Jaz in Janez in Evfronija

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Jaz in Janez in Evfronija
Cvetko Golar
Izdano: Slovenski narod, 18. marec 1908
Viri: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-K6DOH1PT
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Bili so trudni časi zgodnje pomladi, ko piše jug, sit morja, svoje neubrane melodije, razbija in trga žlebove, vihra s kostanji, pleše in tuli. Vreme je nestanovitno in bolno, vsa natura dela name vtisk kot žena na porodni postelji. Nemirna je in plaha, pričakuje in se boji, predno odpre svoje naročje in obsuje zemljo z mladostjo in cvetjem. Topel, vlažen je zrak, in nebo je težko, solnce se skriva kot sramežljivi oče.

Ob takem vremenu je meni težko. Nestrpen sem in nekam bi poletel in nekomu razkril svoje srce, in rad bi se žrtvoval. Najrajši ljubici, tudi prijatelju bi se žrtvoval. Jaz sem namreč jako blag človek — in tu je moj dokaz:

Moj drug Janez Žalost se je zaljubil in jaz sem ga spremljal na njegovih promenadah, kadar se je hodil divit svoji izvoljenki, visoki in plavolasi Evfroniji. Da ne zamolčim ničesar, se razodenem, da niti jaz nisem nedostopen ljubezenskim sladkostim in bolečinam, ali jaz sem vedno skrival globoko v srcu svoje sladke tajnosti, in to mi je od nekdaj prav hodilo.

Jaz in moj prijatelj Janez Žalost sva sedela torej sobotnega popoldneva v svoji samski izbici v tretjem nadstropju predmestne ljubljanske hiše. Jaz sem bil čemeren in zelo slabe volje. Pred tednom že sem zapil ves svoj denar, in sedaj sem že tretji dan ostajal junaško brez kosila, moj prijatelj pa, ki se je razumel bolj na gospodarstvo, se je vidno debelil poleg mene, in lica so mu cvetela v zdravem veselju kot rdeča rožica. Podpiral sem glavo in trdovratno strmel na prazen papir.

Janez Žalost se je sklonil k meni in me prijazno vščipnil v uho. To je storil vselej, kadar mi je hotel pokazati svojo dobrohotno naklonjenost.

»Ali bi kadil? Tu imam cigareto, meni ne prija, ako izvoliš.«

Bil sem tudi brez tobaka, zato sem stegnil roko in si nažgal cigareto. Prijatelj me je zopet vščipnil v uho. To je bilo znamenje že najbolj goreče ljubezni. Obrisal sem se pod nosom in si pogladil trebuh.

»No, ali si hud? Včeraj sem bil jezen, zato sem ti vrgel pipo skozi okno, ali danes, če ti je prav, greš lahko z menoj v oštarijo k Johanci. Za vino dam še zmerom, tudi žemljo lahko prigrizneš. Jaz sem že kosil, in saj veš, pri meni najdeš vedno dobro srce.« 

Vedel sem, kaj to pomeni. In sva šla. Spijeva prvi kozarec in drugega.

»Evfronijo bi rad videl nocoj, saj greš z menoj? Ne bo zastonj, večerjala bova skupaj! Živio!« Trčila sva in pila.

»Vino je dobro, le pij! Vidiš, to je že moj peti kozarec!« Prijatelj, Janez Žalost, je pridno točil.

»Tale Evfronija ni napačna. Njeni lasci in njene oči, ah, kako milo gledajo, kot ptička iz listja. Jaz jo imam tako rad, oh, tako rad! Če bi prišla k meni in rekla:

»Poklekni pred menoj!« In bi mi stopila za vrat, ah, kako bi me to požgačkalo okolo srca! Kar takole bi zagomazelo in kar strepetal bi, ves bi legel pred njo v blato!« Janez Žalost je gledal tako ganljivo in že so mu sijale solzice v vodenih očeh. Jaz se nisem nič smejal in sem pil na zdravje lepe Evfronije in na blagotvorno ljubezen Janeza Žalosta. Potem sem si naročil pečenke in kruha, nato pa natočil obema zvrhano čašo. Spila sva in se objela. In sedaj si je začel Janez Žalost brisati solze.

To svoje opravilo sva nadaljevala do trde noči, in šele ko je moj prijatelj začel jokati in tuliti kot volk, sva se odpravila.

Tam stoji v mestu visoka in ponosna hiša, ki ima napis: Artes musicae. Tam je bilo treba počakati in postati toliko časa, da se napoje in nasvira lepa Evfronija, in potem je veljalo, da jo midva natanko osem korakov za njo spremiva proti domu. Čakava in čakava.

»Uj — uj — uj, če bi Evfronija vedela, kako jo ljubim! Uj — uj — uj! Jaz bi razrezal svoje srce in ga ji ponudil. »Na,« bi rekel, »na, vzemi in si nasiti svojo neusmiljenost! O, Evfronija, zakaj me ne ljubiš, kot jaz tebe! Ročice in nožice, vse bi ti poljubil, ti sladka, ti tajna moja, moja ... mučica ...«

»Mačka,« sem opomnil in se zasmejal. Ali o joj! Kako je zrasel Janez Žalost, kako me je sunil v rebra!

»Ti, Janez Žalostica, ne jezi se! Saj veš, da se imava rada! Stopil bom na drugo stran te krute hiše, ki tako ljubosumno skriva tvojo Evfronijo. Morda odhaja nocoj pri drugih vratih in lahko nama uide.«

Bil je zadovoljen z mojim predlogom in jaz sem se postavil na stražo na drugem koncu.

In čakam. Zares, dobro sem jo bil pogodil! Še ne stojim dolgo, že začeblja na vratih tropa belih, nežnih gospic. Smejale so se in se poslavljale in se ozirale name, stoječega pod svetilko. Četa milostljivic se odtrga in krene proti drugemu koncu mesta, a gospodična Evfronija se nagne naravnost proti meni. Jaz sem bil razgret od vina in ljubezni, bil sem srčen in sem hotel poskusiti svojo srečo.

»Klanjam se, gospodična, vaši sladki lepoti!« Spregovorim tako mehko in ljubeznjivo kot je vstanu le kak trubadur iz poklica. Ali Evfronija ne odgovori. Samo ostrmi, potem se zasmeje, nato skloni glavico in odhiti. Odhiti, in jaz, zaljubljeni trubadur, za njo.

»Gospodična Evfronija, vi izgubite svojo knjigo, pazite!«

In gospodična zopet ostrmi, obstoji in se ogleda. Nasmeje se in odhiti.

»Ali gospodična, počakajte! Vi ste vendar izgubili »Lohengrina!«

Nehote in nevede — mislim — je Evfronija obstala in v zadregi gledala naokoli.

»Kakšnega »Lohengrina.«

»Gospodična, ne »Lohengrina«, ampah Lohengrinovega labuda!«

Oj, kako srebrno se je zasmejala plavolaska in plavoočka! Vedel sem, da je vsaj pol bitke že dobljene. Planil sem k njej in se ji poklonil. Lepo sem jo poprosil, ako smem biti nocoj njen vitez, ako ji smem nesti partiture. Smejala se je in ni mogla odgovoriti, podala mi je note z eno roko, z drugo me pa povabila na svojo levico.

In tako sva se šetala polagoma, ali zelo polagoma proti domu. Šla sva skozi drevored in jaz sem ji govoril o ljubezni in o gorečih srcih, o plapolajočih vzdihih in kipečih poljubih, o belih galebih, ki hrepene in koprne po snežnih in čistih utvah. Evfronija se je nehala smejati in me je gledala vdano in ljubeznivo. Morda sem se motil, ali vseeno: Objel sem jo in prižel na srce. Strastno in divje in koprneče.

Objel sem jo in poljubil in poljubljal na ustnice, na oči, na lase, na tilnik ... Ležala je v mojem naročju in izpod zatisnjenih trepalnic se je zasvetila biserna solza ...

Vračala sva se, tiha in plaha. Spremil sem jo do njenega doma. In tam ... ali me motijo oči?

Tam je stal na vratih moj prijatelj Janez Žalost in se nagibal in vroče poljubljal medeno kljuko in zarjavelo ključavnico hrastovih vrat, ki so vodila k Evfronijinemu stanovanju. Jokal je in močil s solzami hladni prag.

Evfronija je to videla in se zasmejala, jaz sem se zakrohotal, in bilo je veselje, da je donela vsa ulica.

Tovariša sem potolažil in peljal na vino. Napila sva se in si ozdravila in pozabila svoje sladkosti in bolečine.