Je-li žena, če ni mati?
| Je-li žena, če ni mati? Zofka Kveder |
| |||||||||||||
Zbudila se je. Skozi težke zastore silil je dan v spalnico. Dolgi svitli trakovi so se stezali po sobi, ostro meječi se v polumraku, počasi zginjevali in se zopet prikazevali, kakor je ravno zunaj sijalo solnce. Zamirajoči glasovi mestnega hrupa so prodirali skozi zaprta okna in v sosednji sobi čuti je bilo lahke stopinje hišine.
Odprla je oči, naslonila glavo v dlan in zamišljeno gledala zavite okraske in arabeske na tapeti. Z očmi je sledila tem potezam, ki so se odvijale, zavijale, vzdigale, padale in se zgubljevale tam pod stropom. Zrla je tja v tiste temne nasičene barve in štela oddelke slikarij na stropu. Svitli žarki dneva pa so postajali intenzivneji in se odbijali v visokem ogledalu nad umivalnikom v brušenih stekleničkah na toalatni mizici in v svitli polituri postelj.
Vzdahila je, obrnila se in skušala zopet zaspati. A ni šlo. Dotaknila se je z roko velikega, umetno vezenega monograma na blazini in skrbno všitih vzorcev ob robu. Vsklonila se je in gledala delo.
Kako je bila vendar pridna poprej. Skoro vse monograme in vse vezenje si je naredila sama za svoje bališče. Potipala je tenko fino blago in čudila se, kako da li še tako novo izgleda.
– Že tri leta – je vzdihnila in preiskovala, ni li popustila kje kaka nitka, ni se li napravila kje kaka luknjica? Pa vse je bilo celo in trdno.
Koliko časa vendar trpi taka-le stvar – skoro dlje, nego človek.
Tri leta, moj Bog, kako se je izpremenila sama!
Na lica jej je legel otožen izraz in prsti so se nemirno igrali z dolgimi razpletenimi lasmi.
Tri leta! Pogledala je na postelj poleg svoje in skoro bojazljivo opazovala lepo možko glavo, ki je ležala mej blazinami.
– Kako je lep! – dejala si je nehoté in zrla v ono možato res lepo obličje.
Tri leta! Kako sta se ljubila tedaj! Moj Bog, kako jo je imel rad!
Gledala je nanj, kako so se mu jednamerno vzdigala prsa, kako so se mu dolge goste trepalnice v polukrogu dotikale lic. In spomnila se je vseh onih trenotkov mlade sreče, vse one prekipevajoče radosti mejsebojne ljubezni. Spominjala se je, kako sta se kakor zaročenca sprehajala po gozdu, kako sta kakor mlada zakonska nagajala drug druzemu, šalila se in smejala kakor dva otroka.
Da, prvo leto. Tedaj je bila pač srečna! – Ali ne, ne, že prvo leto so jele vstajati sence mej njima, temne prežeče prikazni, kakor madeži na čistem krilu; o že prvo leto je legala včasih njemu na čelo ona hipna nejevolja, hitro minljiva, a vendar tako žaleča, tako boleča.
Kako jo je včasih čudno pogledoval, tako vprašajoče; ona si dolgo ni mogla tolmačiti teh zagonetnih pogledov.
A potem je prišla na to. O in zabolelo in zaskelelo jo je v srcu kakor tisoč ran. Sama se je včasih vpraševala skrivaj, v svoji duši, a da bi tudi on ...
Zato je postajal tako hladen, zato ni bil več tako vesel! ...
In potem oni dolgi, dolgi tedni, ko je vedno govoril o otrocih, o krstih in vpira poglede tako očitajoče v njo! Kako so jej vrtali ti pogledi po srcu, se vjedali v mozeg, silili se v misli!!
Kaj, kaj je mogla ona za to?! Mar jej ni bilo že sami dovolj hudo?! Čemu jo je še on trpinčil?!
Kako nevsmiljeni znajo vendar biti možki, mislila je. Kako trgajo najbolj občutljive strani ženskega srca z neko pohotnostjo, kako vrtajo v meso, drezajo v živce!
Kaj je kriva, kaj?! ...
Nagnila se je nadenj in zrla mu v obličje. Tako rada bi bila poljubila ti pol odprti ustni. Ne, ne, znal bi se jeziti. Saj je postal tako čuden, tako strog in oster.
Solza jej je kanila iz očesa in zdrknila po njegovem licu. Vzbudil se je. – Ne spiš? – vprašal jo je, spel se in se obrnil proti njej. Na licu je začutil solzo; skoro nejevoljno jo je obrisal z dlanjo.
– Kaj pa ti je? – je vprašal mrzlo in vstajal iz postelje.
– Nič – je dejala ona skozi zobe ter se naslonila nazaj na blazino.
Gledala je, kako je nalival vodo v umivalnik, umival si obraz in život in česal si lase. Potem se je opravil. Kako temen obraz je napravil, ko ni mogel takoj zapeti gumbe pri trdo polikani srajci. Zdaj si je pripel ovratnik, zavezal kravato, oblekel telovnik in suknjo.
Tako hiter je.
– Ne vstaneš še?
– Ne. glava me boli. —
– Tako? Potem porečem spodaj, da ti zajtrk prineso v spalnico. –
– Prosim! – – Z Bogom, kmalu se pozdravi! – In odšel je. Kako dolgo se je poslavljal prej pri njej! Zdaj je še poljubil ni! »Z Bogom, kmalu se pozdravi!« ... Kako vendar more biti tako mrzel!
Pozdravi naj se! ... Saj jej ni nič! ... Ne, ne, bolna je, o zelo, zelo bolna!
Potisnila je glavo v blazino in ihtela, da so bila mokra vsa ona umetno všita peresa in cvetlice. Tedaj pač ni mislila, ko jih je vezla mej srečnim smehom, da jih bo kedaj močila se solzami.
Hišina jej je prinesla kavo; ni se je dotaknila. Rekla je, naj odpre okna in odstrani zastore.
Oči so jo zaskelele, ko je svitloba migljala v sobi. Odposlala je hišino, vstala in počasi oblačila se. Zamišljeno si je opletala lase in gledala svoj bledi obraz v ogledalu.
Kako je upala: ti krogi krog oči, te modrikaste poteze na sencih in tako bleda je! Samo ustni cveteti rudeče sredi obličja.
Prekladala je razne stvari okrog po mizah in komodah, vrtila jih v roki in ogledovala, kakor tla bi morala šele pomišljevati, zakaj so in kaj predočujejo? Šla je v salon in gledala slike v albumu, postajala pred stenskimi podobami in pritiskala polahko tipke na klavirju.
Tako ostri, neprijetni toni!
Obrnila se je in odšla doli v obednico. Po stopnicah je postajala zdaj pa zdaj in tako čudno se jej je zdelo šumenje kril po kamnu. Spodaj je obstala in tipala široka dolga peresa palme, ki je stala poleg stopnic. Kako rujavkasti so ti listi na konceh!
Leno se je vlekla v obednico in duhala na šopu vrtnic, ki je stal v vazi sredi mize. Vzela je lepo, svežo, pol-vzcvelo tea-rožo in vtaknila si jo za pas bele domače obleke z veliki mi gubami in širokimi rokavi. Šla je h kredenci in bobnala s prsti ob belo marmornato ploščo.
Tako gladka in mrzla!
Parkrat je pogladila z roko čez njo, potem pa je sela v veliki amerikanski gugalnik v kotu. Lehno se je gugala sem in tja, pa škripanje stola jo je vznemirjalo; vstala je in popravljala draperije pri vratih.
Kako čudno oster vid je imela danes. Tam v kotu nad pečjo je visela pajčevina. Te hišine, da ničesar ne store! In tam onale rozeta je bila vsa siva prahu. Šla je k njej in s prsti risala črte v prah.
Tako vroče je.
Odprla je okno, a se vščipnila o odpiranju. Višnjeva proga se je poznala na beli koži.
Sela je na mal foteljček, podprla glavo z roko in gledala venkaj na dvorišče.
Iz oken sosednje hiše je bilo čuti otroški jok.
Ta jok! Kako bi bila srečna, ako bi tu vpil kak paglavček!
Sedela je in zdelo se jej je, kakor da čuje zibel.
Drom, rom, tirom, rom ...
Ta zibel, ta zibel! – Pa ne, ne, hišina je hodila zgoraj po sobi.
Oh in zdaj ta smeh!
Polno otrok je privrelo na dvorišče.
Toliko, toliko jih je!
Ti z belkastimi lasmi in modrimi očmi so malega uradnika gori iz tretjega nadstropja.
Koliko jih je! ... Dva, štirje, šest ...
In ona nima ni enega!
Aha tisti-le tamkaj v kotu so hišnikovi. Kako so živi in zdravi! ...
Pet jih je ... pet ...
Kako se igrajo, kako brskajo po pesku, kako vriskajo ...
Ah, zdaj je hišnikova žena pritekla venkaj. Kako se jezi nad otroci, kako tepe onega malega, ki je sedel tam v kotu v blatu!
– Oh, da moram imeti ta križ to pokoro nesrečno! Ti otroci, ob pamet me spravijo in ob zdravje! –
Kako je kričala nad otročiči in podila jih z dvorišča.
– Vse mi zamažete in raztrgate! Oh, jaz reva, da se moram pokoriti s temi paglavci. –
Pokoriti?
O kako bi ona tu-le pri oknu stegnila roko po takem malem bitji, kako bi je negovala in tešila in ljubila!
Pokrila si je obraz z rokami in jokala in ihtela dolgo, dolgo ...
Opoludne na kosilu sta tiho sedela pri mizi. Prej še je on toliko vedel pripovedovati; zdaj je bil pa tako čemeren, tako redkokrat je bil dobre volje.
Molče sta sedela pri mizi.
Ta dolga prazna miza.
Koliko bi jih imelo še prostora okolo nje.
Vilice in noži so rožljali ob krožniku, hišina je prinesla že pečenko na mizo, a še vedno sta molčala.
Še-le pri desertu je začel on:
– Skoro bi bil pozabil! ... Kumovec mi piše ... fanta je dobil ... že tretjega ...! Čakaj, saj menda nisem pozabil prinesti karte s seboj! –
O pozabil!? Vedela je, da se laže ... laže ...! Vedela je, da je ves čas mislil na tistega fanta ... na tretjega!
– Tretji že ? –
– I kako pa, takrat seje oženil, kakor jaz; saj bo štiri leta v jeseni! –
Zdaj zopet ta pogled, ta strogi, očitajoči pogled! ...
– Tako? –
– Seveda ! Čestitati bo treba Kumovcu. Kaj misliš, že tretji in sami fantje! –
– Da, čestitati moraš! –
– Sam jaz? Obadva. Saj si menda poznala njo, poprej še? –
– Sem. –
– Fina ženka, kaj ne? –
In zopet je bilo tiho. Ona mu ni odgovorila na zadnje vprašanje.
O ta hudobni pogled! In ta naglas »fina ženka«.
Seveda ona ... kaj bo ona! Mari more biti cela žena, če ni mati?
Odložila je vilice.
– Kaj ne ješ več? –
– Ne. –
Moj Bog, kako naj je ... kako!
Tako jo je bolela glava, vsaka misel jej je prizadevala bolečine, vsaki ton jej je del težko kakor bi jej kdo tolkel ob senci.
Po kosilu sta navadno sedela v obednici kako poldrugo uro in čitala časnike.
Njej so črke kar plesale pred očmi.
Oh in te novine.
V vsakem časopisu je stalo: »krščeni«, »nasledniki«, »dediči« ...
Vzela je slovenske novine v roko, pa tudi tu je bila dolga vest o rojstvu mladega nadvoj vode.
In potem je vendar, vendar prišel čas, da je on moral oditi.
Poljubil jo je dvakrat, česar že dolgo ni storil, a mej vrati se je vendar še obrnil in zaklical jej nazaj:
– Da ne pozabiš na čestitko! –
Ah že zopet ... zopet ...!
Šla je gori v salon in legla na otomano. Poskušala je nekoliko zaspati. Da vedno in vedno jej je kljuvalo v glavi.
Drom rom, drom rom ... kakor bi imela zibel v glavi.
Tiščala je oči vkup, a videla je, kako ona Kumovka povija »tretjega«, kako oče ogleduje mladega sina, kako ona »dva« otroško vprašujeta za »blatca«.
Moj Bog, te misli, te misli ...
Glej, kako telesce, glej, kako majhni roki!
Ti fini prstki, ti nohtiči tenki in prozorni, kakor list rože. In ta lasek, kako je močan.
Ej, kako se napenjajo mala pljučica, kako brcati nožici!
Spančkaj, spančkaj srčece! Spančkaj!
Aja tutaja ... aja tutaja ...
Šepetaje je pela sprva, a vedno bolj in bolj jej je rasel glas.
Začudena je hišina pritekla k njej, a ona je dalje pela in šepetala.
– Le spančkaj le, o le poglej, da te imam tudi! In tako lep si in okrogel! –
– Meša se jej meša – šepatala sta si hišina in kuharica, a niste se upali poslati ponj v pisarno.
In ko je zvečer prišel, je ona še vedno sedela na otomani in pela v jednomer:
Aja tutaja ... aja tutaja ...
Vstrašil se je, objel jo in prosil, naj se vendar umiri; ona pa se je zmešano nasmihala in govorila pred-se.
– O saj sem še mlada, pa sem že mamica! Le glej ga, kako spančka. Aja ... aja ...
Zastokal je in se spustil na tla pred njo. Oklepal jej je kolena in pritiskal obraz v njena krila. V srcu pa mu je očitala vest: »Ti si kriv, ti si kriv!« ... Zajokal se je, ona pa mu je gladila lase in šepetala v uho:
– Ne jokaj se, zbudil bi se, tako na lahko spi! ...
⦁ ⦁ ⦁
Zadnjič sem bila na Studencu. Lepa mlada gospa je sedela v vrtni lopici, majala z glavo in pevala v jedno mer: Aja tutaja, aja tutaja, zraven pa gugala z rokama kakor bi zibala otroka.
Mlad gospod je stal pred njo in otožno vzdihal, ko se mu je ona raztreseno in topo nasmihala.
Vprašala sem mimoidočo usmiijenko, kaj je gospej.
– Znorela je, ker ni imela otrok – odgovorila mi je.
– Je-li upanja, da ozdravi?
– Ne, zdravniki pravijo, da ne.