Jantarina

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Jantarina
Marko Simčič
Dovoljenje OTRS
Izdano: e-knjiga (2010)
Viri: Smashwords
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Čeprav Nje ni, je z njim povsod:
v medeni krošnji, sveži rosi, še v kragulju ždi,
v metulju belem, vitki srnipovsod
je Ona in po njej diši.


OBRED[uredi]

Vznemirjenje šestih mladeničev se je preneslo na vse, ki so se v tistih večernih urah začeli zbirati na jasi pravilne štirikotne oblike, obdani z mogočnimi hrasti. En sam, a tudi najlepši med vsemi, je stal točno v sredini jase, ob potoku, ki je jaso delil na dva enaka dela. Zaradi mogočne krošnje je bil sicer velik kamniti oltar, ki je stal pod hrastom, videti prav nebogljen. Svečeniki so tu opravljali vse pomembne obrede: ob rojstvu, smrti, porokah, tu so žrtvovali bogovom v zahvalo za dobre letine in zdravje in v priprošnjo še nadaljne Sreče.

Samo ta preprost kamniti oltar pod hrastom je opozarjal na svetost prostora, kamor naj bi pogosto zahajali Bogovi. Brez tega bi bila jasa lahko popolnoma podobna katerikoli drugi jasi.

»Kdor veruje Vanje, jih bo v Znamenjih videl povsod! Zatorej ne rabiš njih podobe, da bi te spomnile nanje!« Te besede Zdravilca si je Slavin za vedno vtisnil v spomin, ko ga je nekega dne povprašal, kako naj si jih predstavlja. Nekaj tednov po rojstvu Slavina, bilo je sredi zelo mrzlega in še vedno zasneženega aprila, so lačni medvedje napadli njegovega očeta in mamo. Dojenčka se takrat niso niti dotaknili. Kmalu zatem ga je ob razmesarjenih truplih našel Zdravilec. Dojenčka je odnesel domov in od takrat naprej ves čas skrbel zanj. Bogovi so mu ga namenili in to je hvaležno sprejel. Slavina je učil preprostega, a ponosnega življenja, naučil pa ga je tudi vseh skrivnosti Življenja in zdravilnih zelišč, ki jih je poznal sam.

Ko je Slavin napolnil deset let, ga je za nekaj mesecev poslal k Lovcu, da ga nauči osnovnih veščin lova. »Mož si mora znati sam ujeti hrano, zakaj če bo vedno odvisen od drugih, ne bo nikoli zaživel svoje Življenje!« je govoril Zdravilec.

Ko pa se je Slavin vrnil, je Zdravilec odločil, da postane Pastir. »Če boš znal ravnati z živalmi, boš vedel, kako ravnati z ljudmi. Tudi one poznajo bolezen, lakoto, ljubezen, srečo, tekmovalnost, pogum in nagon. Le nečesa ne poznajo. Pohlepa in Napuha. A za to boš imel še dovolj časa, da ju spoznaš!«

Zdravilec je Slavina imel rad, kot da bi bil njegov sin, dal mu je vse, kar bi mu lahko nudil pravi oče. Le nečesa mu ni mogel zamenjati. Matere, ki bi ga s svojo ženskam prirojeno nežnostjo še dodatno obogatila. Morda je prav zato Slavin še bolj nestrpno čakal te svoje šestnajste pomladi. Zakaj zdaj šele je bil dovolj star, da bi se pridružil tistim, ki bi s pogumom lahko obogatili svoje Življenje in preko izbire ene od različnih smeri, ki mu jih je ob rojstvu ponudila Usoda, prišel do končne Sreče.

V noči, ki se je zlila v jutro tega dne, je sanjal, kako mu je čreda ovac, ki jo je vsako leto gnal po okoliških pašnikih, nekega dne iz bližnjega gozda prignala neznanega rejenega ovna. Blejale so okoli kopitljača in ga z gobci suvale v trup, da bi nadaljeval pot. Oven se je divje otepal s svojima veličastno ukrivljenima rogovoma, vendar ga je množica odločnih ovac neusmiljeno priganjala k Slavinu. Ko se je Oven tako nebogljeno kmalu znašel pred pastirjem, je iz jasnega neba priletela ognjena strela in raztreščila ovnovo glavo na dva dela.

Te sanje je Slavin imel seveda za očitno Znamenje Gromovnika, toda tudi brez njih bi se udeležil današnjega Obreda. V nasprotju z nekaterimi, ki so že celo življenje čakali na Pravo Znamenje, je bil prepričan, da je vedno v vsakem primeru potrebno poskusiti svojo Srečo. Tako ga je učil tudi Zdravilec.

»Znamenje je lahko vse, kar te obdaja! Zakaj bi ga torej zavrgel, še preden ga prepoznaš?«

Nekateri so ob čakanju ostareli, ne da bi v vsem svojem življenju prepoznali eno samo Znamenje. Slavin ni hotel biti eden izmed njih. Življenje je v njem kar kipelo. Bil je prepričan, da mu je Usoda namenila še vse kaj več, kot biti le pogumen in močan pastir.

»Zagotovo so bila Znamenja ves čas tam, pa jih Oni le niso znali prepoznati!«

*

Ko se je s svetlimi, dolgimi lasmi približeval skupini preostalih šestih mladih mož, ki so se prav tako odločili za odločen korak do svoje Sreče, je na sebi čutil poželjive poglede mladih deklet. Z očmi so ga gladile po golih mišičastih prsih, v mislih so mu sesale ustne, v njegovih nebesno modrih očeh so iskale iskro, ki bi preskočila na katero izmed njih in ga tako odvrnila od njegove namere, da se udeleži Obreda. Zakaj, če bi bil izbran, bi bil zanje za vedno izgubljen! Celo življenje bi bil le še Njen!

Slavin je bil dovolj star, da je že nekajkrat izkusil mladostno ljubezen, a nekako je čutil, da to še ni tista Ljubezen, ki bi mu vnesla v vsakdan nek poseben nemir. Tisto je bila bolj potešitev poželjenja, ki se naseli v mladi fantovski krvi in komaj čaka, da v nasladi strasti otopi vsaj za nekaj kratkih trenutkov.

Zato je bil ta Obred, ki ga je tako nestrpno pričakoval, zanj še vse kaj več, kot le ponižno izpolnjevanje volje Bogov. »Kdor ne skuša uresničiti svojih sanj, naj jih ne krade drugim, ki imajo za to več poguma!« mu je nekega dne opogumljajoče dejal Zdravilec, ko je spoznal, da se želi fant udeležiti Obreda.

Slavin se je ustavil pred mogočnim hrastom na sredini jase in se vsedel na tla med skupino mladeničev, ki so že čakali na začetek. Le medla svetloba sveč iz čebeljega voska je osvetljevala ta prostor pred kamnitim oltarjem. Slavin je bil med vsemi sedmimi pogumnimi mladeniči edini pastir. Vsi drugi so bili lovci, odeti v kože volkov, ki so jih sami ujeli in s tem že na daleč razkazovali svoj pogum. Oboroženi so bili z loki in puščicami in vsakemu izmed njih sta izza pasu visela po dva velika pisana noža. Čeprav je imel Slavin med vsemi daleč najmogočnejšo postavo, so se vsi prezirljivo ozrli vanj. Bil je pač samo Pastir, le srednji del telesa je imel odet v kožo dolgodlake ovce, oborožen pa je bil le z nekoliko večjim, enostavnim nožem.

»Najboljše orožje vsakdo vedno nosi s seboj, tudi če je neoborožen, v svoji glavi! Le večina ga ne zna uporabljati!« mu je vedno govoril Zdravilec. Slavin se je vsakokrat spomnil teh besed, kadar je v lovu za hrano prelisičil mnogo močnejše živali, kot je bil sam. Vse modre besede Zdravilca je Slavin vedno pozorno vsrkaval vase, kot suha zemlja vpije blagodejni dež ob koncu suše. Zdravilec je zelo dobro poznal Življenje. Zakaj bi potem pri odkrivanju Svojega Življenja zavrgel vso modrost, ki mu jo je razkril Zdravilec?

»Bogove je potrebno opozoriti nase!« so bahavo izdajali vzvišeni pogledi mladih Lovcev, ko se je vsedel k njim.

»Pastirji pač ne premorejo toliko poguma, da bi se mogli kosati z Lovci, ki vsak dan zrejo Smrti v oči!« je zaslišal enega izmed mladih Lovcev.

»Napuh!« je pomislil Slavin na Zdravilčeve besede. Zares ni potreboval dolgo časa, da ga je spoznal!

Slavin se za vse to ni zmenil. »Za dokazovanje poguma ne rabiš boja z volkovi. Pogum je skrit v srcu. Bogovi pa vidijo tudi tja, kamor ne seže človeško oko!« je pomislil Slavin in se mirno zazrl v Svečenika, ki se je že začel pripravljati na Obred.

*

Ob kamnitem oltarju je bil že privezan rejeni oven. Mirno je žulil travo, ni slutil, da ima pred seboj le še nekaj ur življenja. Zakaj bogovom brez daru zahvale se ta noč ne sme prevesiti v svit. Slavin je pomislil na sinočnje sanje, na mogočnega ovna, ki mu je strela v trenutku prepolovila lobanjo.

Sivolasi Svečenik je imel že skoraj vse pripravljeno za Obred. Pomada za maziljenje nocoj Izbranega je bila shranjena v rdečem glinenem vrču na robu kamnitega oltarja, na katerem je že gorela kopica čebeljih sveč. Prijeten vonj po medu je prepojil zrak nad jaso.

V obliki piramide zloženo dračje in vejevje, pripravljeno za nocojšnji žrtveni ogenj, so morali mladeniči, ki so se prijavili na Obred, že zjutraj sestaviti s skupnimi močmi.

Takoj, ko je luna v polno zasvetila nad jaso, je Svečenik začel pripravljati Napoj Prepoznanja. Koreninice rastlin, ki jih je poznal le on, je umešal v posebno lončeno bučko in dodajal v prah strte sestavine, ki jih je pripravljal skozi vse prejšnje leto. Pri tem je mrmral enakomerno melodijo neprepoznavnih besed. Le vsake toliko časa je Slavin ujel katerega od imen Bogov, ki jih je klical Svečenik. Taran ... Othin ... Sibog ... Tribaz ... Morana ... Živa ...

Le Gromovnika ni omenil nikoli. Čeprav pravičen, je bil vendarle najmogočnejši vseh Bogov. Zato nihče ni rad na glas izgovarjal njegovega imena.

Ko je bil Napoj Prepoznanja dokončan, ga je Svečenik izpil na dušek. V popolni tišini je s telesom zamaknjeno nihal v eno in drugo stran in čakal. Odločitev je bila sedaj na strani Bogov, on bo moral le še prejeti njihovo sporočilo.

Mladeniči ob kamnitem oltarju so le stežka zadrževali nemir. Čeprav je Slavin imel svoje sanje za očitno Znamenje, da bo izbran, ga je vseeno začel glodati črv dvoma. Morda pa si je Znamenje razlagal napačno? Poleg tega je v njem vse kar kipelo od pričakovanja. Zakaj med vsemi bo le eden tisti, ki bo pripomogel, da iz mlade Device, ki nevede že čaka nanj nekje v Dolini potopljenih trav, z najbolj čisto Ljubeznijo nastane Dobra Vila.

»Toda Bogovi so torej krivični!« je dejal Slavin Zdravilcu, ko mu je ta prvič omenil Obred.

»Zakaj?« je vprašal Zdravilec. »Nekomu pač ponudijo možnost, da izkaže svoj Pogum. Brez Poguma mu namreč ne uspe priti niti do izbrane Device!«

»Že,« je nadaljeval Slavin, »toda ko jo najde in z Njo doživi Ljubezen, se mora od nje posloviti! Vile vendar živijo svoje Življenje, da bi bile Bogovom v pomoč na zemlji!«

»Doživeti Pravo Ljubezen je Izbranemu menda dovolj velika nagrada Bogov? Mnogo je takih, ki je nikoli ne doživijo!« Zdravilec je rahlo začuden privzdignil glas. Slavina vendar nikdar ni učil pohlepnosti.

»Res, a vendar traja le kratek čas!«

»Vse traja le kratek čas! Večni so le Bogovi!« Ah, ta mladostna neučakanost!

»Le prava, čista Ljubezen lahko rodi Dobro Vilo. In prav to se mi zdi krivično!« je nadaljeval Slavin. »Ko najbolj ljubiš, jo izgubiš!«

»Izgubiš Njo, a Ljubezen še lahko živi naprej!« Zdravilec je počakal nekaj trenutkov, potem pa nadaljeval. »Poleg tega Bogovi pogumnim vedno pustijo odprta še kakšna Vrata. A vsak jih mora najti sam!«

Zdaj, ko je Slavin čakal na Znamenje Bogov, se je spet spomnil teh besed. Toda še preden je uspel razmišljati o tem, kaj bi lahko bila tista Vrata, ki jih Bogovi pustijo pogumnim v pomoč, je iz jasnega neba priletela strela, hip zatem pa je močno počilo.

Velik kup suhega dračja in vejevja, ki so ga mladeniči zložili v obliki piramide, je z glasnim prasketanjem samodejno zagorel. Svečenik je v transu spet začel izgovarjati nerazumljive besede, pomešane z imeni Bogov, začel je poskakovati in v enakomernem ritmu kriliti z rokami, kot bi hotel poleteti. Pri tem se je počasi premikal proti sedmerici mladeničev, ki so vznemirjeni komaj krotili pričakovanje.

Slavinu se je zdelo, da Svečenik pravzaprav zares lebdi nad tlemi in zgolj po zraku drsi proti njim. Ljudje, ki so še sedeli na jasi in pričakovali veliko Odločitev, so začeli v en glas tiho vzklikati »Kdo-je-On, Kdo-je-On, Kdo-je-On ...« Začutili so veličastnost trenutka. Bogovi jih niso le opazovali, pravkar so bili spet tu, med njimi.

Svečenik je obstal pri Slavinu in mu položil roki na obe rami. Slavin se mu je zazrl v oči, a tam je zagledal le dve beli očesni zrkli. Svečeniku se je na ustih nabirala gosta pena. Bil je v popolnem transu, v najčistejšem stiku z Bogovi, odmaknjen z mislimi. S telesom pa se je še vedno rahlo pozibaval. Slavina je tedaj neznana sila, kot bi bil navadno peresce, dvignila in skupaj s Svečenikom sta odlebdela proti žrtvenemu ovnu, ki se je medtem komaj pomiril zaradi glasnega poka pred nekaj trenutki. Ko je drsel mimo drugih mladeničev, je za hip v njihovih očeh opazil zgolj razočaranje, ker niso bili izbrani. Nobenega ugovora ni bilo, nobene zle misli.

Tako so namreč odločili Bogovi! Bogovi pa poznajo najvišjo Resnico!

Zazdelo se mu je celo, da so se mladi lovci v tem svetem trenutku zavedli prejšnjega Napuha in jih je bilo zaradi tega neskončno sram.

»Oven, oven, oven ...« so začeli glasneje skandirati ljudje na jasi. Zdaj so čakali na daritev v znamenje zahvale za vse Dobro, ki jim ga nudijo Bogovi.

Sila, ki je prej Slavina držala tik nad tlemi, je postopoma popustila. Spet je začutil tla. Izza pasu je izdrl oster nož, prijel ovna za roge in si ga namestil med noge. Z vajeno kretnjo pastirja je zarezal v ovnov vrat. Ta je le nekajkrat trznil, potem pa omahnil pred oltar. Slavin je pod ovnov vrat nastavil posebno bučko, ki je ležala na robu kamnitega oltarja in jo napolnil z ovnovo krvjo. Potem jo je zamašil s koščkom lesene veje in jo izročil Svečeniku. Ta ga je mirno gledal in pri tem vzpodbudno prikimaval. O peni na njegovih ustih ni bilo več nobene sledi. Slavin je zato zagrabil žrtvenega ovna, ga nato slovesno vzdignil in ga, močan kot je bil, lahkotno vrgel na sredo ognja. Nato si je slekel ovčjo kožo in se popolnoma gol ulegel na kamniti oltar.

»Vsemu Húdemu naj zdrsne na tej masti!« je ponavljal Svečenik, ko je začel maziliti Slavina z mastjo divjega prašiča, v katero je pomešal razna zelišča. Vmes ga je vsake toliko posipal z vročim pepelom in žerjavico, nabrano v žrtvenem ognju. Slavin pa je le mirno ležal, ne da bi pri tem čutil kakršnokoli bolečino. Ljudje so zdaj spet brez diha opazovali obred.

»Zle misli bom pregnal, če so!« je nadaljeval Svečenik in ga še naprej posipal z vročo žerjavico, ki jo je z glinasto žlico pobral na robu žrtvenega ognja. Slavin pa je še naprej mirno ležal in enakomerno dihal. Vse, kar je čutil, je bilo le vznesenost trenutka.

Ko je čez čas ugasnil ogenj in je od vsega kupa dračja, vej in žrtvenega ovna ostala le še mogočna žerjavica z dvema ožganima rogovoma, je Svečenik odpeljal Slavina do potoka na sredi jase.

»Očistim te mladostniških pregreh!« je dejal Svečenik in potisnil Slavina v potok. Tudi sam je stopil za njim in ko sta tako stala do pasu v vodi, ga je Svečenik začel oblivati z vodo, ki jo je zajemal z votlim bikovim rogom. Ko je Slavina popolnoma izmil pepela, ga je ogrnil v kožo, ki jo je Slavin prej odložil pri oltarju in glasno zatrobil v bikov rog.

Sveti Obred je bil s tem končan. Izbranec je bil pripravljen na nalogo, ki so mu jo zaupali Bogovi.

Slavin je v množici ujel pogled Zdravilca.

Videl je ponosne oči, oči očeta, kateremu sinu so se izpolnile Sanje.

Videl pa je tudi žalostne oči. Zakaj Zdravilec je vedel prav tako, kot Slavin, da se nikdar več ne bosta videla.

Ljudje, ki so do sedaj le nemo sedeli in sledili obredu, so takoj po znamenju Svečenika začeli glasno vpiti, iz grupe pa se je izluščilo nekaj krepkih mož, ki so na žerjavico odnesli še tri bike, že nataknjene na debele kole. Te so za peko pripravili že čez dan in jih pustili ležati ob robu jase, natrte z raznimi dišavnimi zelmi.

Kot višek obreda je bila na vrsti še požrtija in pijano slavje.

*

Po navdušenem vzklikanju ob začetku slavja so se glasovi začeli mešati in kmalu zatem so postali še glasnejši in povsem neprepoznavni. Iz velikih vrčev in votlih rogov so si ljudje začeli točiti medico in si jo nekontrolirano zlivali v usta. Še preden so bili biki popolnoma pečeni, se je večina že pijano zvijala po vlažni travi in divje trgala na pol surovo bikovo meso iznad žerjavice. Požrešno so goltali meso in ga poplakovali z velikimi požirki medice. Pri tem so peli, kolikor so le lahko s polnimi usti. Kmalu pa so odvrgli še tistih nekaj kož, ki so jim visele okoli teles in začeli goli poplesavati na sveti jasi.

Zmernost pač ni bila Bogovom dokaz pobožnosti!

Umirjenost je zgolj pregrešna!

*

Bogovi so na ta večer dali Svečeniku moč očes vseh ljudi, ki so se zbrali pri Obredu, da bi mogel videti dovolj daleč naprej v prihodnje dni. Zakaj zdaj, ko je Izbrani znan, mu mora s prerokovanjem te prihodnje dneve tudi oznaniti. Slavina je zato odpeljal v svojo kočo.

*

Slavinovi občutki so bili popolnoma drugačni od tistih, ki jih je poznal doslej. Neka neznana Umirjenost mu je preplavljala telo, vse Skrbi, ki jih je prej poznal, pa niso bile zdaj več niti spomin.

V tistem trenutku ga je prevevalo eno samo Spoznanje: da bo zagotovo prišel do Nje in z Njo doživel Tisto Ljubezen, po kateri je ves čas hrepenel.

Mladostna Vihravost mu bo brusila Pogum. Pošteno Srce bo našlo pravo Pot. Bistrost pa bo, kot vselej, tisto najnevarnejše orožje, ki ga bo nosil s seboj. Tako, kot bo s seboj nosil v srcu Zdravilčeve besede, ki so ga dan za dnem skušale učiti prepoznavati Znamenja, ki krojijo Življenje. Nova Moč, ki so mu jo vdihnili Bogovi v času Obreda, pa mu bo v neprecenljivo pomoč. Zakaj Črnobog bo ves čas na preži, da prekine urok Bogov.

NAPOJ PREROKBE[uredi]

Vse do Svečenikove koče nista s pastirjem spregovorila niti besede. Luna je mogočno osvetljevala pot. Glasovi s slavja so se odbijali od debelih hrastovih debel in se mešali s skrivnostnimi zvoki gozda.

»Pripravil ti bom Napoj,« je prvi spregovoril Svečenik, ko sta vstopila v kočo, »zakaj Ti si edina knjiga, ki skriva zapisano Tvojo skrivnost Bogov.«

Na mizi je gorela oljenka. S svojo drobno svetlobo je razkrivala neštete skodelice, posode in gnetilnike, ki so ležali vsepovsod po sobi. Po stenah so bili razobešeni suhi šopki raznovrstnih zelišč in koreninic. Prijetno je dišalo po rožmarinovem olju.

»Torej mi boš danes razodel skrivnost?«

»Ne, vsakdo mora sam najti Pot do skrivnosti svojega Življenja!«

»Čemu torej služi Napoj?«

»Sprejel si novo igro Bogov s tem, ko so te izbrali. Zdaj ti bodo le ponudili možnost, da se na pot dobro pripraviš!«

S temi besedami se je Svečenik obrnil k mizi s postavljenimi kamnitimi posodami. V eni od njih je začel s kamnitim betom gnesti strupeno čemeriko. Slavin jo je dobro poznal, Zdravilec ga je nekoč podučil, da je v pravilnih odmerkih lahko celo zdravilna. Imela pa naj bi še mnoge druge lastnosti, ki pa so jih poznali samo še svečeniki. Svečenik je zatem ob nenehnem mrmranju začel dodajati še druge različne sestavine, ki jih je, list za listom, ali pa cvet za cvetom, trgal iz razobešenih suhih šopkov, ki so viseli na stenah in vsakega od njih dobro utrl v nastajajočo zmes.

»Zdaj pa izpij!« je ukazal Svečenik, ko je končal in ponudil Napoj pastirju.

Slavin je pogledal sluzasto tekočino. Imela je zoprn vonj, a vseeno je brez besed pristavil skodelo k ustom. Za trenutek je zastal, zaprl oči, potem pa na dušek izpil Napoj.

Izpraznjena skodela mu je kmalu zatem padla iz rok, začel je nekontrolirano trzati z glavo, obraz je postal zabuhel. Dihal je globoko, neenakomerno, pri tem je glasno grgral, kot bi ga dušilo. S steklenimi očmi je bolščal nekam v daljavo. Svečenik je stopil pastirju za hrbet in mu položil roke na rame. Nato je zaprl oči in začel sanjati Slavinove blodne sanje.

Videl je črno senco z vonjem po smoli, ki je ves čas sledila Slavinu. Videl je hišo, obraslo s cvetočo lečo in jezero in črni čoln drevak. Videl je potopljene trave in ogenj in muhe. In videl je starca z brado iz belih cvetov. In Njo, z lasmi iz ognjenih zubljev! Vse se je odvijalo zelo hitro, podobe so se prelivale iz ene v drugo in nekaj trenutkov kasneje je glasno grgranje pastirja zamrlo, spet je začel enakomerno dihati, oči so spet postale radovedne in oteklina obraza je izginila. Svečenik je potisnil Slavina navzdol, da se je vsedel na eno od kož, ki so bile položene po tleh, potem pa se še sam vsedel na tla nasproti pastirja.

»Kaj se je zgodilo?« je radovedno začel spraševati Slavin. Spomnil se je samo tega, da je na dušek izpil svečenikov napoj.

Svečenik je postavil kazalec navpično pred svoja usta in s tem nakazal, naj nikar preveč ne sprašuje. »Videl sem, kam greš, kam prideš in kako!«

»Toda sam se ničesar ne spominjam!«

»Tako je tudi prav! Jaz ti bom povedal vse tisto, kar dovolijo Bogovi. Če bi zvedel vse in bi ti tako drugi našli Srečo, bi je ne bil vreden! Ves Obred bi bil zaman!«

Slavin se je strinjal s Svečenikom. Čeprav je bil mladostno neučakan in radoveden, prav zares tudi sam ni hotel videti vsega, kar ga čaka. »Življenje ti mora sâmo ponujati Znamenja in ti se jih moraš sam naučiti prepoznavati. Vsakič, ko boš začutil, da si katerega prepoznal, se boš počutil srečnejšega in bogatejšega!« Tako mu je večkrat govoril Zdravilec.

»Dal ti bom amulet, ki te bo na poti varoval Zla. Zakaj Črni bog bo ves čas za teboj. Videl sem njegovo senco, ki se je plazila po tebi!«

Mnogi bi se ob teh besedah prestrašili. A ne Slavin! Pogumno je prijel za nož, ki mu je visel izza pasu. Če bo potrebno, se bo z njim boril! Bogovi so ga izbrali in mu ponudili možnost, da pride do Nje. Tega mu nihče ne bo preprečil! Tudi Črnobog ne! »Ne bojim se senc! Z lučjo srca jih bom pregnal!« je pogumno nadaljeval Slavin.

Odločno je pogledal Svečenika in čakal nadaljnih besed. Svečenik mu je zadovoljno prikimal in nadaljeval: »S seboj boš vzel to bučko, ki si jo napolnil z ovnovo krvjo! To bo moje darilo. Utegne ti priti prav, zakaj nekateri med njimi, ki jih boš srečeval med potjo, ti prav gotovo ne bodo v pomoč.« Bučko, v katero je pred oltarjem na jasi Slavin ujel ovnovo kri, je imel Svečenik v torbi, ki jo je nosil obešeno okoli vratu. Zdaj jo je vzel v roke in jo predal pastirju.

»Toda kako naj si z njima pomagam? In kdaj?« je spraševal Slavin medtem, ko si je amulet natikal okoli vratu in zavezoval bučko okrog pasu.

»Prisluhni srcu in odpri oči! In opazuj Znamenja! Ker si še mlad in neizkušen, ti bo enkrat priskočil na pomoč tudi On sam! A le enkrat! Potem se boš moral znajti sam!«

Slavin je bil vedno bolj vznemirjen. Le nekaj ur ga je še čakalo od poti, poti, ki si jo je sam izbral, ker so mu jo dovolili izbrati Bogovi. Hrepenel je po Ljubezni, ki jo bo spoznal z Njo. O tem, da ne bi prišel do Nje, sploh ni razmišljal. Zdaj ga je zanimalo le to, kako jo bo našel in kako bo vedel, da je tisto, kar bo našel, Ona.

»Šel boš na jug, v deželo poplavljenih trav. Tam je mnogo jezer, a ti poišči jezero takšne oblike,« je dejal Svečenik in s palico zarisal v pesek lik, ki naj bi predstavljal obliko jezera. Ob njem je zarisal še majhno hišo in čoln drevak. »Morda jo srečaš prej, morda kasneje, lahko pa je tudi nikoli ne uzreš! A kakorkoli: tam živi Ona!«

Slavinu je začelo srce biti hitreje. Že večkrat si je poskušal zamisliti njeno podobo, a nikoli ni prišel dlje, kot do njenih dolgih, ognjenih las. Ni vedel, zakaj si jo je vedno predstavljal le z dolgimi, ognjeno rdečimi lasmi. Ti so ji neukročeni divje plapolali in prekrivali hrbet vse do njenega pasu. Glava, trup, roke, noge – podoba teh je bila vedno popolnoma zabrisana, le lasje, ki so se v njegovem fantovskem sanjarjenju vsakič spremenili v divje plamene ognja, so sestavljali njeno podobo.

»Še to: bodi previden, zakaj v preveč goreči želji po usojeni Devici lahko premešaš tok Usode!« je nadaljeval Svečenik in vstal. Obrnil se je k eni od miz, na kateri je imel največ glinenih čaš in začel počasi pregledovati njihove vsebine.

To je pomenilo, da je zanj pogovor končan. Slavin je zapustil svečenikovo hišo. Še zadnjič bo prespal doma, zjutraj se bo poslovil od Zdravilca, potem pa se bo odpravil na pot, s katere se nikoli več ne vrne.

POT[uredi]

Slavin je bil vajen hoje, a po treh dnevih napornih premagovanj strmih poti, plazanj, izogibanja gozdnim zverem in plavanja v deročih rekah, je bil zares utrujen. Spal je le po nekaj ur, zakaj čimprej je hotel priti do Nje. Doslej se mu je zdelo zares nepotrebno, da bi za spanje tratil dragoceni čas.

Poznal je mnogo poti in pašnikov in gozdov, ki jih je s svojimi ovcami prehodil, a še nikoli ni hodil po poteh, ki naj bi ga privedle do doline potopljenih trav. In te poti so bile tako drugačne od tistih, ki jih je poznal!

Sprva je sledil zvezdam, kakor mu je bil naročil Svečenik. A že tretji večer so nebo prekrili gosti oblaki in skrili drobna nebesna Znamenja. Ko je prišel do križišča petih poti, se je ustavil. Zvezde mu niso mogle več pomagati, zato ni bil prepričan, kje naj nadaljuje pot.

»Morda pa je zdaj vendarle že čas, da si odpočijem!« si je sam pri sebi dejal utrujeni Slavin. Tudi to, da ni nobenega Znamenja, utegne biti Znamenje!

Vsedel se je na korenine debelega hrasta in se s hrbtom naslonil nanj. »Ne zaradi zveri - te svoji žrtvi vedno raje gledajo v oči, ko jo napadejo! Bolj se varuj ljudi! Ti radi rovarijo za tvojim hrbtom!« Zdravilčeve besede so ga spremljale povsod. Kot bi ves čas lebdel nekje nad njim in mu ponovno prišepetaval besede, ki jih je že zdavnaj izrekel. In vse te besede bodo odslej imele še toliko večji pomen, zakaj Zdravilec ga ne bo mogel ničesar več naučiti. Nikoli več se ne bosta videla!

Tam, kjer je živel, je bil nočni gozd poln zvokov in Slavin je dobro poznal vsakega izmed njih. Tu pa je bil Slavin tujec. »Gozd te mora najprej spoznati in ugotoviti, če si k njemu prišel z dobrimi nameni. Šele potem ti bo razkril svoje lepote in ti dovolil, da spoznaš tiste, ki jim nudi zatočišče!«

Zato ni bil prav nič presenečen, ker je bil večer nenavadno miren in tih. Ni bilo vetra, ki bi premikal liste, ni bilo zvokov plahutanja sov, ne zvokov plazenja zveri, ne oddaljenega zavijanja volkov, ne brnenja čebel v roju na veji. Še celo zvok lomljenja suhih vej, ki jih je prej pohodil med hojo, so imele drugačen, hladen zvok!

Gozd ga pač še ni poznal!

Zato je bila povsod okrog njega ena sama tišina. V temni noči je zaznal samo obrise meglic, ki so drsele nad tlemi in se elegantno zvijale okrog dreves.

»Najbolje bo, da počakam do jutra!« si je mislil Slavin. V takem mrtvilu zvokov in noči Slavin ni mogel več upati na kakšna nova Znamenja. Zaprl je oči, prijel amulet in krvno bučko in začel sanjariti. Hrepenel je po Njej, katero je spet videl jasno le v neskončne lase barve divjih plamenov, po Njej, s katero naj bi doživel tisto, na kar nekateri čakajo celo življenje. Sanjaril je njene poljube v mrzli rosi, njeno draženje v objemu toplih trav, prepletanje njunih teles v neizgovorljivi slasti trenutkov.

Preveval ga je pogum, da se upre vsemu Zlèmu, ki bi se mu kdajkoli postavilo na pot. In nestrpno je čakal trenutka, ko jo bo prvič uzrl.

V sanjarjenju je utrujeno zaspal.

Takrat pa je vso tišino, ki ga je obdajala, v trenutku napolnil vrišč razposajenih deklic. Zvoki veselih krikov in smeha deklet, ki so se trumoma pojavile pred njim, ga je seveda takoj prebudil iz sna. Le od kod so se vzele? Luna si je izborila prostor med gostimi oblaki in tako je presenečeni Slavin lahko ugledal množico dolgolasih lepotic, oblečenih v prozorne tančice, kako poplesujejo okrog njega. Za njimi so cepetala kopita velikanskih konj, ki so z divjimi grivami skakali v zrak in z rezgetanjem dopolnjevali veselje deklet. Dekleta pa so ga ves čas zadovoljno dražila in ga vabila v ples, občudujoče so ga okušala z rokami, glasno so pela vabljivo pesem in jo dopolnjevala z veselimi vzkliki smeha. V lunini svetlobi so se svetlikale meglice, ki jih je piš poskokov deklet razpihoval in gnal naokrog.

Prizor je bil veličasten, čaroben. Mladostno hrepenenje seveda ni dolgo vzdržalo. Slavin je razposajeno vstal in zaplesal z njimi. V lunini svetlobi se mu je zazdelo, da so vse rdečelase. Čeprav z neukrotljivo grivo, enako žimi spremljajočih konj, pa vendarle ni bila nobena takšna, kakršno si je zamišljal prej. A kljub temu je v mladostnem hrepenenju z vsakim novim trenutkom, ko so ga opojne deklice še bolj dražile, začenjal še bolj verjeti, da je prav Ona nocoj nekje med njimi.

»Morda jo srečaš prej, morda kasneje, lahko pa je tudi nikoli ne uzreš!« Slavin se je nenadoma spomnil teh svečenikovih besed, ko je pomislil, da vendarle še ni prišel do doline potopljenih trav, kjer naj bi Ona pravzaprav živela. Torej je vseeno mogoče, da je Ona tu?

Nalezljivo veselje omamnih lepotic ga je potegnilo v vrtinec plesa, ni se mogel in ni se več hotel ustaviti. Plesal je in plesal, strastno se je poljubljal z njimi in drgnil telo ob njihove voljne čarobne obline. Že tako prozorne tančice so se same umikale njegovim pogledom in razkrivale snežno bela telesa. Mlada kri mu je divje polnila telo, ki je izginjalo v objemih vabljivih lepotic.

Užival je v trenutku življenja, hvalil je vse Bogove, ki so ga izbrali za to Pot in ga stregli z vso to lepoto! Nenadoma mu je postalo celo vseeno, katera med njimi je Ona! Nekje globoko v srcu je sicer začutil, da to ni prav, a vseeno ga je nekaj neznanega gnalo še naprej, v ples in razvrat.

Ena je bila lepša od druge, ena bolj voljna od druge! Vse pa z neukrotljivimi rdečimi grivami, podobne Njej, katere nejasno podobo si je doslej ustvaril v svojih sanjarjenjih! Kako naj bi se torej uprl prebujeni strasti in hrepenenju?

Prijel je najbližjo za roke in jo potegnil vstran. Voljno se je prisesala na njegove ustne in se mu nežno prepustila, da sta legla na tla. Takoj, ko je začutila njegovo trdo izboklino, pa ga je z nepričakovano divjo močjo prevrnila vznak. Sedla je nanj, ga dražila z golimi prsmi in vsake toliko s trebuhom podrsala med njegovimi nogami tako, da je pri tem vsakič močneje pritisnila nanj.

Prav počasi je stopnjevala draženje in se zelo zadržano pripravljala, da ga dokončno naskoči.

Slavin pa je kljub tej sladki opojnosti postajal vedno bolj nemiren. Sprva se mu je le zdelo, da sploh ne čuti več ne rok in ne nog, potem pa je kaj kmalu opazil, da se ni mogel več premakniti! Nekaj je moralo biti narobe!

Bil je popolnoma prepuščen deklici, ki se je v pohotnem sopenju pripravljala še na zadnjo sprostitev strasti.

»Ne, TO ne more biti Ona!« je pomislil sam pri sebi. Tisto prvo ljubljenje z Njo, ki jo je iskal, si je prej predstavljal povsem drugače, nekaj, kar bi bilo mnogo več od gole potešitve strasti! Toda zdaj je bilo prepozno. Nemočno je ležal v travi, še vedno se ni mogel premikati. Vsenaokrog pa so plesale mladenke, za njimi so skakali podivjani konji, divji smeh in pesem in rezget konj pa se je odbijal od dreves in mešal v nenavadne zvoke.

To je bilo edino, kar je še lahko čutil, mlada kri v njem je kipela, od vznemirjenja je drhtelo telo. A Srce je začutilo Prevaro, pomislilo je Nanjo, zaradi katere se je Slavin sploh podal na Pot in pri kateri bi edino lahko našel tisto pravo Ljubezen. In s pomočjo katere bi edino lahko izpolnil urok Bogov! Nenadoma ga je postalo sram, pomislil je, kako trapasto je zapravil priložnost, ki so mu jo ponudili Bogovi. Pomislil je na Zdravilca, pomislil je na Svečenika in na vse tiste ljudi, ki so po Obredu verjeli v njegov Pogum in Ljubezen.

Kako zelo preprosto je zapraviti priložnost!

Tedaj pa se je spomnil besed Svečenika, da mu bo, spričo njegove neizkušenosti in mladosti, enkrat samkrat priskočil na pomoč tudi sam Gromovnik. Takoj je iskreno pomislil Nanj, na najbolj mogočnega med Njimi. Zakaj v tistem trenutku je bil On zares edini, ki bi mu še lahko priskočil na pomoč! Molitev pa vendar vedno doseže Próšenega!

Hip zatem je veselje in smeh prekinil glasen pok. Slavin je začutil, kako se je stresla zemlja pod njegovim telesom. Dolgolasa lepotica na njem se je začudeno vzravnala.

»Sedi že nanj, prekleto!« se je zaslišal globok glas iz smeri, kjer si je Slavin prej poiskal zatočišča. »Koliko časa bom moral še čakati?«

Slavin se še vedno ni mogel premikati. Zato se tudi ni mogel ozreti. V svetlobi mesečine pa je jasno zaznal grozo, ki se je naselila na obraz lepotice, ko je ugledala tistega, ki je izgovoril besede.

»Pohiti, kaj čakaš?« je nestrpno kriknil skrivnostni glas. »Nasadi se že končno na tega smrkavca! Naj jo le prevara, še predno se ji bo zaobljubil! Samo to potrebujem, da izničim Urok! Potem bom zavladal temi in pol sveta bo mojega! Pohiti že!«

Toda njegovo vpitje je dekle le še bolj prestrašilo. Še enkrat je počilo in Slavin je začutil, kako se mu je moč spet začela počasi vračati v telo. Spet je začutil noge, začutil je roke in lahko je celo počasi premaknil glavo. Ravno toliko, da ga je lahko zagledal!

»Črnobog!« je pomislil Slavin. Kolikor je uspel razločiti v lunini svetlobi, je videl orjaško dlakavo postavo. Izgledalo je, kot bi bile dlake premazane z nekakšno smolo - trdno so bile prilepljene na telo. Na mestu oči je zagledal kratke ognjene zublje, ves čas pa je bilo slišati okrog njega neko oddaljeno, srhljivo, tiho kričanje pogubljenih duš.

»Pohiti, sedi že nanj! Prekleto, vsak hip bo tu On! In potem bo prepozno! Pohiti!« je še kar kričal doneči glas.

Tedaj pa je od nekod priletela strela in se zapičila v hrast, pred katerim je Slavin maloprej videl Črnoboga. Hrast je v trenutku zagorel z veličastnim plamenom in jasno osvetlil prostor.

Črnobóga ni bilo nikjer več. Izginil je brez sledu.

Lepotica je šele tedaj z divjim krikom skočila s Slavina in se pridružila drugim prestrašenim dekletom. V svetlobi ognja so dolgolase lepotice, ki so se mu prej voljno predajale, spretno poskakale na konje in skrivnostno izginjale v njihovih gostih žimah. Konji so se vzpenjali na zadnje noge in tekali na vse strani ter nato izginili nedaleč stran v gostem gozdu.

Slavin je bil neskončno hvaležen Gromovniku! Kar je spoznalo Slavinovo Srce, je bilo torej res: vse to strastno poželjenje je bilo zgolj Utvara!

Slavinu je popustila otrplost, spet se je lahko premikal. Kmalu je bilo spet vse tiho, kot prej, slišati je bilo le še prasketanje hrastovega ognja. Nosnice mu je še bolj napolnil vonj po smoli in ko se je zazrl v plamene na gorečem hrastu, je opazil, kako iz njega vre dišeča tekočina! Gromovnik je s svojo strelo očitno zadel Črnoboga, ki se je verjetno že prej, ko je spal, plazil okrog njega, kasneje pa od tam ves čas opazoval uresničevanje svoje podle zamisli!

Neizkušeni mladenič bi skoraj postal žrtev gozdnih Zmot!

Slavin je sklenil, da bo odslej moral biti bolj previden. Gromovnik mu je tokrat res prišel na pomoč, ko ga je najbolj potreboval. Tako, kot je prerokoval Svečenik! A odslej bo sam, tega se je Slavin dobro zavedal! Uporabiti bo moral vse, kar ga je naučil Zdravilec. In bolj se bo moral zanesti na svoje Srce. In Pogum! In če bo pri tem znal uporabiti še pomoč amuleta in krvne bučke, bo zanesljivo prišel do Nje! O tem ni dvomil. Da le ni v preveč goreči želji po usojeni Devici že premešal tok svoje Usode!

PREGLAVICA[uredi]

Zaspal je kar na tleh ob žerjavici do tal pogorenega hrasta, ki mu je dajala ravno prav prijetne toplote v hladni noči. Počutil se je varnega, bil pa tudi je prepričan, da ga kljub njegovi sinočnji nepremišljenosti Bogovi še niso zapustili.

»Z iskrenostjo jih prikličeš k sebi, s Pogumom za Življenje jih obdržiš, z dobrim Srcem jih hraniš!« Vsega tega je imel Slavin na pretek. In imel je še tisto neskončno voljo, da uresniči svoje sanje.

Žerjavica pa je proti jutru ugasnila, zazeblo ga je in zato se je prebudil, da bi se pokril še z drugo ovčjo kožo, ki jo je, zvito v tulec, ves čas nosil s seboj na hrbtu. Ko se je pokrival, pa je zaslišal ptičje petje. In ko je prisluhnil še pozorneje, je ugotovil, da mu je gozd začel ponujati raznolike zvoke, ki jih je prejšnji večer tako zelo pogrešal! Nasmehnil se je gozdu in se z zaprtimi očmi prepustil nenadejanemu darilu.

*

Spal je dolgo. Ko je odprl oči, je bilo sonce že prav visoko na nebu. Oblakov ni bilo več. Sonce mu je že med spanjem prijetno ogrelo telo. Počasi se je privzdignil in pretegnil. Potem je vstal.

Ko pa se je začel razgledovati naokrog, je presenečen ostrmel. Nedaleč stran od njegovega ležišča je na tleh nepremično sedelo mlado, črno dekle in ga pozorno opazovalo.

»Kdo si ti?« jo je vprašal Slavin. Nikoli še ni videl človeka s tako temno poltjo.

Nezaupljivo jo je opazoval.

»Nikar se me ne boj!«

»Ne bojim se te,« je odvrnil Slavin. »Vendar pa še nikoli nisem ...«

»Človek sem, kot ti!« ga je prekinila Črna. »Imam vse, kar imaš ti. Le moja koža je nekoliko drugačne barve. Na otip pa je povsem takšna, kot tvoja! Poglej, potipaj jo!«

Pri tem je iztegnila roko in ga z odprto dlanjo vabila, da se je dotakne. Slavin je omahoval. To, da je bila Drugačna, seveda ni bil nikakršen razlog za to, da bi ji moral zaupati manj. To ga je naučil že Zdravilec. Vendar pa se je odločil, da ji ne bo zaupal niti več, kot bo odslej zaupal drugim, glede na sinočnje dogodke.

Zato se je le vsedel nazaj na tla, kjer je prej spal. »Verjamem ti!« je odgovoril. Črna je spustila roko in ga radovedno opazovala. Tudi Slavin jo je opazoval in moral si je priznati, da že dolgo ni videl tako čedne ženske. Res, sinočnje vihravke so bile prave lepotice, takoj so ga očarale, a če je sedaj pomislil, jim je manjkala tista iskra, tista milina, ki izžareva skrivnost Ljubezni. Črna je te iskre vsekakor poznala. In mu jih tudi radodarno podarjala.

»Koliko časa si me že opazovala?« je nadaljeval pastir.

»Videla sem te zjutraj, ko si se pokrival s kožo. Ko si kmalu zatem zaspal, sem sedla poleg tebe.«

»Če bi mi hotela storiti kaj žalega, je za to imela že doslej dovolj časa,« je pomislil Slavin. Rekel pa je le: »Vedno opazuješ popotnike, medtem, ko spijo?«

Črna se mu je nasmehnila. Dve vrsti čudovitih belih zob sta se zableščali na njenem črnem obrazu. Črni lasje so bili kratko pristriženi, čvrste, ne prevelike prsi so bile namazane z nekakšnim oljem, da so se bleščale na opoldanskem soncu. Prijetno je dišala. Prekrižala je dolge noge in z dlanjo izzivalno napravila pot od trebuha mimo prsi do vratu. »V teh krajih ni ravno veliko popotnikov! Še najmanj pa tako postavnih, kot si ti!«

Slavin je začutil rdečico na svojem obrazu. Čutil je, kako mu Črna odobravajoče pregleduje močno telo, še prav posebej pa zvedavo opazuje tisti del ovčje kože, ki mu je prekrivala mednožje. Zaznal je njen prijetni vonj.

»Živiš tu?« je nadaljeval pastir. Nekako je moral prekiniti tišino.

»Ne,« je odvrnila Črna in se mu nasmehnila. »Živim Nikjer in Povsod! Hodim po gozdovih, zato poznam najbolj skrite poti v njih. Najraje pa pomagam popotnikom, če se izgubijo. Si se ti izgubil?«

»Ne!« Bilo mu je neprijetno pred zvedavimi pogledi Črne.

»Torej greš v deželo potopljenih trav?«

Slavin jo je presenečeno pogledal. »Kako si uganila?«

»Ta pot je edina, ki vodi tja. In če se res nisi izgubil, potem si lahko namenjen le v deželo potopljenih trav!«

»Res je, tja sem namenjen.« Slavin je iz cule, ki jo je nosil s seboj, potegnil kos suhega mesa in ga z nožem prerezal na pol. »Na, vzemi, gotovo si lačna!« je bolj ukazal, kot vprašal Slavin in eno polovico ponudil Črni. Imel je občutek, da ji lahko zaupa. Konec koncev je imela za prevaro že do sedaj dovolj časa.

Črna se je počasi privlekla do njega in vzela ponujeni kos. Pri tem je najprej prijela Slavinovo roko in jo dolgo zadržala v svoji. Nepremično sta se gledala. Čeprav je Slavin želel drugače, nikakor ni mogel premakniti roke. Potem je Črna le izpustila njegovo roko, vzela ponujeni kos mesa in se vsedla tako, da ga je lahko ves čas opazovala.

Slavin se je spomnil sinočnjih dogodkov. Postalo mu je neprijetno. Predno se je odpravil na pot, je vedel, da ga bo čakalo vse polno preizkušenj. Ni ga bilo strah, toda vse, kar je doživel v prejšnjem večeru, je bilo zanj popolnoma novo. Doslej se je srečeval le z ljudmi, divjimi zvermi in seveda z drugimi živalmi. Z njimi je znal živeti, z njimi se je znal spoprijeti in če je bilo treba, se jim je znal tudi izogniti! Zdaj, ko je sprejel igro Bogov, pa je začel spoznavati drugačen svet, zanj povsem nov, nepredvidljiv in zato toliko bolj nevaren.

»Na pravi poti si, a to še ne pomeni, da boš prišel tja, kamor si namenjen. Še vedno se lahko izgubiš!« je nadaljevala Črna medtem, ko je zadovoljno grizla prekajeno meso.

»Tamle,« je pokazala s prosto roko, »se tvoja pot namreč razcepi na dve poti, ki sta popolnoma enaki, a le na videz. Če boš šel po napačni, boš kmalu zašel v blato brez dna. Tam ti nihče ne bo mogel več pomagati. Ko enkrat stopiš vanj, ne prideš več iz njega!«

»Ti pa seveda poznaš pravo pot?«

»Poznam, seveda!« je odgovorila Črna in pogoltnila zadnji kos mesa. Primaknila se je še bliže k Slavinu in ga začela gladiti po prsih in njegovih mišičastih rokah. »Morda ti lahko pomagam!« je nadaljevala in z rokami že segala po njegovih stegnih.

Slavin ni vedel, kako bi se je ubranil. Tedaj pa se je spomnil na amulet in krvno bučko.

Nekako se je uspel izviti iz objema Črne in takoj, ko je v rokah držal amulet, je zagledal prav nenavaden prizor. Črno dekle pred njim nenadoma ni imelo več ne obraza, ne ušes in ne več las, le vitko telo se je zvijalo pred njim.

»Preglavica!« je pomislil Slavin. O tej lažnivi gozdni deklici je že veliko slišal. Bila naj bi brez obraza, v resnici pa jo vidijo vsakič drugačno, z drugimi lasmi, z drugačnim obrazom in na vedno drugačnem mestu v gozdu. Lahko je bela, lahko je črna. Zato je še nihče ni prepoznal. Rada ima popotnike in jim dela preglavice tako, da jih vodi po napačnih poteh.

»Kaj imaš to?« je nenadoma popustil objem Črne, ko je našla za njegovim pasom zavezano krvno bučko. Slavinu se je amulet izmaknil iz rok in brez njega je spet ugledal črno lepotico s čudovitim obrazom in radovednimi očmi, kako odpira bučko in jo hoče povonjati.

»Pusti to!« je zavpil Slavin in ji hotel iztrgati krvno bučko iz rok.

Črna je hitro umaknila roko, pri tem pa je nekaj kapljic krvi žrtvenega ovna padlo iz bučke na Slavina. Črna se je takoj vidno skremžila in hitro odskočila z njega. Slavin je komaj uspel ujeti bučko, jo začepil in privezal nazaj za pas.

Zaradi tistih nekaj kapljic ovnove krvi je Črna v Slavinu zdaj videla le še bradatega ovna. Zdelo se ji je, da ima polna usta ovčjih dlak. Z gnusom jih je skušala odstraniti iz ust, pljuvala je na vse strani in vmes divje kašljala. Ni mogla verjeti, da jo je mladeničoven tako zelo preslepil, da si ga je maloprej celo neskončno poželela!

Slavin je začudeno opazoval Črno in njeno nenavadno vedenje. Medtem si je obrisal tistih nekaj kapljic krvi in takoj zatem je Črna v njem spet zagledala privlačnega mladeniča. Njen kašelj se je postopoma umiril, ni imela več občutka, da ji ovčje dlake polnijo usta. A kljub temu si je želela čimprej oditi stran, stran od te neprijetne izkušnje. Ponavadi je bila ona tista, ki je preslepila druge.

»Mudi se mi, oditi moram!« je dejala, vstala in stekla po poti, po kateri je prišel Slavin.

»Nisi mi še povedala, katera pot je prava?« je za njo zaklical Slavin. Ni vedel, kaj se je zgodilo, da jo je tako prestrašilo. A karkoli je bilo - neskončno je bil hvaležen, da se jo je rešil. Še bolj je bil hvaležen svečenikovemu amuletu, da mu je za hip dovolil videti resnico izza njegovega sveta.

»Drži se leve smeri, pa prideš na cilj!« je zadihano odgovorila Črna med tekom.

»Hvala!« je za njo zaklical Slavin. Nasmešek se mu je razpotegnil čez obraz. Dobro, da je lažnivko pravočasno prepoznal!

Zaupati pač res ne gre ljudem brez lica!

PETKA MOKOŠ[uredi]

Slavin se je seveda napotil po drugi poti, kot mu jo je svetovala črna lepotica. Po nekaj urah hoda je zapustil gozd in se napotil na prostrani travnik. Že po nekaj korakih je opazil, da se mu je trava, po kateri je hodil, začela rahlo vgrezati pod nogami. Pri vsakem njegovem koraku je zacmokalo.

Prišel je do dežele potopljenih trav.

Nemirno se je ustavil, v srcu mu je začelo razbijati. »Tu nekje torej živi Ona,« je pomislil Slavin.

Razgledoval se je daleč naokrog. Iz ravnega travnika so se le vsake toliko vzdigovali nizki hribi, poraščeni z gostim gozdom. Nekateri deli travnika so bili popolnoma pod vodo, tam so iz teh vodnih otočkov gledala le čvrsta stebla gostega trsja. Ob robu travnika je tekel potoček. Ob potoku je zagledal visoko leseno lovsko prežo, na katero je vodila dolga lestev.

Slavin je sklenil, da spleza na vrh in se razgleda naokrog. Spretno je splezal na prežo in odložil popotno culo z zvitki kož, ki jih je uporabljal za spanje.

»Kmalu se bo zvečerilo,« je ugotovil Slavin, »najbolje bo, če si kar pripravim ležišče.«

Jasno nebo je obetalo suho noč, zato se je odločil prespati kar na preži. Razvil je ovčje kože in jih položil po tleh, se zleknil in skozi veje, ki so služile za ograjo, zasanjano gledal naokrog.

Predstavljal si je, kako se bo končno srečal Njo. Zdelo se mu je, da vsak dan bolj jasno vidi njeno podobo, ne več le njenih divjih rdečih las, kot prej. Zdaj si je že lahko predstavljal njene velike, temne oči in prekrasen nasmeh polnih ustnic in čudovitih belih zob. Zdelo se mu je, da je to dobro Znamenje. Ko jo bo videl, jo bo moral prepoznati.

Iz sanjarjenja ga je predramilo otroško vpitje, ki se je mešalo z zvoki prelepega ženskega petja. Slavin se je ozrl v smer, od koder so prihajali zvoki. Nedaleč stran pod njim ob potoku se je ženska srednjih let pripravljala, da opere kup perila. Lesen čeber, ki ga je nosila pod pazduho, naslonjenega na njen bok, je bil poln perila. Perica ga je odložila na rob potoka in se pripravljala, da ga opere. Ob njej sta skakala dva otroka in se ves čas prerivala. Pri tem sta kričala, se suvala v ramena in se vsake toliko povlekla za lase. Perica pa se zanju sploh ni zmenila, le s tiho pesmijo je začela prati perilo.

Slavin se je odločil, da bo ostal v svojem skrivališču. Ni se hotel izpostavljati. V tem kratkem času, odkar je bil na poti, je imel že dovolj presenečenj. Zato se je raje ulegel na hrbet in začel opazovati prelepo rumeno ptico s črnimi lisami, posutimi po krilih, ki je ravno takrat priletela nad lovsko prežo. Ptica je nekaj časa radovedno krožila nad njim, potem pa se začela spuščati niže, proti potoku. Slavin ji je sledil s pogledom in pri tem poslušal vedno bolj živahen prepir otrok, pomešan s pesmijo perice.

Rumena ptica je pristala na travi, nedaleč stran od obeh otrok. Široko je razširila krila in Slavinu se je zdelo, da postaja ptica vedno večja, kot bi rasla pred njegovimi očmi. To sta opazila tudi prepirljiva otroka in od začudenja sta utihnila. Tedaj se je ptica v hipu prelevila v mlado dekle s ptičjo glavo in močnimi ptičjimi kremplji.

Otroka sta kriknila, potem pa je zopet nastala tišina. Perica, nevajena takih trenutkov tišine, se je začudeno ozrla in prebledela od groze. Videla je, kako je neko dekle s ptičjo glavo zagrabilo oba otroka, si ju namestilo pod pazduho in ju pri tem čvrsto držalo s kremplji. Perica je izpustila perilo in se zdirjala proti njej.

»Petka Mokoš!« je pomislil Slavin. Tedaj se je spomnil, da je petek, sveti dan, ko perica ne bi smela prati. Ker očitno tudi ni znala poskrbeti za svoja otroka, je Petka Mokoš pač prišla izterjat kazen.

»Šôta!« je pomislil Slavin. »Spremenila jo bo v šôto!« Slavin se je spomnil, kaj mu je o Petki Mokoš pravil Zdravilec: »Neposlušne žene, ki povrh vsega še zanemarjajo svoje otroke in jih zato slabo vzgajajo, spremeni v črno šôto, otroke pa odpelje v svoj grad, ki se potem ob prvi nevihti pogrezne v potopljene trave!«

»Toda to je krivično!« je takrat dejal Slavin. »Otroci vendar niso krivi, zakaj jih torej Bogovi kaznujejo tako, da jih pustijo odpeljati drugam?«

»Bogovi v resnici kaznujejo le mater! Petka Mokoš v svojem gradu za otroke prav lepo skrbi! Ničesar jim ne manjka in naučijo se Življenja!«

»A vendar izgubijo mamo!« je takrat še ugovarjal Slavin.

»In dobijo drugo, ki je morda celo boljša od one prej!« mu je odgovoril Zdravilec.

»A prava mama je vendarle le ena!«

»In pravi oče je le en, vem! A Bogovi so tisti, ki lahko primerjajo, sodijo, kaznujejo in nagrajujejo, ne mi!«

Slavinu je takrat postalo nerodno. Spomnil se je, da tudi Zdravilec ni njegov pravi oče, pa mu je vendarle pomenil največ na svetu. Čeprav se mu je zdelo, da to pač ne more primerjati. Sam staršev sploh ni poznal.

»A kot sem že dejal, Bogovi pogumnim vedno pustijo odprta še kakšna vrata!« je spravljivo dejal Zdravilec. Tedaj je povedal, da se šôtin urok Mokoš Petke lahko izniči, če se ugrabljeni otroci vrnejo k materi še istega dne do noči.

Slavin se je spomnil tega pogovora z Zdravilcem in takoj je sklenil, da ne bo vsega samo opazoval. Z nožem za pasom se je urno pognal po lestvi navzdol. A še predno je prišel do tal, je bila perica že spremenjena v kup črne šôte. Mokoš Petka pa je z otrokoma ravno izginila v bližnjem visokem trstičju.

Slavin se je pognal za njo. Visoko trstičje z ostrimi listi ga je med tekom rezalo po rokah. Bilo je previsoko, da bi lahko s pogledom sledil ptičji dekli. Zato je Slavin pozorno opazoval, kje je bilo trstičje pohojeno in je šel po tej sledi. Še pred nočjo je namreč moral najti skriti grad.

Medtem, ko je tekel, se mu je zazdelo, da ga spet spremlja vonj drevesne smole.

»Črnobog!« je pomislil Slavin, a ni nehal teči. Le prijel se je za amulet in nenadoma ga je prešinilo, da mora narahljati čep na bučki, v kateri je bila shranjena kri žrtvenega ovna.

Te misli si ni znal razložiti a vseeno je zrahljal čep in medtem, ko je tekel, je iz bučke, ki je privezana na kratki vrvici poskakovala za njegovim pasom, vsake toliko padla kapljica krvi na tla. Slavin je to opazil. »Tako mora biti!« je odločno pomislil Slavin. »Amulet mi je pokazal Znamenje!«

Nekaj časa je že tekel, ko mu je nenadoma zmanjkalo sledi. Začelo se je mračiti in Slavin je zato obupano začel z nožem sekati trs vsenaokrog sebe. Imel je občutek, da bo prepozen, zakaj ko bo noč, lahko pozabi na rešitev otrok!

Ko je posekal gosto trsje okrog sebe, se je pred njim prikazal veličasten prizor. Sredi potopljenega travnika je stal mogočen kamniti grad! Nekje iz njegove smeri so prihajali veseli glasovi otrok in sproščen otroški smeh. Pred njegovimi vrati pa je zagledal Petko Mokoš, ptičjo deklo, kako je zaradi dveh ugrabljenih otrok, ki sta se divje otepala in glasno kričala, le s težavo iskala ključ, da bi odklenila težka lesena vrata.

Slavin se je pognal proti njej, videl je moledujoče oči obeh otrok, čutila sta, da ju lahko reši le on, a je bil prepozen. Tik preden je prišel do gradu, je Petka Mokoš izginila skozi vrata.

Slavin je začel tolči po njih, a vrata so bila zanj pretrdna. Skrušeno se je sesedel v vodo na tla, kriki obeh otrok, ki so se, čeprav z vsakim trenutkom bolj oddaljujoče, slišali izza vrat, so se mu boleče zaganjali v uho. Ničesar ni mogel več storiti. Bil je povsem nemočen.

Bilo mu je, da bi zajokal, z dlanjo si je prekril obraz in zaihtel.

Tedaj pa je zopet zavonjal znani smolnat vonj. Ozrl se je naokrog in opazil, da so še malo prej jasno nebo prekrili težki, črni oblaki. Pripravljalo se je k nevihti. Nenadoma je postalo temno, komaj je še opazil obrise gradu. Začutil je, da je postajala voda pod njim vedno globja, trava in zemlja pa vedno mehkejša.

Grad in on z njim sta se začela pogrezati!

Slavin se je spomnil, da mu je Zdravilec omenil, kako se grad ob nevihtah potopi v trave in s seboj potegne vsakogar, ki je takrat navzoč. Zato je hitro začel iskati pot, po kateri je prišel. Blato pod nogami ga je vedno bolj vezalo nase, vedno težje je hodil naokrog v čvrsti temi.

Smolnat vonj pa je postajal vedno močnejši.

»Pretental me je!« je pomislil Slavin na Črnoboga. »Vedel je, da bom skušal rešiti otroka in zato me je zvabil sem!« Razmišljal je, kako bi se rešil zoprnega blatnega objema. Voda mu je segala že do pasu, zato je začepil bučko s krvjo in jo podržal v roki. Z drugo roko je prijel še amulet in ko ga je tako držal v roki, so nenadoma vse kapljice krvi, ki so prej počasi kapljale iz bučke na tla, močno zasvetile in zarisale v vodi sled odrešitve.

Slavin je bil presenečen, a se ni več obotavljal.

Otrok tako ni mogel več rešiti. Taka je bila pač volja Bogov.

Sam pa je vendarle bil od Njih Izbran s prav posebnim namenom. S svojim Pogumom mora priti do Nje, doživeti Pravo Ljubezen in tako poskrbeti, da Ona postane nova dobra Vila, Bogovom v pomoč na zemlji in v Dobro vseh.

Zato se je z visokimi skoki rešil blata in hitro stekel po svetleči sledi. Ko se je čez nekaj časa ustavil ob lestvi, prislonjeni na lovski preži, je bil prepričan, da se je grad medtem že povsem pogreznil v potopljene trave. Utrujeno je splezal na vrh in se zleknil na tla. Še enkrat se je spomnil na tisti kup črne šôte in na dvoje otrok, ki jim ni mogel pomagati. »Bogovi so strogi,« je pomislil, »a pravični!«

Zapihal je močan veter in kazalo je, da bo razpihal nevihtne oblake. Slavin se je vseeno dobro pokril z ovčjimi kožami in utrujeno zaspal.

KRIŽPOTJE[uredi]

Nevihtno noč je zamenjalo sončno jutro. Slavin je spal slabo, premetaval se je pod mokrimi kožami in le stežka je dočakal jutro. Ves čas je mislil na otroka, ki ju ni mogel rešiti. Prepričeval se je, da je bila pač taka volja Bogov in pri tem ni mogel storiti ničesar. A kljub temu mu je bilo težko pri srcu.

Razmišljal je o dogodkih zadnjih dni. Svet, ki se mu je razkril po tem, ko je bil izbran, je bil svet bitij, katere je prej poznal le iz pripovedovanj. Zdaj pa je bil sam del tega sveta, v njem je iskal Njo, Devico, po kateri je vse bolj hrepenel.

Te noči se mu je že popolnoma izoblikovala Njena podoba.

»Znamenje!« si je mislil Slavin. Prepričan je bil, da jo bo prav zato našel zelo kmalu. V mislih jo je videl visoko, nežno in hkrati divjo, z dolgimi rdečimi lasmi in temnimi očmi. Iz nje je sijala milina in hkrati strast, pogum in hkrati želja, da jo brani.

»Ko jo boš zagledal, boš vedel, da je to Ona!« mu je Zdravilec dejal tistega jutra, ko sta se zadnjič poslovila. »Videl jo boš s svojimi očmi, tâko, kakršno si želiš!«

»Kako naj jo vendar prepoznam med vsemi, ki jih bom morda srečal na tej poti?« je takrat nejeverno vprašal pastir.

Zdravilec je le pomirjujoče prikimal. »Ne skrbi, zaupaj v Srce. Srce ti bo pri tem stalo ob strani. Le tisti, ki nima Srcà, tega ne more doživeti!«

Takrat si teh besed Slavin še ni znal prav predstavljati. Potem pa se mu je zazdelo, da jih je nenadoma razumel takrat, ko je nemočen negibno ležal pod gozdno Zmoto.

Takrat ga je prešinilo, da tisto pač nikakor ni mogla biti Ona, čeprav si njene podobe tedaj še ni znal popolnoma predstavljati.

Zdaj, ko se mu je v sanjarjenjih že popolnoma izoblikovala njena pojava, pa je bil povsem prepričan, da ga tu, v močvirju, čaka natanko takšna deklica, kot si jo je zamišljal!

Na vrhu lovske preže je počakal le še toliko, da se je osušil, potem pa je zopet pospravil ovčje kože, si popravil amulet in krvno bučko, ter se odpravil na pot. Zares si je že zaželel trenutka, ko jo bo prvič zagledal!

Sinočnja nevihta je nekoliko dvignila vode in na enem mestu, hkrati z visokimi travnimi bilkami, popolnoma potopila in prekrila tudi pot, po kateri naj bi nadaljeval pot Slavin.

Pastir se je zato ustavil in se začel razgledovati naokrog. Na drugi strani potopljenega travnika, tam, kjer se je travnik začel dvigovati in prehajati v dokaj strm breg kopastega hriba, je Slavin zagledal gručo ljudi. Zdelo se mu je, da je eden izmed njih, ki je stal v sredini, nekaj kôpal.

»Morda mi bodo lahko oni pomagali?« je pomislil in se napotil proti njim.

Možje so bili tako zatopljeni v svoje delo, da so ga zagledali šele zadnji hip, ko je že stal ob njih. Najstarejši med njimi je ravno polagal neko lončeno posodo v jamo. Ob nepričakovanem prihodu tujca se je ustrašil in posoda mu je padla iz rok v jamo, ki je bila izkopana prav na sredini med njimi. Prisotni so glasno zavzdihnili, kot bi jim vzelo sapo in tudi sami prestrašeno začeli pogledovati v jamo.

»Se je odprla?« je vprašal nekdo.

»Ne. K sreči ne!« je olajšano odgovoril drugi in potrkal po deblu bližnjega topola.

»Toda zdaj ni več postavljena na glavo!« se je spet zaslišal nov zaskrbljen glas.

»Res je, ni. Toda žare zdaj ne smemo več obrniti.«

Slavin je začutil, kako sta se napetost in strah močno stopnjevala. »Torej lahko uide ...« je nekdo prekinil mučno tišino in začel hitro metati zemljo v jamo. V nekaj trenutkih jo je napolnil. Nato je zemljo z nogami poteptal in na poteptano mesto zvalil težak kamen, ki je bil že prej pripravljen ob jami. Drugi so mu pri tem pomagali.

»Zdaj moramo še zabrisati poti! Pa hitro!« je zaklical najstarejši.

Slavin je opazoval Pogrebce. Obred je bil preprost, verjetno so pokopavali Mrtvaka, nekoga iz njihove najožje družine, ki je roko sam položil nase. Dobro je poznal ta običaj. Tudi tam, kjer je živel, so Mrtvake ponavadi pokopavali brez pravega obreda in to na sredi križišč poti. Za vsak primer, če bi duša ušla iz pepela. Tako je bila večja verjetnost, da bi se izgubila in potem se ne bi mogla več vračati domov in jih strašiti.

Zato si je popolnoma predstavljal, kakšen strah se jih je polotil, ker niso uspeli položiti žare v jamo z zgornjim delom navzdol! Na tistem mestu, kjer so Mrtvaka pokopali, so pri njem doma ponavadi tudi zabrisali stopinje, ki so jih med pokopom napravili Pogrebci. Tako pobegla duša zares nikakor ne bi znala najti poti domov!

Slavin je zato podrobneje pogledal okrog Pogrebcev in opazil, da se tudi tu, kjer je bila prej izkopana luknja, križajo poti.

»Pomagaj nam, Tujec!« je zaklical eden od pogrebcev in mu v roke stisnil leskovo vejo.

Slavin je brez besed vzel ponujeno vejo in skupaj z ostalimi začel brisati sledi korakov tako, da je z bolj košatim delom drsal po tleh. V razdalji desetih korakov okrog postavljenega kamna kmalu ni bilo videti nobene stopinje več.

»Tako bo dovolj,« je tiho zaklical Najstarejši drugim pogrebcem in nalahko potegnil Slavina, da bi se jim je pridružil pri odhodu. Slavin je že hotel ugovarjati, a je Stari le položil kazalec na svoja usta in s tem nakazal, da naj bo tiho. Pri tem je prikimal Slavinu, češ, počakaj, razložim ti kasneje.

Drug za drugim so nato tiho hodili po eni od poti, ki je vodila od zdaj zabrisanega križpotja. Najstarejši, ki je bil na čelu skupine, se je ustavil šele, ko se mu je zdelo, da so že dovolj daleč od groba. Drugi trije so bili precej mlajši od njega, vsi že na pogled različni po letih, bili pa so Najstarejšemu zelo podobni. Slavin je bil prepričan, da so njegovi sinovi.

»Pričakovali smo te,« je začel pogovor Najstarejši.

»Ne razumem ...« je odgovoril Slavin. Ni bil pripravljen na to, da bi ga nekdo pričakoval v deželi potopljenih trav.

»Staremu Konjarju že nekaj časa pešajo moči. Svečenik je že naznanil prihod Tujca, ki naj bi mu bil v pomoč. Tako so mu sporočili Bogovi.«

»Bogovi se ne motijo! Toda mislim, da si se zmotil ti, Stari! Ta tujec zagotovo nisem jaz!« Kaj le naj bi on počel pri nekem starem Konjarju, če pa so ga Bogovi vendar poslali na prav posebno pot, da poišče Njo?

Možje so se spogledali in se začeli muzati. Strah prejšnjih trenutkov je popustil Nepravilno pokopana žara je bila že daleč za njimi. Njihovi obrazi so bili zdaj dosti bolj prijazni, kot prej.

»Kaj torej počneš tu?« je nadaljeval Najstarejši. Drugi trije so zastrigli z ušesi v pričakovanju odgovora.

»Iščem neko jezero. Takšne oblike.« Pastir je s popotno palico v zemljo narisal obliko jezera, kakršnega je pred nekaj dnevi narisal tudi Svečenik. »Ali morda veste, kje bi to lahko bilo?«

»Bogovi so vsevedni in radodarni, da nam na naša vprašanja pošiljajo odgovore!«

Najstarejši se je spogledal s sinovi. »Seveda poznamo to jezero. Peljali te bomo tja.«

Slavinu je srce začelo močno biti. Tam je vendar doma Ona! Končno jo bo videl! »Ali je še daleč?«

»Z vrha tega hriba boš jezero že lahko zagledal. Tam se bomo razšli, pot boš nadaljeval sam.«

Spet so začeli hoditi po poti, ki se je kmalu začela strmo dvigovati. Slavin jim je bil zelo hvaležen, da ga niso podrobneje spraševali o namenu njegove poti. »Ali je ob tem jezeru tudi kakšna lesena hiša?« je vseeno previdno vprašal pastir. Morda pa si slike jezera, ki jo je narisal, niso dovolj dobro ogledali?

»Seveda je, toda z vrha hriba je ne boš opazil. Letos je, prav nenavadno, že navsezgodaj zacvetela leča, posajena okrog nje in jo skoraj povsem obrasla.«

»Leča!« je pomislil Slavin. Lečo mu je omenil tudi Svečenik. Videl jo je skupaj z jezerom, hišo in čolnom drevakom pred njo medtem, ko je po Obredu sanjal Slavinove sanje.

Hodili so v tišini. Zdaj, ko je bil Slavin že povsem blizu Nje, se je začel spraševati, kako neki se Ji bo približal. O tem prej ni razmišljal. Ne more vendar kar priti k Njej in ji reči:

»Prišel sem k Tebi!« Ob razmišljanju je prijel amulet, podržal je krvno bučko, a kljub temu se ni mogel domisliti ničesar, kar bi se mu zdelo dovolj primerno za njun skupni začetek.

Pot kmalu ni bila več tako strma, na nekaterih delih se je začela celo spuščati.

»Prišli smo na vrh!« je dejal Najstarejši in z roko pokazal v neko smer pred seboj.

»Tamle že lahko vidiš jezero.«

Slavinu se je zazdelo, da je za hip spet zaznal vonj smole. Ozrl se je naokrog in še enkrat globoko vdihnil, toda vonja ni bilo več. Zato se je približal Najstarejšemu in pogledal v smeri iztegnjene roke. Res, pogled na jezero je bil čudovit. Jezero je bilo prav takšne oblike, kot ga je pred nekaj dnevi v zemljo zarisal Svečenik. Na enem delu je opazil gosto cvetoče grmovje, nedaleč stran v vodi pa se je pozibaval čoln.

»Tu torej živi Ona!« je pomislil Slavin. Hrepenel je po Njej. Odkar si je popolnoma predstavljal Njeno podobo, je imel občutek, da ga na nek način ves čas spremlja na poti. Pomislil je na Zdravilca, pa na Svečenika in na vse tiste ljudi, ki so verjeli vanj, v njegov Pogum in njegovo Srce. Prvi del Poti, Pot Poguma, je za njim. Zdaj bo moral prehoditi še Pot Srca.

»Pojdi zdaj k hiši in izpolni voljo Bogov!« ga je prekinil glas Najstarejšega. »Mi gremo zdaj svojo pot. Srečno!«

»Hvala za pomoč in srečno,« je odgovoril Slavin, čeprav je bil presenečen, ker je starec omenil voljo Bogov. Saj mu vendar ni povedal ničesar, kar bi bilo v zvezi z Obredom ali njegovim prihodom v deželo potopljenih trav! O tem pač ni smel govoriti!

»In pozdravi starega Konjarja, Tujec! Pričakuje te! Vesel bo tvoje pomoči. Njegova hči Jantarina res ne zmore vsega!« je še zaklical Najstarejši in s svojimi sinovi izginil za drevesi.


ONA[uredi]

»In pozdravi starega Konjarja, Tujec! Pričakuje te!« Slavin si je ponavljal te besede, ko je dirjal po poti navzdol proti jezeru. In še: »Staremu Konjarju že nekaj časa pešajo moči. Svečenik je že naznanil prihod Tujca, ki naj bi mu bil v pomoč.«

Še najbolj pa mu je odmeval stavek: »Jantarina res ne zmore vsega!«

Bogovi so zares vsemogočni! Po svoje so že vse pripravili za njegov prihod! Torej ga še niso zapustili, odpustili pa so mu tudi tisti spodrsljaj pri gozdnih Zmotah. Tudi Spodrsljaji so del Življenja!

»Jantarina!« Srce mu je poskočilo. »To mora biti Ona,« je pomislil. »Jantarina!«

Tekel je brez prestanka in zato je kmalu prispel do obale jezera. Šele tu je zagledal majhno leseno hišo, postavljeno prav na rob jezera. Večji del hiše je zakrivala bujno cvetoča divja leča. V jezeru pod hišo je bil privezan čoln drevak, narejen iz enega kosa debla. V zraku je prijetno dišalo, iz bližnjega gozda je bilo slišati različno ptičje oglašanje in petje. »Tudi gozd me je pričakoval!« je pomislil Slavin.

Stopil je do vrat in za trenutek počakal. Cela pot, vse preizkušnje, vsa bitja, ki jih je srečeval – nič ni v njem zbujalo toliko nelagodja, kot ravno ta trenutek, ko se bo moral soočiti z Njo. V svoj Pogum je verjel, Poti se ni bal. A njegovo Srce je bilo še premlado in premalo izkušeno, da bi mu mogel že popolnoma zaupati. Mladostna iskrivost in poželenje sta se doslej že prevečkrat vmešala in preglasila Srce!

Globoko je vdihnil, potrkal in zaprl oči. Zanimalo ga je, kako je njegovo Hrepenenje ustvarilo Njeno podobo kaj drugače od te, ki se bo zares pojavila pred njim. Zaslišal je korake in kmalu zatem so se vrata škripaje odprla. Počasi je odprl oči in zagledal Njo! »Zaupati moraš Srcu!« mu je takrat dejal Zdravilec.

»Srce se nikoli ne zmoti!«

Res, srce se tokrat res ni moglo zmotiti! Kajti, to JE BILA Ona! To je bila Ona, kot si jo je predstavljal, Ona, ki si jo je želel, Ona, z dolgimi, rdečimi lasmi, barve divjih plamenov, z očmi žerjavice in ustnicami poželjenja. Ona, s prav tako postavo, kot si jo je zamišljal, vitko, a s širokimi boki in dolgimi nogami, Ona, z velikimi in čvrstimi prsmi in napetimi bradavičkami, ki so nagajivo napenjale tanko blago. Ona, katere podoba mu je burila misli in prebujala strasti!

Da, to je bila Ona, ki ga je čakala, da pride v hišo za pomoč.

Tiho jo je gledal in opazil, da ga občudujoče premerja tudi Ona.

»Vstopi, Tujec!« je prekinila tišino Jantarina in mu ponudila odprto dlan. »Z očetom sva te že pričakovala.«

Slavin je prijel Njeno dlan. Začutil je mehko, nežno, hladno kožo. Nalahko ga je potegnila v hišo in za njim zaprla vrata. V kotu velike sobe je prasketal ogenj.

Popoldnevi in večeri so bili še vedno dokaj hladni in prijetna toplota, ki se je širila od ognjišča, ga je neustavljivo vabila. Dišalo je po pečeni ribi, dišavah in olju iz oljenk, ki so osvetljevale sobo. Ta je dajala videz čistosti in urejenosti. Pred ognjiščem so bile na tleh zložene ustrojene kože raznih živali. Verjetno je bil to kotiček, ki je bil sicer ob hladnih zimskih dneh najbolj uporabljan.

Nedaleč stran je bila postavljena majhna miza, ob kateri so bili zloženi trije trinožni stoli. Na stenah so visela razna posušena zelišča. Slavin je pomislil na Svečenikovo sobo in na dom. Da, počutil se je zelo domače. Jantarina je bila očitno odlična gospodinja.

»Gotovo si utrujen. Pripravila ti bom kopel in potem večerjo. Si lačen?«

»Sem,« je priznal Slavin. Tako dobro je dišalo po pečeni ribi! Pomislil je, da že od jutra ni ničesar pojedel. Tudi umil se ni pošteno že nekaj dni. Ves čas si je želel samo to, da bi čimprej prišel k Njej, da bi jo čimprej videl. Nenadoma ga je postalo sram, da se je pred Njo pojavil tako neurejen.

»Pridi!« Odločno ga je povlekla za seboj v drugo sobo. »Tu bo tvoja soba, tu lahko odložiš svoje stvari. Kako ti je ime?« Šele sedaj je opazila njegove oči, barve sončnega poletnega neba. Obdane z dolgimi, svetlimi lasmi, so še bolj izžarevale modrino. Prešinil jo je občutek, da bi lahko neskončno dolgo lebdela v njih.

»Slavin,« je odgovoril in ji vrnil dolg pogled. »Kako je lepa!«, je pomislil. Bogovom je bil neskončno hvaležen za njihov izbor.

»Jutri te bom predstavila Očetu. Zdaj že spi.« Le stežka je umaknila pogled. Zdelo se ji je, da je tudi v Tujcu videla velike, zadovoljne oči, ko so jo gledale. Ni mogla razumeti, zakaj jo je njegov prihod tako skrivnostno vznemiril. Svečenik je napovedal le prihod Tujca za pomoč pri hiši, ničesar drugega ni prerokoval. Še najmanj to, da bi jo tujčeve oči tako močno vznemirile in prevzele!

»Bolezen ga je utrudila,« je nadaljevala, »še vedno je slaboten, zato potrebujeva pomoč. Sama ne zmorem vsega dela. Svečenik je povedal, da prideš.«

»Vem.« Bilo je tako samoumevno. Bogovi so že vse pripravili - vsi tukajšnji ljudje so že vedeli za njegov prihod in vsi so se oddahnili, da je prišel. Čakali so ga že.

On pa je bil v resnici edini, ki je vedel za pravi vzrok svojega prihoda. Bi ga bili tudi sicer tako veseli?

»Trdo delo te čaka,« je že skoraj vprašujoče dejala. Skrbelo jo je, da se ne bi ustrašil dela in bi prehitro odšel od hiše. Bila je že dovolj stara, da so jo občasno prevzela dekliška sanjarjenja, a kaj več od tega še nikoli ni okusila. Zanimalo jo je, kakšna bo Tista Ljubezen, ko bo enkrat prišla. Je morda to vznemirjenje ob lepem Tujcu tisto Znamenje, za katerega je vedela, da se ji bo nekoč razkrilo, čeprav ni točno vedela, kakšno bo?

»Ne bojim se ga, ne skrbi. Vajen sem dela!«

»Znaš skrbeti za živali?«

»Od nekdaj sem Pastir. Doma sem pasel ovce.« Slavinu se je zazdelo, da se je rahla napetost, ki jo je zaznal na njenem obrazu, ko ga je spraševala, spremenila v olajšajoč nasmeh.

Jantarina kar ni mogla verjeti, da so Bogovi v hišo poslali tako postavnega mladeniča. Morala se je prepričati, če res zna to, zaradi česar je prišel. Medtem, ko je s tal prestavila še nekaj posodic, da je tako naredila v mali sobi nekaj več prostora za Slavinove stvari, ga je ves čas skrivoma opazovala.

Ko je pospravila stvari, je odšla, da bi mu pripravila kopel. Zalotila se je pri misli, da bi Tujcu najraje sama izmila hrbet. »Le kaj mi je?« je pomislila. Bila je vznemirjena, saj takih nenadnih čustev doslej še ni poznala.

»Pozabila sem ti povedati. Jaz sem Jantarina.« je še zaklicala med vrati.

»Vem,« je pomislil Slavin, rekel pa je le: »Lepo ime imaš, Jantarina!«

*

Kopel mu je dobro dela, kot bi mu povrnila moči. Zares je bil utrujen. Umil si je lase in si jih spel v čop. Ko se je oblekel, je pogledal amulet in krvno bučko. Brez njune pomoči bi bil težko prišel do Jantarine. Toda zdaj je bil tu, prepričan, da ju ne bo več potreboval. Zato ju je spravil v kot pod ležišče.

Ko se je spet vrnil v osrednji prostor, kjer je gorel ogenj, ga je na mizi že čakala pečena riba.

»Sama sem jo ujela. Tega me je naučil oče. Nekega dne ti lahko pokažem, kako.«

Slavin se je nasmehnil. »Veselim se že!« Tudi njega je naučil loviti ribe Zdravilec. A z Jantarino se bo z veseljem tega naučil še enkrat.

*

Riba je bila odlična. Premazana z medom in obilno začinjena z žajbljem je bila pečena v vroči žerjavici v peči. Jantarina mu je postregla še s kozarcem medice.

»Sama sem jo zavrela,« je pojasnila.

Še nikoli se mu ni zdela hrana tako okusna, kot tega večera.

*

Ko se je naslednjega dne zbudil, je opazil, da je sonce že precej visoko na nebu. Moral je biti zares precej utrujen, saj res ni bilo v njegovi navadi, da bi spal tako dolgo. Odlična večerja in medica pa sta verjetno prav tako naredili svoje. Hitro je vstal, se do pasu umil z dišečo vodo, ki ga je čakala v nizki posodi na tleh ob ležišču in se oblekel. Le kaj si bosta Jantarina in njen oče mislila o njem!

Pohitel je v osrednji prostor. Jantarina se je smukala okrog posod. Slavin je opazil, da je imela lase tokrat spete v dolge kite. Nič več niso bili tako divji, kot prejšnjega večera. Stari pa je tiho sedel za mizo in žvečil neke liste.

»Nisem vedel, da je že tako pozno! Bil sem utrujen, dolga pot je za menoj! Žal mi je. Ponavadi vstajam zelo zgodaj,« je dejal Slavin in pristopil k mizi. Jantarina je še naprej prestavljala posode. Ni ga pogledala. Le prinesla je skodelico vročega čaja in jo postavila predenj na mizo.

»Pravijo, da potrebujete pomoč pri hiši, gospod. Prav bi mi prišla topla hrana in streha nad glavo,« je prekinil tišino Slavin in opazoval Starega.

Konjar je še naprej mirno žvečil liste breze, kot jih je uspel prepoznati Slavin. »Môra ga tlači,« je pomislil. Slišal je že za zdravilno moč listov breze, če se jih le dovolj dolgo žveči. »Regratovo medeno žganje bi bolj pomagalo,« se je Slavin spomnil Zdravilčevih besed. A zdaj res ni bil primeren trenutek, da bi podučeval druge. Bo že še čas, da bo Staremu pripravil bolj učinkovito zdravilo.

Stari je končno pogledal Slavina. Rekel pa še vedno ni nič. Le pokazal je na prazen trinožnik ob mizi in žvečil naprej.

Slavin je prisedel in srknil požirek iz skodelice, ki jo je prej na mizo postavila Jantarina.

»Nikar me ne sodite po tem nesrečno prespanem jutru, gospod!« je nadaljeval Slavin. Na vsak način mora ostati v hiši! Bogovi so mu ponudili priložnost, ne sme se zgoditi, da bi jo zaradi enega prespanega jutra tako zlahka zapravil. »Pošten sem in dobro znam delati, zadovoljni boste z menoj,« je zaključil Slavin. Drugega ni smel povedati. Kako naj vendar Staremu pove, da enostavno mora ostati v tej hiši, da bi se lahko izpolnila volja Bogov. Kako naj mu vendar pove, da se mora izpolniti Urok in bo zato bila žrtvovana Jantarina?

»Vem, da bom zadovoljen!« je Konjar umirjeno spregovoril s polnimi usti. »Saj so te sem vendar poslali Bogovi!«

*

Slavinu se tega dne Jantarina ni zdela več tako razigrana, kot prejšnji večer, ko sta se prvič spoznala. Z lasmi, spletenimi v dve čudoviti kiti, je dajala videz umirjenosti. Tu in tam mu je še namenila kratek, plah nasmeh, pogrešal pa je njenih dolgih pogledov, ki so mu dan prej povzročali divje bitje srca. Zdelo se mu je celo, da se izogiba pogledov z njim. Ni vedel, zakaj, vedel je le, da jih že zdaj neskončno pogreša.

»Pridi, pokazala ti bom, kje z Očetom potrebujeva pomoč!« je dajala Jantarina potem, ko se je oče odločil, da ostane Slavin pri hiši. Zbala se je silovitih čustev, ki so se je polotili prejšnji večer. Celo noč je premišljevala in sanjarila, preklinjala in rotila Bogove, da so ji v hišo poslali takšno Preizkušnjo. Imela je občutek, kot da je Tujec v njenem telesu nenadoma prižgal oljenko in ji v hipu osvetlil še tisti del Srca, ki je bil doslej v temi in zato njej nepoznan. Toda o Tujcu vendarle ni vedela ničesar, razen tega, da je Pastir. In ni se ji zdelo prav, da bi nekoč trpela zaradi nekoga, ki bi v njej najprej zanetil vihar, nato pa bi čez čas odšel na svojo Nikolikončano pot.

»Nekoč boš imela moža,« ji je nekega dne dejal Oče, »a nikar ne vzemi Pastirja! Vedno boš sama, vedno ga boš čakala, da se vrne domov!«

Res, o Slavinu ni vedela prav ničesar. Zakaj je zapustil svojo čredo ovac, če je bil Pastir? Zakaj se je napotil na Pot, ki ga je zanesla k njej? Na koliko takih domov, kot je njen, se je na Poti že ustavil za kratek čas, da bi ponudil svojo pomoč? In koliko takih deklet, kot je sama, je medtem že spoznal?

So tudi druge lebdele v njegovih modrih očeh in se mu niso mogle upreti? Včasih je dobro pustiti Času, da pomaga poiskati odgovore hrepenečemu Srcu. Srce je pač Srce, vedno ostane mlado in naivno, tudi ko poganja staro telo.

*

Jantarina je odpeljala Slavina za hišo, kjer se je začel dvigovati hrib, s katerega je prejšnji dan Slavin prvič ugledal jezero, ki ga je iskal. Peljala ga je proti gostemu, visokemu robidevju, skozi katerega ni bilo moč uganiti, kaj je na drugi strani. Na nekem mestu je bila skrita zanka, narejena iz divjega bršljana. Jantarina je povlekla zanjo in del robidevja se je, kot bi bilo vrata, enostavno premaknil in naredil dovolj veliko odprtino v tem zidu iz gostega trnja. »Morda bodo vznemirjeni, ker še ne poznajo tvojega vonja! A ne skrbi, kmalu se te bodo privadili.« je dejala Jantarina, ko se je pred njima odprl pogled na trop prekrasnih konj.

Sredi gozda je bila poseka, gosto prepredena z visokim robidjem. Ob robu poseke je bila zbita lesena ograda s streho iz suhih vej in listja.

»Včasih zaidejo v ta gozd volkovi, čeprav nimajo preveč radi teh vlažnih predelov. Takrat je to robidje z dolgim trnjem edino, kar jih lahko odvrne od pokola!« 

Jantarina je opazovala Slavina. Videla je, da je skrita jasa nanj napravila velik vtis Slavina so konji spominjali na tiste, ki jih je pred nekaj dnevi videl skupaj z gozdnimi Zmotami. Lepo raščeni, s svetlečo dlako in dolgimi žimami. Eden je bil lepši od drugega! Z očmi je poiskal največjega žrebca, za katerega je sumil, da bi moral biti glavni in se mirno napotil proti njemu.

»Pazi, Slavin, divji so in ne poznajo te še!« je zaklicala za njim Jantarina. Poznala je svoje konje. Tujcev niso bili vajeni. Zbala se je zanj, najraje bi stekla za njim in ga ustavila, a vedela je, da bo prej ali slej moral navezati stik s konji. Če je Pastir, potem že ve, kako je treba ravnati z živalmi.

Slavin se ni ustavljal, še naprej je mirno korakal proti žrebcu. Ta ga je opazil, se obrnil proti njemu in rahlo privzdignil glavo.

»Živalim nikoli ne pokaži strahu, ker bodo takoj izgubile zaupanje vate!« mu je nekoč omenil Zdravilec. »Tudi z ljudmi je tako!« je pomislil Slavin.

Približal se je žrebcu in mu pomolil odprto dlan pod nosnice. Žrebec je prhnil in prikimal z glavo. Bil je mnogo večji od Slavina. Slavin se je nato obrnil in mu s tem pokazal hrbet. Naj žrebec ve, da mu zaupa! Šele potem bo isto lahko pričakoval od njega. Nikoli ni hotel vzeti več, kot je bil pripravljen dati sam.

Slavin se je spet napotil nazaj k Jantarini. Žrebec pa se je obrnil k svojemu tropu. Nobenega vznemirjenja ni bilo med konji, nihče ni zarezgetal, nobena kobila ni zaznala nevarnosti, zaradi katere bi se premaknila bliže k svojim mladičem, ki jih je Slavin videl kar precej.

Jantarina je občudujoče prikimala Slavinu. Bogovi so nezmotljivi, vedno pošljejo Pravega, da potem izpolni eno od nalog Življenja, ki so mu jo določili.

Zdaj je vedela, da bodo njeni konji v varnih rokah.

SKUPAJ[uredi]

Slavin je imel sprva s konji veliko dela. Bil je navajen ovac, konje se je šele učil spoznavati. Poznalo pa se je tudi, da je bil Konjar že nekaj časa bolan. Konji so bili zelo zanemarjeni, zato je zanje porabil še toliko več časa. Zjutraj se je odpravil v ogrado in dostikrat prišel nazaj šele pozno zvečer. Hranil jih je, čistil, krtačil, pripravljal jih je za ježo. Kot mu je pokazala Jantarina. Do jeseni, ko bodo prišli trgovci, morajo biti pripravljeni.

Včasih je Jantarino videl le za kratek hip, ko mu je pripravila večerjo. Manj, ko je bil z Njo, bolj je hrepenel po njej, hrepenel po njenem dotiku, hrepenel po njenem poljubu. Zdelo se mu je, da je začel odkrivati Ljubezen. Zanimalo ga je vse. Kaj rada jé, kaj najraje počne, kakšne so njene Sanje. Pa nikakor ni bilo dovolj priložnosti, da bi vse to izvedel.

Vendar pa ni hotel biti neučakan, čakal je na pravo Znamenje. Svečenik ga je vendar opozoril, da lahko v preveč goreči želji po usojeni Devici premeša tok Usode!

Včasih mu je v ogrado prinesla malico in svežo vodo. Takrat je ostala nekaj časa pri njem. Le v takih trenutkih sta lahko poklepetala.

Zvečer, po večerji, je večinoma skrbela za očeta. Vsak dan ga je umila in natrla z dišavnimi mazili.

*

»Jutri zvečer se ne vrnem, ne čakajta me! Prenočil bom v gozdu,« je Slavin nekega dne sporočil pri mizi. Navadil se je na konje, oni so se navadili nanj. Niso bili več tako zanemarjeni in zdaj jih je že lahko oskrbel do zgodnjega popoldneva. Včasih se je potem še sprehodil po gozdu in nabral zdravilnih zelišč. Največkrat pa se je vrnil domov in pomagal Jantarini pri hiši. Rad se je vračal k njej.

Dela je bilo povsod dovolj. Zima je načela streho. Jezero je načelo čoln.

»Zelo si spreten,« mu je nekega dne dejala Jantarina. Opazovala ga je, kako je vešče popravil čoln in zamazal popravljeni del s smolo.

»Zdravilec me je naučil vsega, kar znam,« je odvrnil Slavin. Zdaj, ko ni bil več pri konjih do pozne noči, sta si lahko večkrat vzela tudi nekaj trenutkov zase. Slavin ji je povedal vse o Zdravilcu. Opazil je, da ga je spraševala vse mogoče stvari. »To je dobro Znamenje,« si je mislil Pastir. »Tudi Ona bi me rada bolje spoznala!«

Jantarina se je zdrznila, ko je omenil, da se ne vrne. Zavedla se je, da bo le stežka preživela dan, ne da bi ga videla vsaj za kratek hip. »Da se le vrne domov!« je pomislila.

Stari pa je ob naznanitvi Slavina, da se zvečer ne vrne, najprej pogledal Jantarino, potem pa le prikimal. Spoštoval je popotno kri Pastirjev.

*

Te noči je Jantarina spala zelo slabo. Ni vedela, kam gre Slavin. Ni vedela, kdaj se bo vrnil. Ni vedela, kakšen Nemir ga vleče v gozd. Zgodaj je vstala in mu pripravila obilen zajtrk. Pred odhodom ga je hotela še enkrat videti.

Slavin je opazil nemir v njenih očeh. Lasje so bili spet spuščeni, kot neukrotljivi plameni so ji padali prek ramen. Slavin se ni mogel načuditi tej lepoti.

Brez besed sta sedela pri mizi. Jantarina ga ni hotela spraševati, zakaj bo prenočil v gozdu. »Sam mi bo povedal,« je pomislila, »ko bo na to pripravljen!«

Stari je še vedno spal.

Ko je Slavin pojedel, je vzel culo, ki mu jo je pripravila Jantarina in ji prikimal v zahvalo in pozdrav. Odpravil se je proti vratom, jih odprl in stopil skoznje.

»Slavin!« je za njim zaklicala Jantarina in stekla proti njemu. Ni se mogla več zadržati. Zazrla se je v njegove modre oči, stopila na prste in ga prvič poljubila na lice. Potem je hitro, kakor je prišla, tudi izginila nazaj v hišo in za seboj zaprla vrata.

Slavin je že zdavnaj vedel, da jo ljubi.

*

Ko se je prejšnjega dne vračal od konjev, se mu je zdelo, da je na tleh razmočene poti zagledal stopinje medveda. »Kadar je lačen, pride tudi do ljudi, sicer se jih raje izogiba!« mu je nekoč dejal Lovec. Slavin se je spomnil na nesrečno smrt svojih staršev.

Skrbno je še enkrat pregledal ograjo iz gostega robidevja. Na enem mestu je opazil, da je moral nekdo robidevje premikati. Tam je zevala precejšnja luknja, vendar kljub vsemu ni segala do druge strani debele trnove ograje. Na tleh je bilo vse polno medvedjih stopinj. Na dolgih trnih so bili sledovi krvi. Medved je moral biti dobro popraskan. Slavin je poznal vztrajnost medvedov, vedel pa je, da bo prišel tudi do hiše, če bo preveč lačen.

Zbal se je za Jantarino, dostikrat je šla sama v gozd. Slavin ni dosti premišljeval. Takoj se je odločil, da ga ubije, sicer bo v nevarnosti Ona. Vendar pa ji ni želel povedati, da se bo spravil na medveda. Imela ga je za Pastirja, ni še poznala njegovih lovskih spretnosti. Zato bi jo preveč skrbelo zanj.

Za medveda je potreboval vabo, zato je še istega dne napravil lok in ulovil srno. Spretno ji je odstranil kožo in jo razkosal. Kri je shranil v posodo, v kateri je imel vodo in jo pokril z velikimi listi močvirnih rož. Še jo bo potreboval. Nekaj kosov mesa je pustil na tleh, drugo polovico pa je zakopal v zemljo nedaleč stran ob trhlem hlodu in vse skupaj obtežil s kamenjem.

Ko se je zdaj vračal do ograde, mesa srne, ki ga je pustil na tleh, skoraj ni bilo več. Ostale so le kosti in nekaj drobovja.

»Še se bo vrnil,« je pomislil Slavin. »Ta Gozd je prijazen z njim! Enkrat mu je že postregel s hrano!«

Slavin je spet izkopal drugi del srne, ki ga je zakopal v zemljo prejšnjega večera in meso nastavil na isto mesto. V mesu je bilo že polno debelih črvov in mravelj, vlaga in sonce pa sta naredila svoje. Meso je že močno zaudarjalo.

Medved se temu res ne bo mogel upreti!

Slavin je na drevesu nad mestom, kjer je položil meso, iz bršljana in vej napravil neke vrste sedišče. Ko bo ponoči medved pod njim, bo moral z enim skokom presenetiti medveda in mu z nožem prerezati grlo. Če ne bo zadel v prvo, ga bo kasneje le stežka obvladal.

Ko je končal, se je slekel in odnesel obleko v ogrado h konjem. Nato se je vrnil gol. S seboj je prinesel le nož, ki ga bo uporabil za medveda. Po celem telesu se je nato premazal s srnino krvjo, ki jo je hranil v posodi. Medved ga ne bo smel zavohati, če pa bo zavohal srnino kri, to ne bo nič narobe!

Ko se je namazal, je splezal na pripravljeno sedišče in počepnil. V roko je prijel nož. Bil je pripravljen, da ubija za Njo. Bil je odločen, da za Jantarino žrtvuje svoje življenje.

*

Še vedno je bil dan, ko je Slavin že zaslišal lomljenje suhih vej. Nepremično je sedel na svojem sedišču na drevesu. Le z očmi je pozorno strmel v smer, od koder je prihajal zvok. Rahel veter je pihal proti Slavinu ravno od tam, zato se je zvok slišal še mnogo razločneje, kot sicer.

Kmalu zatem ga je zagledal. Po vseh štirih je medved pritekel do kupa mrhovine, ki jo je nastavil Slavin. Vmes se je le enkrat ustavil, se privzdignil na zadnje tace in z visoko dvignjenim smrčkom ovohaval zrak. Potem se je spet spustil na vse štiri šape in šel na kraj, kjer je jedel prejšnji dan. Ni se takoj zapodil v meso, čeprav je moral biti zelo lačen. Prej je previdno še nekajkrat zakrožil okrog hrane, nekaj korakov stran, ves čas obrnjen stran od nje. Previdno je opazoval okolico in se vsake toliko spet povzpel na zadnje šape in ovohaval v vse smeri.

Slavina ni opazil. Slavina ni zavohal.

Potem se je priplazil do kupa mrhovine in začel jesti. Trgal je meso in glasno cmokal, ko so veliki kupi srninega mesa izginjali v njegovem gobcu. Pri tem se je vsedel in si pomagal s prednjima šapama.

Slavin je počakal, da si je medved porinil v gobec zadnji kos. Zdaj je bil sit in len, njegovi čuti v tistem trenutku niso bili več tako ostri. »Ko si lačen, imaš mnogo bolj izostrene čute, kot sicer. Bogovi ti tako priskočijo na pomoč!« mu je nekoč dejal Zdravilec.

»Zdaj!« je pomislil Slavin in se neslišno odrinil s svojega sedišča. Poletel je skozi zrak in pristal medvedu na hrbtu. Z eno roko se ga je oklenil okrog vratu in mu sunkovito potegnil glavo navzgor. Medved tega ni pričakoval, kot vkopan je obsedel na svojem mestu. V istem hipu je Slavin že zamahnil z ostrim nožem in prerezal medvedu grlo.

Medved je šele sedaj skušal zarjoveti, pa se je zaslišal le nek čuden grleni zvok. Iz njegovega grla je špricala kri na vse strani. Z zadnjimi močmi je skušal vstati, povzpel se je na zadnje šape, da bi se znebil napadalca, vendar se ga je Slavin še vedno močno oklepal. Medved je še nekajkrat zamahnil s prednjimi šapami, a Slavina ni mogel doseči. Potem je omahnil na tla.

Slavin je pravočasno odskočil. Premagal je mrcino, a ob tem nič več ni čutil veselja.

Čeprav je morda s tem Njej rešil življenje, ga je vseeno prevzel občutek, da ga je premagal zahrbtno, kot to znajo le Ljudje!

Zato ga je bilo resnično Sram. Še nikoli ni ubijal na tak način.

*

Pokopal je medveda, nato pa se je napotil do jezera. Skočil je vanj in si začel umivati srnino kri. Vedel je, da si slabega občutka, ki se ga je polotil po tako neenakovrednem boju z medvedom, nikoli več ne bo mogel izmiti!

Voda je bila hladna, a Slavin je kar obstal v njej. Ko je medvedu v gozdu prerezal grlo, so pred njim nenadoma spet oživele slike Obreda. Pomislil je na ovna, ki ga je moral žrtvovati.

To ga je spomnilo na Urok.

Nenadoma je pomislil na Jantarino. Ko se je po Obredu odpravil na Pot, je bil prepričan, da se mu ne bi bilo težko žrtvovati sveti dolžnosti, ki so jo od njega pričakovali Bogovi. Spoznal naj bi Ljubezen in v ljubezni osrečil Devico. Zakaj le v pravi Ljubezni se lahko rodi Dobra Vila!

A zdaj, ko je Jantarino ljubil z vsakim dnevom še močneje, si ni mogel več zamisliti jutra, ko bi sam ostal za Njo.

Zlezel je iz vode in odšel h konjem. Tam se je oblekel in se odločil, da se še ne vrne domov. Jantarina ga ne pričakuje, povedal ji je, da ga ne bo. Amuleta in krvne bučke že nekaj časa ni imel več pri sebi, odkar je prišel k Jantarini, ju je puščal doma. A zdaj bi mu prišla prav, da mu pomagata iz tega začaranega kroga.

»Izgubiš Njo, a Ljubezen še lahko živi naprej!« so mu odmevale besede Zdravilca. Slavin si ni znal predstavljati prave Ljubezni, če Ona ne bo več z njim!

*

»Prišel si!« je olajšano rekla Jantarina, ko se je naslednjega jutra prikazal na vratih. Slavin je bil vesel, da jo spet vidi. Nežno jo je pobožal po obrazu in se ji nasmehnil. A kljub temu je Jantarina opazila v njegovih modrih očeh žalost.

»Oblake vidim v tvojih očeh,« je nežno dejala Jantarina in ga prijela za roko. »Kako jih lahko odženem?«

»Sam bom poskrbel zanje, ne skrbi, še vse bo v redu!« je odgovoril Slavin in ji zaupljivo prikimal.

Prvič v Življenju se je zlagal. Vedel je, da nikoli več ne bo mogel biti tak, kot nekoč. Zaradi Nje je zahrbtno ubijal. Zaradi Nje je lagal! Preklinjal je mladostni nemir, ki ga je gnal, da se je prijavil za Obred. Zaradi njega bo morala umreti, ker mu je uspelo priti do Nje!

Rotil je Bogove, naj se premislijo in je ne pošljejo v Smrt!

*

Tistega dne je Slavin izpod svojega ležišča povlekel amulet in si ga ponovno obesil okrog vratu. Okrog pasu pa si je spet privezal bučko s krvjo žrtvenega ovna. Oblaki v njegovih očeh so postali še temnejši.

*

Stari Konjar je večino časa preležal v hiši. Bil je zelo slaboten, stanje se mu nikakor ni hotelo izboljšati. Slavin mu je pripravljal krepilne napitke, a zaman. Bolezen, ki je Slavin nikakor ni mogel ugotoviti, je ves čas vztrajala ob Starem. Stari se jima je pridružil pri mizi le ob večerjah, pa še to le zaradi vztrajnega prigovarjanja Jantarine, da mora vsaj enkrat na dan vstati. »Življenju je treba pokazati Voljo,« ga je bodrila, »sicer se ne bo več menilo zate!«

*

Slavin se je strahoma budil v vsak nov dan. Vedel je, da se bo Urok prej ali slej izpolnil. Le tega ni vedel, kje bo pogubljena in ne kdaj. Dokazal je Pogum in Spretnost. In zato bo morala umreti. Zaradi njega! Zdelo se mu je, da ni mogel narediti ničesar več. Vse je bilo le še v rokah Bogov.

Jantarino je ljubil, prepričan je bil, da je prav to Tista Ljubezen, ki jo je iskal. Tedaj pa se je domislil, da morda vendarle Bogovi čakajo še na njuno Skupno noč, ko bosta Eno.

»Bogovi pogumnim vedno pustijo odprta še kakšna Vrata!« mu je dejal Zdravilec, ko sta se nekoč pogovarjala o pravičnosti Bogov. Te besede so mu zdaj vlile novo upanje. Zato se je odločil, da se njuna Skupna noč nikoli ne sme zgoditi. Čeprav si je tega neskončno želel.

Morda ji le tako še lahko reši Življenje.

*

Jantarina je z zanimanjem opazovala Slavina, kadar je s posebno skrbnostjo pripravljal razne koreninice in listje rastlin, ki jih je vsakodnevno prinašal domov. Nobene skrivnosti ni zadržal zase. Včasih sta skupaj trla suhe mešanice, ki jih je že prej pripravil Slavin. Tedaj sta sedela drug ob drugem, tu in tam sta se dotaknila s telesi in se pri tem nasmehnila.

Jantarina je še vedno videla oblake v njegovih očeh, a jih ni več omenjala.

Saj ji je obljubil, da bo sam poskrbel zanje.

*

»Zakaj nosiš ta amulet?« ga je nekega dne vprašala Jantarina. »In pa tisto bučko?« je pokazala radovedno na krvno bučko, ki jo je imel privezano okrog pasu.

Slavin ji ni odgovoril. Z lica mu je prvič, odkar sta bila skupaj, izginil nasmeh. Le pogledal jo je in v tistem hipu se ji je zazdelo, da je v oblakih, ki jih je doslej videla v njegovih očeh, tokrat uzrla tudi odsev Smrti, ki se je vabeče zazrla v njo.

Zmrazilo jo je po vsem telesu. Slavin jo je sam naučil, kako mora biti pozorna na Znamenja, ki ji jih nastavlja Življenje. »Oči ne lažejo!« je pomislila.

*

Tistega večera je Slavin pripravil snop iz vlažnih brezovih in hrastovih vej in ga prižgal. Ogenj je pogasil, nato pa z rahlim pihanjem le vzdrževal tlenje in dim. S tako kadečim snopom se je zamaknjen sprehajal po hiši in izgovarjal tihe besede, pri tem pa z drugo roko držal amulet.

*

»Star sem in slaboten,« je nekega večera dejal Konjar, ko so sedeli pri mizi. »Čutim, da me Duhovi že vabijo na Drugi svet!«

Jantarina ga je prijela za koščeno roko. Bil je bled in že povsem brez moči. Komaj je še lahko sedel za mizo. »Ne govori tako, Oče!«

»Pusti to, Jantarina!« se ji je nasmehnil. »Vem, kako je z menoj. Toda hotel sem povedati nekaj drugega. Gledam vaju in vidim, kako čutita drug do drugega!«

Jantarina je zardela. Kot bi se barva iz njenih las izlila na obraz.

»Res je, ljubiva se, gospod,« je zanosno odvrnil Slavin, a se takoj zatem ustrašil svojih besed. Pomislil je na Obred. Spomnil se je, zakaj je tu.

»Zato sem se odločil, da vaju jutri zjutraj, pred sončnim vzhodom, blagoslovim. Sicer bi lahko bilo prepozno. Ne bi prenesel misli, da bi bil jaz kriv za tvojo smrt, Jantarina!« Jantarina se je solzna prižela k očetu. Dobro je vedela, kaj je mislil s temi besedami. Slavin pa je le začudeno poslušal. Ni mu bilo jasno, zakaj bi bil Konjar lahko kriv za njeno smrt.

Stari je opazil Slavinovo začudenje, zato je nadaljeval: »Edinka je, še neoddana, in jaz brez žene ali druge, ki bi skrbela zame. Zato bi morala Jantarina z menoj na Drugi svet! Tako je pri nas v navadi.«

Slavinu je srce divje razbijalo. Bogove je vsak dan, odkar je spoznal, da jo ljubi, rotil, da bi se premislili. Življenje brez Nje ne bi imelo zanj nobenega smisla več! Upal je celo, da se bo izognila Smrti, če ne bi nikdar v Skupni noči postala Eno! A Bogovi so bili odločni in mu nastavili past! Če ju bo Stari zjutraj blagoslovil, se bosta morala po sončnem vzhodu že okopati sprijeta, kot Eno. Če pa ne bi pravočasno privolil v blagoslov, bi se izkazal za slabega očeta, saj bi jo tako prav očitno pahnil v Smrt. Zakaj Duhovi so ga že klicali na Drugo stran.

V vsakem primeru ji je bila namenjena Smrt.

Slavin pa ji je pri tem pomagal.

Jantarina je poljubila Očeta. Bila je žalostna, ker je začutil svoj konec. Tudi on je prepoznal svoje Znamenje. Bila pa je tudi srečna. S Slavinom je prvič v Življenju spoznala, kaj je Ljubezen. Z vsakim dnem si je bolj želela, da bi ga tudi čutila v sebi, da bi skupaj končno postala Eno. Vedela je, da jo ljubi tudi On, bila je prepričana, da si jo prav tako želi. Kolikokrat sta zadrhtela, kadar sta se dotaknila drug drugega? Zato tudi ni mogla razumeti, zakaj je Slavin odlašal in ni že prej sam zaprosil Očeta za blagoslov!

Morda pa so bili za to krivi tisti oblaki, ki jih je še vedno videvala v njegovih očeh? A ni ga hotela priganjati. Želela si je, da bi se sam odločil za to.

*

Stari je takoj po večerji odšel v svojo sobo. Hotel se je naspati in si nabrati dovolj moči do jutra, ko naj bi ju blagoslovil. Poleg tega ju je želel pustiti sama. Pred blagoslovom sta bila dolžna v domačem ognjišču gola netiti ogenj skupne zaobljube na zadnjo Vzdržno noč.

Pri tem ju zares ni hotel motiti.

*

Jantarina je pred ognjiščem zrahljala in ponovno lepo zložila kup ustrojenih kož. Bila je srečna. Na mizi je pustila prižgano oljenko. Zapomniti si je hotela vsak trenutek tega večera.

To je bil Njun zadnji Vzdržni večer. Veselila se je, da bo lahko končno zaspala skupaj z Njim, da ga bo celo noč lahko objemala in ljubkovala, da bo lahko čutila njegovo kožo in se mu naslednjega dne tudi končno predala. Že navsezgodaj zjutraj, takoj po blagoslovu in sončnem vzhodu!

Slavin pa je z žalostjo v srcu vznemirjen pričakoval noči. Zavedal se je, da bo po tej noči vse drugače. Bil je prepričan, da bo potem, ko bosta Eno, izpolnjeno vse, kar naj bi bilo potrebno za uresničitev Prerokbe. A te žalosti ni hotel pokazati Jantarini. Vedel je, koliko ji ta noč pomeni in ni želel, da bi ga narobe razumela.

Lahko ji naredi vsaj nepozaben večer.

»Pridi!« ga je poklicala, ko je prišel iz svoje sobe. Gola je sedela na kupu kož in mu vabeče ponudila roko.

Oljenka na mizi je dajala zelo šibko svetlobo, a bilo je je dovolj, da je Slavin opazil velike, čvrste prsi, ki jih je doslej le slutil pod njenimi oblačili. Svilnata koža se ji je svetila, lase je imela spuščene, da so ji padali daleč navzdol po hrbtu.

Slavin se ji je približal in spotoma na plamenu oljenke prižgal leseno šibo. Pokleknil je na kože pred njo. Skupaj sta prijela šibo s plamenom in zanetila ogenj v ognjišču.

Ko se je ogenj dovolj razplamtel, je Jantarina podala Slavinu skodelico z mazilom in nagnila glavo vznak. »Zdaj me lahko namažeš!« je ukazala.

Slavin je v vsako roko zajel malo mazila, ki je prijetno dišalo po meti, položil skodelico na tla, potem pa začel maziliti Jantarino. Natrl ji je vrat, pa prsa, trebuh in stegna. Mazal jo je počasi, nežno, z vso ljubeznijo, ki jo je premogel v tistem trenutku. Drhtela je pod njegovimi prsti in neenakomerno dihala. Potem je še sama vzela mazilo, si ga razmazala po dlaneh in zlezla za njegov hrbet. On je še vedno klečal, obrnjen proti ognjišču. Čutil je njene mehke prste, ki so drseli po njem, čutil je njeno toplo sapo za vratom, čutil je njene poljube, ki so vsake toliko popestrili maziljenje, čutil je njene trde bradavičke, ko so podrsavale po njegovem hrbtu, kadar ga je od zadaj z rokami pomazilila po trebuhu in stegnih. Takrat je vsakič začutila njegov trdi ud. Oba sta bila vznemirjena, a kaj več od nežnega maziljenja tokrat še nista smela. Morala sta le spoznati svoji telesi, njune želje in odzive.

Zato sta se čez čas ulegla in se tesno privila drug k drugemu. Ogenj v ognjišču je s svojimi zublji že polizal vsa polena in dajal od sebe prijetno toploto.

»Ljubim te, Slavin,« je dejala Jantarina.

»Tudi jaz te ljubim, Jantarina! Vedno te bom!« je odvrnil Slavin in jo pokril s kožo.

Jantarina ni opazila solze na njegovem licu, solze sreče in žalosti obenem.

Za vedno si bo skušal zapomniti ta večer, saj morda nikoli več ne bosta skupaj. Bila je njuna zadnja Vzdržna noč.

MÔRA[uredi]

Slavin se je nenadoma zbudil. Zdelo se mu je, da je zaslišal tihe klice. Vsedel se je in pogledal Jantarino. Mirno je spala. Prisluhnil je. V ognjišču je še močno žarela žerjavica.

Na mizi je oljenka še vedno gorela. Hotel se je že uleči nazaj, ko je oljenka brez vzroka nenadoma ugasnila, kot bi jo nekdo upihnil. V istem hipu je spet zaslišal komaj zaznavno sopenje iz sobe, kjer je spal Konjar.

Pognal se je kvišku in odhitel v svojo sobo, kjer je imel spravljen nož. Imel je občutek, da ga bo potreboval. Spreletela ga je slutnja smrti. Nenadoma ugasla oljenka je že bila takšno Znamenje. Vedno je bilo tako. Zato je pograbil tudi amulet in krvno bučko in stekel v Konjarjevo sobo.

A na vhodu je obstal. Oči so se mu že privadile teme, luna pa je v jasni noči dajala ravno prav svetlobe, da je lahko razločno videl debelega, kosmatega stvora s krili, ki je s celim telesom ležal na Starem in ga dušil. S špičastim rilcem se je ravno pripravljal, da zagrize v svojo žrtev. Velik je bil kot največji divji prašič in Slavin je ocenil, da je verjetno bil toliko tudi težak.

»Môra!« je pomislil Slavin. Spomnil se je, da je prvi dan, ko je spoznal Konjarja, ta žvečil brezine liste, ki naj bi preprečevale nočno môro. Takrat je imel namen, da mu pripravi mnogo bolj učinkovito regratovo žganje. Kasneje pa je na to pozabil, saj tudi Starega ni več nikoli zalotil pri žvečenju.

Môra je zaslišala Slavina in s hitrostjo, ki je Slavin nikoli ne bi pripisal tako obilnemu bitju, skočila s Konjarja na tla. Nepremično je gledala Slavina in čakala, kaj bo storil. Pri tem je krožila po zraku z rilcem in brusila s krili, ki so zaradi tega oddajala prav zoprn, cvileč zvok. Stari je še vedno glasno lovil sapo.

Slavin je čvrsto držal nož in se pripravljal, da jo napade. A še predno se je uspel pognati proti njej, je ta skočila v zrak, se med letom začela zmanjševati in v velikosti navadne muhe pristala na stropu sobe.

»Zdaj je ne bom nikoli ujel!« je pomislil Slavin. »Preveč je spretna!« Potem pa se je spomnil, da Môra nikoli samo ne duši ljudi, ampak vedno tudi spije nekaj krvi, da se najé. »Lačna je krvi!« se je domislil in brez pomisleka odvil čep na krvni bučki. Iz bučke je močno zasmrdelo, kri žrtvenega ovna je bila v njej že vse predolgo. A na Slavinovo začudenje je Môra, zdaj podobna debeli muhi, začela glasno cmokati in se nestrpno zibati na stropu. S krempeljci se je držala lesne grče. Smrad jo je nezadržno mamil in naenkrat je poletela proti bučki in pristala v njej.

Slavin je hitro začepil bučko in jo odnesel v ognjišče v vročo žerjavico, kjer so bučko takoj zajeli krvavordeči plameni. Srhljivi oddaljeni zvoki ječanj tisočerih Môrinih žrtev, ki so se pri tem sprostili in glasno zapolnili sobo, so skupaj z Môro kmalu poniknili v njih.

»Kaj se je zgodilo?« ga je prestrašeno vprašala Jantarina. Prebudili so jo divji kriki. Zagledala je Slavina, kako z nožem v roki stoji ob ognjišču.

»Pridi!« ji je ukazal Slavin. »Môra je bila v hiši! Tvoj Oče ...« Povlekel jo je v sobo njenega očeta.

»Oče,« je zaklicala in stekla k njegovi postelji. Stari je še vedno težko dihal in se držal za srce. Obraz je imel prekrit z drobnimi znojnimi kapljicami.

»Srce ... boli .... ne morem dihati ...,« ji je tiho mrmral. Skremžen obraz je izdajal njegovo bolečino.

Jantarina je namočila krpo v vodo in mu začela brisati znojne kapljice. Slavin je Staremu do pasu odgrnil medvedjo kožo, s katero je bil pokrit. Zagledal je rane, ki so jih na nekaterih mestih naredile zlomljene prsne kosti, ki so tam predrle telo in še vedno štrlele kvišku. Kri je počasi polzela iz ran. Stari je bil slaboten, debela Môra pa je ležala na njem in mu takrat s svojo težo polomila kosti.

Jantarina je zaihtela, ko je zagledala krvave rane. Hotela mu jih je očistiti, pa jo je prestregel Slavin. Prijel ji je roko in začel odkimavati. »Pusti, kot je!« ji je dejal. »Ne moreš si misliti, kako ga vsak dotik neznansko zaboli!«

»Toda…« Hotela ga je vprašati, kako mu bo vendar lahko pomagala, če se ne sme dotakniti ran. Jezno je pogledala Slavina, on pa je le še enkrat odkimal.

»Ne bo več dolgo!« ji je zašepetal. »Bolečina mu pri tem ne bo v pomoč!«

»Jantarina!« je tiho zašepetal Stari in počakal, da se je nagnila k njemu. Vedno težje je dihal. Poskušal je kar najbolj zadrževati svoje hropenje. »Žal mi je, Jantarina! Nisem te hotel s seboj povleči v smrt!«

»Ne misli na to, Oče!« Poljubljala mu je obraz. Imela ga je rada. Ne bi ga še rada izgubila.

Stari je odprl usta, hotel ji je še nekaj povedati, a ni več zmogel. Počasi je zaprl oči. Porabil je vse moči, ki so mu jih Bogovi namenili v tem Življenju. Lahko je le še odprl Vrata, ki vodijo v Drugi svet.

TUDI ONA[uredi]

Slavin se je šele prejšnji večer prav zavedel, da bo Jantarino zares izgubil, ko je Konjar obljubil, da ju blagoslovi. Tedaj se mu je prvič zazdelo, da je dokončna uresničitev Prerokbe blizu.

Čeprav ni pričakoval, da se bo to zgodilo že tako kmalu.

»Z njim moram!« mu je po prečuti noči odločno dejala Jantarina. Starega sta umila in do jutra pripravila za pogreb. »Dolga pot ga čaka na Drugi svet, preslaboten je, da bi v teh štiridesetih dnevih uspel priti sam.« Bala se je, da bi njegova Duša brez njenega spremstva ostala nekje na sredi poti in potem za vedno tavala med svetovi.

Preplavljali so jo mešani občutki. Žalost se je mešala s srečo, ki jo je komaj začela okušati. Hotela je ostati, Srce ji je kipelo od še nikoli doživete telesne strasti, ki bi jo čakala po blagoslovu, divje ji je razbijalo že samo, če je pomislila na Slavina. A dolžnost hčere jo je klicala drugam.

Slavin je ni skušal pregovoriti. Čeprav bi najraje z njo pobegnil nekam daleč v deželo potopljenih trav. Skrbel bi zanjo in se ljubil z njo vsak dan, nosil bi ji darove zemlje in jo razvajal. A vedel je, da se Bogovom ni mogoče skriti.

Sam je zjutraj odšel k najbližjemu Svečeniku, da bi ga seznanil s smrtjo Konjarja. Razložil mu je, kaj se je ponoči zgodilo in kako je uničil Môro. Pri tem je zamolčal le to, da je bila kri v bučki kri žrtvenega ovna. Svečenik bi ga potem utegnil še bolj podrobno spraševati o Obredu.

»Môra se je že dolgo potikala naokrog! Zdaj bo nekaj časa mir pred njo. Dokler spet ne pride druga. Dobro si to naredil, Tujec!« ga je pohvalil Svečenik.

»Zanje bom vedno le Tujec,« je pomislil Slavin. Svečenika ni prav nič zanimalo, zakaj je imel pri sebi krvno bučko. Sicer pa je ta Svečenik tako prvi razglasil tukajšnjim ljudem, da bo prišel k staremu Kravarju v pomoč. To naj bi mu naznanili Bogovi. »So mu povedali še kaj, česar drugim ni hotel izdati?« je zanimalo Slavina, ko je čakal, da mu Svečenik pove, kdaj bo pogreb.

Svečenik je po tleh posipaval prah in vanj vrgel nekaj posušenih ptičjih kosti. Ogledal si je njihovo lego, potem pa odločno pogledal Slavina: »Še danes moramo to opraviti!«

Slavinu so se zašibila kolena. »Še danes moramo to opraviti, še danes moramo to opraviti, še danes moramo to opraviti ...« so mu v glavi odmevale besede, ko se je vračal k Jantarini.

Jantarina bo morala še danes umreti in to le zato, ker je on premagal vse ovire, ki so ga čakale na poti do Nje in ji pustil, da z njim spozna Ljubezen! Dal bi vse na svetu, da bi mogel spremeniti tok Usode, a zdaj je bilo prepozno. »Izgubiš Njo, a Ljubezen še lahko živi naprej!« se je spet spomnil Zdravilčevih besed. A niso ga mogle potolažiti. Brez Nje si ni več znal predstavljati Življenja.

»Kaj si izvedel?« ga je mirno vprašala Jantarina, ko se je vrnil domov. Lase je imela spletene v kiti, zdelo se mu je, da se je v tem času, kar je odšel do Svečenika, povsem pomirila z Usodo. Nobene skrbi ni zaznal na njenem obrazu.

Slavin ji ni mogel odgovoriti. Kje je zdaj njegov Pogum? Kako naj ji pove v oči njeno uro smrti? Uro, za katero je še sam kriv? Namesto odgovora jo je hotel pobožati po licu, pa se mu je izmaknila.

»Danes?« ga je odločno vprašala. Takoj je hotela izvedeti odgovor.

Slavin je prikimal in povesil oči. Najraje bi zbežal nekam daleč in kričal tako na glas, da bi preglasil svoje občutke. A kolikor je mogoče dolgo, bi še rad ostal z Njo. Potem, ko je ne bo, bo kot bi umrl sam.

»Vedno te bom ljubila, Slavin!« mu je zašepetala, ga poljubila na usta in stekla v sobo. V miru se je hotela pripraviti na Smrt.

*

Kmalu za Slavinom je k jezeru prišel še Svečenik s skupino mož. Vsak od njih je vodil konja. Nekaj konj je bilo oprtanih s košarami, v katerih je bilo zloženo suho dračje, drugi pa so vlekli debele suhe veje hrastovih dreves. Ustavili so se nedaleč stran od hiše.

»Tukaj bomo postavili grmado!« je odločil Svečenik.

Možje so veje in dračje brez besed zložili na tla. Debele veje so nato začeli postavljati v velik kup kvadratne oblike, notranjost tako sestavljenega kupa pa so napolnili s suhim dračjem.

»Zdaj pa čoln!« je ukazal Svečenik. Možje so odšli do Konjarjevega čolna, ki je bil privezan z debelo bršljanovo vrvjo na ostanke drevesa, ki ga je morala nekoč prelomiti nevihta.

Postavili so se okrog čolna, prerezali vrv in čoln dvignili iz vode. Odnesli so ga do grmade in ga postavili na njen vrh. Podlagali so ga z debelimi vejami, dokler ni stal dovolj čvrsto.

»Mi smo končali, gospod!« se je čez nekajj časa obrnil na Svečenika eden od mož.

»Prav. Zdaj odpeljite konje. Ogenj bi jih preveč vznemiril. Potem skličite ljudi. Ko se boste vrnili, bomo odšli po Konjarja!«

Možje so zajahali konje in odjezdili po poti v gozd. Drugi ljudje pa so se medtem že začeli zbirati. Konjar se sicer ni prav veliko družil z drugimi. Ne zato, ker bi bil samotar, pač pa zato, ker mu nikoli ni primanjkovalo dela. Toda, ko so izvedeli za Jantarino, ki je bila ujeta med neizpito ljubezen in Usodo v zapoznelem jutru blagoslova, pa kljub vsemu pogumno izbrala odločitev, da izpolni dolžnost neoddane hčere do očeta, so se vsi odločili, da jo pospremijo na zadnjo pot.

Novica se je širila hitro in še preden so se vrnili možje, ki so odpeljali konje, je bila večina ljudi že zbrana. Vsak od njih je prinesel še nekaj suhih vej in jih vrgel na pripravljeno grmado. Vsi so hoteli sodelovati. Telesi pokojnika in njegove hčere je bilo treba dobro sežgati, da se ne bi več vračala nazaj in škodovala živim.

Krog, ki so ga napravili okrog grmade, se je na enem mestu nenadoma razprl. Med ljudmi je završalo, ko je iz gozda prilezla debela, brezzoba stara ženska. Nihče je ni maral. Vedno se je pojavila samo takrat, ko je začutila Smrt. Za pasom je imela privezano vrv, za katero je bil zataknjen velik, kriv nož. Ni se ustavljala, šla je naravnost proti grmadi, trikrat pljunila vanjo in se usedla na njen rob.

»Angel smrti!« so šepetali ljudje in umikali pogled. Nihče je ni hotel pogledati v oči.

»Zdaj se bo začelo! Prišla je po Jantarino.«

SEŽIG[uredi]

»Čas je!« je zaklical v hišo Svečenik in počakal pri vratih.

Iz hiše so stopili možje, ki so nosili pokojnika. Takoj za njimi je prišla Jantarina. Ko so jo zagledali ljudje, ki so nedaleč stran pri grmadi molče opazovali hišo, so glasno zavzdihnili. Bila je oblečena v belo tančico, razpuščeni lasje so padali po njej, kot bi jo že zdaj zajeli zublji. Bila je lepša, kot kdajkoli prej. S ponosno dvignjeno glavo je hodila za možmi. Njen obraz je izdajal popolno mirnost.

Spravila se je s Svetom. Spravila se je z Bogovi, čeprav so ji določili Smrt. Bogovi so ji vendar omogočili, da je, čeprav še tako mlada, spoznala Ljubezen.

»Mnogi je nikoli ne doživijo, jaz pa sem Bogovom hvaležna, da so te poslali! Ti si bil moje Znamenje. Takoj sem te prepoznala!« je prepričevala Slavina, ko jo je prijel za roko. Hotel jo je pospremiti do grmade, želel jo je čutiti vsaj še kratek čas. Ljudje so napravili prostor, da se je sprevod lahko približal grmadi. Svečenik se je ustavil pri Babi, Angelu smrti, ki je medtem vstala in se zlobno nasmihala, ter se obrnil k sprevodu.

»Položite ga v čoln!« je ukazal možem in pokazal na pokojnika. Ti so ga dvignili in ga položili v čoln. Eden je ob njegovih nogah položil culo, v katero je Jantarina zložila nekaj njegovih predmetov. Možje so se potem vrinili v strnjeno gručo opazovalcev.

»Pridi!« je Svečenik zaupljivo ukazal Jantarini. Bogovi so bili nestrpni. Slavin je šele tedaj izpustil njeno roko. Le stežka se je odločil, da bo prisostvoval obredu. A hotel je biti z njo do zadnjega trenutka, hotel ji je vlivati Pogum in Moč. Pa ju ni imel dovolj niti zase. V roki je držal amulet, ki mu je visel okoli vratu in še zadnjič preklinjal Bogove, da se premislijo.

A zaman. Jantarina je bila že pri Svečeniku. Ni se ozrla.

Svečenik ji je pomagal, da se je slekla in se povzpela na čoln. Tam se je usedla ob ranjkega Očeta in šele zdaj je začutila strah. Strah pred Drugim svetom, tujem, ki ga ni poznala. Z očmi je iskala Slavina, dala bi vse, da bi ga mogla še enkrat čutiti, da bi ga lahko poljubila in mu še enkrat povedala, da ga ljubi. Če bi ji zdaj le namignil, bi z njim ušla, ušla od teh dolžnosti in pričakovanj, pa čeprav bi ju kasneje našli Bogovi in ju zato kaznovali. A ne bi bilo zaman! Vsak trenutek, ki bi ga še preživela z njim, bi bil kot večnost!

»K vragu vse drugo! Ljubim ga! Slavin! Slavin!« je vse vpilo v njej. Srce jo je bolelo, prsi ji je stiskalo, v ušesih se ji je nabiral pritisk, lica so ji žarela. Pa je le mirno obsedela v čolnu ob Očetu. »Še nikoli me ni tako potreboval,« je pomislila nanj. A z očmi je kljub vsemu skušala poiskati Slavina.

Njegove oči je našla ujete sredi množice glav. Zazdelo se ji je, da v njegovih očeh še vedno vidi tiste oblake. In ponovno je ugledala v njih odsev Smrti, ki se je vabeče zazrla v njo.

Tedaj se ji je približal Svečenik in ji podal čašo.

»Spij, dekle, spij! V medico sem zamešal nekaj grenkih zelišč, da te obvarujejo bolečine.«

»Bojim se, gospod,« mu je tiho zašepetala in vzela čašo.

»Ne boj se, dekle!« ji je odvrnil Svečenik. »Bogovi te imajo radi!«


»Ne bi še rada umrla! Rada bi bila z Njim! Ljubim ga! Toliko je še stvari, ki bi mu jih rada povedala,« je tiho ihtela.

»Te tudi on tako ljubi?« je vprašal Svečenik.

»Da!« je brez obotavljanja spregovorila Jantarina.

»Je pogumen?«

Jantarino je vprašanje presenetilo. »Pogumen je!« je kljub vsemu odločno dejala.

»Tudi ti si pogumna, Jantarina! Ne skrbi, popij! Bogovi Pogumnim vedno pustijo odprta še kakšna Vrata!«

Jantarina ni vedela, kaj je Svečenik mislil s temi besedami. A zdaj ji je bilo tudi vseeno zanje. Samo še nekaj trenutkov jo je ločilo od Smrti, samo še nekaj trenutkov bo z Njim! Zato je spet poiskala Z očmi Slavina in začela piti prav počasi, da bi čim dlje bistra še lahko zaznavala njegov pogled. V ustih je čutila grenko sladki okus medice, čutila je, kako ji je počasi hromelo telo, bolečina v prsih je popuščala, Srce ni več divje razbijalo. Izginjala je nekam v nov, neznani svet, nemočna, da bi se mu še upirala. Le še z drobno solzo, ki ji je spolzela po licu, je lahko odgovorila oblakom v Slavinovih očeh. Potem se je nezavestna zgrudila v čoln.

Baba, Angel smrti, je zadovoljno vstala, pograbila nož in si odvezala vrv, ki jo je imela privezano okrog širokega pasu. Stopila je na rob grmade in se nagnila nad Jantarino.

Vrv ji je je napeljala okrog vratu in napravila zanko.

»Neee!« se je tedaj z divjim krikom srčne bolečine Slavin začel prerivati proti grmadi. A ljudje so ga prijeli in ga niso pustili naprej.

»Ne smeš! Sama se je tako odločila!« so mu govorili in ga čvrsto držali. Slavin je zaman divje otepal z rokami in nogami na vse strani.

»Neee, pusti jo! Ne stori ji hudega! Ljubim jo!« je kričal proti Babi, a ta je Jantarini že zategnila vrv okrog vratu in jo takoj zatem še zabodla v srce.

Slavin je nemočen omahnil in obležal na tleh. Odsotno je gledal s široko odprtimi očmi nekam v nebo. Ni več videl, kako so prižgali grmado, ni videl, kako je nekaj ur kasneje popolnoma pogorel čoln z vsem, kar je bilo v njem. V trenutku je izgubil vse, kar mu je pomenilo največ od vsega, ni si mogel predstavljati, kako bo živel naprej. Preklinjal je dan, ko se je prijavil za Obred, da bi izkazal svoj Pogum. On je bil kriv za Njeno Smrt! Pomislil je, da ga o takšni Bolečini, kot jo je čutil zdaj, Zdravilec ni nikoli učil.

»Vsega te jaz ne bom mogel naučiti, čeprav bi te rad marsičesa obvaroval!« mu je nekoč dejal Zdravilec. »Nekatere stvari boš enostavno moral spoznati sam!«

HOSTNIK[uredi]

Ljudi že zdavnaj ni bilo več. Na mestu, kjer je prejšnji dan gorela grmada, so bile le še travne ožganine. Pepel, ki je ostal na pogorišču, so pogrebci pogrebli na kup takoj, ko je žerjavica ugasnila in ga položili v žaro. To so zakopali v jamo ob pogorišču. Slavin je celo noč, naslonjen na drevo, nepremično zrl v kup kamenja, ki so ga pogrebci zložili na vrh zakopane žare.

»To je vse, kar je ostalo on Nje,« je žalostno pomislil.

Tiste noči ni bilo iz gozda slišati nobenih glasov. Nobenega skovikanja sov, nobenih šumov, nobenih zvokov lomljenja suhih vej, ki bi se zlomile pod težo šap nočnih zveri.

Tudi Gozd je žaloval. Slavina je iz otopelega stanja le vsake toliko predramilo rezgetanje konj v ogradi in topot njihovih kopit. V zraku niso več zaznavali Njenega vonja. Bili so vznemirjeni.

Tik pred tem, preden je vzšlo sonce, pa je iz jasnega neba nenadoma poletela glasna strela in se zapičila v kup kamenja, zloženim nad nad grobom. Kamenje se je z glasnim truščem razletelo na vse strani, eden je pristal prav ob Slavinu.

»Gori!« se je začudil Slavin, ko je videl, da kamen, ki je pristal ob njem, gori. »To je lahko le On!« je pomislil na Gromovnika. Takoj zatem se mu je zazdelo, da je zaslišal glasen šum kril, kot bi poletela kvišku jata jerebic. Prisegel bi, da je šum zaslišal prav iz smeri, kjer je bil grob. A videl ni ničesar. Konji v ogradi so začeli divje rezgetati.

»Jantarina!« je pomislil. »Jantarina še živi!« Ves čas je mislil le na to, kako jo bo izgubil, šele zdaj pa se je zavedel, da bo Ona vendarle živela še naprej. Spomnil se je Prerokbe, po kateri bi morala postati Dobra Vila. Bogovi so ga vendar s tem namenom tudi poslali na Pot! Izkazal je Pogum, prišel do Nje in skupaj z njo doživel Tisto Pravo Ljubezen! Čeprav brez blagoslova in ne, da bi vsaj enkrat postala Eno!

Bogovi so vsemogočni. Prav tako Ljubezen!

*

Vedel je, da tu ne more več ostati. Vse ga je preveč spominjalo Nanjo! Vsako drevo, vsaka steza, vsak metulj, še sokol, ki je vsako jutro preletaval jezero. Zdelo se mu je, da vse v tej deželi potopljenih trav diši po njej! A preden gre, mora storiti še nekaj. Bil je prepričan, da bi si to želela tudi Jantarina.

Stekel je proti ogradi s konji, razprl trnje na vhodu in odprl vrata. Konji so ga že čakali. Največji žrebec je prvi prikorakal skozi ogrado. Mirno, dostojanstveno. Pokimal je z glavo, kot bi hotel pozdraviti Slavina in zaprhal. Druge živali so mu slepo sledile v gozd.

*

Bolečina srca je bila neznosna. Nobena rana, ki jo je doslej dobil, ni tako bolela. Tudi zacelile so se vedno že v nekaj dneh. Za to pa je vedel, da bo ostala za vedno odprta! Domov se ni hotel vrniti. Ne brez Nje! Taval je po gozdu, brodil je po močvirju, misel na Jantarino pa ni in ni hotela popustiti.

»Premalo sem se boril zanjo!« si je očital. Le misel na to, da zdaj nekje živi Barjanska Vila, je nekoliko ublažila njegovo bolečino. »Ali tudi Vile ljubijo?« se je spraševal. »Kdo ve, če še kdaj pomisli name? Morda pa je zdaj, kot duša umrlega dekleta s predrtim srcem, oropana ljubezenskega spomina?«

Brez nje ni hotel več živeti. Brez cilja je taval po neznanih poteh. Ob večerih, ko si je pripravljal ležišče, ni več pomišljal na divje zveri, ki bi ga utegnile zavohati in napasti. Hotel je biti ranljiv, prav nič več ni maral za to! Tako Življenje zanj ni imelo nobenega smisla več. Zato je le še čakal, da tudi njega poišče Smrt.

Amulet je snel z vratu in ga zalučal v močvirje. Ne potrebuje ga več. Dovolj je že vplival na njegovo Življenje!

*

Nekega dne ga je prebudilo prasketanje ognja. Dišalo je po pečenem mesu. Presenečen se je vsedel in nekaj korakov stran zagledal starčka, ki je kuril ogenj in pekel meso.

»Kdo si?« se je začudil Slavin.

»Hostnik sem, gozdni mož,« je odgovoril in se smehljal. »Videl sem te in se ti pridružil. Zelo rad imam družbo, pa jo v tem gozdu le redko najdem, he, he,« je nadaljeval.

»Ni mi do družbe! Pusti me pri miru!«

»Zajtrk bo pravkar pečen. Šest dni že nisi jedel! To ni dobro! Ne, to ni dobro!« je še kar drobil starček in poskusil, če je meso že dovolj pečeno.

Slavin je pomislil in res ugotovil, da je od Jantarinine smrti minilo že šest dni. Od tistega dne ni še ničesar prigriznil. »Kako to veš?« je vprašal Hostnika.

»Nič mi ne ostane skrito, kar se zgodi v mojem Gozdu! Na, prigrizni, Pastir!« odtrgal je kos mesa in ga ponudil Slavinu.

»Me poznaš?« Slavin je vzel ponujeni kos mesa in ga začel žvečiti.

»Tudi Njo poznam,« je odgovoril Hostnik in še sam ugriznil v pečeno meso.

Slavin je prenehal jesti. »Mrtva je,« je tiho odgovoril. »In jaz sem ta, ki jo je pahnil v Smrt!« je pomislil sam pri sebi.

»He, he, to pa ni res!« se je nasmehnil starček.

»Res je, sežgali so jo na grmadi!« je nestrpno odgovoril Slavin. Ni mu ugajala dobra volja starega gozdnega moža.

»To vem, to vem, a pravim, da nisi ti kriv za njeno Smrt!«

»Mi bereš misli?«

»Ja, tako je bolj zabavno, he, he, ko slišiš tudi to, kaj si ljudje mislijo, pa ne povejo!« se je sam pri sebi zabaval Hostnik in glasno cmokal med žvečenjem in trganjem slastno pečenega mesa s kosti.

»Potem tudi veš, da mi ni do smeha,« je odgovoril Slavin in odložil meso na tla.

»Jo še ljubiš?« ga je resno vprašal starček.

»Kar ugotovi, saj bereš misli!« je zajedljivo odgovoril Slavin. Ljubil jo je, počutil se je krivega za njeno Smrt in povrhu vsega se mu je zdelo, da se je zanjo premalo boril. Zato se o vsem tem ni hotel pogovarjati. Pekla ga je vest.

»Poslušaj me, fantè! Zdaj je pa tega dovolj!« se je nepričakovano razjezil starček in zvišal ton glasu. »Sam dobro veš, da je morala umreti. Če Bogovi ne bi izbrali tebe, bi pa koga drugega! Dovolj je še drugih pogumnih fantov, ali ne?« Malo je počakal in vrtal s svojimi nagajivimi očmi v Slavina. »A to, kar počneš sam s seboj, mi ni prav nič všeč! Kje je zdaj tvoj Pogum?«

»Ne potrebujem ga več,« je odvrnil Slavin. »Poglej, kam me je pripeljal!«

»Res je, kar čutiš, premalo si se boril zanjo! Premalo!« Gozdni mož je nekoliko znižal vse bolj piskajoč glas. »Pa nadoknadi to vsaj zdaj! Bori se zanjo! Poišči jo! Raztrgaj se, da bi jo našel! Ne smili se sam sebi, pač pa stori kaj!«

Slavin ga je poslušal in zdelo se mu je, kot bi mu besede starčka vlile novih moči. Nič več ni bil jezen nanj. Povedal mu je samo to, kar je že vedel, pa si nekako ni upal priznati. »Bogovi pustijo Pogumnim vedno odprta še kakšna vrata!« je nenadoma pomislil na besede Zdravilca.

»Tako, ja, tvoj stari je imel prav,« mu je navdušeno prikimal Hostnik. Prav nobena misel mu ni ostala skrita.

Slavin je tedaj glasno zajokal. Zaradi Ljubezni je počel stvari, za katere se mu je že sama misel nanje zdela nevredna. Ubijal je, lagal in skoraj opustil voljo do Življenja.

Kako napak!

»Le zjoči se, fant. Takšno je pač Življenje. Včasih te ziblje in drugič te pahne na tla! A vedno poskušaj sam vstati. Drugi tega ne bodo storili namesto tebe!« Slavinu je pomolil nov kos mesa. »Na, raje se loti tega mesa. Takole slabotnega te ne bom nikamor izpustil!«

Slavin se je počasi umiril in začel jesti meso. Šele zdaj je zares začutil, kako je bil lačen. Trgal je meso in ga skoraj neprežvečenega goltal. »Šest dni!« je pomislil.

»Jutri je Kresna noč, noč Sončnega obrata,« je začel Hostnik, ko se je Slavin najedel mesa. »Mogoče te bo zanimalo, da teče tu blizu reka, polna vrtincev. V njej si včasih Vile hladijo krila!«

Slavin se je zdrznil. Vile! Jantarina!

»Včasih jih opazujem, hm, tako bolj od daleč, seveda. Toliko lepote, toliko radoživosti je v njih, da človeku kar poskoči Srce. Pred nekaj dnevi pa sem opazil novo, z dolgimi, rdečimi lasmi ...« je nadaljeval starček in hudomušno pogledal Pastirja.

»Govori, stari, govori!« je bil nestrpen Slavin. »Jantarina!« mu je odmevalo v glavi.

»Ne vem, če je to Ona, nikoli si nisem upal tako blizu, zakaj njihova pesem te prehitro lahko zvabi v vodne vrtince! A ne morem pozabiti njenih dolgih, rdečih las. Vem le to, da bo jutri morala prestati Krst kot nova Vila. Menda je to dekle umrlo šele pred kratkim.«

»To bo Ona, gozdni mož!« Slavinu je razbijalo srce. Hotelo mu je raznesti prsa. »To ne more biti nihče drug! O, da bi jo lahko vsaj še enkrat videl!«

»Le previdno, Pastir, storiti boš moral natanko tako, kot ti bom povedal, sicer bo lahko po tebi. Tam ob reki te čaka polno pasti! Zato me dobro poslušaj!«

»Vse bom storil zanjo! Vse! Ljubim jo!« je hitel Slavin.

»Vem, da jo, he, he!« se je nasmejal Hostnik. »Prav zato ti bom tudi pomagal!«

KRESNA NOČ[uredi]

Naslednjega dne se je Slavin odpravil do jase, kjer naj bi visoka in gosta praprot pod seboj zakrivala na tisoče snežnobelih cvetov. Odšel je že navsezgodaj, zakaj med veliko površino praproti bi moral najti le dva edina popka bele rože, ki še nista bila razcvetena. Nepregledna površina praproti Slavinu ni pogasila upanja. Do večera je imel še dovolj časa, da ju poišče, za Jantarino pa bi storil prav vse, kar bi bilo v njegovih močeh.

Stari gozdni mož mu je dal natančna navodila, kaj naj počne.

»Dva popka, ki ju najdeš, uporabi, če bi te hotele Vile s pesmijo zvabiti v smrt!« je začel pojasnjevati Hostnik. »Predvsem pa mi obljubi, da se boš ves čas zavedal nečesa: tisto, kar boš videl, ni tisto, kar boš mislil, da je! Jutri je Kresna noč, na Kresno pa je vse drugače, kot sicer. Zato poslušaj Srce in ne verjemi Razumu! Le tako si jo morda spet pridobiš.«

Slavin se je plazil pod praprotjo in privzdigoval listje, da je svetloba prodrla do tal. Cvetovi, ki jih je iskal, so bili veliki, a vendar jih je bilo pod nepregledno planjavo praproti toliko, da je šele tik pred mrakom našel oba neodprta cvetova. Ni vedel, kam bi z njima, zato ju je obdržal kar v roki.

Nato je pohitel do slapa, kjer se je moral skriti za gostim grmom ob obali reke in jih tam počakati.

»Kaj pa, če je Hostnik le šaljivec in le rad pomeša pri belem dnevu všečne Sanje v tuje glave?« je začel razmišljati Slavin. »Morda se danes ne bo zgodilo prav nič? Potem pač ne bom ničesar izgubil,« je bil odločen in čakal naprej. Dobrodušni starček mu je vlil novega upanja, imel je občutek, da mu lahko zaupa.

Zdelo se mu je, da se že bliža pol noči, ko se je nenadoma izpod slapa zaslišal razposajen smeh. Noč je bila jasna, zato je lahko razločno zagledal kaj nenavadne pojave.

Dekleta s prosojnimi kožami in s širokimi krili na hrbtih, so s kozjimi nogami poskakovale po vodi in z vode na breg in z brega spet v vodo. Vse so imele dolgo, neukrotljivo grivo za lase, a le pogled na eno mu je predramil Srce. Imela je čudovite, kodrave lase, barve divjega ognja. Ko so ji lasje med skokom zdrknili nazaj, je v mesečini zagledal Njen obraz.

»Jantarina!« je pomislilo Srce. O tem ni bilo nobenega dvoma. Še vedno jo je ljubil.

»To ni več Jantarina!« ga je prepričeval Razum. »Poglej jo, kako uživa, kako se radosti! Se ti zdi podobna dekletu, ki žaluje za Očetom? Si morda liže rane zaradi nedokončane Ljubezni?«

»Jantarina!« je še vedno trdilo Srce in ugovarjalo Razumu. »Poglej jo!« je odgovarjal ta. »Kozje noge ima in krila. Je to res lahko dekle, s katero sta netila ogenj zaobljube na zadnjo vzdržno noč?«

»Poslušaj Srce, ne verjemi Razumu!« mu je zabičal Hostnik.

»Ja, Srce ima prav!« se je odločil Slavin. »To je Jantarina!«

Že je hotel skočiti proti njej, kot mu je naročil gozdni mož, ko so Vile v svojem veselju svobodnega večera začele peti. Nevidna sila ga je nenadoma začela vleči proti reki, v predel z vrtinci. Ni se mogel upreti, skrivnostna pesem je bila močnejša od njega. Hodil je mimo Vil, ki so se še naprej veselo zabavale. Ni se mogel ustaviti.

»Ne vidijo me!« je tedaj presenečeno ugotovil. Vile so še naprej mirno poplesavale, pele in plahutale s krili. Šele tedaj se je spomnil, da je cel dan iskal dva cvetova med praprotjo. »Kresna noč! Praprot!« Seveda, Hostnik ga je poslal med praprot prav zato, da bi nevede zajel praprotno seme in tako v času obrata Sonca postal neviden! Zato ga Vile tudi niso videle! Zavedal se je, da naj bi to trajalo le do polnoči! A njihova pesem ga je še vedno gnala proti reki, proti predelu z močnimi vrtinci. Šele tedaj je začutil, da ima v roki še vedno oba popka rož.

»Kot dva čepa sta,« je pomislil, ko je zagledal njuno obliko in ju nagonsko potisnil v ušesa. Takoj, ko je to storil, ga je objela popolna tišina. Ni več slišal pesmi, ni slišal razigranega smeha Vil, ne plahutanja njihovih kril, ko so otresale mrzlo vodo, v kateri so se hladile v tem vročem poletnem večeru. Skrivnostna sila, ki ga je prej vlekla proti vrtincem, je takoj popustila.

»Polnoč!« je pomislil. Zavedal se je, da tedaj preneha čarobnost Sončnega obrata. Imel je le še nekaj trenutkov, da naredi, kar mu je svetoval Hostnik. Zato se je pognal proti Jantarini, izvlekel nož in ji z enim zamahom odrezal krila.

Zaslišal se je presunljivi krik, tako močan, da ga je zaslišal celo Slavin, kljub cvetnim čepom v ušesih. Vile so se prestrašeno razbežale, saj niso videle prav nikogar, kaj šele tistega, ki je pravkar ukradel Jantarini svobodo Vil!

Jantarina je padla na tla, tiho se je zvijala v bolečini hrbtne rane. Slavin si je odstranil cvetova iz ušes in vzel Jantarino v naročje. Tiho je ihtela. Na njegovo začudenje so se ji kozje noge nenadoma začele spreminjati v prelepe ženske noge. Polt ni bila več prozorna. Rana na hrbtu se je vidno celila sama od sebe.

Jantarina je počasi odprla oči. »Slavin!« je zaklicala in ga poljubila. »Čakala sem te!« Moč nevidnosti praprotnega zrna je medtem popustila. Spet ga je lahko videla. Rešil jo je v zadnjem trenutku.

»Ljubim te, Jantarina!« ji je zašepetal Slavin. »Nikoli več te ne izpustim!«

KONEC