Jež in lisica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kako je v Korotani Jež in lisica
(Pesmi)
Fran Levstik
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


<poem> Z belim snegom vse je krito, kamor sezajo oči; vije burja silovito, a lisica v jazbi spi.

Jež do jazbe pritrepeče, v mrzlo trnije zavit; vse tenak z zobmi klepeče: rad bi zlezel se toplit.

In lisice prosi milo, da odpre mu svoj brlog; a ker ni je k vratom bilo, joče kakor mlad otrok.

"Nikdar bi ne bil napoti, ves pohleven rad žedel pod klopjo v najzadnjem koti, v slast bi same ščurke jel."

"Bodi si," lisica reče, "a miroven bodi, veš!" Prime ključ, odpirat teče; v kočo zdaj prileze jež.

Meju čevlje popetane v klobko se za peč je zvil; tam poniglavec ne gane, kakor da bi mrtev bil.

Tretji dan, četrti mine, preden zopet je gorak. Črevlje zdaj na stran odrine, stegnjen se oddahne vznak.

Domačica ga udari, on se jej zagrohota: "Molči, babji kožuh stari, zdaj sem tukaj jaz doma!"

Z bodlji vanjo zasadi se, dreza spredaj jo in zad; ona brani mu z zobmi se —— poženeta se do vrat.

Jež se ključa naglo prime, rest, čvrsto ga zavrti, a lisico sredi zime izpod strehe prepodi.

Zveženj je sirota vzela, dala si ga na glavo ter za palico prijela, šla v deveto deželo!