Jaslice

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Jaslice
Zdravko Duša
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


OSEBE:
Milka
Vesna
Vida
Joži
Majda
Ani
Mojster
Učenec
Miličnik
Glas iz
zvočnika
Babe
v zboru

Pisarna. Ženske sedijo vsaka za svojo pisalno mizo in s premori tolčejo po pisalnih strojih. Med mizami so predelki – nekakšna
vrata iz železnih letev, da spominjajo na kletke ali na bolniške postelje. Med igro se ženske tudi sprehajajo, zbirajo se v
gruče, pijejo kavo in se šminkajo (pravzaprav se demaskirajo, tako da so proti koncu igre njihovi spočetka urejeni obrazi vedno
bolj goli in obupni). Kmalu po začetku začne izpod stropa cureti voda – kakor takrat, ko v vrhnjem nadstropju poči cev
centralne kurjave. Ženske so proti vodi tako rekoč nemočne, prinašajo samo bele plastične koške, v katere navadno mečejo
smeti ter odnašajo vodo v kopalno kad ob robu prizorišča. Skratka: majčkeno perverzen ambient, ki nekoliko diši po bolnišnici.

Majda: Je že rodila?
Ani: Ni še.
Joži: Kaj pa čaka?
Majda: Da pride sveti duh in jo odreši!
Joži: Zanosiš že menda od tega tiča,
rodiš pa malo teže …
Ani: Ti že veš,
ko nimaš nič otrok, pa si že stara.


1. PRIZOR

Dva moška, zavita v srednjeveški, do tal segajoči ogrinjali, s kapucama na glavi, stopita na prizorišče. Pisarna utone v temo, le
zadnja stena je osvetljena, tako da se temni silhueti moških odražata na ozadju; glasba: Hindemith – Minimax.

Mojster: Na samem vrhu svojega življenja,
pri tridesetih, sem zašel
- na poti skozi majhno mesto …
Učenec: … v gostilno?
Mojster: Ne. V pisarno.
Med ljudstvo, ki sedi po osem ur
za mizami in kleplje drobne črke
na majhne lističe.
Ob najbolj plodni uri dneva
ob enajstih!
sedi za mizo in preklada listke.
Učenec: O, pridne čebele! Ljudje!
To moram videti, mojster!
Mojster: Golič negodni, ne prenagli se!
Ne branim ti, vendar moj svèt poslušaj:
ne ustavljaj se, z nikomer ne govori,
da ne ostaneš tam! Nevidnost ni problem:
ne daj se slišati, pa te nihče ne vidi.
In glej, da ne zaideš! Kar lepo po vrsti
iz delokroga v delokrog. Marele ne pozabi!
Učenec: Čemu mi bo?
Mojster: Zato, da ne boš moker! To je strah?
Učenec: Prav nič.
Mojster: Mojbog, si še otročji!
Ne veš, kam se podajaš. Pazi se!

Moška izgineta, v pisarni se spet prižge luč.


2. PRIZOR

Ženske se ukvarjajo s priljubljenim opravilom vseh uradnikov: leno in zabito listajo po časopisu.

Ani: Že spet nič.
Majda: Zmišljujejo si, kaj pa!
Ani: In vlečejo denar. Madona sveta,
vsako jutro pet dinarjev in poglej:
zdaj še francoski predlog dokumenta
(več o tem na sedmi strani).
Madona, kakšen cajtung! odstop rešitev?
začasno manj težav, najnižja vrednost
(več o tem na sedmi strani)
u Kotru otkriće spomen-majke
od našega dopisnika iz Bonna
(več o tem na sedmi strani)
Vesna: Na sedmi strani so osmrtnice!
Majda: Seveda.
Vesna: Čudno.
Majda: Ne.
Ani: Sporočamo vsem, da je dotrpela …
Milka: Ne beri tega!
Ani: Te je strah?
Milka: Bojim se, da prosojna roka raka
mi boža maternico…
Ani: Ti noriš!
Milka: Ne, to je tak občutek.
Z občutkom, da mam bulo, se zbudim,
z občutkom, da mam bulo, grem po cesti,
z občutkom, da mam bulo,
fukam. Tu notri, v maternici, desno,
me tišči
kot zrna pšena, kot fižol,
kot pest že včasih.
Razjeda me, kot da bi bil otrok …
Majda: Zakaj ne greš k zdravniku?
Milka: Ker mam bulo.
Majda: Kako veš, da jo maš?
Milka: Saj še ne vem.
Majda: Pejt k dohtarju!
Milka: Ne grem!
Majda: Zakaj?
Milka: Ker jo morda res mam.
Ani: (še kar naprej sporoča novice iz časopisa):
V samskem domu so se že spet klali!
Joži: Bosanci?
Ani: Kaj pa! Kdo pa drug!
Joži: Če se kje koljejo, je brez skrbi kak Salih
ali Muhárem ali Suljo. Ti povem:
Bosanci bodo uničili državo!
In Turki in Albanci in ta klump!
Do včeraj je še letal za ovcámi
in cel dan frulil noter v piščal,
v Slovenijo, v Nemčijo po kruh!
On gre na vlak in ga prav nič ne briga,
kje bo imel službo, kje bo stanoval
… kak človek je, če se lahko potika
kar tja v tri dni?
Ani: Pa umazani so vsi!
Joži: Seveda so! In spijo po barakah!
Potem pa uši po šolah in po vrtcih!
Kdo jih je k nam znesel, misliš, kdo?
Brez reda so in takega ne ujameš,
ker misli, da lahko počne, kar če.


3. PRIZOR

Joži: Je že rodila?
Milka: Ni še.
Majda: Čudno je.
Popadke bi vsaj morala imeti!
Ani: Nima jih.
Kod da ni nič, so pravili, da hodi
po mestu, v trgovino, na kofe,
čeprav je že rok, že daleč, daleč …
Milka: … da bi že zdavnaj morala ležati.
Joži: Lahko ji najbrž ni.
Majda: Kaj misli pravzaprav otrok neumni?
Vesna: Naj se rodi in naj se že pokaže,
Ani: da bomo vedele, da je! Ne pa takole,
čepeti v maternici celo večnost
potuhnjeno, brezsramno, izzivalno
- kot da je mati školjka, ki skoz tanko režo
spusti le vase, kar ji je potrebno,
iz nje pa je mogoče le na silo
posrkati vsebino, ki bila bi
za vedno rada notri, v materi, v oklepu.
… Kdo bo to plačal? Jaz že ne!
Jaz hočem videti otroka!
Mogoče smo prevarane! Morda je nor,
je hrom, je slep, mu manjka roka, noga
in ga zdaj skrivajo in nočejo priznati,
da je že živ, da se je že rodil,
da je že zunaj, da je invalid;
ali pa jih je sram, da je še majhen
in rožnat in vijoličast, nagravžen.
Glas iz - vem dobro, kakšni so, sem tri rodila!
Zvočnika: Dekleta, dobro jutro, dober dan
in lahko noč obenem. Jaz sem zadržan
po službenih opravkih. Bodite pridne
in delajte tako, kot se spodobi.
Ostalo jutri. Vsem prav lep pozdrav.
Vesna: Takole. Dvajset preč je. Tu so flaše,
piškoti, kikiriki, vodka, džin
in tonik, donat, deit, kar komu paše.
Ani: Čemu pa to?
Vesna: V soboto se možim
in grem drugam. Zaključite za danes.
Zdaj bo dekliščina.
Milka: Poglej jo no!
Ti tičica pokrita! Noben niti: mu
- zdaj pa: v soboto! Vesna, Vesna!

Iz cevi pod stropom začne precej močno dreti voda, kakor če počijo cevi centralne. Ženske malo čudno pogledajo, potem pričnejo
prinašati bele plastične koške, jih podstavljajo pod curke in zlivajo vodo v kad ob strani odra.

Majda: Tako na hitrem! A si zanosila?
Vesna: Ne, nisem.
Vida: Joži, tudi ti!
Joži: Kaj je?
Vida: Le nehaj delat!
Dekliščina je, Vesna se moži.
Joži: Katera Vesna?
Vida: Tista z obračuna.
Joži: A tista? A se poroči? Kdaj pa?
Vida: V soboto, pravi.
Joži: O madona,
a res?
Vesna: Res, Joži, res!
Joži: O, saj si tu. Še videla te nisem.
Res nisem za drugam kot za v penzjon,
ko sem tako brljáva. Vso srečo, no!
Vesna: Si bomo že voščili po poroki,
zdaj pejte pit!
Milka: Pa prstani, obleka?
Vesna: Vse sva kupila, morda še preveč.
Ne veš, kako postane človek sit
vseh teh nakupov.
Vida: Morda je res naporno,
po svoje je pa vendarle lepo.
Milka: Na zdravje, ženske!
Vida: Na zdravje Vesni! Živjo!
Ostale: Živjo! Živjo!
Majda: Že dolgo hodiš z njim?
Vesna: Ja … več kot leto,
poznala pa sva se že prej.
Milka: Si zanosila?
Majda: Ni – če ji je verjeti na besedo.
Vesna: Nič ne dé,
če ne verjameš, pa ni treba, kakor češ.
Majda: Ne bodi užaljena! To pravim kar tako.
Sicer me pa ne briga. Tvoja stvar.
Vesna: Poglej jo! Ani, kod pa hodiš?
Ani: Na seji sem bila. Se res možiš?
Vesna: Bo že držalo.
Ani: Kako – si zanosila?
Vesna: Nikar še ti!
Ani: Potem nas zapustiš?
Vesna: Namen imava tak. Dopust še izkoristim,
potem vzamem knjižico in grem drugam.
Joži: Bo ena manj.
Vida: Ne boj se, pride druga.
Milka: Katera?
Vida: Pustimo te stvari.
Ani: Tako je! Pijmo!
Smo babe ali ne? Na zdravje, Vesna,
Glas iz na srečen zakon in na tvoj odhod!
zvočnika: Dekleta, dobro jutro, dober dan
in lahko noč obenem. Jaz sem zadržan
po službenih opravkih. Bodite pridne
in delajte tako, kot se spodobi.
Ostalo jutri. Vsem prav lep pozdrav.
Milka: Kako je smešna stvar!
Ani: Katera stvar?
Milka: Vse tole … zakon! Človek pride in se poroči.
Joži: To misliš ti. V resnici sploh ni smešno.
Vesna: Ali pa vendarle. Morda ima Milka prav.
Takrat, ko si pred tem, se zdiš sam sebi
neskončno trapast.
Joži: Čemu pa greš v to?
Vesna: Če bi jaz vedela! Ne vem …
ne, ni res, lažem! Zdi se mi, da vem,
ampak je trapasto in se neumno sliši.
Vam bom povedala: ker mojim ni bil všeč.
Ne vem zakaj, saj jim ni nič naredil,
bil je uglajen, lepo jih je pozdravljal
in vedno vljudno vprašal, če smem z njim,
ko me je peljal plesat. Nekaj časa
so moji stari to normalno vzeli,
potem pa kar naenkrat: bumf! Kot bi odrezal,
se je začel pekel. Zaklepali so vrata,
lagali, da me ni doma, da nič ne vejo,
kam sem odšla in s kom. Kdor je poskusil,
že ve, kako je to, ostale pa tako ali tako
ne boste razumele, če še bolj razlagam.
Na kratko: nekega večera
je pozvonil pri vratih. Mama je odprla
in kot navadno rekla, da me ni. Jaz sem pisala
v svoji sobi, pa je slišal stroj. Da laže,
ji je naravnost rekel, in da naj me pokliče.
Takrat ga je nazjala mati s prascem,
s kurbirjem, s postopačem, kaj vem s čim.
Še enkrat je dejal, naj me pokliče,
potem je šel. Vso noč sem prejokala.
Naslednje jutro, ko sem šla od doma,
zagledam tam pred hišo črko E.
Veliko črko E, čez celo cesto,
z rdečo barvo, oljnato, ogromen E.
Bilo je čudno, a bila sem pozna,
mudilo se mi je na avtobus,
zato sem šla kar mimo. Ampak glej:
čez nekaj metrov: T. Rdeča črka,
kot prejšnji E. Madona sveta,
sem si potihem rekla, saj ni praznik,
saj grem v službo, saj ni nič zastav.
Črk je bilo še več. Čez celo mesto,
po Cankarjevi in čez glavni trg,
po Kosovi, potem po Bazoviški,
Prešernovi, vzdolž doma JLA
do naše hiše je nekdo ponoči
z rdečo oljnato napisal:
PA DA ME PREBIJU KO PSA, VOLIM TE!
Ne vem, kako so uspeli razvozlati,
saj je bil cel napis tak sklenjen krog.
Morda so šli na grad. Nihče ni zvedel,
za koga gre. Hiš je veliko,
deklet pa prav tako. Jaz pa popoldne
sploh nisem dvomila. In sem si rekla:
ta bo moj mož - natanko to. Naenkrat.
In je tako ostalo.
Ani: In je prav.
Nobena ne uide temu stanu.
Majda: To mora biti. Je že prav tako.
Ne moreš biti večno na prostosti.
Enkrat se zresniš.
Vesna: Jaz se že ne bom.
Majda se samo védečno nasmeje.


5. PRIZOR

Vida: Jebemti boga! Hči je zanosila!
Joži: In kaj zato? Še nima dosti let?
Vida: Po moje ne. Še nima petindvajset.
Joži: Kdaj jih pa bo?
Vida: Čez dober mesec.
Ani: Prav smešna si, da veš. Sedaj je najbolj plodna.
Sedaj je čas za to. Sedaj so leta.
Naj čaka še pet let? Takrat bo stara!
Vida: Ves čas sem mislila … da je nedolžna …
Smeh.
Ne smejte se!
Milka: Boš rekla, da ni smešno?
Pri petindvajsetih …!
Vida: Ne morem razumeti,
kako je z nekim tujcem …
Milka: S kom pa naj?
Vida: Moj mož bo besen. Ves čas jo je čuval,
vsak večer je šla ob osmih spat.
Kaj naj mu rečem? Saj me bo premlatil!
In njo povrh. In njega, če ga najde!
S pištolo ga bo ubil.
Milka: Je oficir?
Vida: Polkovnik v pokoju.
Milka: Sem si kar rekla,
da bo kaj takega. Povej mu po pravici,
kar bo, pa bo.
Vida: Ti tega ne razumeš.
Rodiš otroka in se mučiš z njim,
ves čas stojiš ob njem, ves čas se treseš,
vseh petindvajset let … in potlej tole:
nek fičfirič se vzame od nekod in jo …
… nategne.


6. PRIZOR

Babe pijejo. Od nekod se oglasi Avsenikova polka. Kmalu zatem se iz ozadja prikaže procesija: postave v ovčjih kožuhih in s
plinskimi maskami na glavi. Očitno gre za demonstracije, saj imajo prišleki v rokah transparente, vendar so napisi na njih v
nekakšnih skrivnostnih znakih, tako da ni mogoče razumeti, kaj hočejo. Postave z maskami poskakujejo po prostoru in ženske
razumejo to kot vabilo na veselico. Oprimejo se vsaka svojega in poskušajo zaplesati. Maskiranci čudno skačejo; to bi bil
lahko tudi ples, ženske pa se pričnejo nedvoumno igrati z dolgimi gumijastimi cevmi, ki visijo od plinskih mask.
Toda ples čudnih postav se vse bolj širi, to ni ples z ženskami, temveč ples uničenja, pribor prične leteti z miz,
pisalni stroji se prevračajo, stoli letijo okrog, ženske v nedoumevanju gledajo okrog sebe, potem sprevidijo, da so v
nevarnosti in se poskrijejo, kamor katera more. Maske še nekaj trenutkov razsajajo, nato izginejo s prizorišča in za njimi
ostane le pridušena polka. Ženske si še nekaj časa ne upajo ven.


7. PRIZOR

Majda: (počasi kakor kakšna luna, vzide z glavo izza miznega roba in se previdno ozira
naokoli):
Je že rodila?
Ani: Ne še.
Milka: Že še bo.
Joži: Si možu že povedala?
Vida: Še nisem.
Bojim se ga, ko je tako pregnan.
Joži: Enkrat boš morala.
Vida: Mogoče ne bo treba.
Otrok je majhen in še nebogljen.
Še ni otrok, je pravzaprav še zrno,
vsajeno v mehko maternično dno.
Če se zgodi, da ne bi vzklilo …
Ani: Nobenega razloga ni za to …
Vida: Bom že jaz poskrbela.
Spustila ji bom miško med nogé
in miška bo razgrizla drobno seme.
Potiho bom opravila, ponoči,
še vedela ne bo, kaj je bilo.
Čakala bo otroka vse do dneva,
ko se pokaže menstrualna kri,
potem bo malo jokála. To je normalno.
Babe - In končno pozabila, kot pozabi vse.
v zboru (napol šepetaje in s poudarki, prvo kitico obsojajoče in presenečeno, drugo pa
škodoželjno):
Spustila ji bo miško v pičko
u-hu-hu!
da bi ji požrla zrno
u-hu-hu!
Me pa bomo ujele mačko
u-hu-hu!
in še njo spustile v pičko
u-hu-hu!
Vida: In jaz bom rešena. In mož ne bo nič vedel.
In nič ne bo otrok. In miška sita.


INTERMEZZO

po zajtrku navadno grem v mesto
z občutkom krivde ker sem mati
žetone iščem pride avtobus
odpro se vrata zrinemo se noter
odstopijo mi sedež jaz se usedem
z občutkom krivde ker sem mati
potem izstopim grem v trgovino
z občutkom krivde ker sem mati
in čakam kruh in čakam pri mesarju
naberem zelenjavo vzamem mleko
in znova čakam vrsto pri blagajni
ko mi zložijo robo v belo vrečko
grem še na kavo in na cigareto
z občutkom krivde ker sem mati
slonim in gledam temnorjave deske
z občutkom krivde ker sem mati
dokler ni čik že kratek in ga ugasnem
vzamem s kljuke vrečko pa grem ven
na ulico in čakam spet na trolo
z občutkom krivde ker sem mati
z občutkom krivde ker sem mati
se spravim h kuhanju postrežem možu
ko ob pol tretji vrne se domov
pospravim kaj vmes poslušam radio
in kar naenkrat je večer in greva spat
in rečem lahko noč in se obrnem stran
z občutkom krivde ker sem mati

Majda: Otrok naj pride ven!
Ani: Magari s policijo!
Joži: Pokliči milico, naj pride sem!
Milka: Ne bo jih, ti povem.
Majda: Kako – ne bo!? Pokliči!
Če ti ne moreš, jih pokličem jaz.
Ani: Bom jaz. Moj mož, je tam v službi.
Halo! Je Francelj? Zdravo, Ani tukaj.
Veš, kaj te prosim: pošlji koga sem!
Ah, ne; težave z neko žensko:
po svoje neke vrste detomor.
Neodgovorna je. Roditi noče.
Ti že natančneje povem zvečer.
Ga boš poslal? Ja, dobro. Prvi vhod.
Številka štirinajst, nasproti Kopra.
Ja. Zdravo.
(odloži slušalko, ženskam):
Čez deset minut.
Vida: Prekleta voda!
Joži: Lije in kar lije.
Milka: Tako je, kot če je dopust
v kakšnem mestu na otoku Hvaru
in pride dež in se ne moreš kopat;
edino, kar lahko storiš, je to,
da hitro stečeš s plaže pod napušč,
z brisačo čez lase, in potlej gledaš,
kako stoje kot čaplje v sivem jutru
z brisačami in s torbami čez rame
pod tenkim robom streh, v temnih vratih
in gledajo skoz curke kakor ti
in kakor ti, nobeden nič ne more …
Vida: To sploh ni res! Na Hvaru ne dežuje …
Milka: Pa kje drugje. V Rovinju, na primér.
Jaz hočem reči to, da nič ne moreš,
tako kot tu. Naj jaz v takem delam?
Ko mi tako rekoč kapljá za vrat!
Majda: Grozljivo, res. Tako kot pred sto leti!
Ani: O, ne bom delala!
Joži: Jaz tudi ne!
Majda: Prav mučenice smo.
Ani: Morda je pa tu ključ!
Morda zaradi tega ne rodi,
da ji ni treba v službo! V sebi ga drži,
otroka ubogega, grdo ga izkorišča,
da lahko sama mirno lenuhari!
Vida: Morda imaš prav. Prasica je zadosti.
Vendar mi nekaj le ne gre v račun:
kako da mož ničesar ne ukrene?
Joži: Seveda, pa prav on! Ne veš, kako je z njim?
Vida: Ne vem.
Joži: Njen mož je begavček.
Vsak večer izgine.
Majda: Naj ga zaklene!
Joži: Zmeraj najde ključ.
So že poskusili. Zaprli so vsa vrata,
vsa okna zapahnili, skrili ključ,
pa zmeraj najde ven. Žival vzame,
ogrne plašč in že ga vzame noč.
Vesna: Izgine tudi pes?
Joži: Žival, sem rekla!
Ker pes je pes, žival je pa žival.
Nenadoma ju ni. So šli za njima,
pa so že vsakokrat zgubili sled.
Vesna: Jaz tega ne verjamem. Ta je bosa!
Saj mora vendar spati!
Joži: Spi čez dan.
Vida: Bi mu že dala jaz: čez dan. Čez dan se dela!
Čez dan se služi kruh, ponoči se pa spi.
Joži: Begávica je, pravijo, bolezen
in kdor zboli, mu ni več pomoči.
Samo še bólnica.
Ani: Pa noter naj ga dajo,
če imajo kaj zavesti. Jaz bi ga.
Milka: Kar skušaj iztrgati moškega begu!
Žival ga spelje in žival ga vrača.
Majda: Potem naj mu ubijejo žival!
Ani: Ni slaba misel!
Vida: To je lahko reči,
storiti je pa malo bolj težko!
Ani: Prav nič, boš videla. Naslednji teden
mu rečemo, naj se pri nas zglasi.
Kot da ga kličemo zaradi žene.
Ko pride sem, ga ena stisne v kot
in druga naj ga zgrabi za žival
in naj jo ubije. To bo en-dva-tri.
Boš videla, kako bo šel pohlevno,
in stavim, da potem ne bo več bežal.
Joži: Morda bo potlej vendarle rodila!
Majda: Zakaj ne bi pomogle tudi Viki?
Požrimó ji otroka, pa bo mir!
Joži: Kako pa govoriš! Živali žrejo!
Majda: Oprosti, prosim! To mi je ušlo.
Da ga pojejmo, sem hotela reči!
Vida: To bo težko.
Majda: Zakaj težko? Računaj:
v tej pisarni nas sedi deset,
deset v drugi, pet na obračunu
- vseh skupaj petindvajset. En otrok
za petindvajset žensk, saj to ni nič!
Vesna: Pa vendar, Vika …
Ani: Bi pa prej rodila!
Čakale smo jo leto dni in več.
Vida: Kje bi ga pa?
Majda: Pri njej doma, v Šiški.
Dobimo se vse skupaj in gremó
z enico do Ilirije; izstópimo
in potlej po podhodu pod Celovško
… vam že pokažem, dobro vem, kje je.
Ima katera raženj?
Ani: Jaz ga imam.
Majda: Prav, ti prineseš raženj.
Ti, Vida, pa za oglje poskrbiš!
Vida: Že res, samo … kako ga ven dobimo?
Metka: Saj res! Madona, Ani,
vse kaže, da z miličnikom ni nič.
Ani: Ne vem, kaj je. Obljubil je, da pride.
Zdaj bi že zdavnaj moral biti tu.
Majda: Čakáti nima smisla. Če ga ni,
ga tudi več ne bo. Domov pojdimo,
saj smo brez tega že dovolj zavlekle.
Ani: Prav imaš. Jaz moram kuhat.
Milka: Ve kar pojdite. Jaz ostanem tu.
Vida: Za božjo voljo, spet si se napila!
Milka: Se nisem sama. Se jih je še več.
Vida: Pa grejo zdaj domov. Ti ga pa serješ.
Lepo pospravi mizo in gremó!


8. PRIZOR
Milka: Jaz hočem fukat! Jaz ne grem domov!
Ani: Počakaj no …
Milka: Jaz hočem moškega! Jaz hočem kurca!
Ani: Pijana si.
Milka: Ne, nisem. Hočem fukat!
Preklete babe, trapaste, neumne,
jaz hočem fukat! Jaz ne grem domov!
Majda: Posluš ti si nabasana!
Milka: Ne, nisem.
Jaz hočem fukat, jaz ne grem domov!
Vida: Ne bom te silila. Pa tu ostani,
le nekaj glej: da, preden greš domov,
zakleneš vrata. Ključ oddaj vratarju
in glej, da pogasiš lučí. Saj ni narobe,
če si se ga nalezla. Saj je prav.
Nihče ti ne zameri. Je že v redu.
Milka: Poslušaj, Vida: vem, da me razumeš …
Vida: Seveda te …
Milka: Zato ti pa povem:
Jaz hočem fukat! Jaz ne grem domov!
Majda: U rit se kausn!
Milka: Ne, ne bom se!
Jaz hočem fukat! Jaz bi to zares!
Majda: Pa s kom, jebemti! S kom pa hočeš fukat?
Boš z mano? Z Vesno? Z Ani? Z Joži? S kom?
Z direktorjem, ki se za novo leto
prikaže k nam za pet minut, če se?!
Vida: No, Majda, prosim … Ne je žálit!
Majda: Kdo jo pa žali?
Vida: Ti.
Majda: Jaz? Jaz že ne!
Milka: Nič me ne žali. Ona ne razume,
da hočem fukat, da ne grem domov!
Vida: No, dobro je. Samo, ko pojdeš,
boš dala ključ …
Milka: … in luč bom ugasníla. To že vem.
Joži: Boš malo kave?
Milka: Bom. Potem pa fukat!
Joži: Boš s smetano?
Milka: Ne bom, ker bom kozlala.
In še en špricer bom.
Majda: Ne boš, ker si pijana!
Milka: Pijana? Jaz? Jaz hočem fukat!
Joži: Ná, vzemi kavo!
Milka: Joži, hvala.
Ko bo priložnost, se ti oddolžim.
Pije kavo, potem se spomni:
Se niste spravljale domov?
Saj me ni treba čakat.
Majda: Nehaj že!
Veš, kaj ti manjka?
Milka: Fukat!
Majda: Ne: otroci. Otroka ali dva, pa bi bila drugačna!
Milka: Saj nisem flajšmašina! Saj sem ženska!
Jaz hočem moškega in ne otroka!
Le kaj mi bo otrok? Da bom dojila?
Da bom previjala?
Da ga bom sovražila,
čeprav ne smem, ker bo to moj otrok
in ker veli zapoved, naj otroci
roditelje spoštujejo, kar pač pomeni,
naj vračajo nekakšno spoštovanje,
ki staršem je tako rekoč v krvi!
Vida: Prasica si.
Milka: Zato, ker hočem fukat?
Vida: Prasica si, ker nočeš zanositi!
Zanosi že in najdi si moža!
Milka: Da bo vse dni visel samo na meni?
Če moški ljubi eno samo žensko,
je buzerant; če ljubi dve, prešuštnik,
če ljubi tri in več, kurbir.
Če ljubi vse, je dedec. Taki so mi všeč.
Vida: No, srečo imaš.
Prav zdajle je pred vrati.
Milka: Ne, ta ni dedec.
Ta je policaj.
Miličnik: Ste me sèm klicali?
Je kaj narobe?
Vida: Nič, tovariš.
Pri nas trenutno nič. Je pa drugod.
Želele bi, da bi interveniral. Nek otrok
se prisesal je v mater. Noče ven,
čeprav mineva zdaj že več kot leto,
odkar se je zaplódil.
Majda: Saj ne veš,
če res je kriv otrok. Mogoče mati
ga ne spusti iz maternice ven.
To stvar je treba najprej raziskati,
šele potem ukrepati.
Miličnik: Morda, a jaz ne bom.
Jaz sem miličnik, ne ginekolog.
Ani: Saj prav zato, tovariš, ker ste od milíce,
bi končno morali ukreniti kaj!
Naj to pomeni, da ni več pravice,
da ni zakonov več? Zakaj
sva potlej tu?
Miličnik: Svoboda je na svetu, da je red,
in zakon je zato, da se zlorablja.
Jaz pa sem tu zato, da ta zloraba
ne gre predaleč. Po domače:
jaz sem zato, da várujem svobodo.
Milka: Svoboda je navadna zmišljotina
politikov, pijancev, filizofov,
sleparjev vsakršnih in revolucijonarjev,
ki prenapeti kažejo v bodočnost, ker nihče
sedanjosti več ne verjame. Svobode ni.
Svoboda je izgnanstvo; kdor bi bil svoboden,
bi si nataknil kmalu štrik na vrat.
V resnici potrebuješ možnost bega,
krog stiske, ki se kdajpakdaj razpre,
pisarno, ki od zunaj se zaklepa,
in sebe v njej, v žepu nosiš ključ
in se ves čas zavedaš, da ta ključ,
vtaknjen z onstran vrat bi te odklenil.
Miličnik: Izzivate me?
Vida: Prosim, oprostite:
saj veste, malo več je spila …
Milka: Nič nisem spila več. Jaz hočem fukat.
Pa ne s tovarišem. Jaz bi s kom drugim.
In bulo imam. Tu notri, v maternici.
Ukažite tovarišu, naj jo pokliče!
Hoho! Kak lep naslov za časopise:
rodila bulo v policijskem spremstvu!
Miličnik: Osebno, prosim!
Milka: Mam, pa je ne dam!
Miličnik: Miličnik sem!
Ani: A bejži no! A res?
Pri policiji delaš honorarno,
za kruh, za babe, morda avto
bi kupil rad. Sicer si pa študent.
Na kaj si vpisan?
Miličnik: Na filozofijo.
Kako ste vedeli?
Ani: To ni težko.
Milka: Študent filozofije, pa miličnik!
O ljubi bog!
Miličnik: Razlike ni nobene.
Oba sta čista forma intelekta.
Milka: Prekleti dedci! Nikdar niso eno,
nikoli tole, vedno tisto drugo
in kar naprej se ukvarjajo z nečim.
Z nečim pomembnim, kajpada. Z nečim
pomembnim!
Pojdite se solit!
Miličnik: Osebno prosim!
Milka: Poslušaj me, fantič: še mar mi ni,
kaj hočeš ti od mene. Hočem fukat,
pa ne s teboj. Zato le brž odtod!
Miličnik: Zaman, na žalost.
Klicále ste me vé.
Miličnik: Kaj morem jaz za to? Ni moj resor!
Joži: Kako da ne? Na drugem koncu mesta
je v materi otrok že leto dni,
že leto dni leži v porodni vodi,
v dve gubé je zvit in noče ven.
Je to pravica?
Majda: Je že kdo to videl?
Ani: On pa: ni moj resor! Prekrasen policaj!
Miličnik: Jaz nisem policaj! Jaz sem miličnik!
Ani: Študent si! Smo se že zmenili.
In šleva si.
Milka: Jaz hočem fukat!
Miličnik: Prosim, gospodična?
Milka: Nič: prosim, gospodična? Ne s teboj!
Jaz hočem fukat, hočem zdaj, takoj!
Ani: Nesramen je! Ste slišale ta: prosim?
To spada v tvojo službo, policaj?
Miličnik: Nič nisem mislil …
Majda: To kar nam prepusti!
Že vemo mé, kaj misliš in kaj ne!
Vesna: Kaj iščeš tu, te vprašamo!
Joži: Govori!
Milka: Jaz hočem fukat!
Miličnik: Tak pustite me!
Ani: Še kdaj je lopov držal policaja?
Te mar držimo tu?
Miličnik: Klicále ste.
Vesna: Zato, da s tem ni nič!
Milka: Jaz hočem fukat!
Majda: Očitno zagovarja kriminal,
povrh pa laže, da ga tu držimo.
Kaj bomo z njim?
Zbor: Na cesto ga vrzimo!
Majda: Da ne poreče, da je tu zaprt.
Zagrabi ga!
Ani: Še ti!
Milka: Jaz hočem fukat!
Joži: Kurbir miličniški!
Majda: Na cesto z njim!
Milka: Jaz hočem fukat!
Glasovi: Hopla!
Milka: Hočem fukat!


Glasovi se še nekaj časa ritmično prepletajo, vmes naj bo veliko vulgarnih izrazov. Ženske končno zagrabijo policaja in začno
usklajati ritem, ko ga guncajo: »hoo-hop, hoo-hop« – vedno hitreje in hitreje, nenadoma pa se iz stokanja izvije visok
sopran, ki poje:

Mariiija, vse k tebi hiti
Marija, pomagaj nam ti!


Miličnik je bil izvržen; v hipu, odsekano, zavlada grobna tišina, ki traja dolgo, predolgo.


9. PRIZOR
Ko prične Milka govoriti, si kar ne upa načeti tišine, v kateri smo tičali. Od začetka le mukoma, s premori trga besede na dan.
Svetloba med tem monologom počasi prehaja v normalno.

Milka: Po tistem … so poljubi kakor kaplje:
neskončno tiho je, ves svet je skrčen,
potem pa naenkràt z boječim zvokom
prično kapljáti ustnice na kožo.
Odteka moški; mesto se prebuja,
nabrušen krik svetlobe šine v sobo,
telo še ždi, oči so še zaprte
in koža čaka redkih, toplih kapelj,
ki nosijo s seboj dražljivo vdanost.
Ščit dneva zazveni, telo še čaka,
Svetloba se nateka v dno lobanje,
hvaležnost se pomeša z nejevoljo,
telo še malo ždi, a že ne more
popolnoma v temo, pod tiha usta,
obupno skuša vase, pa ne gre
- že hip zatem ga dež luči oblije
in je dan.
Joži: Dober dan.
Majda: Dober dan.
Ani: Dobro jutro.

Jecljavo se oglasi pisalni stroj, nekaj časa tolče, potem spet premolkne.
Ani: Ne gre in ne gre mi od rok.
Vida: Počakaj, da skuhamo kavo!
Pisalni stroj se spet poskuša uveljaviti; spet zaman.
Majda: Je že rodila?
Ani: Mislim, da še ne.
Vida: Sinoči so jo odpeljali.
Ani: Koga?
Vida: Hčer.
Ani: Kam?
Vida: V bolnico. V leonišče.
Otroka je zgubila na vsem lepem.
Počasi je začela krvaveti.
Opoldne je še skuhala kosilo,
pomila je posodo in potem
… ne vem … kar kri je šla od nje.
Ob osmih sva poklicali zdravnika.
Prišel je, malo je pogledal
In rekel, da ni pomoči. Da bo splavila.
Ani: Kateri mesec?
Vida: Zdaj bi bil četrti.
Ani: Ja, to je tisti čas.
Vida: Če bi prestala
še kakšen teden, dva, bi šlo vse v redu.
Ani: Kaj pravi mož?
Vida: Ga ni doma. Je službeno na poti.
Se kar bojim, kako bo, ko se vrne.
On je drugačen. Zanj bo mnogo huje.
Bolj občutljiv je kakor jaz. Manj stvaren.
Ani: Kaj ni bil proti?
Vida: Se je že sprijaznil.
Joži: Pa ti, se nisi?
Vida: Mislim, da sem se.
Joži: Sedaj te najbrž malo grize vest.
Vida: Ne vem. Po moje nisem kriva.
Majda: Seveda nisi. To se pač zgodi.
Joži: Sem mislila, če je morda od živcev …
Majda: Ah, bejži no! Otrok se zaplodi
in se zagrize v mater kakor trot.
Če je normalen, če je dosti žilav,
premaga mater, zraste, se rodi.
Če je slabič, propade; mati ga izvrže.


10. PRIZOR

Milka in Vesna se kopata pod enim od curkov kakor pod tušem.
Vesna: Nažajfaj me po hrbtu in po riti!
Milka: (jo žajfa in zraven v smehu reče):
Zdaj bi te moral žajfati tvoj mož!
Vesna: Ga nimam. Nisem šla na magistrat.
Premislila sem si.
Milka: Pa on?
Vesna: Je pridivjal kot furija domov.
Da čakajo in da naj hitro grem.
Sem rekla: ne. Da nima smisla.
Da je kar čeden, bo že našel drugo.
Ves bled je bil. Potem je prosil fukat.
Še zadnjikrat, je rekel, ves tresoč.
Peljala sem ga v kamro in se sklekla,
ulegla sem se, tiho sem čakala,
da si je slekel svoj poročni gvant.
Počasi in potiho me je kavsnil,
kot da sem zrno; potlej je zajokal,
po vratu so pikale solzé,
umiril se je, tak ni mogel fukat,
ležala sem pod njim in gledala,
kako ponižno pleve moje joške,
kot kak vrtnar … Ah, kurac!
Se nisem kopala že štiri dni.
Nažajfaj me še malo! Še hrbet!
Pri nas ni vode. Cev je šla k hudiču
in tisti kurčev hišnik kar visi
vse dni v bifeju; me pa smo pa usrane,
jebem mu Isusa … še tu me dej!


11. PRIZOR

Ani: Že veste, kaj je z Viko?
Vesna: Je rodila?
Ani: Ne.
Vida: Je umrla?
Ani: Splavila je v trinajstem mesecu.
Milka: Spontano?
Ani: Umetno. Z britvico. Z žiletko.
Majda: O ti prasica!
Joži: Kaj je bilo?
Vida: Splavíla je. Z žiletko – super silver.
Ani: Na kose je razrezala otroka:
najprej lobanjo stran, potem pri vratu,
pa prsni koš je zvlekla ven,
popkovnico, ročice, nogce,
potem se je šla umit …
Vida: Potem pa kar umit!
Majda: O ti prasica!
Vesna: Pa njej – ni nič bilo? Ni skrvavela?
Ani: Prav nič menda. Bila je čisto suha,
samo po stegnih ji je tekla kri,
ko je otroka klala
in rezala in vlekla ven ves dan.
Menda se je napila prej.
Vida: Seveda. Trezna ne bi zmogla.
Milka: Kaj veš! Ne sodi po nedolžnem.
Nedolžnih ni. Med ženskami še najmanj
- in jaz sem vedno pravila, da tale Vika
ni čisto v redu.
Majda: Ja: da je prasica.
To sem si mislila že zdavnaj prej.
Vida: Dovolj natolcevanja. Raje malo
pomislimo, kaj nam je zdaj storiti.
Vesna: Veš, kaj predlagam: rože ji nesimo.
Ob rojstvu in ob smrti in za splav
so rože najprimernejše darilo.
Joži: Menda imaš prav.
Vsaka jurja naj mi prinese, Milka,
ti, in ti, Vesna, pa pojdeta po šopek.
Zazvoni telefon; Ani dvigne slušalko.
Ja halo?
A ti si, Vika? Se počutiš dobro?
Aja? Mhm.Seveda.Kajpada.
Ne vem.Mogoče.Takšen.
Kadarkoli.
Verjamem, zdaj ko nič več ne beži!
Pozdravi ga. In reci, naj še pride.
Saj veš, kako. Tako kot ponavadi.
Dekleta te pozdravljajo. Kajne dekleta?
In nekaj bi ti rade sporočile.
Zbor: Rodila si dete na svet in zdaj veš:
na nótranji strani stegen si mati.
Ani: Si slišala?
Bom. No, pa pridna bodi
in pridi kaj pogledat naokrog.
Bom, hvala. Zdravo! Tudi ti!
Mojster je že nekaj časa sedel ob robu prizorišča. Zdaj pride z druge strani tudi Učenec. Razoglav je, razmršen in kakor bi
bil utrujen; lase ima premočene.
Mojster: Sem rekel, da ne hodi brez marele!
Učenec: Sem jo imel, pa sem jo pústil tam.
Mojster: Kako je torej?
Učenec: Ni, da bi govoril.
Mojster: Vzel si nekaj, vidim.
Učenec: Nič.
Mojster: Pod plaščem skrivaš!
Učenec: Nič takega!
Mojster: Pokaži, kaj imaš!
Mojster stopi k njemu in mu z odločno kretnjo razgrne haljo, da poli zaplahutata daleč nazaj in vidimo, kako drži Učenec
pod vsako pazduho majhno belo krsto; od ene binglja, privezan na cvirnu, poročni prstan. Mojster plane v krohot; kar zvija
ga od prešernega veselja.
Mojster: Dve trugici in en poročni prstan!
Še kar naprej ga zvija od smeha, ko odhaja s prizorišča. Učenec še nekaj časa zmedeno gleda za krohotom, ki ga slišimo iz
ozadja, potem vse potihne in ne ve, kaj bi; stopi k banji, v katero so ženske nalile vodo. Trugici položi k banji, vzame v
roko najprej eno in potem še drugo ter ju odpre. V trugicah so majhna jadrca. Zatakne jadrca v sredino, tako da dobi štiri
jadrnice, ki jih postavi na vodo in se prične igrati z njimi.


ZADNJI PRIZOR

Majda: Je že rodila?
Ani: Ni še.
Vesna: Je že spet noseča?
Je pa neumna. Saj si še od zadnjič
ni opomogla.
Majda: Je že tako,
da ženski plod prirase. Si še mlada.
in še ne veš tegà. To je naravno.
Glas iz Za to smo ustvarjene. Boš tudi ti.
Zvočnika: Dekleta, dobro jutro, dober dan
in lahko noč obenem. Jaz sem zadržan
po službenih opravkih. Bodite pridne
in delajte tako, kot se spodobi.
Ostalo jutri. Vsem prav lep pozdrav.
Pavza; babe delajo, pisalni stroji ropotajo.
Vida: Je že rodila?
Ani: Ni še.
Majda: Kaj pa čaka?
Zbor ljudskih pevk poje staro pesem:
Šla bom na goro visoko,
visoko,
šla bom na goro visoko,
visoko,
šla bom na goro visoko,
visoko,
vrgla bom sinka v Donavo.
Plavaj mi, plavaj, sinko moj,
sinko moj,
plavaj mi, plavaj, sinko moj,
sinko moj,
plavaj mi, plavaj, sinko moj,
sinko moj,
kakor je plaval očka tvoj.
Očka je plaval v Savico,
Dravico,
očka je plaval v Savico,
Dravico,
očka je plaval v Savico,
Dravico,
ti boš pa plaval v Donavo.