Ježistan

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ježistan
Miška spi
Svetlana Makarovič
Spisano: Uredila Eva Šebjanič
Viri: Makarovič, Svetlana (1972). Miška spi. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Ježistan je majhen kraj ob morju. Tja je prišla to poletje ježeva družina, to so bili oče jež, mama ježinja in dva sinčka: starejši in mlajši. Starejši je bil zelo zelo radoveden ježek, ki je zelo rad spraševal posebno po stvareh, ki jih je že poznal, mlajši pa je bil drobceno cepetalo z velikimi očmi. Zjutraj je mama ježinja postavila na mizo zajtrk. Polenta je zapeljivo dišala in tudi mleko ni bilo kar tako. Najmanjši ježek je obupano pogledal mamo in zajavkal:
– Tega že ne bom jedel! Pa ni bil razvajen, niti malo ne. To vem, ker mi je to povedala njegova mama. Mama ježinja se je zelo bala, da bo sinček cepetalo pri polni skledi umrl od lakote in se je kar naježila od strahu. Lepo je prosila sinčka cepetalo, naj vendar kaj poje. Sinček cepetalo pa ni in ni hotel jesti. Zdaj se je mama ježinja razjezila. Ker pa je imela sinčka cepetalo najrajši na svetu, je svojo jezo stresla nad starejšim sinom vohljačkom in mu je vrgla kuhinjsko cunjo v glavo.
– Pomij posodo, je zavpila. Same skrbi so z vami. Sinček vohljaček je tekel k morju in pomil posodo. Mama ježinja se je se bolj naježila in revsknila na svojega moža, ježa blagega srca:
– Uh, pa takle mož!
Mož jež je bil miroljuben in se je umaknil daleč stran Ježinja je sedla in vsa naježena razmišljala. Imela je slab dan, zdelo se ji je, da so se vsi zarotili proti njej. Medtem so se ostali trije ježi kopali v morju in se imeli kar prelepo. Mama ježinja je skuhala kosilo in zavpila:
– Koooosiiiiiloooooo!
Morje pa je tako šumelo, da je niso slišali. Še in še je vpila, bodice so ji stale čisto pokonci od jeze. Nazadnje so prišli domov in vprašali, ali je že kosilo. To je ježinjo do kraja razjarilo, vpila je in razsajala. Pri ježih je to namreč nekaj običajnega. Mala ježka vohljaček in cepetalo sta jo prestrašeno gledala, mož jež pa je molčal in v očeh se mu je nekaj bliskalo. Mama ježinja se je jezila in jezila dan za dnem in nikoli ji ni bilo nič prav. Samo pozno zvečer, ko sta ježka zaspala, se je umirila, črne oči so ji toplo sijale. Prijela je moža ježa za roko in sta se šla kopat v mesečino. Tako je minilo veliko dni, ježinja pa se je vsak dan jezila in razsajala. Nekoč pa je pripihal močan veter in se uprl v leseno tablo, kjer je pisalo »Ježistan«. Pihal je in pihal, dokler ni odpihnil kljukice s črke »z«, nato pa oddivjal naprej, da bi videl, kako živijo drugod. Ježeva družina je osuplo strmela na leseno tablo, kjer je zdaj pisalo: »Jezistan«. Saj bi vam pripovedovala še naprej, pa se ne splača.