo iz daljave varovale.

Ker je bila brhka in priročna, prikupljiva in vajena strežbe, je dobila mesto v kavarni z žensko postrežbo v Njegoševi ulici. Že na Bledu ji je oni Belgrajčan, ki jo je tako pridno vabil v park, imenoval in priporočil to kavarno, ko pride v Belgrad. Nihče ni poučil neizkušene Tinke. Parkrat, to je bilo že spočetka, je pač videla na cerkvenih vratih v Krunski ulici vabilo k predavanju ali sestanku, a šla ni. Tudi doma je bila tako daleč od cerkve, da ni čutila nikake privlačnosti, društvenega življenja pa še celo ni poznala. Bala se je, da bi jo silili k molitvi in zato ni šla v društvo in kmalu tudi ne k nedeljski maši, ker jo je zadrževalo delo v službi. Pač radostno opravičilo!

Kmalu je prišel v kavarno stari znanec z Bleda. Njegov izživeli obraz se je poživil, oči so mu vzplamenele. O, to srečno naključje! Lepa Tinka! Vendar enkrat zdrava in tako sveža izprememba! Vendar enkrat nekaj drugega kot one izmozgane baletke, brrr. Tinka, cvetka z Bleda, to pa, to!

Samozavesten smeh se je pojavil na izžitem obrazu. Seveda mala Tinka se je gotovo takoj vanj zaljubila! Saj si je svest svoje premoči nad ženskimi srci. Lepo, haha, prav lepo!

Ko pa je bil s Tinko parkrat v kinu Luxor in potem v ločenem kavarniškem oddelku — se je Tinka iztrgala z zadnjim ostankom svoje ženske časti iz te močvare, pobegnila v noč; kajti ta, četudi je znal govoriti kakor bi rožice sadil, ni bil za las boljši kot Živojin Ostojič.

Bila je brez službe in na cesti ...

Nekaj časa potem je služila kot navadna služkinja za vse prav na drugem koncu mesta v Požarevački ulici. Polagoma se je umirila od prestanih dogodkov. Že je mislila na to, da bo pisala staršem, jih prosila odpuščanja in kakor hitro si prihrani denar za pot, se hoče vrniti domov. Še vedno ji je kljuvalo v srcu domotožje in hrepenenje po domačem miru.

Toda zbolela je na pljučnici in je ležala več tednov v bolnici.

To je bil začetek njene poti navzdol. Njena zadnja gospodinja ni mogla čakati na Tinkin povratek iz bolnice in si je vzela drugo služkinjo. In oslabela po prestani pljučnici, ni Tinka dobila takoj novega službenega mesta.

Najela si je samo prenočišče, čez dan pa je iskala službe, dela. Prihranki so se kmalu stopili do zadnjega dinarja. Vse, kar je le mogla pogrešati, je šlo v zastavljalnico. Obleka nekdaj tako brhke Knezove Tinke se je komaj še držala skupaj. Take ne vzame nihče v službo. In nekega dne je bila na cesti -— tujka med tisoči, brez denarja, brez kruha, brez strehe. Brez opore, brez varstva. Predana izkoriščanju in skušnjavam temnega pocestnega življenja!

Lakota boli. Izstradani ne vpraša, odkod je kruh; hlastne po njem, bodisi za katerokoli ceno.

—-—-—-

Tinka še vedno sloni v mračni senci, tresoča se od gladu in mraza. Kako mrmra in grgra temna voda! Motne svetiljke mečejo trepetajoče svetlobne pramene nanjo.

En skok — in vsega bi bilo konec!

Kaj še čaka? Saj ni drugega izhoda. Bog bo usmiljen, gotovo bolj usmiljen kakor ljudje!

Še dalje nositi to bedo življenja? Rajši ležati na dnu te umazane reke!

Kaj je hujše: živeti ali poiskati smrt, sama prostovoljno? Kdo jo bo obsodil, če ...? Ne, ne more več živeti! Mora se končati! Bedna in bolna je, kaj naj išče še na svetu?

Strese se Tinka: z daljave se sliši govorjenje, prerekanje, prepir. Sirov moški glas, rožljanje sablje ... mimo nje plane ženska v noč. Tesneje se skrije Tinka v senco pristaniščnih naprav; zobje ji šklepetajo.

Če jo kdo opazi? In privleče na svetlo?

Ne, ... nevarnost je minula. Zdaj je čas! Obup jo peha naprej; že se sklanja nad vodo; zadnji hip ...

Strese in prestraši jo: iz daljave zasliši tožeč, mil otroški glasek.

Otrok! Nedolžni, nebogljeni otroček!

Kakor glas trobente se ji zdi ... Otrok ... dete!

Podzavestno, kakor v sanjah se zravna, se prime za čelo: mrzel pot ji stoji na njem. Kolena ji klecajo.

Nebeški Bog, kako sme končati svoje življenje? Ki ni samo njeno? Kako naj stopi pred sodni stol božji? Dvakratna morilka!

Križani Jezus ... kaj naj začne? O, da bi bila doma, bedna in revna, a ne oropana dekliške časti! — Ah, jedla je sad drevesa spoznanja — in sad je grenak in prinaša bol in trpljenje.

Če bi se vrnila k staršem? Ali bi ji odpustili?

Oče jo bo preklel; pozna ga. Toda mati? Mati je ne bo zavrgla! Mati nikoli ne zavrže svojega otroka!

Da, domov hoče, domov mora!

Toda — še ne. Čakati mora, počakati, da ...

Kam naj se obrne dotlej? Ali sme potrkati v Krunski? O, kako živo se spominja na prve nedelje po prihodu v Belgrad! Kako vabljivo in domače pred cerkvijo! In toliko slovenske govorice! Tudi kaplana je slišala slovenski govoriti. Tja pojde, morda najde pomoč ...

Zopet koraki v bližini. Hitro skoči Tinka nazaj v globoko senco, a že je prepozno. Bliža se ji moški, ji posveti z žepno svetiljko v obraz, oči mu vzplamene in usta siknejo: »Tinka, lepa Tinka!« — Toda Tinka skoči v stran, teče, hiti proč ... v noč.

Veš li, kak že dolgo to srce
v boli je opotekaje se borilo,
predno v greha kratko, sladko slast,
v moč njegovo se je ulovilo?
Veš li, kak je vroča kri, ihtna,
kak skušnjav zahrbtno je lovilo?
S kolikimi si potoki je solza
srce krivdo morda že izmilo?

(Dransfeld-Savinšek.)

Pomladni viharji so završali čez Žirovski vrh. Prav nič nežno ni bilo njih delo: s krepkimi sunki so zadevali ob bore in smreke, hraste in bukve ter so, uprav kakor jesenski, zatulili tupatam na rezkih ovinkih. — Klicarji pomladi so! Pometajo neusmiljeno suho listje, suho dračje, vse preperelo in bolno. — In spodaj se zbuja novo življenje!

Knezova mati, Marjana, je vsako noč prisluškovala tem klicarjem s težko skrbjo. Kako ji je že rekel zadnjič vaški pastir? »Pomladni vetrovi bodo vzeli Lovrenca, botra Marjana. To je vedno tako: ali v jeseni, ko listje odpada, ali spomladi, ko zapolje sok v veje in vejice.« In pastir Primož ve.

In baš zdaj se je začelo drevje majiti in popje se napenja ...

Marjana je sedela ta večer s šivanjem pri postelji bolnega moža in je šivala ter si otrinjala solze, ki so ji venomer silile iz oči. In še so padale na delo nevzdržno. S skrbjo je od časa do časa pogledala dremajočega bolnika. O, v ta izhujšan, voščeno-bledi obraz je že dihnila smrt!

Mesece že leži Lovrenc Knez. Prejšnji teden je bil previden. Gospod župnik je prišel, prvič v vas, in mu prinesel božjo tolažbo v sv. zakramentih za umirajoče. Tolažbe in luči mu je dal, kolikor je je mogla še vase sprejeti s trpljenjem in bedo obložena duša trudnega moža, tolažbe in luči za na pot preko temnega praga tega sveta na oni, lepši in boljši svet.

Zdaj leži mirno in tiho in prisluškuje že glasovom večnosti, onstran skrivnostnih duri. Oči se mu svetijo že v nadzemeljskem blesku; saj tam mine vse trpljenje, tam je večni počitek, tam popolno nasičenje vseh želj.

Počasi je usihalo življenje, a morebiti se povleče še kak teden, preden ugasne.

Bolnik se je, prestrašen po nečem, zbudil iz dremavca.

»Ali nič ne slišiš, mati?« je zašepetal.

Ona prisluškuje. »Veter je, Lovrenc. Okna se slabo zapro in ropotajo v vetru.«

»In zdaj smrtno uro? Ali jo slišiš, kako tiktaka?«

»Ne, ne Lovrenc. Črv gloda posteljnjak. Le mirno zopet zaspi!«

Nemirno so šle oči po sobi, iz kota v kot, preko sten do malih nizkih oken.

»Tam na oknu! Ali si videla?« je šepnil v vročici.

Strahoma je oprijela njegovo roko in pogledala proti oknu.

Za božjo voljo! — Bled obraz je slonel na oknu in velike, žalostne oči so gledale v izbo.

Na ves glas je zakričala Marjana. Tedaj je izginil obraz z okna.

Ječeč glas je prihajal od zunaj.

»Poglej, kaj je, mati! Morebiti potrebuje kdo naše pomoči.«

Strahoma je stopila k vratom in jih odprla.

»Kdo je?« je boječe zaklicala v temo — in ni mogla razumeti, zakaj se je je polotil tak neznanski strah.

»Mati!« je dahnilo iz teme. V strahu je stopila Marjana korak nazaj. Temna postava se je odtrgala iz teme, stopila v polmrak veže in že ležala na kolenih pred njo.

»Oče! Mati! Odpustita!«

»Jezus, Marija — Tinka!« zavpije mati in se sesede na stol.

Z nepopisnim izrazom v izsušenem obrazu gleda oče došlo hčer. Hoče se dvigniti. Hoče govoriti, a le nerazločni glasovi prihajajo iz grla.

»Oče, mati odpustita!« prosi ženska. »Ne zavrzita me in — ne mojega otroka!«

In položi v temno ruto zavito dete pred sebe na tla. Bolestno otroško ječanje je jeknilo po sobi.

Mati je obsedela kakor hroma. »O Bog, Tinka,« zajeclja zdaj. »Še to? Oče nebeški, nesrečnica! Kaj si nam storila!«

»Kje je tvoj mož, Tinka?« zaječi bolnik.

»Oče, oče, ne zavrzite me! Ne pahnite me v noč in bedo! Saj se kesam in sem se že pokorila ... Naj ostanem pri vas. — Samo tih in miren kotiček mi privoščite! — Delati hočem ...«

Oče je padel bled in izmučen nazaj v blazine.

»Mati, usmilite se me!« joka in proseče dviga roke Tinka ter po kolenih drsa do matere. »Ne obračajte se proč!« ...

»Ne, ne, ubogi otrok!« zavzdihne mati v grozni boli. »Umiri se, mati vedno odpusti. Pa, oh, vse je tako grozno!«

»Naš otrok — tako globoko padel!« šepeta oče. »Nam vsem v sramoto ...«

»Lovrenc, ah Lovrenc,« prosi mati, »odpusti ji! Glej, saj je tvoj otrok! Lovrenc, Kristus je Magdaleni odpustil ... Moj Bog, ali naj bomo mi strožji kot On?«

Mrtvaška bledota se je razlila po voščenem licu. Zamignil je le z roko, naj ga pustita pri miru in zabrnil glavo proti steni.

Žena se je jokaje sklonila čezenj. Popravila mu je zglavje in vlila žličico vode v izsušena usta.

Potem je tiho naročila hčeri, ki je s plahimi, hrepenečimi očmi gledala, samo gledala očeta: »Pojdi zdaj, Tinka! Oče se razburja. Potem bom še govorila z njim. Zgoraj v podstrešju je tvoja sobica, kakor je bila.«

S trudnimi koraki, sklonjena, kakor pod težkim tovorom, je stopala mati naprej po stopnicah. Za njo molče hči, z otrokom na roki. Solze so se ji vlile, ko je stala na pragu sobice, od koder je pred leti pobegnila. Položila je otroka na posteljo, se oklenila matere in jokala dolgo in bridko, da se ji je v dolgih stresljajih zvijalo telo, kakor da se ji trga srce.

»Mati, zaslepljena sem bila,---lahkomiselna! Odpustite mi! Trpela sem, o — sam Bog ve, kako! — Kam naj se skrijem? — Kaj naj storim?«

S tresočo roko jo je mati pogladila po laseh.

»Saj ti odpustim, ubogi otrok! Le tukaj ostani! Prinesem ti kaj jesti. Jutri bo tudi oče že drugačnih misli. Moj Bog — ne bo več dolgo trajalo ... Ti moraš zdaj potrpežljivo nositi posledice, Tinka — za pokoro. Skrbi zdaj le za otroka! Ali je ...«

»Fantek. Lovrenc mu je ime.« Tinka vzame ihteča otroka, odgrne ruto in ga s prosečo kretnjo položi materi v roke.

Boječe poprime mati. Ko pa otrok odpre oči, z malo ročico tiplje po nad njim sklonjenem obrazu in zopet z napol tožečim, napol prosečim glaskom prosi hrane, ne more več zadrževati materinih čuvstev: pritisne ubogega črvička k sebi in poljubi v jok zategnjena usteca.

»Lovrenc,« šepeče, »Lovrenc, kakor oče — — —. Ubogi otrok!«

Tinka je trudna sedla na rob postelje.

»Kaj bo Tone rekel, ko pride?« je v strahu vprašala. »On je večkrat tak ... Ali je šel v vas?«

»Ne, Tinka. Tone je že nad dve leti pri vojakih in ga ne bo domov, ker bo naprej služil,« je povedala mati s pritajeno bolestjo.

»Da ga ni doma? — Uboga oče in mati! Potem sta vama le Ciril in Metod še v pomoč! A kaj, saj skoro nič ne zaslužita! Tako slabotna sta! Kje pa sta? Že spita?«

»Umrla,« šepne mati.

Tinka skoči pokonci. »Umrla sta? Za božjo voljo, mati, ali je mogoče?«

»Škrlatinka,« odgovori kratko mati, se obrne in odide k bolniku. — —

Strašna noč. Spodaj stokanje bolnika in vmes pretrgane molitve matere Marjane. Zgoraj otrokovo ječanje in krčeviti jok Tinkin. Zunaj pa divja vihar okoli voglov in se znaša nad okni in vrati. Dež šiba šipe, toča trklja po njih. Sova — mrtvaški ptič — skovika okoli hiše. V soseščini cvili pes.

Sredi noči je poklicala mati Tinko, ki si ni upala priti sama. Prestrašena je planila po stopnicah.

Mati drži očeta na rokah. Val krvi je bruhnil iz pljuč: zdaj umira.

Obupana je zakričala Tinka: »Oče, oče, odpustite mi! Odpustite, preden umrjete!« in padla na kolena k postelji.

Za hipec so se odprle pojemajoče oči. Govoriti ne more več, toda njegova roka išče Tinkino in jo rahlo stisne. Nato tiplje po Tinkini sklonjeni glavi, in ji napravi križ na čelo --. Oče je odpustil.

Kratko grgranje — hropenje — glava zdrkne vznak.

Lovrenc je prestal vse posvetno.

* * *

Iz mladostnih dni, iz mladostnih dni
vedno v meni pesem poje,
daleč vse leži, daleč vse leži,
kar bilo je moje, nekdaj moje.
Ko odhajal sem, ko poslavljal se,
bil je svet mi poln tako,
ko sem vračal se, ko sem vračal se,
vse bilo je prazno, vse pusto.

(Rückert-Savinšek)

Solnčni žarek je boječe pokukal v kotiček sobe, kjer v plitvi košari, ki je doslej služila za krompir, na bornih blazinah spi dete. Poleg njega čepi mlada žena, roke brezdelno v naročju, oči srepo uprte v zrak.

Mati, ki pri oknu puli bombaž za odejo, je dobršen čas opazovala ono v brezdelju.

»Tinka,« ji pravi končno, »otrok, moraš se na vsak način česa lotiti. Tako ne gre dalje. Oče je že šest tednov pokopan ... Ne smeš samo misliti in premišljevati! Saj se ne da nič izpremeniti! Kar je, je. Treba je vnovič začeti, Tinka! Nikar se ne skrivaj pred ljudmi!«

Trudno je okrenila glavo: »Mati, ne morem. S prstom kažejo za mano. Šepetajo in šušljajo za mojim hrbtom. Vsi me zaničujejo, vsi ...«

Glas ji je odpovedal od grenkobe. O, vse to je že poskusila: zanjo ni več prostora med poštenimi ljudmi. Zaničljivi pogledi, prezirljive besede in škodoželjni smeh. O, dobro je slišala pri očetovem pogrebu: »Glej, ta-le je pa kriva očetove smrti! Sramota, ki mu jo je napravila, mu je stisnila srce.«

Mati je zavzdihnila. »Da, otrok, vem. Ljudje so trdi. Prenašaj za pokoro! Sčasoma bo tudi to prerastla trava. Če boš pridna ostala, bo še vse dobro. Če ti je le ljubi Bog odpustil, se ti na ljudi ni treba ozirati ... Tinka, postni čas je --- stopi prihodnje dni k fari k sv. zakramentom! Da? Glej, če urediš z Bogom, boš svoj križ tudi laže nosila.«

Tinka se zamisli. Seveda, če bi stari gospod župnik še živel! Pa tudi on že leži nad eno leto na pokopališču. Grob, en sam velik grob je našla, vrnivša se domov. Brata-dvojčka mrtva — starejši brat v tujini, domu odtujen — dobri župnik mrtev —. Oče je umrl od strahu, bolesti in sramote, ko se je vrnila ... Ona mu je upihnila že itak pojemajočo življenjsko luč, ona mu je zasadila nož v srce.

In zopet se je zazrla srepo v zrak in mislila na marsikatero srečanje s svojimi bivšimi součenkami. Ko je šla mimo Jurčetove hiše, je stala Mlinarjeva Mika na pragu. Podpirala se je z obema rokama in s škodoželjnim nasmeškom zaklicala za njo: »No, Tinka, si gotovo dobila kakega princa? Saj malega princa — Knežica si pač prinesla domov! Za silo tudi dobro, kajne? In zdaj bi rada neumnega ptička-pevca, ki je včasih silil za tabo, zopet ujela? O, pa zdaj se je že ujel v varno gnezdece!«

Tinka je zbežala pred to ploho psovk. Saj dotlej niti vedela ni, da je Jurče vzel Mlinarjevo Malko---Toda vesele pesmi so prenehale. Ljudje govore, da hoče Jurče v tovarno, da pa Malka noče.

Ta večer je Tinka jokala dolgo v noč. Srce je v bridkem spoznanju zaihtelo.

Prepozno, prepozno! Srečo, tiho, srčno, domačo srečo je sunila od sebe, o za kakšno zameno?! Za grešno opojnost!

Kmalu nato je Tinka nekega dne na ozki stezi proti Lizini koči srečala

— Jurčeta.

Kakor pribita je obstala. Tudi njemu je rdečica zaplala v lice in se hipoma umaknila bledoti. Le temno jo je pogledal in hotel brez besede mimo. Tedaj je hitro Tinki dozorel sklep, »Jurče,« ji je planilo izza bledih usten, »... vem, da sem ti ... Neumna sem bila, zaslepljena. Saj sem dovolj kaznovana. Mi lahko privoščiš!«

Molče je odkimal z glavo in stisnil ustnice.

Tinka se je že obrnila, da odide. »To sem ti morala še povedati,« je iztisnila. »In — ne misli slabo o meni!«

Jurče je težko sopel. »Tinka,« je s silo spregovoril, »drugače bi bilo lahko ... Pa to je minilo ... Ne, ne privoščim ti.«

»Želim ti vso srečo, Jurče,« je dejala Tinka komaj slišno.

Skomizgnil je z rameni. »Malka je pridna za delo. Zna dobro gospodinjiti. Sicer pa — sreča? Saj je zdaj vseeno. — Odidem itak kmalu. Svet je velik. Ne maram se v tem gnezdu skisati.«

Posmejal se je z glasnim, prisiljenim smehom in odšel brez pozdrava.

Tinka pa je, prišedši k bolni Lizi, zdrknila ob postelji na kolena in zajokala v blazine.

»Teta Liza — Jurče — ah, kako sem bila slepa!«

Starka je prikimala in z velo roko pogladila ihtečo Tinko po laseh. Da, da. Prekasno kesanje!

»Se moraš pač vživeti v resnično življenje, Tinka,« je skušala tolažiti. »Glej, vse se preboli. Jurče je poročen in naj te nič več ne briga. Saj imaš mater in otroka, Tinka. Zanj moraš živeti.«

Liza je bila edina v vasi, ki je pri njej Tinka našla razumevanje in dobro besedo.

Pa le nekaj tednov ji je bilo odprto to zavetje. Ko je Tinka nekega dne zopet šla proti Lizini koči, je že daleč videla par sosed v razgovoru pred hišico: pravkar so Lizo našle mrtvo v postelji.

Sedela je, obložena in podprta z blazinami, ker ji sapa ni dala ležati, kakor bi spala. V naročju je imela razgrnjeno belo obleko, ki si jo je sama naredila za mrtvaški oder. Morebiti se je slabo počutila in se je hotela obleči za smrt?

Tinki je bilo, kakor da jo drži nekdo za vrat. Sesedla se je na stol in bridko zajokala.

Pristopical je Fonze, ki so ga dobre sosede priklicale s Šimnovčevega travnika. S čudovito mirnostjo je pogledal sestro in spregovoril: »A, je umrla? Saj je že zmirom pravila; danes je pa res.«

In takoj nato se je obrnil k Tinki: »Ha, Tinka; zdaj sem pa sam in ti si sama. Vzamem te s tvojim malim vred. In potem naj te pa kdo le postrani pogleda!«

Tinka je skočila s stola in planila ven. Doma je vzela otroka, ga stisnila k sebi in vroče njene solze so padale otroku na glavo in v obraz, da se je prebudil in pričel jokati.--—

Še je videla Lizo na mrtvaškem odru, v beli obleki. In bel venček je imela na glavi, devica. Kakor krono!

Tinka se je sklonila: ko bo nekoč ležala ona na mrtvaškem odru, o — venca ne bo smela imeti!

V.

Tiho — saj ročice drobne
stezaš v stiski pač zaman!
Nimam ti ničesar dati,
nima koščka kruha mati.
Bog je dober — dete moje, spi! —
le življenje trdo nas tišči!

Bolje zgodaj je umreti
ko hoditi strašno pot,
pot življenja v grehu, skrbi,
kot sem šla jo jaz povsod.
Zdaj umri, nedolžna duša,
s tabo vgasni mir in up,
preden zrasteš v mraz, brezčutje,
kakor jaz, in v bol, obup!
Nimam ti ničesar dati, nima koščka kruha mati!
Bog je dober — dete moje, spi! —
le življenje trdo nas tišči!

(A. Prokter-Savinšek.)

Kjer le dve stari, onemogli roki skrbita trem za kruh, se kaj lahko zgodi, da se prikrade skrb in beda v hišo.

»Tinka,« je pričela mati Marjana nekega večera in je vprašujoče pogledala proti hčeri, ki je v brezdelju ždela v mraku. »Otrok moj, bo pač zopet treba pričeti z delom. Jaz ne morem sama vsega. In nič več nimamo jesti, le par krompirjev je še. Za otroka moraš skrbeti, ubogega črvička. Pojdi jutri vprašat za delo, kamor si nekdaj hodila!«

Tinka je prikimala. Da, mati ima prav. Tako ne more dalje. Končno mora vendar le premagati sram in strah pred ljudmi. Saj mora živeti in jesti!

Otrok je pričel jokati. Tinka ga je vzela v naročje in nosila po sobi, a otrok je še bolj bolestno jokal.

»Lačen je,« pravi Tinka bridko. »Mati, ali ni prav nič kruha več? Morebiti kakšna skorja, bi jo namočila.«

Mati Marjana išče po omari, a ne najde ničesar. »Prav nič kruha ni, Tinka. A tu je še trohica pšeničnega zdroba; takoj ga bom skuhala.«

»Ubogi, ubogi otrok,« mrmra Tinka. »Ko bi vsaj umrl --- dokler nisi spoznal bede in greha!«

Glasno in v solzah pa vpraša: »Mati, mati, kaj bo življenje napravilo iz njega? ... Mati, ko me bo nekoč vprašal po očetu, kaj naj mu rečem?«

»Tiho, Tinka, tiho,« tolaži mati. »Glej samo, da ga prav in dobro vzgojiš, to je glavno. Za drugo bo poskrbel Bog!«

In obe sta zajokali, jokali kakor že večkrat. Solze mlade matere so kapljale na nebogljenca v njenih rokah, ki je od slabosti zopet zaspal in ni vedel, da ga je svet že zaznamoval, še preden je stopil s prvim korakom vanj.

Drugo jutro je šla Tinka iskat dela. V trgovini, za katero je pred leti klekljala, so imeli za to delo prvovrstno moč; zato so nji dali v delo srajce, slabše in slabše plačano delo. Z velikim zavojem prikrojenih in urezanih srajc se je vrnila domov.

Nič ni povedala materi, koliko poniževanj in hudobnih zbadanj je tam prestala. Nekaj žensk iz vasi, ki so tudi prišle po delo, se je suvalo tam s komolci in so si šušljale: »Kaj, ,kneginja Tinka' bo tudi delala kakor me? Kaj neki? Gotovo baržunasto oblekco za malega ,kneževiča'.«

Pilarjeva Rezika, ki sta si s Tinko bili prišli še na Bledu navzkriž zaradi »prijaznega« Belgrajčana, je prinesla v vas Tinkin pridevek »kneginja«, ker je bila Knezova. In se je je prijel in tudi malega Lovrenčka ...

V mali, zapuščeni hišici pa je zopet drdrala od ranega jutra do pozne noči Tinka s strojem. Prekrižala je in skušala pozabiti vso preteklost in je s stisnjenimi ustnicami pričela boj za obstanek. Za tri je morala skrbeti. Mati Marjana je s smrtjo svojega moža izgubila polovico življenskih moči; od druge polovice, ki jo je življenje tako neusmiljeno črpalo, je ostal le še skromen del, ki se je dan za dnem manjšal, vidno manjšal.

Kjer se naseli skrb in beda, se ukorenini in se ne da iztrebiti. Kaj jo briga obupni boj za obstanek? Za vse to ima, se zdi, le mrzel nasmeh. Kaj za to, če sta mati in hči največkrat legli lačni spat, samo da sta otroka nasitili!

Mali Lovrenček pa ni umrl zaradi bede in pomanjkanja. Kakor skromna marjetica kraj pota, je tudi njegovo mlado življenje pognalo kljub bedi in siromaštvu korenine in koreninice, s katerimi se je krčevito in vztrajno vzdržal in trajno tudi uspeval v svojem bornem bitju. Obe materi sta ga negovali in vzgajali za — sovražno življenje. Toda kljub vsej skrbi obeh je bil bled, slaboten in boječ.

Tako so se vrstili dnevi. In iz dnevov in tednov so se sklepala leta, ki so v svoji enoličnosti bila nova bremena, a so malo družinico tem bolj združevala in so vsi člani čutili toploto medsebojne ljubezni.

Toda skrbi in bede niti ljubezen ni mogla pregnati; obe sta se čutili že čisto domači v borni Knezovi hišici in sta ostali kot stalna gosta.

Nekega dne pa se je izpraznilo mesto matere Marjane. Že dolgo časa sem je morala opuščati vsako delo. Ni bilo več moči; oči, ki so toliko prejokale, so odpovedale; noge, utrujene od dolge življenske poti, so se ustavile.

Tiho je sedela v kotu pri peči, z rožnim vencem v rokah. Zadnji čas je povečini spala. Dokler se nekega dne ni več zbudila in je bilo treba zamenjati kot pri peči — z mrtvaško rakvijo.

Suhih oči je stila Tinka od mrtvi materi. Ni mogla jokati; solze so se osušile ob notranji boli, preden so stopile v oči.

Zdaj šele je bila čisto zapuščena! Najzvestejše srce, ki je nosilo ž njo trpljenje in krivdo in bedo, ki jo je z vsemogočno materino ljubeznijo tolažilo, podpiralo, jo je zapustilo!

Plaho je gledal petletni Lovrenček mrtvo staro mater, ki je bleda in mrzla ležala v črni krsti, s smehljajem miru v nagubanem licu. Ko so prišli možje, da zabijejo krsto, si je pred temi udarci zatisnil ušesa in se skril za posteljo ...

Kakor zlobne sanje je šlo življenje nekaj časa mimo Tinke. Ni se mogla privaditi praznega prostora v kotu pri peči. Pogosto se je dvignila od dela, da pogleda za tiho materjo pri peči; pa je ni bilo več. In tedaj se je naslonila na mizo in bridko zajokala: »Mati, mati!«

Toda trpka vsakdanjost se ni zmenila niti za umiranje, niti za življenje; hodila je po svojih potih in stavila svoje zahteve. Reveži nimajo časa izgubljati čas z žalostjo; delati morajo, če hočejo živeti.

Za Tinko je nastopila težka doba. S podvojeno silo je morala prijeti za delo, da Lovrenček in sama nista stradala. Tudi dolgove je bilo treba plačati; gospod župnik sicer ni zahteval plačila, a nosače je bilo treba plačati in mizarju krsto.

Tone ni prišel k materinemu pogrebu, kakor tudi prej ne k očetovemu. Iz Skoplja je bilo pač predaleč; mater so že pokopali, preden je dobil poročilo o smrti.

Čez par tednov je pisal Tinki pismo, v katerem je s trdimi, moškimi, tujimi besedami omenjal materino smrt in pristavil: »Pa stara mati pač vse življenje ni imela drugega kot trud in delo. Nazadnje pa še sramoto lastne hčere ...«

Trdo je stisnila Tinka ustnice, da ni zavpila od bolesti. In Tone je pisal dalje, da ga ne veseli priti domov. Po dosluženi vojaški dobi je ostal kar naprej v vojaški službi in upa lepo napredovati. V kratkem da se poroči s kuharico svojega predstojnika, ki si je prihranila že precej denarja. Tinka naj mu pošlje tisoč dinarjev, potem naj obdrži hišo in kar zraven spada zase in svojega otroka.

Z bridkim nasmehom je Tinka odložila pismo. Tisoč dinarjev? Prav tako lahko zahteva milijon, dva. Saj jih nima in jih nikoli imela ne bo. —

Odkar ni bilo pri peči več matere, je postala beda še bolj prešerna in objestna. Kolikokrat je ugasnila ogenj na ognjišču kar za ves dan; ponoči se je kakor mora vlegla na Tinko, ki je v sanjah ihtela in klicala na pomoč ...

Zima, huda in mrzla zima je prišla v deželo. Pri špranjah ob oknih in koteh je silil mraz v sobo. Pod streho so se lovili vetrovi. Po stenah je curljala vlaga. Lovrenček je bridko tožil, kako ga zebe. Tinka ga je podila nazaj v posteljo, ker ni imela drugih drv, kakor suhljad, ki jo je vsak dan sproti nabrala po gozdu okoli hiše. Šivanke večkrat ni mogla držati in noge, ki so stale na pedalu šivalnega stroja, so ji do kolen odrevenele.

Ljudje v vasi se niso dosti brigali za samotno Tinko. Sama se jim je odtujila, ker se je vsa leta sem zapirala v samoto; vaščani so imeli to za prevzetnost posebno še zato, ker nikoli ni prosjačila pri njih, kakor so mislili, da mora, ker je — padla. In seveda ji tega ozkosrčni in malenkostni niso mogli odpustiti.

Dobro, naj »kneginja Tinka« le gleda, kako bo sebe in malega »kneza« preživljala! Saj se je sama s svojo prevzetnostjo izločila iz vaškega občestva; naj zdaj le gleda, kako se sama izkoplje iz bede.

Tako so se, nemalo tudi s Tinkino krivdo, podrli zadnji mostovi, ki naj bi po njih Tinka našla nazaj v vaško občestvo in ki bi tudi malemu Lovrenčku pripomogli, da bi, brezdomni, našel domačo grudo, v kateri naj bi pognale koreninice družabnega čuvstvovanja.

Tako je posedala in prezebala Tinka sama samcata v mrzli izbici, upognjena nad šivalnim strojem in šivala, šivala za borni kruhek otroku in sebi.

V taki samotni uri se je spomnila, kako je včasih stala v Belgradu pred modnimi trgovinami in gledala srajce, s čipkami obšite srajce in z drobnimi robčki in gubci okrašeno perilo, ki pa vse prav nič ni govorilo o bedi samotnih šivilj, kakor je ona, ki z rdečimi, prečutimi očmi gledajo in z razbodenimi prsti vbadajo, vbadajo ... In se je spomnila pesmi o šivilji, ki jo je nekoč čitala na časopisnem papirju med staro kramo. Tedaj ni razumela te pesmi, a danes se ji zdi, kakor da je bila pisana zanjo. Ne more drugače, poiskati jo mora. Zleze v podstrešno sobico in se kmalu vrne s kosom časopisnega papirja, ki ga razgrne pri oknu, saj v sobi je že mrak. In prične čitati:

ŠIVILJA.

V obleki obnošeni žena sedi,
v šivanje rdeče gorijo oči
in prst ji truden in suh
šiva za ljubi kruh.
Vbadaj, vbadaj, vbadaj!
Pogled strmi ji bloden in tuj —
In z glasom, prosečim od stiske in glada
pesem poje o srajci, čuj:

Giblji, giblji, giblji,
od zore do poznega mraka,
giblji, giblji, giblji,
ko v ječi za kazen vsaka.
Trak in golobec in rob,
rob in golobec in trak,
dokler se v sklanjanju mi ne zvrti,
mozeg in roka ne okameni ...

Giblji, giblji, giblji,
decembrski sivi megli,
giblji, giblji, giblji,
ko žarek pomladni vate gori,
ko lastovka prva se streh
prijemlje z nožicami mimogrede
in v solncu pesem prsi in smeh,
da meni utripa in joče srce ...

Brey-Savinšek.

In Tinka se je sklonila in skrila obraz v belo tkanino na mizi in zajokala bridko in bolestno, ne meneč se za to, če bodo njene solze pustile sledove na snežnobelem blagu.

Njena mladost, njena v blato poteptana mladost se je še enkrat zravnala izpod slane, ki je padla nanjo, v obupnem izbruhu je še enkrat zakričala po življenju — potem pa je zaprla oči — za vedno.

VI.

Tinka Knezova je vprav prihajala s trudnimi koraki iz mesta, kamor je bila nesla izgotovljene srajce. S sklonjeno glavo prihaja proti domu, z upognjenim hrbtom, kakor da nosi težko breme. Saj pa je tudi težko breme, ki jo tlači k tlom in ne dovoli svežega življenja: breme, težko kakor gora, njena krivda, njen greh, ki njegove sence že padajo v življenje ubogega otroka in ga ovijajo s sovraštvom.

Blizu šole jo je srečal stari učitelj Leskovar, čmeren in bolehen mož. Že Tinko je učil in je bil takrat miren, dobrohoten, a strog učitelj. To zadnje je bil tudi še danes. Toda težke družinske skrbi in neozdravljiva bolezen so ga zdelale in zlomile njegovo mladeniško moč. Svoje delo v šoli še vrši, a je truden in vsako razburjenje mu škoduje. Vprav danes ga je posebno razburil mali Knezov Lovrenc s svojo trmo; zato tako zelo čuti svojo staro bolezen na jetrih.

Velik križ je mali paglavec za vso šolo. Baš prav, da prihaja tam njegova mati! ...

Razburjen in s krepkimi besedami se je učitelj Leskovar pritožil Tinki o njenem malem.

Že nad eno leto hodi v šolo, pa je bil ves ta čas, če dobro računa, komaj tri mesece v šoli. In če je v šoli, sedi mrk in trmast sam v klopi. Ne pride mu blizu. Na dvorišču v odmorih je pa veden prepir in pretep. In povsod Lovrenček na sredi! Cel divjak je. Če mu otroci nagajajo in ga dražijo, jih tepe, praska, ščiplje. Tega seveda ne bi smeli, pa on, učitelj jim ne more biti vedno za petami. Otroci so pač otroci! Tako je pripovedoval učitelj in si je obrisal pot s čela in bil je razburjen, da se je skoraj tresel. Bil je videti zelo bolan, obraz mu je bil rumen in zaripel, v levem ustnem kotu mu je nervozno migalo.

Tinka je molče stala pred njim in preko nje je šla vsa povodenj učiteljevih tožb.

»Reci vendar nekaj, Tinka,« je končal stari gospod, ko je Tinka le še molčala. In je sam nadaljeval, ko ni mogla, ni znala začeti: »Svetujem ti, Tinka, vzemi fanta trdo v roke, če ne, ti bo zrastel čez glavo! Gotovo je podedoval — to trmo, togoto, seveda, bogve, kaj še vse hudega! Imej vedno odprte oči, Tinka, da ne pride na napačna pota!«

Kri je zastala Tinki pri teh nepremišljeno trdih besedah. S tresočimi ustnicami je obljubila, bolje paziti na dečka in je, zatopljena v nove skrbi, lezla proti domu.

In je sedela doma, sama ni vedela, kako dolgo in mislila, mislila ... In je vstala beseda proti njej in udarila nanjo z vso močjo, da se je šibila pod njenim udarcem Tinkina duša, beseda Najsvetejšega, Najpravičnejšega, ki maščuje grehe staršev na otrocih in otrok otrocih do četrtega rodu.

Ali se že prekletstvo začenja? — Ali je morda otrok kaznovan zaradi njene strasti, njenega uživanja? Saj ga je vendar lepo vzgajala, ljubila, varovala; vsak dan mu je sklepala ročice k molitvi. S tem pa je bilo, seveda, tudi konec njene vzgojne umetnosti. Kajti, kje naj bi imela še čas na kaj drugega misliti? Saj je morala delati, vsako minuto dobro porabiti. In vesela je bila tudi, če je s svojo tablico ali Cirilovimi in Metodovimi igračami tiho ždel v kotu in je ni motil z nepotrebnimi vprašanji.

Kaj se godi v boječe zaprti otroški duši, kaj govori iz starikavo-modrega in poniglavega otrokovega pogleda, tega seveda mati Tinka ni razumela.

Tudi ni vedela, zakaj je cele ure molče in srepo gledal skozi okno in je pri tem dobil njegov obraz tako čudno star izraz. In zakaj je baš po takih prilikah bil tako mrk in oduren in je staro mačko brcnil, če jo je le mogel ...

Ob takih prilikah je stala Tinka osupla poleg malega divjaka; ni si vedela svetovati, ne znala pomagati. Kajti niti slutila ni, da kriči iz Lovrenčka uboga, lačna duša. Izmaličena, okrnjena, zaostala človeška rastlinica je tipala iz senčnega zakotja s hrepenečimi poganjki za lučjo, solncem, vedrostjo, za smehom, igro. Kako bridko je pogrešal otrok občevanja s sovrstniki! Hrepenel je po njih družbi in jo je iskal z vročičnimi očmi — in vendar se je je bal in se je izogibal...

Ne, Tinka ni poznala male človeške uganke, ki je doraščala ob njej, v senci njene krivde, zaznamovana kakor ona, dedič njenega neomejenega gladu po življenju — in pohotnosti njega — onega drugega. — Kolikokrat je sedela in razmotrivala tihi, neotroški obraz, preko katerega je tolikrat hušnila jeza, togota, kakor ...

Dete, otrok, trda bo tvoja življenska pot! Ali me boš nekdaj, ko spoznaš, preklinjal? Ali ne ždi že zdaj nezaupanje v tvojih očeh? Ne bodo me sodili tuji ljudje, ti, moj otrok, boš moj sodnik. O, moj ljubljenček, kako zelo te ljubim, moj otrok, in — vendar se te bojim. Vsak utrip mojega srca je zate; moj si, moj, ves moj, kos mojega srca in vendar me gleda iz tebe nekaj tujega, mrzlega ...

Tako so valovale misli uboge, zapuščene, mlade matere. V takih trenutkih je pač potegnila otroka k sebi in na srce ter ga je obsula z nenavadnim prisrčnim ljubkovanjem, a ga je v naslednjem hipu izpustila, odrinila, zlasti, če je Lovrenček boječe in vprašujoče gledal, češ, kaj naj to pomeni?

Ko je začel hoditi v šolo, je pričel tudi tih boj s svojo okolico. Zaradi slabega telesnega razvoja s šestimi leti ni bil kos dolgi poti k fari do šole. Dve leti je čakala Tinka, da se otrok okrepi in vendar mu je vsakdo prisodil komaj pet let.

Z otroško nestrpnostjo je pričakoval prvega šolskega dne; zdel se mu je to izlet v deželo pravljic. Saj mu je mati toliko pripovedovala o lepi svetli šolski sobi, z rožami na oknih, s slikami po stenah, kjer se bo učil vsega, da bo mogel sam čitati vse lepe pravljice, ki jih je doslej tako rad poslušal. Ali mu ni tudi pripovedovala od mnogih veselih in prijaznih otrok, s katerimi se bo igral?

»Mama, ali se bom smel tudi z Mlakarjevo Liziko igrati?« je vprašal z žarečimi očmi. »Poglej, kakor Rdečekapica tako kapico ima in košarico tudi.«

Mlakarjeva Lizika, ki je že eno leto hodila v šolo, ie vsak dan hodila mimo Knezove bajte. In kako jo je Lovrenček občudoval! To bi bilo nekaj, če bi hodila vsak dan skupaj v šolo! Če bi ju potem enkrat volk srečal, bi rrfu Lovrenček rekel: »Ljubi volk, pusti Liziko pri miru, ker je tako pridna! Pojdi pa k Fonzi in ga požri!«

Fonze namreč Lovrenček ni maral. Prišel je namreč nekoč k mami v sobo in je grdo govoril in se smejal; skočil je proti nji in jo je hotel na tla vreči, pa mu je dala krepko zaušnico in on, Lovrenček, je kakor mačka skočil vanj in ga opraskal. — Morebiti je Fonze ljudožrc in je hotel mamo požreti? Nič se ne ve ... Potem je Fonze zaklel in jezno zaloputnil vrata ter odšel. Od takrat pa mama vselej zapahne vrata, kadar vidi Fonzo, da prihaja po poti.

»Mama, povej, ali bom hodil z Liziko skupaj v šolo?«

Tinka je vzdihnila. Ne more verjeti, da bi bogati Mlakarjevi pustili svojo edinko hoditi z Lovrenčkom, sinom padle, zavržene. Tako je mislila bridko in grenko; glasno pa ga je skušala spraviti na druge misli: »Veš, Lizika je mnogo večja od tebe in se gotovo igra samo z večjimi deklicami.«

In mu je ugasnil veseli žar v očeh. Samo mala iskrica je še ostala, češ saj se še tudi drugi otroci, ne samo Lizika.

Toda čez nekaj dni je ugasnila tudi ta iskrica v njegovih očeh. Jokaje je prišel Lovrenček iz šole. O, v šoli je grdo! Nikoli več noče tja! In otroci so hudobni. Samo nagajali so mu in ga dražili. »Oho, Knezov sin!« »Knez — berač!« »Knez — raztrganec!« In ni vedel, zakaj. Saj jim ni nič žalega storil! In zato ne bo šel nič več v šolo, ker ga zmerjajo in on jih ne mara.

»Mama, kaj pa je to Knez — berač?« jo je nenadoma vprašal.

Tinkino, materino srce se je krčilo od bolesti. Tolažila je ihtečega otroka, a odgovora ni vedela.

Ponoči je bridko jokala. Videla je kamenje na življenjski poti svojega otroka: zdaj še droban pesek, preko katerega otroška noga z lahnim odmikanjem vseeno še stopa; potem ostrejše in debelejše in robato, ki ovira ravno pot, povzroča ovinke in skoke v stran; nazadnje velike skale, ki zapirajo pot k sreči, preko katerih se ne da preiti po ovinkih in je mogoče le drzno plezanje, da krvave roke in noge, da sapa zastaja, da žuga pogin v samoti.

Od tistega dne je Lovrenček zasovražil šolo, nje prebivalce in celo pot do nje. Kolikorkrat je mogel, je šel drugam. Pozimi se ni bilo treba bati; zaradi snega in žametov tudi drugi otroci niso mogli v šolo in Lovrenček je bil doma. Spomladi in poleti pa je zavil v gozd, legel v mah in gledal oblake, ki so tako jadrno plavali svojo pot in si je želel z njimi. Večkrat ga ves dan ni bilo domov; nabiral je jagode, borovnice, maline, da jih je jedel, ali je izruval tupatam kako repo ali korenje na njivi. Zvečer je tiho prilezel, svest si svoje krivde, toda trmast in uporen domov, kjer ga je Tinka ves dan že v strahu pričakovala.

In ni pomagala ne dobrota ne strogost. Jokal je krčevito, dolgo in neutešeno ter ponavljal venomer: »Mama, ne grem v šolo ... Nobeden me ne mara ... Nočejo se z mano igrati ... Tepejo me ... Ne grem, ne grem ...«

Nekoč ga je hotela temeljito kaznovati. Pa se je zravnal, odskočil in prislonil k zidu uporen, z doslej neznanim izrazom v obrazu: pol bolestnim, pol grozečim, da je Tinka osupla obstala. Prav tako grozeče, le še hudobneje, z zapovedujočim posmehom na lepem, toda izživetem obrazu je stal pred njo nekdaj — nekdo, oni drugi, otrokov oče, ko se je Tinka borila z zadnjimi ostanki lastne volje ...

In Tinka je sedla v kot ter razmišljala besede starega učitelja Leskovarja in spoznala, da so resnične ...

Moj Bog, moj Bog, kaj bo iz otroka? In kaj bo tedaj, ko nje ne bo več, da bi ga čuvala? Ko ga njene roke ne bodo mogle več varovati sovražnih sunkov življenja?

Debele in grenke solze so vnovič polzele Tinki po izsušenem licu. Prav dobro je čutila: ni več mnogo let, ki bi jih vzdržalo njeno zdelano in izmučeno telo. Težko in naporno delo iz dneva v noč, iz noči v dan, to je krvoses na njenem telesu, in — ono drugo, ugonablja njeno srce ...

Toda urno je obrisala solze, da zopet prične z delom. Saj nima časa sanjariti! Veriga suženjstva rožlja ob njej ...

VII.

V bleščeči sinjini se je smejalo nebo. Kakor svetlomodra svila je padal njegov blesk na pomladno-pisan travnik. Le tam, kjer se je nagibal proti gozdu, ga je zagrinjala kakor dih tanka in prozorna meglica, kakor tenak pajčolan z nežnimi čipkami. In sredi nebesne sinjine je sedel droban, bel oblaček, kakor šop belih rož na modri svileni obleki.

Knezov Lovrenček, ki se je bil v neutešljivem joku in ihtenju vrgel v travo pod veliko jelšo ob potoku, je v hipu prenehal jokati, ko so zagledale zasolzele oči bleščečo sinjino s prozorno meglico tam v ozadju. In so vstale v njegovi domišljiji vse pravljice o kralju solncu, o kraljici noči, o kraljičinah zvezdicah, o princu vetru, o kraljevih poslancih oblakih in o vsem, kar jih je kdaj slišal in videl; kajti v veliki knjigi stare matere, edini njegovi dediščini, je vse to tiskano in slikano ...

Zeleno in zlato lesketajoč hrošček v travi je v tem hipu potegnil nase vso Lovrenčkovo pažnjo. Plezal je po bilki navzgor, a vsakič padel nazaj, ker je bil pretežek in se je bilka šibila; pa vztrajno in vedno iznova se je lotil nevarne poti, a vedno brezuspešno. Poizkušati je začel svojo telovadno umetnost še na Lovrenčkovem suknjiču. Prav radoveden je bil deček, kaj namerava. Stekel mu je po roki prav do rame in od tam na vrat. Mirno, čisto mirno je ležal Lovrenček. Ha, zdaj se mu je posvetilo! Žejen je hrošček in hoče piti in Lovrenček ima ušesa polne vode. Ko je vznak ležal v travi, so mu solze tekle preko lic naravnost v ušesa. Celo jezero mora biti notri.

Res, hrošček se je obrnil proti levemu ušesu, toda njegove drobcene in urne nožice so tako ščegetale, da je Lovrenček skočil pokonci, stresel z glavo in s prsti iztisnil vodo iz obeh jezer. In mali hrošček je ležal vznak v travi in mrgolel z nožicami, da bi se spravil nanje. Varno ga je obrnil deček in z največjo naglico je odhitel hrošček z nevarnega kraja.

O, kaj pa to? Dva kačja pastirja, čudovito nežna, kovinskomodra in v solncu se izpreminjajoča, kot dva živa solnčna žarka sta se lovila v solnčni svetlobi. In zopet je zaživela v Lovrenčkovi domišljiji nova pravljica ...

Kdo pa je zagnal kamen v vodo? O, žaba je bila, ki je v velikem loku planila v vodo ...

In tu pod jelšo v travi se nekaj giblje. Hu, velika krastača, debela in nerodna. Z gnusom se je Lovrenček odmaknil, potem pa je z zanimanjem opazoval grdo žival, ki pa je tudi njega nepremično gledala s svojimi zlatorumenimi, bleščečimi očmi.

Če to ni zakleta kraljičina! Kje neki ima zlato krono? Morebiti jo je pravkar zgubila? — O, če bi jo mogel rešiti! Pa ne ve prave besede za to. Saj je že vprašal nekatere večje dečke, pa so se mu smejali in z značilnimi znamenji kazali drug drugemu, da v Lovrenčkovi glavi ni vse v redu. In vendar on prav dobro ve: princezinja je bila z zlatimi lasmi, pa se je izpremenila v krastačo ...

Princezinja z zlatimi lasmi ...

Solze, ki so se za par hipov ustavile, so iznova privrele na dan. Pozabljene so vse mične pravljice. Lovrenček je iznova zajokal in se vrgel v travo; globoko ihtenje ga je stresalo.

Zakaj so vsi tako grdi proti njemu? — Celo Mlakarjeva Lizika! Saj se je hotel samo prepričati, če so njeni laski, ki se na solncu tako lepo svetijo, res iz samega zlata, kakor v pravljici. Saj drugega res ni hotel. Zakaj pa je zbežala? Seveda je moral potem teči za njo, hitreje, vedno hitreje. Saj ga je jezilo, da je tekla in kričala; prav zato jo je hotel ujeti.

In ko jo je dohitel, ji je segel v lase, a ne, da bi jo lasal, samo potipati je hotel zlate laske. Pa se mu je iztrgala in vpila in ga s pestjo udarila v obraz.

Potem jo je izpustil in skrivaj lezel domov.

Pa Mlakarica je pridivjala h Knezovi Tinki, k materi, je vpila in jo grdo zmerjala. »Zgodaj pokvarjen,« ali tako nekaj ji je zabrusila. In potem še: »Jabolko ne pade daleč od drevesa,« in da bo pač zanj že kmalu odprta pot v Belgrad; saj se ve, kako in kaj!

Kot zid je mati obledela. In ko jo je pozneje Lovrenček vprašal, če je pot v Belgrad zmeraj zaprta, je le tiho zajokala.

Deček pa je stiskal pesti v žepih. O, Liziko, to hinavko, bo že enkrat pošteno izplačal!

Pa že je zopet komaj požiral solze; ker jo ima tako rad! Saj ji je tudi zadnjič hotel le veselje napraviti, ko ji je podaril škatlo od maminega sukanca in sedem malih žabic notri, ki so tako ljubko skakale. Pa Lizika prav res ne razume nobene šale! Vzela je sicer škatlo, a ko jo je odprla in so drobne skakačice planile iz nje Liziki po rokah in po obrazu, tedaj je Lovrenčkovo darilo zagnala daleč stran in je tekla h gospodu učitelju. Seveda je prejel Lovrenček zopet strogo kazen.

Pa si je obrisal solze mrke otroške bolesti iz oči, a vedno iznova so vrele in drsele preko suhljatega lica, ki je bilo nekaka mešanica pravljične sanjavosti in neotroške zrelosti.

Zakaj ga le nihče ne mara? Noben otrok se noče ž njim igrati. Le Klančarjev Lukec, grbast in slaboten deček, ki se zaradi prav te slabosti ne more kosati z drugimi, se mu včasih pridruži. Zadnjič pa mu je pri nekem prepiru zagnal v obraz: »Veš, nič več me ne bo. Mama mi ne pusti. Je rekla, da se smem le z rednimi in čednimi otroki igrati. Veš, je rekla!«

Ali Lovrenček ni reden in čeden? Pogledal se je po suknjiči in hlačkah. Res, da so zakrpane, a čedne so; zato že mama skrbi. Lukcu pa res vise na vseh koncih cunje in veter mu pride prav hitro do kože.

Morebiti ga zato ne mara, ker je reven? Pa saj tudi Klančarjevi niso bogati in drugi tudi ne, pa ga tako zaničujejo.

»Knez-raztrganec«, »cigan-baron«, kako je »kneginji Tinki«? Vsak dan je to po vseh cestah, kjer pride z vaškimi paglavci skupaj.

Seveda se potem razjezi, suje in tepe, kamor pade. Saj ne taji, da so včasih poštene bunke in so tudi prizadeti tekli naravnost h gospodu učitelju, ki pa seveda o nagajanju ni niti slutil.

Lovrenc Knez vedno začenja; nobeden mu nič noče, pa kar tolče okoli sebe. Da, Jožka je brez vzroka udaril s pestjo v obraz, da mu teče kri. Gospod učitelj naj samo pogleda.

Zatoženi pa je tiho stal pred tožitelji in uporno molčal. Kaj naj se opravičuje? Saj bi nič ne pomagalo. In je tiho prestal močno odmerjeno kazen.

Tako je bilo vsak dan. Bolehni učitelj ni dalje raziskoval, da bi se prepričal o porednosti drugih; mali Knez je bil res prav težaven slučaj in začetnik vsega hudega v šoli.

In zato mu je bila šola tako zoprna. Zato se je zatekel rajše v samoto, kljub vsem kaznim. Pokradli so mu kamenčke za pisanje, razmazali nalogo na tablici, napačno narekovali, kadar je bil vprašan, navajali so ga k vsakovrstnim neumnostim in ga potem zatožili učitelju.

Nekoč je vzel Lovrenček pisano podobico sv. Lovrenca s seboj v šolo. Stara mati jo je imela v mašni knjigi in mu jo je mati nekoč podarila za god, ker je predstavljala baš njegovega patrona, kako ga pečejo na ražnju. Dragocen zaklad je bila ta podobica za Lovrenčka in lepa je bila, celo zlato se je lesketalo na nji in čipke so bile okoli.

To podobico je hotel podariti Krulčevemu Jakcu. Ta včeraj ni imel prav nič kruha s sabo za južino, Lovrenček mu je dal svojega, Jakec mu je pa med tem časom, ko je jedel, posodil pisano žogo.

Morebiti ... da, morebiti se bo Jakec zdaj večkrat igral ž njim, če mu da lepo podobico?

V pričakovanju so se mu razširile oči, pravkar prihaja rdečelasi Jakec izza ogla. A Mlinarjev Jožek je ž njim; tega Lovrenček še od zadnjič ne mara, ko je bil tepen zaradi njega. Ne, rajše počaka, da dobi Jakca samega; hitro skrije roko za hrbet. Pa Jožek je že videl.

»Kaj pa skrivaš,knez-berač? Gotovo si obral ptičja gnezda. Sem z jajčki!«

Prestrašen je privlekel Lovrenček podobico izza hrbta in jo pomolil Jakcu: »Na, Jakec za tebe sem jo prinesel!« in je s svetlimi očmi gledal, kdaj se bo na Jakčevem licu prikazalo veselje, ali vsaj zadovoljstvo. In res z veseljem je segel Jakec po podobici, pa Jožek ga je prehitel in zaničljivo rekel: »Kje si pa to ukradel, cigan?

Trenutek je bojevalo v Jakcu otroško veselje po pisani podobici in ošabna misel, kako bi se izkazal pred tovarišema. A hitro je zmagala slaba stran: vrgel je podobico v zrak, jo prestregel in raztrgal na kosce ter jih vrgel Lovrenčku v obraz: »Na, tu imaš svoje ukradene cunje!«

Kakor pribit je stal Lovrenček še potem, ko sta tovariša že z glasnim krohotom odhitela. Čisto zmešan je gledal na roko, kamor je Mlakarjev Jožek pljunil, pa na kosce raztrgane podobice na tleh.

O, kako ga je nekaj bolelo v prsih, kakor bi se bilo nekaj razletelo na dvoje ...

In tako je bilo vsak dan sto stvari, ki jih ni razumel, a so ga nepopisno bolele, ki so ga dražile do skrajnosti in ga spravljale v jezo, da je bil kakor divji.

Ali je bilo potem kaj čudnega, če je postajal hudoben in je vračal hudo za hudo in so prihajale od vseh strani same tožbe čezenj?

Pa to še ni bilo najhujše, koliko je bilo še! —

Vedno objokan, starikav obraz je dobil nezaupen izraz. Kaj je to namigavanje na njegovo mater? Zakaj govore ljudje tako čudno, skrivnostno, zaničljivo o njej?

Saj je vendar dobra in pridna; saj samo dela in njega ima rada, drugega nič. Le vedno je tako tiha, nikoli vesela, nikdar se ne smeje.

Kaj more biti? ... Podprl si je glavo in razmišljal.

Takrat, v zadnji klopi ...

Lovrenček je sedel v razvpiti zadnji klopi. Spočetka je sedel, ker je bil majhen, spredaj poleg gozdarjevega Staše, a samo en dan. 2e drugi dan je privihrala gozdarica v šolo in na šolskem pragu na ves glas povedala, da ne pusti, na noben način ne dovoli Stašku sedeti poleg otroka »ene take«. Gozdarjevi da so pošteni ljudje! Pa je učitelj ugovarjal in Lovrenček je prav razločno slišal: »... otrok ne more za to.« Pa razjarjena gozdarica je razkričala, da ne pusti, da bi njenega sina »en tak-le« pohujševal ...

Učitelju je zmanjkalo potrpljenja, zaprl je vrata učilnice in zunaj je nekaj glasno in odločno povedal. Seveda si je učitelj s tem pridobil hudo sovražnico.

Bled se je vrnil v šolsko sobo in k sreči je bil kmalu konec pouka, kar mu je prav dobro delo.

Pa Lovrenček je vseeno prišel v zadnjo klop. Gozdarjevega Stašo je sunil s cokljo, ker ga je venomer — seveda natihem — zmerjal. Kako je ta zakričal in jokal! Zdaj ju je učitelj seveda moral presesti. In odkazal je Lovrenčku prostor poleg Mlakarjevega Jožka. A ta se je takoj uprl: »Staša ni nič več kot jaz in zato tudi jaz ne maram sedeti poleg Knezovega.«

In zdaj učitelj ni imel drugega izhoda: »Knez Lovrenc vsedi se v zadnjo klop!«

Tako sedi torej Lovrenček v zadnji klopi poleg bebastega Šimna in ušivega Gregca.

Izobčen, zasmehovan, zaznamovan ...

Zakaj? Zakaj? Kaj je vendar storila mati? Ali je kradla? Trdanovega Mihca oče sedi zaradi tatvine v ječi, pa se vsi otroci radi ž njim igrajo ... Zakaj je neki rekla gozdarica tako zaničljivo o njegovi materi »ena taka«?

Kmalu potem so morali otroci v šoli povedati očetovo ime in njegov stan. Ko je prišla vrsta na Lovrenčka, je rekel: »Moj oče je umrl.« Večji so se spogledali in suvali s komolci. Učitelj tega ni opazil, ker je stavil nadaljnja vprašanja. Po šoli pa so se zakadili v Lovrenčka: »Ha, ha. Tvoj oče je knez. Le vprašaj enkrat kneginjo-mater, v katerem gradu stanuje! Ha, ha!«

Tedaj je zavrelo v njem. V slepi besnosti je s pestjo udaril najbližjega po nosu, da se mu je kri pocedila in snel cokljo ter udaril Mlakarjevega Jožka po glavi, da ni več upal blizu, Krulčevega Jakca, ki ga je od zadaj napadel, pa je ugriznil v roko, da se je od bolečin zvijal.

Kriče in jokaje so zbežale deklice v šolo, ko so zagledale kri in povedale učitelju, kaj se je zgodilo.

Seveda Lovrenček ni šel v šolo. Bolesten jok ga je stresal in vrgel se je v travo, se zagrizel vanjo, da ni vpil od bolesti.

Tako je ležal dolgo, dolgo. Solnce je že zašlo. Meglice so se vlekle sem od potoka. Mrzlo.je postajalo v večernem mraku. Morebiti bo ponoči še padla slana na mlado cvetje in zelenje ...

Jok in ihtenje je ponehalo v njem. Domov mora. Bog ve, kako že skrbi mater, ker ga ni?

Mati! — Iznova so se mu misli zmešale ...

Mati! Zviškoma je planil pokonci in oči so mu zažarele ...

Danes zjutraj ... mu je nekdo nekaj skrivaj prišepnil ...

Pilarjev Ivan — Rezikin brat — mu je nekaj o materi zašepetal na uho ...

Nekaj grdega, strašnega ...

Lovrenček sicer ni vsega razumel, pa je čutil, da je nekaj nezaslišanega, groznega ... Čutil je, da so tudi grde stvari na svetu ... o, nov svet, povsem drug ...

In da je zdaj vse drugače, vse izpremenjeno, grdo ... in ... in ... Oh, da bi bil mrtev! Da bi bila mati mrtva ... Da bi šola pogorela ... In Pilarjev Ivan, da tega bi s kamenom potolkel! ...

Ob robu steze je lezel pravkar polž in je puščal grde sline na belih marjeticah in rdečih glavicah deteljic ... Lovrenček ga je sunil s cokljo, da je odletel preko steze in pljusknil v vodo.

Nagnusno je bilo gledati, če se nekaj tako čistega in lepega, kot so nežne cvetke, umaže, onesnaži ...

In je želel, da bi tudi Pilarjev Ivan ležal poleg polža na dnu potoka!

Kakor metulj, ki ga je nataknil kdo živega na iglo, se je zvijala in je trepetala Lovrenčkova duša pri zločestih besedah prezgodaj zrelega dečka. Kako je boleče drhtela v nevedni slutnji, da se je pravkar zgodil zločin po hudobnem fantu, ki bi mu bilo bolje, da bi si obesil mlinski kamen na vrat ...

Ta duševna razdvojenost je bila vzrok, da je Lovrenček že ure preždel v samoti in bi se najrajše sploh ne bi vrnil domov. Bal se je in vendar ni mogel svojih misli odtrgati od nerazumljive in nerešene uganke. Grde, skrivnostne, hudobne besede so kakor kaplje strupa padle v njegovo dušo, prva slana, ki je padla na detinsko nedolžnost.

Da, da: »Je pa davi slan'ca pala ...«

Odkar je Tinkino srce, ki je pred leti tako otroško veselo in pričakujoče udarjalo takt njeni življenjski pesmi in se mu je zdel naravni razvoj stvari vse prepočasen, odkar pa je to srce le z nevoljo še vršilo svoje delo in je večkrat samovoljno malo postalo, kakor bi se mu ne ljubilo prav sedanjo otožno melodijo spremljati s svojimi udarci ... od tedaj je Tinka dobro vedela, da ne bo več dolgo. Naenkrat bo življenjska pesem s hreščečim disakordom prenehala in neposredno bo vpadel zvok ... mrtvaškega zvona.

Pripravljena je bila na to, vendar ni niti slutila, da stoji božja poslanka že tik za njenim stolom, da ji preko rame gleda v delo in ji neslišno govori: »Pusti zdaj delo! Sešij si mrtvaško obleko! Čas je: že potekajo zadnje ure tvojega življenja ...«

V mladem žitu je merila prepelica, ko je Tinka nekega poletnega jutra odhajala v mesto. Rože so cvetele po vrtovih, mak se je zibal kot rdeč plamen v valujoči rži.

Tinka je večkrat postala in je stiskala roke na srčno stran, dokler ni zopet srce pričelo ... Danes je bilo tako čudno ... Kakor plapolajoč plamen, ki se le s težavo upira vetru in z naporom zbira zadnji ogenj.

V trgovini je oddala izdelano perilo. Ko so ji natančno pregledali delo, odtegnili neko vsoto za napravljene pomote, je končno prejela plačilo in se je obrnila k vratom, da odide.

V tem hipu se ji je zvrtelo, zakrilila je z rokami, hoteč se oprijeti, a že je padla na tla ...

Prestrašeni so priskočili navzoči, jo postavili pokonci, potipali srce ...

A srce je mirovalo. Nemirno, vroče srce, tako močno ogoljufano od življenja, pohojeno, strto, trudno srce ... je prenehalo, ni moglo več dalje. Kakor svetiljka, ki ji je pošlo olje, je ugasnilo. Ko je zadnjič vzplamtelo, je porabilo zadnjo kapljico.

Boječe in neodločno so stali ljudje okoli mrtve Tinke. Mnogo kupovalk je v strahu zbežalo iz trgovine, ena izmed prodajalk se je iz strahu onesvestila. Z jeznim poudarkom je odredil šef trgovine vse potrebno.

Da se je moralo to pripetiti baš v njegovi trgovini! Mar naj bi ta ženska doma ostala, če je bila bolna! Ali da bi se bila vsaj na cesti zgrudila! Res, neprijetno! Na, morebiti bo pa ta dogodek še pripomogel k povzdigi trgovine.

Par ur pozneje je že ležala uboga šivilja v mestni mrtvašnici poleg drugih revežev, ponesrečencev, življenja sitih ...

Drugi dan je prineslo dnevno časopisje poročilo o neznani šivilji, ki je nenadno umrla v veletrgovini N. N., in je izgledalo bolj kot reklama za to trgovsko podjetje.

Da morajo tudi časopisi tako neznatno novico pobrati!

Ne, ta »malenkost« res ni nikogar razburila! Par obrazcev so izpolnili razni uradniki in drugi dan so pokopali Tinko na mestnem pokopališču v tujini, še v smrti ločeno od doma, kakor je bila vse življenje.

Z denarjem — krvavozasluženim denarjem —, ki so ga našli pri nji, so krili del pogrebnih stroškov, za drugo so poslali račun Tinkini domači občini.

Potem so še vpisali ime in številko v statistiko umrlih — in stvar je bila končana.

Ime: Tinka Knezova — je ugasnilo.

VIII.

Kdo ubog je bolj ko dete?
Na razpotju porojeno,
tava slepo, zaslepljeno —
Brez vodnika je zgubljeno.
Kdo ubog je bolj ko dete?

(Clemens Brentano-Savinšek.)

Občinskega otroka, Lovrenčka Kneza, je županstvo ponudilo že vsem družinam po vrsti; pa nihče ni hotel fanta.

Da bi hitro in pridno delal, za to je bil preslaboten. Tak siromašen fantič, poleg tega pa še tak sanjač. Nič drugega kot en jedec več pri mizi.

In potem — imeli so tudi še moralične pomisleke. Odgovornost za lastne otroke! Tako-le seme — lepe stvari bi lahko doživeli! Tako so modrovali dobri ljudje. Ne, ne, le čemu si delati skrbi s tujim otrokom!

Kmet Osat, ki je bil župan, je godrnjal: »Preteta reč, zaradi tega paglavca toliko skrbi in pisanja! Ne bo drugače, z občinskim denarjem bo treba plačati, kdor bo fanta vzel.«

Janez Oman, suh možiček, s sivimi kocinami na bradi je bolj natanko pogledal Lovrenčka, kakor natančno pogledaš stvar, ki jo hočeš kupiti.

Ali naj se spusti v to kupčijo? Saj je doma že hiša polna: petero otrok in včasih nič ugrizniti. A tistih par kovačev na mesec bi pa le prav prišlo.

Hm, treba premisliti! In da si bo fant hrano z delom zaslužil, za to bo že Oman skrbel.

In tako je Janez Oman rekel pri občinski seji, da je pripravljen storiti to dobro delo in fanta sprejeti v rejo. Kjer jih petero je, bo še šesti sit!

Tako so Lovrenčka njemu prisodili.

Tone Knez, Tinkin brat in Lovrenčkov stric, se je sirovo branil, da bi kaj storil za otroka. Zupan Osat mu je naznanil sestrino smrt in ga že zaradi občinskih stroškov pozval, naj na kakšen način skrbi za otroka. Toda Tonetov odgovor se je glasil: Ne. Saj ga otrok nič ne briga. Sam je že leto in dan oženjen in mora skrbeti za lastno družino. Sicer pa odločno zahteva polovico dediščine, če ne ...

To so se spogledali občinski očetje. Nič kot skrbi in delo imajo od te beraške bande!

Toda stvar je treba urediti, ne kaže je zavlačevati. In tako je kupil stari Bonač za perišče denarja Tinkino hišico z njivico vred. Iz tega so hitro plačali ostanek pogrebnih stroškov, saj so jih že dvakrat terjali iz mesta. Potem so poslali polovico ostanka Tonetu kot dediščino — seveda manjšo polovico »to so že dolžni siroti Lovrenčku«.

Od večje polovice pa so plačevali Omanu za Lovrenčka, dokler se ni porabila zadnja para; več mesecev je to trajalo. Vsaj te mesece ni bilo treba plačevati iz občinske blagajne!

Učitelj Leskovar je zmajeval z glavo, ko je slišal, da so Lovrenčka priznali Omanu. To ni nič pravega: Oman skop in oduren in njegova žena šele! Tu mora v Lovrenčkovi duši zmrzniti zadnja iskrica življenja! Sočutje je prevzelo učitelja z nadštevilnim otrokom brez doma in neprijetna misel se je mešala vmes ... Ali ni včasih iz fantovih oči sredi upornosti in trme gledala gola, mrzla duša brez moči? Ali ne bi moral on, učitelj, s fantom govoriti in vsaj nekoliko reda napraviti v tej zamotani notranjosti?

Bledi in bolehni mož, ki mu je bolezen uničila energijo in voljo, je potegnil s tresočo roko preko čela; tako trudnega se je čutil, tako izrabljenega. Zadnji čas, da gre! Dobro, da ne bo trajalo več dolgo!

Ali bi morda govoril z župnikom o tem? Ne; saj bi bilo brez pomena. Bolan je, jetičen, več v postelji kot zunaj. Ne bo več dolgo. —

Učitelj Leskovar je pomirjen odšel na vrt k svojim ljubljenkam, rožam. Tu je odtrgal osušen list, tam bolje privezal vejico. Tam, sredi vrta, pri veliki beli kraljici, visi napol odprt popek ovenel navzdol ... Odlomljen? Ne; ko je pogledal natančneje, je videl črva prav v srčku. — In se je zamislil ... Hudo je, če gloda črv prav na srcu ... Seveda. — Morebiti bi bilo za malega izgubljenca, Lovrenčka, bolje, če bi ga oddali v sirotišnico? Sam bi lahko s pismom povprašal, če ga sprejmejo. In z županom bi se tudi dalo govoriti. —

Par dni potem je učitelj Leskovar res govoril z Osatom, županom. »Kaj pa še?« se je ta razhudil. »Še tega se manjka! Le čemu toliko skrbi za paglavca, kakor za kakega princa! Vesel naj bo, če dobi vsak dan malo jesti. Sploh naj se pa kar najhitreje nauči pošteno delati! V ostalem pa: kar je v njem, mora iz njega zrasti in tudi bo! Tu ne pomaga nobena vzgoja in druge take novotarije! Če mu je usojeno, da bo lump, bo tudi; če pa, da bo pošten človek, se bo tudi tako pretolkel. Sladkost pa življenje itak ni; posebno ne za — takega-le!«

S tem je bila Lovrenčkova usoda zapečatena.

Stari učitelj Leskovar je čmeren korakal proti domu ta večer. Žabe so regljale v vaških mlakah, grilčki so cvrčali svoje napeve, opojni vzduh cvetočih lip je polnil večerni zrak. V daljavi je pel pastir svojo večerno pesem. Stari učitelj je obstal in zamišljeno gledal zelenkastožareče iskrice v travi, ki so igraje obkrožale druga drugo in nato odletele. Kresnice, ki so svetile s poročnimi bakljami!

Da, — v vsako, še tako borno življenje mora enkrat, vsaj enkrat posijati lučica sreče! ...

»Navsezadnje se pa župan niti ne moti,« je mislil Leskovar. »Če v otroku prevladuje dobro, bo rastel kvišku in navzgor in bo postal dober človek! Če bo pa delovala strupena kaplja v njegovi krvi — in Bog ve, kako močna je ta dednost — potem ne pomaga ne vzgoja, ne dobra okolica. Potem vodi pot gotovo navzdol, v močvirje. Nič ne pomaga!«

Nič, stari, utrujeni mož? Ali še nisi videl snežnobelih rož, ki kakor čudežni tvori plavajo na močvirju? Korenine so jim v blatu, glave, cvetove nosijo solncu nasproti.

Ali nisi najvažnejšega pozabil: toplote in solnca, brez katerih ne uspeva nobeno živo bitje?

Uboga Tinka, spavaj v neznanem, revnem grobu tam na mestnem pokopališču! Trava, osat in koprive rasto že morda po njem. Spavaj, spi, saj drugače bi morala jokati, bridko jokati. Ne moreš več s svojimi materinskimi rokami varovati, braniti svojega otroka. In razen tebe mu nihče ne reče: »Pridi k meni, dam ti oporo za življenje, da boš dober in priden: svojo ljubezen!« ...

Lesena ograja starega mosta, ki je blizu mlina vodil čez vaški potok, je bila najpriljubljenejše telovadno orodje za vaške dečke. Vse mogoče in nemogoče vaje so se dale izvajati na nji; prav posebno pripravno pa je bilo raz njo z dolgo palico kaliti vodo dekletom, ki so tam prale.

Toda Mlinarjev Jožko, gospodar mosta, je pustil le svojim izvoljencem nanj, ki so mu morali to ugodnost marsikdaj potem vrniti pri igri ali ob drugih prilikah.

Danes pa je bil Jožko s svojimi izvoljenci vred v šoli in Lovrenček je bil danes gospodar na mostu. Obenož je jezdil na ograji, pljuval v vodo in z drobnimi kamenčki plašil ribe v vodi, da so se kakor strelice razpršile na vse kraje.

Ha, vendar danes en prost dan! Ves teden je sedel v bajti poleg očeta Omana, ki je bil vaški krojač, bolje krpač, saj razen tistih par tednov v postu nikoli ni imel novega dela, ampak le staro krparijo pričenši od starega učitelja, pa do vaških hlapcev in pastirjev ter malih vaških raztrgancev. Ni znal še pomagati pri delu; sedeti pa je moral poleg »mojstra«, mu vdevati šivanke, zbirati iz lesenih škatel gumbe in od starih ter zavrženih cunj pobrati vse, kar se je še dalo porabiti; cunje pa, lepo po vrsti, vtikati v vreče: volnene v to, bombažaste v to, platnene v ono. Ves prah in smrad, ki se je v vseh letih nabiral po teh cunjah, je bil končno namenjen Lovrenčkovemu nosu in grlu.

Tudi večji domači otroci so »pomagali« na ta način, a so imeli tudi nekaj prostosti. Le: Lovrenček tu, Lovrenc tam, ta je moral biti vedno pri roki, nečesto tudi, da si je le-ta ohladila jezo v njegovih dolgih in zanemarjenih laseh.

Nadštevilen in odveč je bil, zlasti pa še pri jedi. Najslabše je bilo zanj dovolj dobro, najmanjši kos zanj dovolj velik, pregovorjen in oponošen vsak grižljaj trdega črnega kruha. Kaj čuda, če je venomer gledal in opazoval, kje se je dalo kaj dobiti za vedno lačni želodec.

Večji trije Omanovi otroci Julka, Martinek in Korle, pa so ga suvali in ščipali, kjer so mogli ter so ga tožili očetu, ne glede, če po pravici ali po krivici.

Poleg dela pri očetu Omanu, pa je moral varovati še manjša dva otroka: Cilko, ki je vedno silila k vodi, in Peterčka, ki ga je vozil še v kolcih.

Trma, jeza in togota ga je prijela včasih. Gledal je take dni v daljavo, kakor da mu mora od tam priti pomoč

Če bi ušel? Tekel, tekel daleč, vedno dalje, tja, kjer se svet konča?

Ali če bi skočil v vodo, tam pri mlinu je dovolj globoka? Potem bi bilo vsega konec ...

Škodoželjen smeh se mu je pojavil na licu. Ha, potem bi pa imeli! Nihče bi ga ne mogel več siliti k delu. To bi jim privoščil ...

Oči so mu sanjavo šle ob vodi proti mlinu, kakor da iščejo primernega mesta za izvršitev tega sklepa. Pa se mu je pogled ustavil na nečem, košari podobnem, ki se je zibalo v vodi tam pod vrbami. To so gotovo vitre, ki jih je Mlinarjev Jožko prepletel, da se mu ribe ujamejo.

Ha, te mu mora uničiti! Pozabil je, da je pravkar hotel umreti. Kakor veverica je skočil z ograje, prebredel vodo do onega mesta in že je vlekel iz vode vitre, ki jih je Jožko tako spretno prepletel čez vodni odtok, in jih je posamezno spuščal vzdolž po vodi. To se bo Jožko jezil, ha, ha ...

Ko je bilo to delo opravljeno, je splezal nazaj na ograjo in bingljal z nogami.

Že so mu hotele misli zopet uiti po znani poti, ko se zasliši od bajte sem: »Lovrenc, Lovrenc!« — Torej ga je Oman že ugledal! — »Greš hitro domov, lenuh, leni!« je kričal mož. »Te že čaka doma tvoj del!«

Prebledel in skočil je Lovrenček, vse obenem in se je počasi potegnil ob vodi proti domu.

Oman ni bil baš tako hudoben, kot se je zdelo. Le kolikor bi se dalo — največ dobička je hotel imeti od »občinskega otroka« za svojo stradajočo družino. Seveda se je razhudil, ko je videl, da ga fant »goljufa« in lenuhari, namesto da bi šel v šolo ali bil pri delu. Kaznovati ga bo treba! Otroci takih staršev radi skočijo čez vojke — tako je mislil mož.

In zato je pridno vihtel palico, ko je Lovrenček prilezel v hišo; ta pa je vpil na vse grlo in ugriznil, ker mu je bilo le preveč, Omana v koleno. To pa je strogega sodnika še bolj razljutilo.

»No, no, boter, le malo bolj počasi z mladim žrebcem,« se je oglasil počasi nekdo pri odprtem oknu. Dobrodušni obraz soseda-čevljarja je pogledal v hišo. »Le ne tako tja v en dan! Včasih lahko kaj razbiješ, za kar ti je potem žal, tako rekoč.«

»Tako rekoč« je bil najljubši izraz čevljarja Jamarja.

To vmešavanje v očetovske pravice pa je Omana pogrelo. Jezno se je obrnil: »Kaj pa misliš s tem? Ali naj paglavca ne kaznujem, če iz šole izostane?«

Jamar je pomežiknil: »Mislim samo na hlače, boter! Takega razbijanja ne vzdrži najmočnejše blago. Škoda bi bilo, če gredo hlače še danes narazen, tako rekoč. — Kaj sem hotel reči? Boter — ali lahko fant nese namesto mene Smrtniku popravljene čevlje. Ne morem sam. Le poslušaj, v mojih pljučah so zopet vsi registri odprti! Naduha. — O, zamujeni čas ti plačam! — Fant, pridi!« In je vrgel sosedu drobiž na mizo in odšel.

Lovrenček je dvignil razjokani in z umazanimi rokami ves preslikan obraz in že je bil videti žarek veselja na njem.

Čevljar Jamar, ki je sam samcat prebival v sosednji bajti in imel vendar toliko družbe: kanarčkov, liščkov in drugih ptičkov, poleg velikega kupa raztrganih čevljev, je bil Lovrenčkov edini prijatelj. To pa gre daleč, daleč nazaj, ko še kakšnega Lovrenčka nikjer ni bilo, v oni čas, ko je lepa Tinka z žarečimi očmi očarala marsikaterega fanta, a vsakega tudi kmalu zavrgla ... Takrat so sanjajoče modre oči Jamarjevega Toneta večkrat gledale za brhko Tinko, a z globokim vzdihom je vselej odtrgal oči od nje. Tak-le, tako malo lep, z vednim pokašljevanjem in neenakima plečema na hrbtu — ta naj se že zgodaj odpove ljubezni in družinski sreči!

In je šlo tudi tako! Saj je moralo iti!

Jamarjev Tone je bil tih, razmišljujoč človek, z otroško veselim srcem, glavo pa polno pravljic in povesti ter veselih domislic. Kos pesnika je nevede tičal v njem. Čital je rad vse, kar je dosegel, posebno o čudovito lepih daljnih krajih, o pisanih papigah in čudežno oblikovanih cvetlicah. In si je na ta način ustvaril svoj svet in lastno mišljenje o življenju in prav posebno še o Lovrenčkovi usodi. V tihem srčnem kotičku je čuval skrb za otroka nekdaj tajno ljubljene Tinke.

Ko so Lovrenčka tedaj nekako prodajali na dražbi, ga je hotel tudi on vzeti k sebi; pa je zaradi raznih opazk opustil to namero. Zdaj ga ima vsaj v soseščini in lahko pazi nanj — saj je treba.

Kadarkoli je Lovrenček popihal z doma, je bil gotovo pri Tonetu. Tu je bilo res prijetno! Pozimi in poleti se je našlo kaj za vedno lačni fantov želodec: zdaj jabolka, pozimi tudi pečena, zdaj orehe, ali kos kruha — in seveda tudi lepih pravljic in povesti brez števila. In kaj se je vse dalo gledati in občudovati: ptičke in igrače in mnoge čudovite reči in posebno učena kavka, ki se je vedno oglašala: »Kaj me briga svet!«

Na čudežne pravljice in pripovedke Lovrenček ni več veroval, četudi bi mu razne čarovnije prav prišle. Namesto pravljične sanjavosti je Lovrenček ves prosti čas porabil za to, da je razmišljal, kako bi se ohranil brez škode kljub vsem nedostatkom, vsej revščini in bedi. Bil je vedno pripravljen na skok in beg. Gnjev in zagrenelost sta mu gledala iz oči. Vse mehko in nežno je že palica tako različnih ljudi iztepla iz njega.

V tem oziru so se Lovrenčkovi gospodarji sklicevali celo na sv. pismo. Včasih je bolj prav prišel izrek: »Kdor palico hrani, sovraži svojega sina«, včasih pa je bolj ugajal drugi: »Kdor svojega sina ljubi, ga kaznuje«. — Če je torej palica znak ljubezni, naj je ne manjka ...

Vroče je sijalo solnce. Najmanjša sapica se ni ganila v težki sopari. Celo lastovice so zaspano sedele na in ob gnezdu in muhe in mušice so smele brez strahu brenčati blizu njih.

Oman in njegova žena sta šla v mesto in Lovrenček, ki je bil dopoldne v šoli, je lahko celo popoldne pri Jamarjevem Tonetu, četudi so mu že vnaprej prepovedali. — Saj itak ve, kakšen konec bo: palica, kakor vsak dan ... in prav zdajle.

Lovrenček je že pri Tonetu. Z bolestno zategnjenim obrazom sloni ob zidu in zdaj pa zdaj z roko pogladi po zadnji strani.

»Ali še boli? Kaj si pa vendar naredil, fant?« vprašuje Tone sočutno.

»Hruške kradel.«

»Hm, hruške so že sladke, a tisto je grenko, kar potem pride, tako rekoč,« modruje Tone. »Koliko pa jih je bilo?«

»Hrušek? Ne vem; vsi žepi polni.«

»Neee, udarcev mislim.«

Začudeno ga je pogledal Lovrenček. Kakor, da bi kdo udarce štel, če tako bole!

In skomignil je z rameni. Potem se je spomnil:

»Dvanajst, je rekel Martinek, ki je pazil, da nisem manj dobil kot on.«

Tone je štel na prste: »Potem jih manjka še dvajset in sedem — potem bi bil kot sv. Pavel, tako rekoč.«

Lovrenček še ni mnogo vedel o sv. Pavlu, a zdelo se mu je vendar, da mora med njima biti že kakšna razlika.

»Ali je Pavel tudi hruške kradel, stric Tone?«

»Beži no, hruške kradel! To že ne. Ampak Judje so ga pretepli; dobil je »štirideset manj en udarec« stoji v sv. pismu. Ti pa samo dvanajst; to je razlika, fant. Štirideset gotovo bolj boli kot dvanajst, tako rekoč. No, zdaj pa le sedi in pojej svojo malico; konec klobase sem ti shranil.«

Počasi se je vsedel, pa zopet vstal: »Ne morem.«

»Moraš prihodnjič dvojne hlače obleči, fant!« ga poučuje Tone.

»Če imam pa samo te-le.«

»Potem si jih pa s časopisnim papirjem nabaši,« mu svetuje Tone v spominu na svojo mladost.

»Saj nimamo nobenega časopisa,« mrmra Lovrenček.

»Jaz pa. Lahko kar vzameš celo reč s seboj za vsak slučaj!«

A Lovrenček odmaje z glavo: »Potem bi pa šumelo in bi oče Oman opazil ...«

»Seveda, seveda. Čudno res, da se vsak posluži tega nedolžnega dela človeškega telesa, da udriha po njem. Pa potolaži se, Lovrenček, to je že od nekdaj tako bilo, je in bo!«

In Lovrenček se je zadovoljil s to utemeljitvijo in se zatopil v staro knjigo s slikami, nekaj časa stoje, potem kleče in končno se je tudi že lahko vsedel.

Ko pa je Tone v daljavi opazil, da prihajata Oman in ona iz mesta, ga je opozoril, da je pri gornjih vratih hitro skočil čez dvorišče domov.

Morebiti je bil to edini večer, da ni šel tepen in z jokom spat ...

IX.

V zvezdah je bilo zapisano, da za brezdomovinca, Lovrenca Kneza, res ni doma, kakor tudi si ga je njegova, po domu hrepeneča duša želela.

Nekaj let se je v najhujših časih in ob največji dušni in telesni bolesti zatekal k čevljarju Tonetu. Toda v viharni jesenski noči je Tone omagal v boju z, leta in leta ga morečo, naduho. Raztegnilo se je doslej tako sključeno telo do svoje resnične dolžine, iz prsi je prišel zadnji grgrajoči izdih in oči so se zaprle ...

»Kaj me briga svet!« je s čevljarskega stolca sem kričala krotka kavka.

Nikoli ni bil njen klic tako na mestu, kakor sedaj. Tone, ki je mirno ležal na mrtvaškem odru, je prav zares svetu obrnil hrbet ter je odšel tjakaj, kjer bo dobil na vsa razmišljujoča vprašanja točen odgovor. Tudi na to težko vprašanje, ki mu ni nikdar in nikoli vedel odgovora: Zakaj svet naklada nedolžnemu otroku tujo krivdo na rame ter ga ima zaznamovanega za vedno? Zakaj ga peha od sebe, mu odreka vsako ljubezen, ga izključuje iz svojega občestva, da mu duša gladuje in srce zmrzuje? Zakaj mu daje kamen mesto kruha? Ta svet, ki nikoli ni učil otroka dobrote in ljubezni, nego je sejal na njivo njegovega srca hinavščino, sovraštvo, maščevalnost — in se sedaj čudi, ker vsejano seme kali, raste! In se čudi, da je iz plahega, zastrašenega dečka postal lažniv, hudoben mladič, zahrbten in zakrknjen?

Ali ni nekdo zaklical »gorje!« zapeljivcu? ...

Pred smrtjo se Tone ni prikopal do jasnih odgovorov o vsem tem. Mirno je prepustil vse Enemu, čigar pota so neznana, ki pa ima moč, dušo, ki ji ni nihče kazal prave poti, sam pripeljati domov ...

Ne, Tone prav res ni imel časa misliti na vse to. Tudi je moral rad ali nerad oddati varstvo Tinkinega otroka drugim. To ji bo že pojasnil tam zgoraj, saj je bil prepričan, da se bosta tam skupaj sprehajala po nebeških vrtovih ...

Tudi bo tam pogledal, da dobi Lovrencu prav dobrega variha! Ali bi ne bilo bolje, da položi kratko malo Lovrenčevo usodo v dobrotne roke nebeškega Očeta? ...

S temi naklepi se je podal Tone na pot v večnost ...

Popoldne onega dne, ko so Toneta pokopali, je sedel Lovrenc v neutešljivem joku, kavko v naročju, za Tonetovo drvarnico.

Kavka se je umikala zdaj sem, zdaj tja, toda Lovrenčeve solze so ji že docela zmočile perje. A Lovrenc je jokal kar naprej.

»Lovrenc, Lovrenc!« se je zaslišalo z one strani. Deček je s težavo zadrževal jok in je obrisal z že davno mokrim rokavom po mokrih licih, preko katerih se je raztegnila trmglavost in upornost. — Naj le kliče, kdor hoče! Ne gre nikamor! Ima že dovolj. O, sit je do grla!

»Lovrenc, Lovrenc!« se zasliši bliže. Koraki prihajajo. »Paglavec, tak pojdi no! Repe in pese imaš nasekati! Prešiča že krulita. O, le čakaj, saj mi ne uideš!«

Koraki odhajajo. S hudobnim očesom je pogledal Lovrenc skozi špranjo za odhajajočim. — Naj le drugi tudi kaj delajo! In je spustil kavkin kljun, ta pa je bevsknila za odhajajočim: »Kaj me briga svet,« da ji je Lovrenc zopet moral stisniti kljun.

O, saj ve, kavko mu bodo tudi vzeli! Martinek in Korle sta mu že takoj po pogrebu zažugala. Pa je ne da, prav gotovo ne! — In jo je pogladil po perju. — Ta trenutek prostosti pa je porabila in ga pogledala s svetlimi očmi in mu vnovič zaklicala: »Kaj me briga svet!«

Toda ta tolažba mu ni hotela k srcu. Nepopisno tesno mu je bilo v duši; zapuščen, popolno zapuščen! Vsakemu psu se bolje godi! Vse bi zdrobil. O, če bi le mogel!---

Lovrenc je prisluhnil. Zvoki godbe tam iz daljave. Popotni muzikanti. Živahno je skočil pokonci; godba je imela prav poseben vpliv nanj. In slepega Šimna, ki je imel lajno, se je vsako leto veselil, ko je priberačil skozi vas; potujoče muzikante pa je navadno spremljal daleč po cesti.

O, če bi tudi on kaj takega znal! Še nedavno mu je Tone obljubil, da mu bo kupil klarinet — in zdaj je umrl!

V duhu je Lovrenc pregledal vse vesele in žalostne dogodke, ki jih je kdaj doživel, ko je poslušal godbo, lajno, harmoniko ...

Iz daljave so se slišali zvoki godbe še enkrat, kakor da se poslavljajo od Lovrenca ... Potem je vse utihnilo. — Kavka je objestno zakričala: »Kaj me briga svet!«

Lovrencu je šinilo v noge. Kaj, če bi stekel za njimi? In šel ž njimi po svetu? Nihče ne bi niti kihnil za njim!

Ah, v prostost! Saj bi šel s klobukom v roki zanje v hiše, ko bi na ulici igrali ... Morebiti bi se naučil tudi sam igrati — na tako lepo, kakor zlato se bleščečo, trobento! O, saj ga bodo muzikanti radi sprejeli in vzeli s seboj!

In še kavko vzame s seboj! To se bodo ljudje smejali, če bo zakričala: »Kaj me briga svet!«, ko bo on, Lovrenc, pobiral za muzikante darove v klobuk! Gotovo mu bo kdo — radi kavke — še kaj navrgel. — Tone je umrl. Nikogar ni več, ki bi vprašal po Lovrencu.

Hajd, proč odtod, v svet!

Ves zatopljen v te misli in načrte se je splazil Lovrenc iz svojega skrivališča, čez nizko ograjo — kaj zato, če je z bosimi nogami skočil v koprive, — skozi živo mejo, za Žibertovim kozolcem podolž, na cesto, kjer so pravkar odšli muzikanti.

In zdaj: naprej!

Tekel je za njimi, kar so ga nesle noge, kavko trdo stiskajoč k sebi. Prav na ovinku, preden odidejo v gozd, jih je dotekel. — »Vzemite me s seboj, vzemite me s seboj!« je kričal že od daleč nad njimi.

Vprav na ovinku jih je dohitel in ves zasopel ponovil svojo prošnjo: »Vzemite me s seboj! Z vami hočem po svetu! Pri vas bom ostal, denar bom pobiral za vas po hišah; vse vam bom delal. Le s seboj me vzemite!«

Začudeni so obstali vsi štirje: »Kaj hočeš od nas, fant? Odkod pa si?«

»Tu iz vasi sem in z vami hočem po svetu. Pri vas bom, delal bom in tudi godbe se bom učil od vas,« je hitel pripovedovati v eni sapi.

»Čegav pa si, da hočeš z nami po svetu?« so ga vprašali.

»Od nobenega nisem. Nimam ne očeta, ne matere in nobeden me ne mara. Z vami grem; pustite mi, da grem!« jim je pojasnil.

»Torej si pa »občinski otrok« in ušel si? O, seveda, potem ti ni z rožami postlano; razumemo tak položaj, fant. Pa ostani pri nas, če si ti zdi tako prav, kaj tovariši?« je govoril muzikant z dolgo sivo brado.

»Hm,« je rekel drugi zamišljeno, »nič ne rečem, da ne. Toda orožništvo tega ne bo tako enostavno vzelo. Bolje, da si ne opečemo prstov!«

Lovrenc je prijel onega prvega, s sivo brado, za roko: »Vzemite me s seboj, vzemite me s seboj! Nobeden ne bo vprašal po meni, saj me nihče ne mara. In delal vam bom, denar pobiral in še kaj drugega. Pa tudi kavko imam, ki zna govoriti; tudi njo bodo ljudje radi poslušali. Naj vendar grem z vami!«

S prstom je udaril kavko po kljunu in hitro se je oglasila: »Kaj me briga svet!« Vsi štirje so se zasmejali in tudi Lovrenc se je po dolgem času poskusil zasmejati.

»No, pa ostani pri nas!« so mu dobrohotno dovolili. In Lovrenc je nastopil pot v svet ...

Muzikanti so ga izpraševali in jim je pripovedoval o svojem bednem življenju ...

Hoteli so ga razveseliti in so mu zaigrali poskočno koračnico. Ha, to se je dalo korakati! In kavka, kako je živo gledala!

Ko so prenehali, jih je prosil: »Še, še!« In tekal od enega do drugega s kavko v roki ter opazoval zdaj tega od strani, zdaj onega od spredaj, in prvič od materine smrti se je od srca nasmejal. Tudi kavka se je venomer oglašala, ker je videla svojega mladega gospodarja tako veselega.

Tako so korakali v veselem razpoloženju preko gozda. Ko so stopili na plano, se je v daljavi tam nekaj zasvetilo v solncu. Čez malo časa se je bolje razločilo: prihajal je orožnik po cesti, vršeč svojo službo.

No, muzikantom se ni treba bati; legitimacije so v redu, pravkar potrjene od županstva zadnje občine, kjer so gostovali.

Lovrenc pa se je boječe skril za starega muzikanta s sivo brado, do katerega je imel že z vsega početka največ zaupanja; spoznal je bil namreč orožnika — iz domače vasi.

»No, kaj pa ti, Lovrenc Knez?« se je obrnil zdaj orožnik nanj. »Kaj pa naj to pomeni? Ali si ušel?«

In prijel ga je za ramo ter v strogem uradnem tonu zahteval pojasnil od muzikantov.

»Ne, ne, mi ga nismo zvabili,« so se opravičevali. »Za nami je pritekel; pravi, da doma ne vzdrži več. Kaj ne, da si tako rekel?«

»Tako? Saj se mi je zdelo, da sem uganil. Fant, zdaj greva pa skupaj nazaj domov!« je odločil orožnik.

Lovrenc se je stresel. Ves bled je začel kričati: »Ne, ne. Nazaj ne grem! Pustite me, da grem s temi dobrimi možmi!«

»No, le mir! In naprej!« je ukazal orožnik.

»Ne. nočem. Nazaj ne grem,« se je branil Lovrenc.

»Pojdi, le pojdi mirno nazaj!« so mu prigovarjali muzikanti. »Saj vidiš, mi ti ne moremo pomagati! Revež, tudi za tebe pridejo še boljši časi!«

»Ne, nočem. Nazaj ne grem,« se je branil Lovrenc.

»Fant, da me ne zjeziš!« mu je zažugal orožnik in zraven še nekaj pripomnil o verigi, nakar se je Lovrenc vrgel na tla. Pri tem je kavka odletela proti bližnjemu gozdu z glasnim krikom: »Kaj me briga svet! Kaj me briga svet!« —

Orožnik je fanta dvignil s tal, postavil v sredo ceste in uradno zapovedal: »Naprej! In da mi niti ne poskusiš uiti!«

Podzavestno, brez lastne volje je klecnil Lovro v prvi korak — nazaj domov, k tujim ljudem, svojim sovražnikom, preganjalcem, zatiralcem ...

Nič ni videl, ne slišal, kako ju je spremljala cela tropa vaških otrok, do krojačeve hiše.

Toda mojster krojač si ga danes ni upal pretepsti. Nekaj sovražnega, žugajočega je gledalo iz oči smrtnobledega fanta.

Lovrenc pa je ležeč na trdi slami razmišljal pozno v noč, če bi pač ne bilo bolje, da bi ležal poleg matere ali poleg čevljarjevega Toneta tam na pokopališču ...

* * *

Ta dan z vsemi svojimi hudimi dogodki, je uničil v raztrgani Lovrenčevi duši zadnje ostanke mehkobe, dobrote in stremljenja. Kakor plevel, strupen plevel, je ostal in rastel bohotno. In če se je le še tu ali tam vzravnalo kako boljše čuvstvo, kot osamela cvetka na travniku, uničenem po toči, je prav kmalu vsahnilo v slani vsakdanjih novih muk, v okolici brez ljubezni ...

Odslej se je Lovrenc vselej sproti uprl svojim mučiteljem in je razmišljal le eno: kako bi vsako krivico poplačal deset in desetkrat.

O, ničesar ni pozabil! Zasmehovanje, zasramovanje, sirovo zmerjanje matere, sirovo ravnanje ž njim — vse se je vžgalo v njegovo notranjost. Ves svet mu je bil sovražen — torej je tudi on sovražnik vseh. V tihih urah je koval maščevalne naklepe ...

In res se je vsak dan kaj zgodilo v vasi. Mlada drevesa porezana, kokoši podavljene, vrtne grede razkopane, okna pobita, pravkar izgotovljeno delo uničeno, šolske knjige raztrgane.

Ne, to ni bilo več otročje nagajanje; hude reči so bile to, ki jih je narekovala maščevalnost in hudobija. Večkrat so jih morali trpeti nedolžni otroci, če si ni upal škodovati odraslim; živali in reči, če je hotel s tem lastnikom škodovati.

Seveda so imeli zdaj starši prav, če so svarili svoje sinove pred občevanjem z Lovrencem. A to ga je uprav docela zagrenilo. — Dobro, pa jim bo prav zares poplačal!

Krušni oče si ga ni upal več kaznovati, saj je bil močan in se je branil — a tudi maščeval se je prav občutno.

Janez Oman je tekel k županu. Ne more imeti fanta več pri hiši. Delati že zna, a sicer ---

»I, seveda,« se je branil župan. »Vedno te sitnosti s fantom; slab sad, seveda ...« Saj pa ima Janez tudi marsikatero korist od njega, pomoč pri delu! In — hm — preveč ga je tepel. Saj sosedje povedo. — Vse, kar je prav! —

Fant pa naj vsaj do štirinajstega leta ostane, kjer je; potem pojde pač služit, ali v tovarno delat. Do tedaj pa naj pač Janez malo milejše postopa ---

Zelo užaljen je odšel Oman domov.

* * *

Vroče nedelje popoldne se je Lovrenc napotil na travnik, tja, kjer je v divjem obupu ležal in jokal tedaj, ko mu je pripovedovanje Pilarjevega Ivana padalo na dušo, kakor slana na pomladno cvetje.

Na istem mestu, kjer je tedaj ležal Lovrenc, je danes na trebuhu ležal Pilarjev Ivan s trnkom v roki.

Po strani je pogledal Lovrenca in pomolčal. Zadnje čase nima nobenega pravega prijatelja; morebiti bi mu bil Lovrenc dober pomočnik ...

Pokimal mu je: »Prisedi, bova skupaj lovila!«

Napol počeščen, napol nezaupen se mu je Lovrenc približal in se spustil k njemu v travo.

Kmalu je pričel Ivan pripovedovati — marsikaj je le navrgel — tu pa tam besedo, ki naj bi poslušalcu bila vaba za nadaljnja vprašanja.

Marsikatero uro sta tako presedela. Soparen dan je bil ... in prav tako je bilo tudi ono, kar je Ivan pripovedoval polglasno in oprezno — s pomenljivim pomežikanjem.

Novo je bilo Lovrencu vse to, novo in razburljivo; rdečica mu je silila v obraz, groza ga je zdrznila od časa do časa v nehoteni obrani.

Ko sta se na večer vračala proti vasi, sta bila že dobra »prijatelja«.

Žalostno je bilo to prijateljstvo. Ni bilo več čevljarja Toneta, ki bi Lovrenca svaril pred zapeljivo kačo. In tako se je lačna duša obračala tjakaj, kjer je domnevala prijaznost in dobrohotnost.

Ivan pa se je na tihem smejal in vedno iznova je podpihoval Lovrenca. Neumen je, da se za tuje ljudi tako trudi! In za nič! Vsaj plačo naj zahteva in če mu je ne dajo, naj si jo sam vzame. Kaj pa je to, od časa do časa par dinarjev! Zato bi se pa od časa do časa ona dva dobro imela.

Ivan je večkrat rabil »par ubogih dinarjev« — in Lovrenc mu jih je preskrbel. V plačilo zato pa ga je Ivan vpeljal v vse skrivnosti, ki jih je le vedel.

Vedel pa je mnogo, žalostno mnogo.

Od svoje sestre Rezike, od katere že več let ni bilo ne duha ne sluha, je marsikaj temnega in neznanega zvedel. In pod streho je našel tudi škatlo s pismi, ki jo je gotovo Rezika pozabila. Pisma, zapeljiva, polna strastnih besed, mamljivih vabil in obetov. In knjige je tudi našel v škatli — knjige, ki jih je treba brati skrivaj, ki pa ne poznajo nikake sramežljivosti, in odkrijejo vsako skrivnost ... iz katerih vstaja potem vzduh greha ...

Pa četudi je Lovrenc cele noči v neznani vročici ležal na slamnjači v zapažu poleg hleva, ko je premišljeval vse to, četudi se mu je v duši dvigal gnus do zapeljivca, vseeno ga je nekaj vleklo k njemu. Sad drevesa spoznanja mu je razkril ...

V nekaj tednih bi moral Lovrenc služit k Štefanovcu, ko bi bil štirinajst let star; seveda prav zelo proti svoji volji.

Pa prišlo je drugače. Nekega dne je vzel svojemu krušnemu očetu, Omanu, ves denar, ki ga je ta prejel od Smrtnika, bogatega kmeta iz sosednje vasi, kot plačilo za šivanje za njegovo družino. Malega Korleta, ki ga je očetu zatožil, je skoro ubil. — Zaprli so ga v občinsko ječo, pa je hotel slamo zažgati ... Občinski možje zdaj niso vedeli pomoči, Štefanovec pa »takega« hlapčiča seveda ni hotel. — Županstvo je napravilo vlogo na socialno skrbstvo in kmalu potem je prišel odgovor, da je Lovrenc Knez sprejet v državno vzgojevališče.

Če kje, tam ga bodo gotovo spreobrnili, so se tolažili občinski možje veseli, da se ga znebe.

Nadziratelj zavoda je prišel po novega gojenca. Odšel je brez slovesa, brez besede, s stisnjenimi ustnicami.

Z enim pogledom se je ozrl nazaj na vrtiček pred hišico čevljarja Toneta. Sredi vrtička je stalo cvetoče drevesce. Včeraj je še stalo tu vse belo — danes pa vise cveti rjavi, poparjeni ... Ponoči je pala slana.

Po oktobrskem nebu so se peljali ptiči na jug. Beli oblaki so se podili za njimi, kakor da jih priganjajo k hitrejšemu letu. Veter pa je godel k temu svojo jesensko pesem in je stresal že itak nekoliko obletele bukve in gabre, da se je odpadajoče listje kakor roj pisanih metuljev spuščalo v travo. Po potih in stezah v parku, z belim peskom posutih, po pravkar pokošenih ledinah in travnikih pa so skakljali še pri svojem vsakdanjem delu ptiči — brez petja.

Dr. Brinjar, ravnatelj vzgojevališča, je stal pri oknu konferenčne sobe in je gledal, kako veter neusmiljeno snema zlato-rdeči brokatni plašč raz zavodov park.

Kako gola so že drevesa! Vse grmičevje se je že obletelo! Prav k zavodovi steni se je stisnila greda aster. A v sredini pred hišo pa cveto dalije v vsej svoji vriskajoči lepoti.

Ravnatelj je potegnil preko kratko ostriženih las, ki so kazali vmes tudi že sive niti, potem preko oči in gladko obrit obraz.

»Da, dalije! Te so lepe v svojih ponosnih barvah, kakor, da jim je večno živeti! Toda — samo ena mrzla noč, samo ena slana — in konec je te lepote!«

Dva gojenca sta prišla na igrišče z grabljami in samokolnico, da pospravita odpadlo listje. Velika fanta, ne daleč od dvajset let! Smeje, kakor da se jima prav nič ne mudi, in kramljaje sta počasi grabila. Ko sta ugledala ravnatelja, sta si povedala očividno nekaj zelo zabavnega, ker sta se prav glasno, ravnatelju se je zdelo, prezirljivo smejala.

Ravnatelju se je stemnil pogled. »Rudolf Janežič in Ludvik Morjan, saj bi morala biti ob tem času v delavnici. In kaj se tako smejeta?«

Vprav je hotel odpreti okno in ju vprašati, ko nekdo hitro potrka in vstopi eden učiteljev.

»Oprostite, gospod ravnatelj — zelo mi je žal, da moram javiti zopet en poskus — Lovrenc Knez — včeraj zvečer ali ponoči je ...«

Razburjeno je vpadel ravnatelj: »Lovrenc Knez? Že zopet ta? To je pa že preveč; že tretjič ali četrtič v teh dveh letih, kar je tu! Gotovo zopet nezadostno nadzorstvo! Kdo je imel nadzorstvo?«

»Jaz ne, gospod ravnatelj,« se je hitro zavaroval učitelj. »Nadziratelja Gotar in Blankar sta imela službo.«

»Dobro. Pošljite mi fanta sem. To pot pa ne bo tako srečno izšlo zanj. Treba ga bo izolirati!«

»Prosim oproščenja — fant je žal ušel.«

»Pa ste rekli poskus, gospod učitelj?« se je razhudil ravnatelj.

»Se nisem dobro izrazil. To pot se mu je poskus posrečil.«

»In to v našem zavodu, ki je bil doslej na najboljšem glasu?« je nadaljeval ravnatelj razburjeno. »Kako se je moglo to zgoditi?«

»Kakor sem rekel, že včeraj zvečer ali ponoči,« je pojasnjeval učitelj. »Prosil je, če sme prej spat, ker ga glava boli, kar smo mu seveda dovolili. Potem je najbrž odšel pri stranskih vratih v parku. Najbrž za glumači, ki so se včeraj peljali tod mimo. Janežič in Morjan sta mu pa naredila ključ v delavnici, kakor se je zdaj izkazalo.«

Jezno je pogledal ravnatelj skozi okno na ona dva, ki sta še vedno spodaj grabila listje. Zato sta se tako škodoželjno smejala!

»Neverjetno pač, kaj tega Kneza vedno žene stran! Saj mu je tu bolje kot doma,« je nadaljeval ravnatelj.

Učitelj je mignil z rameni. »Se ne da nič pomagati. Mu je v krvi. Potepuh. Vagabund. To je prav tako, kakor v jeseni ptice — ujeti ptič hoče ž njimi, skače po kletki, se rani, utrudi, ker hoče ž njimi. Oprostite, gospod ravnatelj, slabi primeri, pa je bila tako blizu!« in pokaže ven nad park, kjer se je pomikala jata ptic proti jugu ...

»Kletka?« ugovarja ravnatelj. »Gojenci tu pri nas niso zaprti. Domače naj bi se čutili! Zavod naj bi jim bil drugi dom!«

Kakor prikrit smeh je zamigljalo nekaj učitelju okrog ust. Dom v ječi?

»Gotovo, gospod ravnatelj. Toda Lovrenc Knez je skoz in skoz uporen človek, ki dobrote, ki jo uživa, noče priznati.«

Nezaupno je pogledal ravnatelj učitelja. Ali je to morebiti roganje?

»Torej dobro. Kolikor nadzirateljev more zavod pogrešiti, vsi naj gredo begunca iskat po bližnji okolici, po gozdu. Med tem časom bom telefonično obvestil tudi najbližnje orožniške postaje. Upam, da ga kmalu dobimo. Daleč še ni mogel priti. — Vedno na polet pripravljenemu ptiču moramo pač pristriči peroti!«

* * *

Preden je solnce drugega dne zatonilo za rdeče-rumenimi drevesi zavodovega parka, je bil ubegli zopet tu.

Trmastega obraza je stal Lovrenc pred ravnateljem in resne ter tudi dobrohoteče besede njegove so polzele po Lovrencu kakor dež po skali, nobena ni našla poti v notranjščino.

Ne samo ustne, tudi čeljusti so bile trdo zaprte, nobena beseda ni prišla ž njih, tudi ne tedaj, ko je ravnatelj govoril v očetovsko dobrotnem tonu.

Temne oči so zrle mimo predstojnika skozi okno v daljavo — z nenasitnim hrepenenjem tja daleč, daleč ... Ah, če bi z viharjem mogel v daljavo!

Že nekaj dni so mu šli verzi po glavi, ki jih je čital v neki knjigi, o otroku, ki ni imel nikogar na svetu:

»Je najdenček, joče ob suhi brežini,
vihar mu je oče in mati mu noč
in brat mu je ptič v gozdni divjini ...«

Brey-Savinšek.

Z glasnim vzdihom je dr. Brinjar prenehal s svojim neuspešnim delom, izdal je le še potrebne ukaze — in Lovrenc Knez je odšel s spremstvom v samotno celico.

Toda v njegovem pogledu je stalo zapisano: »Pa bom kljub temu še poskusil!« ...

V molčeči tišini samotne celice je Lovrenc topo zrl pred se, spočetka podzavestno; potem pa se je razlilo iz njega vse ogorčenje, vsa zagrenelost. Kričal je, tulil, divjal ...

A ne dolgo. Čemu? Saj nič ne pomaga; saj je brez moči in brez pravice.

Vihar mu je oče in mati mu noč in brat mu je ptič v gozdni divjini ...

Ne, divji ptiči v gozdu so vsaj prosti! Ne zaprti, kakor on!

Ha, če bi se bilo posrečilo! Kmalu bi se bilo! Potem bi se bil zdaj že vozil s prostimi ljudmi, po prostih cestah. »Kaj nam pa morejo, morejo, morejo ...« so peli, ko jih je pred par dnevi videl na zelenem vozu tod mimo. In lepe konje so imeli in pse. Moški in ženske so bili v pisanih oblekah, v žametu z zlatimi našivi. Na strehi voza pa je sedela kavka, ki je kričala: »Vsi vkup, vsi z nami!«

Potem ga pa ni več zdržalo ... Moral je za njimi! — Ključ je že dolgo imel, hrepenenje je frfotalo zadnje dni, kakor ptica v kletki ...

Vihar mu je oče in mati mu noč in brat mu je ptič v gozdni divjini ...

Pa so ptico ujeli in jo vtaknili nazaj v kletko!

Stisnil je pesti in in z njimi podprl glavo in je mislil.---Kletka?

Spočetka se mu ni zdela; visoka, lepa hiša, velike sobe, učilnice, delavnice, park, vrt, polje, kamor so hodili delat — seveda pod nadzorstvom.

Otroku bede je bil to nov svet, svet reda in pravice. — Imel je dobro posteljo, snažno vse, celo obleko, dobro hrano. In mizarstva se je smel učiti. In celo sanje njegove mladosti so se uresničile: po enem letu pridnega dela je dobil lepo, svetlo trobento.

In vendar, in vendar ...

Kmalu je začutil vse to kot silo: vedno pod nadzorstvom, vse delo in brezdelje, vsak korak urejen, po predpisih, po dnevnem redu, vsak prestopek le-teh zabranjen, prepovedan. Nad vsakim dnevom, nad vsako uro visi tako rekoč brez števila tabel in tablic z napisi ... moraš ... smeš ... ne smeš ... dovoljeno ... prepovedano. — Neznosno!

Nič več ni bilo brezdelnega pohajanja po gozdu, poleganja v senci, v travi. Nič več trmoglavosti, upornosti, maščevalnosti. Povsod ograje in omrežja, vidna in nevidna. Kako naj se v srcu pojavi čut domačnosti?

Seveda, tudi krščanski nauk je bil v zavodu. Prvič v svojem življenju je slišal Lovrenc prav za prav od svetih in božjih reči. In včasih je bilo, kakor da hoče nekaj vzbrsteti, ali se je vsaj globoko notri v duši nekaj zganilo, tiho, prav tiho in je hotelo k luči ... In Lovrenc je tedaj prisluškoval kakor glasovom z drugega sveta; pa je prišlo čezenj kako noč, da je jokal v blazino v trdih, suhih sunkih.

Pa se ni zgodilo nič posebnega; nihče ni zbudil speče njegove duše ...

In tudi sicer: kakor da so se v zavodu stekale kalne vodice iz življenja tam zunaj in so tekle pomešane druga z drugo naprej ...

Kar ni dovršil Pilarjev Ivan v »prijateljskih« razgovorih, to so izpopolnili Lovrenčevi sedanji prijatelji ...

Skozi omrežje samotne celice se je zazrl tja daleč čez vrhove drevja: tam daleč, daleč je njegov dom ...

Dom? Hreščeče se je zasmejal. — Saj ga nima. —

Kakor ogenj je razjedalo vsa ta leta sovraštvo in maščevanje njegovo notranjost. O, sto- in stokrat jih bo poplačal, tatove njegove detinske sreče; pošteno jih bo poplačal vse, ki so mu ukradli toliko najlepših let mladosti in ga zaprli tu sem, kakor nevarnega psa!

Samo da pride na prosto!

Še par let. Te bo že vzdržal; samo, da ga ne vtaknejo še v prisilno delavnico! Ravnatelj mu je že tedaj obljubil, ko je — no ja, ko je Stanku Poljaku vzel tistih par dinarjev. Za tako malenkost pa toliko govorjenja!

Stikal je zdaj po žepih: nož, kavelj, žica, škatlica z žveplenkami ... Zažarele so mu oči ... Ha, ko pride povračilni dan! Pride, gotovo pride! In tedaj prejmo plačilo vsi po vrsti! Takrat bodo spoznali, da se tudi črv brani, če ga hočeš pohoditi.

Najprej bo Omanu vtaknil petelina na streho, potem pride na vrsto župan Osat in Mlinar in ... in ... še drugi ...

Dober spomin je imel Lovrenc. Z žarečimi črkami je vse zapisano v njem — in to se ne pozabi ...

Pa bo že počakal ---

* * *

In prišel je dan, prišla je ura, da se odpro vrata vzgojevališča. Toda divji ptič še ne sme na svobodo; kajti človek, ki mu ni sveta tuja lastnina, se pač ne more postaviti sredi poštene človeške družbe.

A tudi leta v prisilni delavnici so potekala, počasi pač, a gotovo.

In vročega poletnega dne je bil Lovrenc prost. Stopil je na široko cesto brez nadzorstva, prost, kakor potepuhi- in tatiči-vrabci tam v prahu ...

Neverjetno se je parkrat ozrl, če ne gre za njim nadziratelj ...

Kaj pa zdaj? — Da, kaj? — Če bi prišli vsaj muzikanti ah glumači

odkod!

Ne, prej ima še važno delo izvršiti, ha ha! —

Dan pozneje je stal Lovrenc Knez na pokopališču ob grobu svoje uboge matere. Ze davno se je vdrla in ponižala prst na njem, prav bohotno je rastla na njem trava in plevel.

S čevljarjem Tonetom je bil nekoč Lovrenc v mestu in s težavo je grobar našel še Tinkin grob. Številko kola, ki je stal ob materinem grobu, si je Lovrenc dobro zapomnil in pa rdečo rožo ob vzglavju sosednjega groba, raz katero je včasih usmiljeni vetrič potresel par rdečih lističev, ki so se boječe zmotili na Tinkin grob.

Molče je stal Lovrenc ob materinem grobu, ustnice je grizel, roke je sklepal, a ni molil in ni jokal; le sopel je težko.

Sklonil se je in odtrgal cvet plevela, ki je morebiti srkal hrano iz zadnjih materinih ostankov — morebiti njeno srčno kri ...

»Mati,« je zamrmral in si za hip zakril oči. »Spavaj mirno! — Maščeval bom tebe in sebe! Glej! Ze odhajam na delo!«

Hitro se je okrenil in odšel urnih korakov.

—-—-—-

Lovrenc svojega »dela« niti napol ni izvršil, ko ga je že prijela roka pravice — še na torišču njegovega dela, ob goreči Omanovi hiši, ki jo je škodoželjno ogledoval. In tisti svet, ki ga je nekoč izločil iz svoje srede, se je zdaj zopet spomnil težkega prestopka javne varnosti svojega bivšega člana in ga je vnovič, zdaj kot hudodelca, vrgel iz svoje srede — na dolga leta v ječo.

X.

Tisočletja na stežaj odprte
ceste, štiri ceste v svet gredo.
Pihnem v zrak kosmič. Za njim pa,
kamer ga zanese, me koraki poneso.

(Weber-Savinšek.)

Sivo in mračno se je zbujalo mokro in mrzlo februarsko jutro. Raz golo drevje so neprestano kapljale deževne kaplje. Redki pešci, ki so hodili po tem delu mesta, so stopali urnih korakov, z visoko privihanimi ovratniki zimskih in dežnih plaščev.

Pravkar bije ura osem na stari farni cerkvi. V tem hipu se odpro velika, temna vrata velikega, golega, mračnega poslopja z močnim omrežjem na oknih, ter spuste moškega na cesto, nakar se z ropotom zopet zapro.

Par negotovih korakov je napravil mladi mož preko ceste, kakor da se mora šele navaditi na hojo. Potem je krepko spotegnil roke, ki mu pa v hipu omahnejo, ter se je naslonil ob bližnji kandelaber.

Mrzli zrak tu zunaj mu jemlje sapo; v glavi se mu vrti. Predolgo so bila pljuča navajena zatohlega zraka v jetnišnici; kvečjemu po vlažnem dvorišču so se sprehajali.

Bled in suh je mladi mož, z visokimi rameni, z vpadlimi prsi; večkrat ga posili kašelj; ustne so posinile, oči vdrte in v njih pa še vedno — tajinstven ogenj.

Takega so naredila leta v kaznilnici — Lovrenca Kneza! Tu stoji zdaj in gleda kvišku k omreženim oknom. Pekel je izbljuval eno svojih žrtev. Ali jo bo zahteval nazaj?

O, pravi pekel je bil to! Z izvržkom človeštva je moral živeti toliko let! česar ga ni naučil Pilarjev Ivan in njegovi sovrstniki v vzgojevališču in prisilni delavnici, tega se je naučil v teh letih na vsakdanjih izprehodih od sojetnikov.

Oči so se zagledale v vrsto omreženih okenc tam zgoraj; tretje ali četrto okence je bilo ono njegove celice, kajti skozenj je videl vrh onega-le drevesa, ki je bil spomladi snežnobel čudež, poleti kos zelenja, v jeseni rumeno in žolto zlato, pozimi krivenčasto vejevje.

Kolikokrat je stal ob okencu in uro za uro gledal košček nebesne sinjine in na kos drevesa pod njo! Kolikokrat je opazoval, kako so se popki pripravljali, da vzbrste, kako so mali lističi pili solnčno toploto in luč, kako so vzcvele nežne bele zvezdice, kako je večkrat pala nanje slana in jih pomorila ... O, tedaj ni mogel več gledati!--

In zelena krasota se je razvijala dalje, da se je razrastla v košato in bohotno zelenje, dokler ni pocestni prah pal nanje in je umazal, in vse dotlej, da ni na predvečer svoje smrti zarumenelo v svoji zadnji lepoti in potem v silnem pišu jesenskega vetra padlo na tla, v pocestno blato, kjer so ga pohodili.

Pohodili? Ali pa, da ga je še nekaj časa podil veter okrog — kakor duše brez doma ...

Čudno, kakšne misli mu je vzbujalo to drevo. Navadno težke in žalostne, da mu je bilo hudo pri srcu. Najbolj čudno pa je bilo to, da je pri tem vselej moral misliti na čevljarja, Jamarjevega Toneta! In na zasuti in udrti ter s travo in plevelom zarastli materin grob in na globoke razpoke na njem, ki so šle globoko notri — do materinega srca ...

To drevo je bilo edino veselje v njegovem jetniškem življenju. In le na vzbrstenju in odpadanju listja je vedel, da je zopet minilo eno leto.

Koliko let? Ne ve dobro; je pa tudi vseeno. A čas je potekel, kajti danes so ga odpustili.

Dali so mu knjižico in njegove papirje ter usnjat mošnjiček z manjšo vsoto denarja. Ravnatelj ga je poklical v svojo pisarno, ga je imenoval Lovrenc Knez, dočim je bil doslej vsa leta le »številka 116« — mrtva številka brez življenja, brez duše.

Lepo je govoril ravnatelj z odhajajočim; lepe spodbudne besede, dobrohoten opomin, naj postane »vreden član človeške družbe«, naj se dobro drži, da mu ne bo treba priti več nazaj tu sem ...

In zdaj stoji Lovrenc Knez na cesti v mrzlem februarskem jutru. Sam, čisto sam; vržen v sovražno življenje, kjer na vsem velikem in širokem svetu nima doma in ga ne pričakuje nihče, nihče ... Sam, tuj, zagrenjen ...

Kaj naj začne? Zdaj sredi zime? Kje naj dobi delo? — In če bi bilo tudi delo, kdo bi sprejel v delo hudodelca, ki prihaja pravkar iz ječe?

Vreden član človeške družbe naj postane; tako mu je rekel kaznilniški ravnatelj. Lovrenc se je zasmejal. Da, dobro negovani in obvarovani, vedno siti in spoštovani, nikoli preizkušeni in krepostni, ki sede v gorkih sobah in pri pogrnjenih mizah, ti lahko tako govore! Kaj vedo ti o bedi brezdomovincev in izvržencev!

Korak se zasliši, sablja rožlja po kamenitem tlaku. »Kaj pa gledate tu gor?« zareži glas za hrbtom, vase, v svojo preteklost in prihodnost zamišljenega Lovrenca. »Gotovo hočete kakemu svojemu sovrstniku pomagati, da uide, he? Stran! Tu nima nihče postajati!«

Molče je stisnil Lovrenc glavo med ramena in se je okrenil, da odide.

Ledenomrzlo mu je zapihal veter skozi obleko. Megla se je zgostila v droben dež. Zazeblo ga je in potegnil je obnošen suknjič tesneje preko ramen.

Kam naj se obrne? Če na sever ali na jug, na vzhod ali zahod, zanj vodijo vsa pota v bedo, v pogubo ...

Krenil je proti mostu, a že po nekaterih korakih se je obrnil nazaj proti notranjosti mesta, nehote iščoč bližino ljudi, ki se jih tako boji.

Saj so njegovi smrtni sovražniki! Vsi, vsi!

Vsi? — Ne ... eden je imel Kristusove oči — o, vse drugačne, kakor kurat v vzgojevališču — pogled, ki je prodrl debelo plast trnja in druge navlake in prav v zadnjih kotičkih znal poiskati zadnje ostanke človečanstva v ubogem hudodelcu.

To je bil kaznilniški župnik Dvornik. Iz sovražnosti in roganja je slišal ta klic uboge, zapuščene, v osamelosti zmrzujoče duše in se ni dal odvrniti ne od zasramovanja, ne od upornosti. Bojeval se je za vsako posamezno dušo, skušal jo je s svojo nadčloveško dobroto otajati iz ledene zakrknjenosti. Morebiti pa, da zamorjene klice zopet vzbrste? Morebiti pa, da navidezno mrtva vera v Boga zopet oživi? ...

Mnogo potrpljenja je imel, stari sivolasi mož, z zakrknjenim Lovrencem. Veroval je na vsemogočno ljubezen, ki premosti brezna in iz razbojnikov dela svetnike. In čeprav mu je bil spočetka zasmeh v plačilo in pozneje brezbrižnost v zahvalo — nekaj je vendar tudi v tej zapuščeni duši ostalo, kakor drobno semence, ki morebiti, če ga usmiljenje in dobrota negujeta, vzkali in se vkorenini. Morebiti?

Milejši in mehkejši izraz se je pojavil Lovrencu na licu, ko je mislil na blage besede, ki jih je dobri starček govoril. O nekom je govoril, ki je tudi hodil po cestah in ni imel, kamor bi glavo položil. — O prijatelju grešnikov in cestninarjev je pripovedoval, o dobrotniku bednih, gobavih, zavrženih, ki podpre spotikajočega in svoje dobrotne roke čezenj razprostre ...

V bližnji cerkvi je zazvonilo. Ali naj gre v cerkev? Tja, kjer naj ta stanuje, o katerem je pravil stari župnik? Ali naj ... Ne, ne, to ni zanj. Med pobožne ljudi se ne bo mešal, on, izvržek človeštva, od vsega početka zaznamovani.

In vendar; zebe ga. Dež se siplje gosteje; mrzle kaplje mu tolčejo v obraz. Tam pri stebrih ob cerkvenem vhodu bo vsaj pod streho.

Stopil je torej navzgor po stopnicah in se je stisnil med stebre vrh stopnjišča. V cerkev si ni upal.

Mnogo ljudi je hodilo mimo; nekateri ga niso niti opazili, drugi so ga prav radovedno gledali, drugi nezaupno in sovražno. Kaj neki hoče ta čudni človek, ki stoji nepremično tam v polmraku?

Gospa je odhajala pravkar iz cerkve; za njo sluga. Ko je stopala mimo Lovrenca je tesneje potegnila plašč k sebi, da bi ne oplazil beračev, ki so tam stali. Pri tem ji je padla srebrna torbica na tla. Nehote se je sklonil Lovrenc, da jo pobere, saj se je v zavodu učil tudi lepega vedenja. Toda sluga mu jo je iztrgal iz rok in ga je sirovo nahrulil: »Tu za žepne tatove ni pravi kraj. Spravi se, če ne, pokličem stražnika!«

Divja kletev je ušla zasramovanemu iz ust. Za trenutek je bilo videti, da se vrže na zasramovalca. Potem je šlo kakor sunek skozenj. Grenko se je zasmejal in skočil navzdol po stopnicah.

Tekel je po poti nazaj, odkoder je prišel in je stal zopet pred kaznilnico. Najrajši bi bil s pestmi udaril po vratih in zaprosil: »Odprite mi! Pustite me zopet nazaj! Med poštenimi ljudmi ne morem živeti. V družbi sebi enakih se bolje počutim!«

Pa to je neumnost! Saj mora ven v življenje! Mora se pretolči, kakor že; zato je najbolje, da stisne zobe ...

Toda kaj naj začne? Kje naj dobi delo?

S težkimi koraki je odšel ven iz mesta, v dež in blato. Tropa vran se je z glasnim krakanjem zapodila v zrak. Med dež so se mešale debele snežinke, ki so se na mokrih tleh takoj raztopile.

Spomin se je pojavil — beseda, verz. Pomislil je in zbral kosce v celoto. V zavodu je nekoč našel na vrtu knjigo — eden izmed učiteljev jo je popustil — »Nietzsche« je stalo na njej. Listal je po njej. Nerazumljiva roba! Na verze se spomni:

Vrane kriče
v divjem poletu se k mestu pode.
Kmalu bo zima —
gorje mu, ki doma nima!

(Savinšek.)

Ki doma nima! ... Prikimal je: »Kakor list, ki ga je veter odnesel« ...

V hipu je obstal. Kako je mogel vendar to pozabiti?! Kaznilnični župnik mu je vendar obljubil, da mu preskrbi službo. Pri tovarnarju tam v oddaljenem mestu. Že večkrat je človekoljubni in socialno čuteči tovarnar na priporočilo kaznilničnega župnika sprejel marsikaterega delavca, ki je dosedel svojo kazen. Tudi za Lovrenca Kneza je poprašal in prejel zagotovilo, da ga za poskušnjo sprejme.

Velja torej poskusiti! Saj je vseeno, kam gre najprej. Da pride le pod streho; zima bo še dolga. Na pot!

XI.

Ob blatni cesti, ki jo je z urnimi koraki meril naš Lovrenc, se je kmalu pokazala gostilna. Ker je bil lačen, ni dolgo pomišljal, ampak vstopil. Umazanost in nered nista bila kaj vabljiva, a kljub temu je naročil kruha in žganja. Umazani gostilničar ga je pogledal po strani: »Pa naprej plačaj, prijatelj! Si gotovo eden od onih tam-le? Saj se poznamo!«

Prisedel je in zaupno pristavil: »No, kaj pa je bilo? Majčken vlom? Ali malenkost z nožem? Morebiti mala igrica z ognjem?« In je pomenljivo pomežiknil.

Lovrenc je stisnil pesti: »Kaj vas to briga? Da le plačam! Jezik za zobe, če ne ...«

»He, he, prijateljček,« je popravljal gostilničar. »Saj ne mislim tako hudo. Res pa je, da se vsi od tam oglasijo pri meni.«

V naglici je požrl Lovrenc zadnji grižljaj, vrgel denar na mizo in odšel.

Težko je dihal in škripal z zobmi. — Torej tako daleč je že? Od daleč ga že poznajo, hudodelca, izvržek človeštva.

Ha — kaj mu pomagajo vsi dobri sklepi, če bi tudi hotel pričeti novo življenje? Ali je vredno? Začetek že prav mnogo obeta!

Mrko je gledal pred se in korakal uro za uro. Že davno je bilo poldne, ko je prišel do predmestne gostilne. Toda gostilničar ga je na pragu zavrnil: »Berači nimajo vstopa!«

»Saj ne mislim beračiti. Denar imam in bi rad kaj kosila.«

»Poiščite si drugo gostilno. Tu ni prostora za potepuhe!« in zaloputnil mu je vrata pred nosom.

Lovrenc je bil pretruden, da bi se prerekal z gostilničarjem. Za trenutek se je naslonil na zid, da si odpočije, a takoj se je sunkoma okrenil in odšel.

Lilo je kakor iz škafa. Da bi prišel vsaj pod streho!

Po dolgem povpraševanju in iskanju je končno našel pisarno one tovarne, za kamor je imel priporočilno pismo. Toda pogum mu je takoj upadel; v pisarni ni bilo starega dobrega šefa, ki ga je kaznilnični župnik opisoval, nego mladi gospodar s povsem drugačnimi lastnostmi.

»Ha, ha,« se je prezirljivo zasmejal, ko je Lovrenc skromno izročil svoje priporočilno pismo in pristavil prošnjo za sprejem, »že zopet eden izmed župnikovih varovancev iz ječe! Na, iz te moke pa ne bo kruha. Dobro da mojega očeta ni doma, ki bi gotovo nasedel. — Potrudite se kje drugje za delo; za hudodelce, iz ječe odpuščene, pri nas ni mesta!«

Lovrenc je trdo stisnil klobuk v rokah. Rdeče in črne pike so mu plesale pred očmi. Stopil je korak nazaj in se je naslonil na vrata. Od vode, ki je tekla od njegove premočene obleke, je nastala na tleh velika luža.

»Gospod, ali ne bi hoteli z menoj samo poskusiti?« je zajecljal.

»Odstranite se! Saj mi boste pokvarili pod v pisarni. Ven!« je zakričal mladi gospodar, eden izmed pisarjev pa je z značilno kretnjo odprl vrata in Lovrenc se je molče splazil ven. Prav tako tiho je odšel tudi po cesti. Stran, naprej, kamorkoli! Edino upanje ga je varalo ...

Prišel je do pekarije; želodec se je vnovič oglasil. Vstopil je in s trdo besedo zahteval kruha. Boječe je pogledala mlada žena izza mize in položila predenj malo štruco.

»Še eno črno!« je zahteval vnovič.

Neodločno si je popravljala predpasnik in zaklicala skozi vrata: »Peter, prinesi črno štruco!« kakor da si ne upa prav pustiti sumljivega tujca samega.

Le-ta se je zasmejal in vrgel velik bankovec na mizo. Pa ni imela prodajalka drobiža in je prišepnila vajencu, naj dobro pazi na tujca in ga ne spusti iz pred oči.

Lovrenc je seveda vse to slišal in zasrbela ga je roka, da bi udaril po mizi in odšel; pa se je premagal. V tem je prišla prodajalka nazaj in odštela denar. Lovrenc je pograbil kruh in denar ter urnih korakov odšel.

Ustavil se je šele v mestnem parku, kjer je, moker do kože, sedel na mokro klop in pričel jesti. Pa je prišel stražnik tam mimo in ga je vprašal po papirjih. Seveda se je Lovrenc opravičeval, da ni ničesar zagrešil. To je stražnik smatral za nasprotovanje javni oblasti in ga je aretiral.

Čez noč so ga pridržali v policijskih zaporih in morebiti je bilo dobro tako. Bil je vsaj pod streho, premočena obleka se je posušila in spal je po knežje.

Ko je drugo jutro vse to ugotovil, se je naglas zasmejal, a ta smeh je bil prav zelo joku podoben ... Odšel je v nov dan, poln razočaranj, grenkobe in bede. Snežni metež ga je takcj zjutraj objel, iglaste snežinke so mu padale po rokah in licih, leden veter mu je bril v obraz.

In takih dni je bilo mnogo. Zima je bila dolga in huda. Pod policijskim nadzorstvom je hodil Lovrenc iz kraja v kraj, nikjer dobrodošel, povsod preganjan.

Med tem je nastalo poletje in se umaknilo novi zimi, a Lovrenc je bil še vedno na poti. Denar mu je že davno pošel, le z beračenjem se je še preživljal. Obleka mu je bila raztrgana, roke in noge od mraza zabrekle. Prenočeval je po hlevih in svislih, pogosto tudi v policijskih zaporih.

Vse povsod je iskal dela, kakršnegakoli, a kdor je pogledal njegove papirje, je skomignil z rameni in Lovrenc je vedel, pri čem je ...

Nekoč pa je našemu izgnancu vendar zssijala lučca upanja. Posrečilo se mu je pri prijaznem malomestnem mizarju dobiti delo. Mojster je imel mnogo dela in zato ni mogel biti izbirčen, saj Lovrenčeva vnanjost ni bila priporočljiva.

»Toda papirje mi pokažite!« je rekel končno. Lovrenc je prebledel; seveda, kakor vedno; že ve, kaj pride.

»Kaj je s papirji?« je vnovič vprašal mojster. Lovrenc je potegnil knjižico iz žepa in proseče je zaklical: »Sprejmite me kljub temu! Prosim, sprejmite me!«

Zamišljen je mojster pregledoval knjižico; potem je neodločno pogledal Lovrencu v obraz. Ali naj nesrečneža vrže na cesto? Dolgo je molčal, potem je pokimal: »V božjem imenu torej! Toda svojo skrivnost nosite zase! Sicer pa: le pogum! Marsikdo ima v življenju temno točko ... Lahko pa z božjo pomočjo popravimo preteklost!«

Kak teden je šlo vse po sreči; nekega dne pa je eden izmed pomočnikov na nepojasnjen način prišel Lovrenčevi preteklosti na sled. In takoj so odložili vsi delo, češ, s »takim-le« ne bomo skupaj delali. Kakorkoli je Lovrenc tudi pojasnjeval in dokazoval, nič ni pomagalo: moral je oditi ...

Hudi in težki dnevi so se iznova pričeli. Kaj pomaga tudi najboljša volja? Nihče od teh pravičnih, ki so ga obsodili, ni stegnil roke v pomoč ...

Še enkrat je zagorela iskrica upanja. Nepričakovano je dobil pri mestnem zidarskem podjetju mesto pomožnega delavca. Toda že drugi dan ga je dosegla sovražna usoda. Lastnik podjetja je poslal svojega uradnika, da spiše osebne podatke vseh delavcev v svrho njihovega zavarovanja. Treba je bilo pokazati uradniku delavsko knjižico. Uradnik, človek brez vsakega socialnega čuta, je vzrojil, ko je pregledal Lovrenčevo knjižico in kričal nad polirjem, kaj vendar misli, da v ugledno podjetje nastavlja hudodelce, tatove ... Dalje ni prišel; kajti že se je vrgel nanj Lovrenc in ga z obema rokama tiščal za vrat ... Priskočili so delavci in so ga odtrgali ter ga držali, da je prišel stražnik in ga odpeljal. Dobil je »samo« šest tednov zapora ...

Oddahnil si je, ko je zaslišal sodbo. Dobro! Vsaj ne bo na cesti, brez hrane, brez stanovanja ... Saj mu je morebiti z sijala nova zvezda?! ...

Travniki so se kopali v jutranjem solncu. Modrikasto prozorne tančice so ovijale drevesa in grmovje, a so kmalu izginile v solncu.

Milijoni rosnih kapljic so blesteli po travi. Vsak list, vsaka bilka je bila okrašena z blestečim diamantom. Rese na žitnem klasju so se lesketale pri vsakem gibu, ki ga je povzročil jutranji veter. Velika njiva detelje je ležala kakor z diamanti posuta preproga, ki so se blesteli v vseh mavričnih barvah.

Kmečko dekle, ki je s srpom v roki stalo na tej njivi, je tudi občudovalo vso to jutranjo krasoto. Jutranji spevi drobnih ptičic so jo vso prevzeli.

Od vaške cerkve sem je priplul prvi jutranji spev zvonov. Nehote je dekle sklenilo roke h kratki molitvi.

Potem je zavezala belo ruto okoli glave in pričela z delom. Nažeti je morala detelje za klajo; od časa do časa je nosila naročje na platneno rjuho, ki jo je bila razprostrla kraj njive.

Večkrat je privzdignila svoj tovor in poskusila, če bo pač zmogla. Končno se ji je zdelo dovolj; zavezala je veliko culo in jo hotela dvigniti na glavo. Toda ni šlo. Poskušala je vedno znova, da ji je že pot lil s čela, toda ni imela moči. Neodločna je gledala okoli sebe. Ali naj nekaj detelje odloži? Toda solnce jo bo sparilo in živina ima svežo tako rada.--

»Je pretežko, kaj ne, dekle? Čakaj, da ti pomagam!« Iz bližnjega grma so prišle te besede nepričakovano in dekle se je zares prestrašilo. Pravkar se je izmotala iz grma dolga, sloka moška postava in je prihajala k nji.

Nekoliko preplašeno je gledalo dekle tujca. Kje se je vzel? Ali jo je že dolgo opazoval? Kdo je? Popotnik? Postopač? Vagabund?

Ne; za to je bil prepošten videti. Čedno oblečen od nog do glave. Le nekam bled in prepaden in — in — nekam čuden, boječ je. In ona sama, daleč na okoli nikogar. Pa tolikrat se čita v časopisih o napadih ...

Odklonilno je rekla: »Ne, hvala; bo že šlo,« ter je vnovič poskušala zadeti culo.

Tujec jo je gledal. »Se me pač bojiš, dekle? Prav nič ti ne naredim, verjemi mi!«

Dekle je zardelo: »Zakaj naj se bojim? Saj mislim, da ste dostojen človek.«

Tujec se je zasmejal: »Kdo ve? Obleka še ne naredi človeka! Večkrat se hudobija skriva v žamet in žido.«

»To že,« je pritrdila. »A vi niste hudoben.«

On ni odgovoril na to, ampak je dvignil težko culo.

»To ti bom nesel--je pretežko zate,« je rekel nato in jo opazoval od strani. »Čas imam; le brez skrbi bodi! Kam pa naj nesem?«

Še neodločena, ali naj sprejme pomoč ali ne, je morala odgovoriti: »Tam preko, kjer gleda rdeča streha iz drevja, je moj dom, Škafarjevina, in jaz sem Škafarjeva Lena. Kdo ste pa vi?«

Kakor da je preslišal to vprašanje, je vprašal on: »Zakaj pa ne pride hlapec z vozom? Bi bilo vendar bolje. Zdi se mi, da niste posebno močna za tako težko delo.«

»Saj tudi ne delam lahko, ker sem bila bolna. Pa Janez, to je naš hlapec, jc moral pred par dnevi na svoj dom, ker mu je oče umrl. In brata nimam nobenega, sem edinka.«

»Ali oče ne živi več?«

»O, pač! In še močan je! Pa to je ravno« — je vzdihnila. »Pred več tedni si je pri košnji sena ranil nogo. Najprej ga je zdravil vaški pastir s svojimi mazili, pa je vnetje pritisnilo. Zdaj ga zdravi zdravnik, ki pravi, da še dolgo ne bo dobro. In prav zdaj v največjem delu! V štirinajstih dneh se prične žetev, pa nobenega pravega delavca pri hiši!«

Mož poleg nje je napeto poslušal; v trenutku se je pojavilo upanje v njem.

»In zdaj iščete hlapca?« je vprašal zategnjeno in glas se mu je tresel.

»Da. Prej bo zima, preden bo oče za delo. Niti stopiti ne more na nogo; zdravnik pravi, da je vnetje kite. — Sicer naša kmetija ni ena največjih, a brez delavcev ne zmoremo. Mati in jaz že delava, pa saj ste me videli. — Pa zdaj že o sebi klepetam, kar se ne spodobi,« je še hitro pristavila in se v skrbi obrnila k njemu. »Ali vam ni pretežko? Gotovo ste bili tudi vi bolni?«

»Zakaj vendar?«

»Mislim, ker tako slabo izgledate, kakor po težki bolezni, ali kot bi bili vedno samo v zaprtem prostoru.«

»Morebiti je res,« je zamrmral, glasno pa je rekel: »Ali bi mene ne hoteli za hlapca, Lena?«

»Za hlapca?« je vprašala in še pristavila: »Kaj niste v službi ali v delu?«

»Nimam nikakega dela.«

»A tako! Gotovo ste morali zaradi bolezni pustiti službo. Kakšen poklic pa imate?«

»Mizar sem, pa razumem tudi vse kmečko delo.« Pokimala je in ga gledala postrani.

»No, kako? Ali bi me vaš oče sprejel za hlapca? Recite dobro besedo zame pri njem!« je proseče spregovoril Lovrenc. In v srcu se mu je zbudil sklep, pričeti novo, pošteno življenje. Vesel je bil, da je vse doslej nosil staro in razcapano obleko in je to hranil, da je vsaj na zunaj priporočljiv.

»Pa pojdite z mano. Govorila bom z očetom.« In zavila sta na Škafarjevo dvorišče ...

*

Eno uro pozneje je bil Lovrenc že Škafarjev hlapec. Ni šlo tako gladko; preslaboten je bil in tuj, neznan. Pa sta prigovorili še mati in hči.

Po južini, ki mu je kraljevsko teknila, sta mu ženski razkazali polje, travnike in živino.

V njegovem srcu pa je pelo. Po dolgem času zopet pri poštenih ljudeh! Zvečer je stopil k domači hčeri in jo je poln hvaležnosti prijel za roko: »Hvala ti, Lena!«

Nežna rdečica ji je zaplala v lice. — Dopoldne je našla štiriperesno deteljo. Ali ne pomeni to srečo?

XII.

Novi hlapec se je hitro vživel v delo. Staro znanje iz domače vasi mu je prav prišlo. Sreča pa je bila, da se je z gospodarjem dobro razumel.

Vsak večer je ure in ure presedel pri njem, mu poročal o dogotovljenem delu in delal z njim načrte za prihodnji dan.

V mirni enakomernosti so se vrstili dnevi potem, ko je bila žetev končana. Iz njih so nastali tedni in meseci. Vse je bilo tako lepo in mirno, kakor da kaka sprememba sploh ni mogoča. Lovrenc je začel sovražni svet tam zunaj pozabljati.

Včasih je premišljeval, ali je sploh res, kar je že prestal, ali je morebiti sedanjost le sanja.

Kakor v pravljici se mu je zdelo, ko je zvečer po končanem delu sedel na klopi pred hišo s tamburico, Lena pa s pletenjem v roki poleg njega. O, da bi vedno tako ostalo!

Gospodar je bil zadovoljen z njim; takega hlapca še ni imel: vedno doma, nikoli v gostilni, priden in za vsako delo. In povsod je imel oči in vse je znal! Ni smel videti odtrgane deske ali late, ne špranje pri oknu ali luknje v podu. Nikoli niso imele krave tako popravljenih jasli in prašiči tako celih korit!

Gospodarju je naredil nizko in pripravno pručico za bolno nogo, gospodinji priročen stol za v kot k peči; Leni je izrezljal lep sklednik za kuhinjo in v shrambi police za mleko. Okoli lipe pred hišo je bila kmalu okrogla klop in miza s tremi stoli. Konjska oprema, vozovi in orodje, vse je bilo popravljeno in v najlepšem redu.

Gospodar je prikimaval. Dobro se je obnesel novi hlapec! Kaj zato, če je vedno molčeč in tih in če nihče ne ve o njegovi preteklosti!

Hm, Lena! ... To je gospodarju manj ugajalo, da hči tako pogosto poseda s hlapcem na klopi pred hišo in posluša njegovo dudlanje na tamburico.

No, pa saj je drugače pametna in ve, da bo njena domačija. Zato se ne bo zavrgla na hlapca, privandranega. Pa, paziti je vseeno treba! Dobro, da se noga že počasi celi in vsaj malo že lahko stopi nanjo.

Tako je sam sebe skušal pomiriti; tudi mati, gospodinja, je brez skrbi legala spat in še v postelji poslušala Lovrenčevo godbo. Vendar je morala Lena, ko je prinesla materi na posteljo lipovega čaja, vsak večer takoj v svojo sobico. Pozornost je vedno dobra. ---

Kakor slučajno je nekega večera spregovoril Lovrenc: »Tako bi moralo vedno ostati!«

»Kako misliš, Lovrenc? Vedno takole na klopi?« je nagajivo vprašala Lena.

»Ne, ne — mislim le tako tiho in mirno. In — in — da ne bi moral zopet po svetu ...«

»Ali misliš proč?« se je prestrašila Lena.

»Ne mislim ne, a bojim se, da bo kmalu do tega prišlo. Človek, kakor jaz, nima sreče na svetu! Nikjer sreče, nikjer doma!«

V mraku ni videl, kako je prebledela, ko je vprašala: »Ali se ne počutiš pri nas kakor doma, Lovrenc?«

»O, Lena!---Še nikoli v življenju nisem bil tako srečen kot sem zdaj ...«

Leni je padel klobčič na tla; segla je po njem, istočasno pa se je pripognil tudi Lovrenc za njim. Obeh roke so se doteknile ...

»Spat, vidva tam zunaj!« se je oglasil oče iz hiše.

»Da, oče, takoj!« je odgovorila Lena. »Lahko noč, Lovrenc!«

»Lahko noč, Lena!« — — —

Obsedel je še par minut, kakor da mora prisluškovati odmevu njenih besed. Tresoč vzdih se mu je dvignil iz prsi.

V vrhu lipe sta se kakor v sanjah oglasila dva ptička. Morebiti sanjata o poti na jug?

Dvoje zelenkasto blestečih majhnih oči se je pojavilo v tmini. Bliskovito je šinilo nekaj črnega po deblu — in v naslednjem trenutku je odjeknil v večerno tišino smrtni krik drobnega ptička. Nekaj drobnih peresc se je razpršilo. Prestrašeno in tožno je kriknila ptičica ter odletela na streho, sama, osamljena ...

Jezen je vrgel Lovrenc kamen za mačko. Temno je pogledal; zobje so mu zaškripali.

Nedolžno veselje, trohica sreče — uničena ...

Preko strniščnega polja je rezal plug globoke brazde. Črna in vlažna je ležala obrnjena prst v zadnjih toplih žarkih jesenskega solnca.

Vrane in kavke so korakale po razorani njivi in pobirale žužke, ki so se že zarili v zemljo k počitku.

Hlapec, ki je korakal za plugom, je pel jesensko otožno poslovilno pesem, tiho, zadržano, polglasno:

Kadar lastavke gredo,
kadar rože odcveto,
ko utihne slavčev spev,
pesmi slednje tih odmev,
se srce zgrozi,
v boli zaihti:
Kje si Ti, o kje?
Je grenko slovo,
reže v srce!

(Savinšek.)

Zgoraj na nebu je letela zadnja truma lastovic. Dolgo so se pripravljale in posvetovale na Škafarjevem slemenu. Letele so preko Škafarjeve njive in gotove so poznale hlapca Lovrenca.

Lena je prinesla malico in sta sedla v mejo.

»Očetova noga je vsak dan boljša. Kar dobro že hodi po hiši. Kmalu bo že lahko prijel za delo,« je poročala Lena.

»In potem jaz lahko grem,« je odvrnil Lovrenc pikro.

»Lovrenc! Saj smo vendar vedno imeli hlapca! Oče ne zmore vsega. In ti si vse sam opravil.« In hvaležno ga je prijela za zdelano roko.

Nič ni odgovoril, le molče je motril razorano njivo.

Že je vstal in rekel Leni: »Rjavca lahko ženeš domov; drevo lahko ostane do jutri tu, saj ne bo dežja. Jaz bom pa posejal še tele kraje; do večera bom baš gotov.«

In je prikimala: »To si priden!«

On pa je že natresal iz vreče v sevnico zrnje in sam zase spregovoril: »Bom li dočakal žetev?«

A ga je slišala. »Ne govori vendar tako, Lovrenc! Kaj nisi več rad pri nas?« ga je vprašala.

In jo je pogledal z vprašujočimi očmi in dejal: »Ali bi ti bilo žal, Lena, če bi moral proč?«

Njene oči pa so že plavale v solzah. »Da, zelo žal,« je tiho odgovorila.

»Lena! Lena!« je kriknil in jo prijel za roke.

»Tiho, Lovrenc! Ljudje gredo in bi naju videli!«

In je prikimal ter odkorakal v enakomernih stopinjah po razoru, sipajoč z desnico zlato zrnje po razprostrti zemlji. Lena je dolgo gledala za njim, nato pa se je okrenila, prijela rjavca za brzde in odšla domov.

Lovrenc je bil sam na njivi. Lastovice so že davno odletele, a vendar je v zraku brnela še vedno njih poslovilna pesem:

Čri, čri, čri, vidijo oči
kak v polju klas in mak žari.
Čri, čri, čri, kosa šušti;
čri, čri, čri, le Tebe več ni.

(Savinšek.)

S trudnimi koraki se je Lovrenc vračal domov. Toda v srcu mu je pelo kakor srebrni zvonček.

Ena, samo ena luč mu gori, a ta sveti močno. Ali bo iz te nastal ogenj na domačem ognjišču? Ali ne bo udarila že prej po njej nevidna roka?

Roža hoče vzcvesti v jeseni. Ali je ne bo slana umorila?

Cmerikav je krevsal stari Škafar po hiši.

»Hudirja, to pa ne! Naša Lena in hlapec? Kdo je, Bog ve in odkod? Ne, temu mora biti konec! Tega ne gleda več! Še danes ga odslovi, ali jutri, ob prvi priliki.---

Ta prilika se je takoj drugo jutro ponudila.

Kakor poparjen je stal Lovrenc pred gospodarjem. Niti besede ni zinil; roke so mu visele ob telesu in topo je gledal, kakor da se to prav nič njega ne tiče. »Pa ne zameri, Lovrenc! Saj vidiš, zdaj že sam zmorem marsikatero delo. In za tebe je bolje, da greš zopet k mizarjem, za kar si izučen. Dobro izpričevalo ti bom tudi dal in plačo za en mesec naprej. Čez 14 dni torej!«

Lovrenc je prikimal. Potem pa se je na glas zasmejal in planil iz hiše v hlev. Začuden je gledal Škafar za njim in je odkimaval z glavo. — Hvala, Bogu, to je že opravljeno! Še punci je treba uravnati glavo. No, pa bo že šlo!

Tiho je bilo tisti dan pri Škafarjevih. Nihče ni govoril; pri jedi le toliko, da so odgovarjali pri molitvi. Sploh pa so se ves dan izogibali drug drugemu. Pri večerji je Lovrenc prav kmalu odložil žlico in z izgovorom, da ima še opravka v šupi, odšel.

Mati in hči sta pospravili po večerji, oče je zapalil svoj neizogibni vivček. V to tišino je zdaj pa zdaj zatulila zgodnja jesenska burja ...

»Burja tuli, mati. Sultanu bom vrgla cunjo in nekaj slame v hišico. Noči bodo že mrzle,« je negotovo izpregovorila Lena in odšla. — Sultan je mahljal z repom v zahvalo, a Lena je sunkoma odprla vrata pri šupi.

Odsev hlevske svetiljke ji je zaščemel v očeh, da je komaj zagledala Lovrenca, ki je v poltemi sedel v kotu.

»Lovrenc!«

Ni se odzval, ni dvignil glave. Kaj sploh hoče, pri miru naj ga pusti!

»Lovrenc, meni je tako hudo!«

»Hudo? Zakaj? Za takim ne žaluj! Najeli ste me, delal sem, ker je pa delo končano, lahko grem. Saj tudi psa spodiš, ko ti je nadležen.«

Lena je prebledela: »Ne, Lovrenc, ne tako. Oče je le ...«

»Pusti, Lena! Tako je pač. Tat, vagabund, lump ne spada v vašo hišo. Hudič naj ga vzame! Kaj-ne, vi pošteni in dobri ljudje?«

Lena je slonela ob steni tiha in bleda.

»Zdaj veš, kdo sem?« je pristavil.

Iskala je za besedo, ni je našla, jok jo je posilil.

»Ti nisi hudoben, Lovrenc,« je rekla s težavo.

»Ne hudoben?« se je zasmejal. »Kaj veš ti o tem?«

»Ne govori tako, Lovrenc!« je zaprosila.

A ni poslušal in ni govoril, ampak je molčal in srepo gledal v luč. Pa so se mu zasolzile oči in so se udrle solze nevzdržno. Naslonil se je na kolo in jim je pustil prosti tek.

»Lena, Lena! Moj Bog, bedno življenje se zopet pričenja. Vsega je konec. Hotel sem postati drug človek, če bi bila ti, Lena ... Pa pustiva to. O, le stran se obrni, Lena, pred izvržkom človeštva. Poslušaj povest bednega življenja in me zaničuj, prekolni!«

In planila je v odtrganih odstavkih iz njega povest njegovega življenja ... Otrpla je stala Lena: začudenje, pomilovanje, usmiljenje in ljubezen se je bojevalo v njej.

»O, revež, o, ubožec,« je zdihovala. »O, Lovrenc, kaj so ljudje napravili iz tebe? Koliko so grešili na tebi?«

»O, Lena, kako si dobra, da se ti smili še tak človek?« je izpregovoril.

»Oh, Lovrenc, rada te imam kljub vsemu.«

»Hvala ti, Lena, za to besedo! Zdaj lahko grem, kajti ta beseda je izbrisala leta trpljenja in bede iz mojega življenja.« Vstal je in se je je oklenil: »Ah, Lena, kakor kamen je ležalo na meni. In vendar, ni bila sama hudobija v meni. Ko sem prišel k vam, je hudobija bežala od mene in ti, Lena, si bila moj dobri angel. Ah, da moram reči: bila!«

Žalostno ga je pogledala. Saj ni pota, na kateri bi mogla drug do drugega.

Pa je rekla: »Če bi bila sama, bi šla s teboj na konec sveta. Tako pa ...«

»Moral bi bil vedeti!« jo je prekinil.

»Ne, Lovrenc, ne zaradi tvoje preteklosti. Toda: oče in mati. Ali smem tako od njih?«

»Pusti izgovore! Vse vem zdaj! Goljufive so bile tvoje besede in laž tvoja ljubezen. Pusti me, da se pogubim!«

Odprl je vrata in planil v noč.---

Lena je obsedela v temi; čez dolgo se je dvignila in odšla v hišo.

Po strehi se je že belila slana. O, seveda! Slana je umorila pozno jesensko rožo, da so se razleteli lističi na vse strani ...

Pozdravljena! Besede druge pač
v slovo ne znam, ne vem.
Še en pogled, še roko v dlan —
potem pa grem ves tih in nem.

Na svidenje! mi kličeš še, z roko
pošiljaš mi pozdrav ihteč.
A jaz molčim in vendar vem:
ah, nikdar več, ah, nikdar več!

Ovčica med bodičevjem kosmič,
ko bele svil košček popusti —
Pozdravljen! Jaz grem. — A za spomin
zapuščam kapljo srčne ti krvi.

(Heinrich Heimanns — S. Savinšek.)

Strašna je bila nastopna noč za Leno in grozne besede ji je govorila tema. — Da? Ne? Ali? Ali? — Tisočkrat je odgovarjala sebi na tisoč načinov. — Tretjič je že petelin oznanjal jutro, ko jo je prevzel spanec.

Medla jutranja svetloba je šele obkrožala hišo, ko je mati v kuhinji že klicala: »Lena, Lena, krave in prašiči že čakajo.«

Planila je s postelje, ubita, trudna in vsa razbolela se je opotekla proti vratom: »Že grem, mati!«

Odprla je vrata, pa se spotaknila ob nečem. Sklonila se je in pobrala — majhno izrezljano skrinjico z njenim imenom, znotraji vso prevlečeno s sinjemodrim baržunom.

Njegov zadnji pozdrav.---

Planila je k oknu, morebiti ga še vidi. Toda gosta megla ga je že davno požrla. Zgrudila se je pred križem v kotu:

»Ti ga čuvaj, jaz ga ne morem!«---

Zima, huda, trda, dolga zima. — Po tej in oni cesti je stopal slabo oblečen, pozneje raztrgan — Lovrenc Knez. Zopet izstradan, bled, črnogled, zagrenjen.

Saj se ne izplača dober biti!

Tako je prešla zima in poletje in nova zima. Čas je hodil svojo enakomerno pot; letni časi so se vrstili drug za drugim v redu, ki jim ga je Bog določil ob začetku stvarstva. Kolikokrat so že prešli svojo pot, odkar je bil Lovrenc na potu, tega sam ni vedel. In bilo mu je tudi vseeno. Izločen, zavržen, izgnan, je hodil pot, ki so se je drugi izogibali: pot prosjačenja, pot beračenja, pot nasilnosti, pot tatvine, pot ropa ... Poštenega dela se ni več oprijel. Čemu tudi? Vesel je bil, če je presedel dolge tedne in mesece v kazni; vsaj pod streho in na suhem je bil.

Sploh pa je hodil orožnikom in policiji rad s poti. Le enkrat se je nekaj čudnega zgodilo. Kolikokrat je razmišljal, kako je moglo to biti, a ni si znal razrešiti te uganke. V neki vasi je prosjačil. Ker je to prepovedano, ga je orožnik vprašal po papirjih, da bi ga odvedel v zapor. Toda ni ga odpeljal. Ko je pregledal papirje, mu je ostro pogledal v obraz, vrnil papirje ter mu naročil, naj se po najkrajši poti izgubi. Poklical ga je celo nazaj in mu stisnil dva kovača v roko ... Seveda Lovrenc ni vedel, da je imela njegova mati brata, Toneta, in on strica, ki je bil orožnik ...

Seveda, dva kovača sta šla hitro h koncu. In bede je bilo za čudo mnogo. Kolikokrat je že stal pod drevesom, da bi na najbližji veji napravil konec bednemu življenju, saj mnogo truda bi ne bilo treba za to ... A vselej ga je v zadnjem trenutku neka notranja sila od tega odvrnila. Morebiti Lenina molitev, ki ni imela mirnega trenutka do konca življenja in je v vztrajni molitvi rotila nebo za njegovo dušo?

*

Najprej z zverjo divja zver;
potlej v bedi tat, razbojnik.
Končno, vsem v porog, zločincev
najbolj zlobnih prvobojnik.

(Weber-Savinšek.)

Beda je trda gospodinja. — Vnovič je zagnala samotnega potnika na pot hudodelstva. Zaradi vloma, tatvine, telesne poškodbe, cestnega ropa so mu prisodili deset let.

Deset let! Deset večnosti!

Svet se v tem času ni spremenil — in Lovrenc tudi ne. Najbolj je v ječi pogrešal svojega edinega prijatelja — žganja. Ko se je po dolgih desetih letih zopet pojavil pod svobodnim solncem, se ga je oklenil z vso ljubeznijo.

Kaj zato, če je s tem pospešil svoj konec?

—-—-—-

V gasilnem domu vaškem zdaj leži
neznanega prosjaka zmrzlo truplo ...

—-—-—-

Kdo dvigne roko, kamen zavihti.
Kdo za sodnika se proglaša?
On bil je, kar si ti; in je, kar boš še ti.
Mi vsi smo zli, zlohotna nrav je naša!
Nesite tiho ga, spustite ga v zemljo
narahlo; duši miiosti prosite?
Vsaj eno usmiljeno solzo
za romarja na temnih potih potočite!

(Weber-Savinšek.)

Eden prvih, pomlad oznanjajočih dni. — Lovrenc je zopet na svojem večnem potovanju. Kaj res ne bo konca?

Kako dolga in težka je pot! Kam prav za prav gre? O, saj je brez cilja!

V daljavi se kažejo vaške strehe. Toda tako slab je, tako onemogel. In sence se hitro in vidno daljšajo; bliža se večer in za njim mrzla noč. Zmrznil bo, če ne pride pred večerom do vasi. A kaj je to: moči mu vidno pešajo. O, malo še, samo malo še!

Opotekel se je z zadnjimi močmi dalje, trudnih drsajočih korakov se pomika dalje. Vse je danes tako težko: glava kakor iz svinca, noge kakor dva stota.

Le malo še!

Ob potu je prva vaška koča. V zvoniku je zazvonilo, ko se je truden popotnik privlekel do konca hiše.

Truden sem, počivat grem,
očke kar takoj zaprem.
Oče, Tvoje naj oko
bdi nad mojo posteljo.

Če sem danes česa kriv,
Bog mi bodi milostljiv!
Milost božja Rešnja Kri
zbriše naj vse grehe mi!

(L. Hensel-Savinšek.)

Droben otroški glasek je molil to ljubko večerno molitev. Onemogli berač pod kapom je požiral te besede. O tako znane se mu zde! Iz prve mladosti ... Dolgo je že tega ... Mati jih ga je učila ... O, mati!

Vse se je zavrtelo okoli njega in padlo v gosto meglo; glava mu je omahnila na cesto.

Dolgo je moral tako ležati, ko je odprl oči. S slabotnim pogledom je ugotovil: noč je; ob cesti in ob hiši leži; ganiti se ne more, niti klicati, ne govoriti.---

Misli so se mu vnovič zbegale. — Strah onemoglosti in samote ga je mučil, stiskal za grlo.

S težavo je premaknil roke, da jih sklene, kakor k molitvi. A ničesar se ne spomni, kar naj bi molil. Truden, tako neskončno truden je ...

O, seveda! Molitev njegovih detinskih let, ta bo prava:

Truden sem, počivat grem,
očke kar takoj zaprem.
Oče, Tvoje naj oko
bdi nad mojo posteljo.

Ah, kako trdo in zapuščeno smrtno posteljo ima ... Zapuščeno, kakor je bil zapuščen sam vse življenje!---

Ali — mar kaj boljšega zasluži?

O, kako je sovražil ljudi! Koliko hudega je storil v življenju! — Hitro še drugi del one nekdanje otroške molitvice!

Če sem danes česa kriv, Bog mi bodi milostljiv! Milost božja, Rešnja Kri zbriše naj vse grehe mi!

Dve debeli solzi sta spolzeli po, z mrtvaškim potom oblitem licu.--

Ali ga Bog sliši v njegovi smrtni stiski? In dobri Jezus, ki je iskal zapuščenih in izgubljenih?---

»Mati,« je zašepetal umirajoči...

»Magdaleni je odpustil ... Razbojniku je obljubil in dal sveti raj ... Tudi tvoje grehe ... o, njegovo usmiljenje je večno ...« je šepetal znan glas.

»Mati, mati---to — si — ti!« je mrmral.

Mehka roka mu je šla preko čela in ljub glas mu je zašepetal na uho — dolgo ga ni slišal —: »Pojdi, Lovrenc, z nami! Gremo k Bogu!«

»Lena, ti?« so izpregovorile posinele ustne.

»Milost — božja — Rešnja — Kri---«

To so bile zadnje besede, ki jih je Lovrenc izpregovoril na tem svetu ...

Stresljaj — boleč vzdih — potem se je spotegnilo telo — in mirno obstalo ...

Tudi v tej zgodnjepomladni noči je pala slanca in pokrila zmrzlo truplo Lovrenca Kneza.

—-—-—-

Drugo jutro so zazvonili vsi zvonovi; umrl je bogati vaški župan. — Prav tedaj so nesli Lovrenca v mrtvašnico. O, usmiljeni zvonovi! Iz vaših drhtečih glasov slišim, da zvonite tudi ubogemu beraču, ki je umrl v obcestnem jarku.