Janove skrivnosti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Janove skrivnosti.
Milan Pugelj
Izdano: Slovenski narod, 42/4–10 1909.
Viri: dLib 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV.dno

I.[uredi]

Jakob Novak, trgovec in posestnik iz Zaplotja, se pelje s svojo družino in v svoji prostorni družinski kočiji na uro oddaljeno postajo. V obraz je rdeč in gladko obrit, na glavi ima rjav širokokrajen klobuk s podolgovato štulo, izpod krajevcev gledajo kratko pristriženi, zamolklo sivi lasje, oči so svetlorjave in bistre, nos močan in nalahko upognjen, ustne ostro zarezane, nekako resne, skoro trpke. Čokat je in širokopleč, upognjen je naprej, desno dlan upira ob koleno, z levico sega po debeli, zlati verižici in po enaki uri, ki je velika in močna in naglas tiktaka. Tik njega na levi sedi soproga, ki je drobna in suha, njej nasproti petletni sinček Milček in poleg njega nasproti očetu edina hčerka Katinka. Mati ima na glavi črno in svileno šerpo, hči bel slamnik z rdečimi rožami, Milček je gologlav in kodrolas, v majhnih rokah drži zelen ozkokrajen klobuček in popravlja za trak dolgo fazanovo pero, ki se je bilo med naglo vožnjo in sredi vetra povesilo.

Lep poletni dan se širi naokrog, kakor sneg bela cesta se vije v solncu sredi polj in travnikov, po njivah na desni in levi delajo kmetje in kmetice, obstajajo, pozdravljajo oddaleč počasi in okorno. Ozračje je čisto, nebo brez oblaka in skoro mlečnobelo, semintja švigajo pod njim lahkokrile ptice, včasih visoko, včasih nizko, da bi je prijel z iztegnjeno roko. Mesec junij je v deželi, zaradi mnogega dežja, ki je padal vse do zadnjega časa, še ni nastopila vročina, toplota, ki jo širijo naokrog solnčni žarki, je baš ugodna in prijetna.

Velika in stara, nekoč črna, a zdaj nekako umazano siva kočija se vzpenja v klanec, dolgorepa in močnovrata vranca brskata pred njo, kimata z glavama in jačje zapikata podkve v trdo cesto, stari hlapec Jošt, ki sedi spredaj na vozu z vajeti in bičem v rokah, jima prigovarja, naj bi se ne trudila bogvekako, ker je še časa na dolgo in široko.

»Ob petih popoldne pride vlak« — govori gospodar. »Natanko ob petih. Zdaj je še časa pol ure!«

Vsi so zamišljeni, nihče ne odgovori, samo Milček je brezskrben in kratkočasen. Zdi se mu, da je dobro naravnal fazanovo pero, zato ga pokaže očetu in povpraša za njegovo sodbo.

»Ali dobro stoji, poglejte!«

»Dobro!« pravi oče in tudi mati in Katinka prikima. »Dobro je!«

Materine vodene in skrbne oči bežijo nekam daleč tja preko njiv in poljan, ustne od časa do časa vztrepečejo, kakor bi izgovorile same sebi važno besedo, gube po obrazu se stiskajo, včasih širijo, včasih množijo z novimi, majhnimi, komaj opaznimi. Njene misli, vsa njena čuvstva se motajo okrog drugega sina, ki je že nad dvajset let star, ki je študiral v daljnem nemškem mestu na takozvani trgovski akademiji, te dni dokončal svoje študije in se danes popoldne pripelje. Mirno je živel vse do zadnjih časov, redno in pravilno se je z njim vse godilo, zadnje tedne ali mesece pa se je pripetilo nekaj neznanega in nejasnega, bogvekaj je poseglo v njegovo življenje, ali bolezen ali zunanji svet, ki je čestokrat zloben in goljufiv in mladini največkrat pogubljiv in nevaren.

Gospodinja, kjer je stanoval njen najstarejši otrok, trgovski akademik Jan, je poslala pred nedavnim časom pismo in v njem sporočila, da je postal njen sin čuden, da se je po njenih mislih ves izpremenil, da je obolel skoro gotovo na nekakšni notranji, duševni bolezni. Mogoče — tako je pisala — so krivi veliki napori, ki so mu jih nalagali težki izpiti, nemara mnogobrojne knjige, ki je živel nekako vanje zakopan in jim posvečal vse svoje proste ure. Prej — dasi redko — je vendar tuintam govoril z mano, z mojo hčerjo, s prijateljem in sosedom, ki ga je slučajno posetil. In dobre volje je bil včasih, smejal se je, pošalil. Zdaj, pomislite, se je nenadoma izpremenil. Resen je, vedno nekako pobit, kakor umorjen od skritih in nejasnih skrbi, mene in moje hčerke se vedoma izogiblje, če začuje na hodniku prijateljeve stopinje, zaklene duri, molči in se ne oglasi trkanju. In noči prečuje. Luči ne ugasne vso noč, sam sloni v postelji, gleda predse, govori sem intja celo uro.

Tako je pisala gospodinja in mati premišljuje, gleda vse to pred seboj kakor nekakšno megleno uganko, nekako nerazrešljivo in važno vprašanje, ki ga treba nemudoma rešiti. Tudi njen soprog, njegov oče, hodi zadnje dni doma sam po sobi, poglablja se v razmotrivanja, ukrepa to in ono, hoče si vse pojasniti in raztolmačiti, pa si ne more. In se tolaži: čakajmo, pravi, le čakajmo tako dolgo, da ga vidim, da se ž njim pogovorim, pogledam in pregledam nekoliko njegove misli! Takrat se pokaže: tako ali tako. Tudi Katinka misli na brata, ali ona ničesar ne razume. Očetovo in materino skrbno in nekako plašno govorjenje se ji zdi nepotrebno in nezapopadljivo. Gospodinja je pisala, da Jan ne spi ponoči, ne ugasne luči, sloni v postelji in čuje. To vse skupaj ni nič nenaravnega. Tudi ona vendar pogostokrat ne zatisne vso noč očesa, ker jo boli glava in ne more spati. In luč pusti goreti, da je ni strah, da ji ni dolgčas. Ne brat Jan, domači ljudje so se ji zdeli neumljivi in čudni in tista tuja in nemška gospodinja.

Kočija se je spustila po holmu navzdol, dolgorepa vranca sta tekla spredaj in tako naglo prestavljala tanke in vitke noge, da so hitrim kretnjam komaj sledile oči, hlapec Jošt je ohlapno držal vajeti in gledal z veliko zadovoljnostjo in dopadajenjem na okrogle in gladke boke njemu v oskrbo pripuščenih konjičev, družina na vozu je molčala, gledala zamišljeno po okolici, ki se je na tistem mestu nižala in spuščala polagoma proti zeleni in široki reki, tekoči naglo in šumeče spodaj v dolini, vzgubljajoči se za vzbočenim bregovjem, za grmičjem in nizkim, slabotnim in starikavim drevesjem.

Naglo, kakor bi jih nosile ptičje peroti, so dospeli v dolino, zavili proti mostu, oddrdrali preko njega naravnost dalje po široki cesarski cesti proti postaji, ki je stala vsa v zelenju in v rdečih rožah sredi ravnice.

»Ustavi!« — je velel gospodar, Jošt je napel vajeti, nekako globoko je požvižgaval nad konjema, ki sta potiskala glavi nazaj, grizla uzdi in strigla po zraku s koničastimi in razposajenimi uhlji.

Trgovec Novak je stopil prvi iz voza, za njim Katinka, pomagala materi in posegla po bratcu Milčku, ki je v hipnem veselju capljal po zraku z debelima nožicama in ker je bila prilika ugodna otipal lastnoročno rdeče cvetove na sestrinem klobuku. Katinka je bila tisto jutro vsa lepa in prikupljiva. Svetlo-rožnata obleka se je oklepala njenega mladega in bujnega životka, kakor bi bila na njem vzrastla, modre in velike oči so gledale sladko-razsanjane krog sebe, nad košatimi rjavimi lasmi so se zibali razkošni, široki in mehki krajevci florentinskega slamnika, spodaj se je kazalo iz ozkih in svetlih šolnov dvoje drzno izpodkoženih gležnjev, pri njeni krepki in živahni hoji se je zasvetilo včasih njeno snežnobelo spodnje krilo, prikazalo se nenadoma, naenkrat skrilo, kakor bi se zasmejalo, nedolžno izzivalo.

Stali so na peronu in sredi zelenja, ki se je razraščalo tam po zanj spetih žicah, sredi rdečih, velikih rož, ki so cvetele pomešane v njegovo sočno zeleno listje, dehtele nekak o mehko, spomladansko prijetno, neusiljivo. Čisto sami so bili tam. Mati je stopila izpod strehe in ven na progo, zastirala z dlanjo oči in strmela v tisto stran, odkoder je imel dospeti zaželjeni vlak. Oče je stal sredi perona, tiščal obe roki v hlačnih žepih in gledal enakomerno predse, Katinka je sedela zadaj ob steni na leseni klopi in se razgovarjala z Milčkom, ki je hotel vedeti podrobnosti o vlakih, nezamudno sopihajočih iz dalje v daljo.

Tik duri, ki so peljale v železniško pisarno, so enakomerno zvončkljali električni zvonci in oznanjali prihod vlaka, službujoči uradnik — suh, visok in z rdečo kapo na glavi — je že šetal pred peronom gorindol in tudi vlak se je že glasil za ovinkom z zamolklim ropotanjem, z enakomernim žvižganjem in nekako jeznim puhanjem. Kmalu je stal pred postajo, izprevodniki so odpirali ozka vrata železniških voz, par potnikov je izstopilo, med njimi tudi Jan, s strahom in skrbjo pričakovani sin družine Novakove.

Nalahko upognjeno se je držal, na sebi je imel črn in dolg površnik, na glavi nizek, okrogel in trd klobuk, v rokah rjav in usnjen kovčeg. V obraz je bil bled in suh, s sivimi široko-odprtimi očmi je gledal naokrog, nekoga iskal kakor preplašen, vidno nikogar našel: mati stoji tam, pa je ne vidi.

»Jan!« — ga zakliče — »Jan!«

Prišlec čuje glas, ugleda žensko, razveseli se vidno, hiti k njej in jo krepko objame.

»Poglejte,« govori — »poglejte! Gledam in ne vidim. Veste, v zadnjem času me je mnogo bolela glava. Zaradi tega so mi oči nekako odrvenele, trudne so, vedno treba, da najprej razgledajo, zatem šele izpoznavajo!«

Oče stoji že zadaj, svojo močno desnico ponuja sinu, smehlja se in posega v besedo.

»Učenja je bilo mnogo,« — misli — »seveda. Vedno gledati v knjigo, vedno v črke, ki rastejo pod pišočo roko, kajpada: oči se utrudijo, obnemorejo. Niso od železa. Ali Jan, doma se razgledaš, pravim ti: razgledaš se!«

Veselo govori, posluša pozorno sina, ki pripoveduje in toži o tesnih in večnovlažnih velikomestnih zidovih, o do malega brezzračnih stanovanjih, o zaprašenih potih in šetališčih. Pritrjuje, kima z glavo in dostavlja, kjer se mu zdi primerno svoje mnenje.

»Res je!« — dodaja. »Niso zdrava taka stanovanja, ni mesto za tistega, ki je rojen na kmetih in v svobodi. Kakor s ptičem v kletki, tako je z njim. Ne najde miru, ne spanca, ne zadovoljnosti in tudi zdravja ne!«

Zadaj stojita Katinka in Milček. Sestra gleda brata in čaka, kdaj se ozre vanjo in jo pozdravi, Milček ga je v dolgem času, kar ga ni videl, skoro izgrešil, da se ne upa k njemu in se ga boji. Ko ga prime brat z roko za brado in mu nalahko dvigne glavo, se mu nenadoma orose oči, skrije se naglo zadaj za sestro in zavije obraz v njeno rožnato krilo.

»Izgrešil te je!« se smeje Katinka z zvonkim dekliškim smehom in vsi se zasmejejo z njo. Proti vozu se odpravijo. Jan stopa spredaj, govori s sestro in jo drži za roko, Milček teče pred njima, zadaj gresta oče in mati, zadnja vsa nemirna, strmeča z vprašujočimi očmi v moža, ki je zadovoljen, s tem, kar je videl, in kar se mu zdi, da je izpoznal do dobrega.

»Nič ni!« jo nalahko tolaži. »Vse skupaj nič: tisto pismo in tvoj strah! Fant je tak, kakršen je bil!«

Sedejo na voz, oče in mati zadaj, Milček v njuno sredo, Katinka pred očeta in Jan pred mater. Hlapec Jošt že sedi spredaj na kozlu, napenja vajeti in tako prigovarja konjema, da bi potegnila. Naglo zdrči prostorna kočija po ravnici proti mostu in preko reke, od nje se vzpenja dalje in kvišku po položni rebri, zavija za ovinki, prikazuje se na plano, še hitreje drči sredi njiv in travnikov.

Prijetno popoldne je, ni vročine, ne mraza, ozračje je mirno, solnce se nagiblje počasi proti zatonu. Kmetje se vračajo s polj, kmetice med njimi, mlada in zala dekleta, ki se smejejo na glas in norčujejo iz zaljubljenih fantov.

Jan se sklanja naprej, v svojih rokah drži materino desnico in odgovarja na vsa njena vprašanja z vidno pozornostjo. Po zdravju ga izprašuje, ker se ji zdi njegov podolgovati, ženskonežni in bledi obraz bolehen, sinje ustne po njenem mnenju slabo pričajo o zdravju in tudi oči, ki so trudne, vlažne, ki se težko razgledajo, ne kažejo ničesar zadovoljivega.

»Dobro in prav je, da si prišel!« govori njemu in sebi v uteho in tolažbo. »Mogoče je, da bi bilo kmalu prepozno, da bi se zgodilo bogvekako.«

Oče ne mara takih pogovorov. Pripoveduje o domačiji, o trgovini, o letini, ki kaže dobro, če ne pošlje Bog zla in nesreče. Naglo so doma; kočija obstane prod enonadstropno hišo sredi trga, družina odide iz nje v vežo in po stopnicah v nadstropje in prostrano domačo jedilnico, dekla Neža, ki je že stara in pri hiši od mladih nog, je že pripravila na mizo vino in prigrizek, zdaj stoji v belem predpasniku in dobrohotna tik duri, roke mane in z veliko zadovoljnostjo gleda tistega davnega Jana, ki ga je nosila včasih po rokah čisto majhnega in neznatnega, ki ga je vodila po vrtu in ga kratkočasila s pravljicami in bajkami o povodnjem možu, o škratu, o lisici-zvitorepki, ki je vodila za nos petkrat močnejšega volka.

Sedli so za mizo, Jan na sredo, na desno oče, na njegovo levo mati, Katinka toči vino v kozarce, Milček stoji pri tistem stolu, kamor je položil njegov novodošli brat površnik in kovčeg, otipaje s prstkom previdno in nalahko svetlo zapono, kakor bi jo sam sebi kazal.

»Vzemi!« — sili oče. »Založi in omoči! Vožnja človeka izprazni in utrudi. In pripoveduj kaj. Povej, če se že kaj zanimaš za trgovino ali čitaš še vedno knjige, Janek! Trgovec biti in vedno tiščati v knjigah: zlo je to! Domisli se, razveseli me, reci! Petdeset kilogramov pšenice — koliko to stane po sedanjih tržnih cenah A?«

Gospodar gleda z veselo prijaznostjo v sinov suhi obraz, govori kakor človek, ki se je ravnokar iznebil neprijaznih skrbi, oprostil se vznemirjajočega strahu, ki je zdel prej tiho v srcu kakor pajek v mreži.

»Pripoveduj, Janek, kaj bi ti napravil, če bi posejal njivo s pšenico, o kateri veš, da nosi osato klasje, a bi dozorelo žito, pognalo klasje, pa bi na njem manjkalo osij? Reci, razveseli me!«

Jan bi rad ustregel, vljudno se smehlja, pomišlja, pa se ne more pravega domisliti. Gospodar zmajuje z glavo, s plosko desnico treplje nalahko po mizi, nazaj se nasloni na stolovo naslanjalo, gleda sina in se čudi.

»Ne veš!« — pravi. »Slabo se izuči človek v tujini za kmetovalca. Poglej ga! Ni navadna pšenica — bi rekel — to, kar sem sejal, ampak golica! — to je. Eno klasje ima osi, drugo je nima! Tako bi rekel in Boga bi prosil, da bi varoval polje pred viharjem in točo. Vihar polomi, toča pobije, nesreča je oboje, ki težko tepe tistega, kogar zadene.«

Mrači se že polagoma, nabožne like, ki vise po belih in prostranih stenah, se teme, zdi se, kakor bi se umikale nekam nazaj v mrakove in oddaljevale, iz vseh kotov gleda že črna noč, preko zamolklega stropa plava od časa do časa dolga nejasna senca, zgane se v kotu, zavije na steno in nenadoma izplahne.

Jan se odpravi v svojo staro izbo, da se udobneje obleče, Neža pride, pripravlja mizo za večerjo, postavi nanjo veliko, visoko in s širokim belim plamenom gorečo petrolejko, ko so sami, izprašuje skrbna in plaha gospodinja, kaj se zdi možu, kaj je opazil na Janu, če bi ne mislil, da je ves izpremenjen, da ga je minila vsa tista veselost, lahkoživost, ki je last mladine, naj ji pove — za božjo voljo.

»Tisto ni vse nič!« — odgovarja gospodar. »Tisto pismo, tvoje slutnje: vse skupaj nič — tako sem se prepričal. Ali drugo je: rekel bi, da ne bo za trgovino, ne za gospodarstvo. Daleč od domačega polja je živel, pa se je oddaljil od njega tudi z dušo in mislijo!«

Mati posluša, majhna, neznatna in lahko premagljiva neprilika se ji zdi očetov pomislek, vest se ji občutno olajšuje, ko govori, zveni skoro veselje iz njenega glasu.

»On se privadi, on se zopet na vse privadi, vživi se nazaj v staro življenje, čisto gotovo se vživi!«

»Bog daj!« — želi gospodar, molči, gleda Nežo, ki postavlja na mizo kadečo se jed, za Katinko se ozre, ki odhiti iz sobe in se naglo vrne gologlava, v predpasniku in domači obleki, premišlja in tudi samega sebe v mislih tolaži. Prav ima mati — tako si pravi — res je, kar govori, človek gre po svetu, živi v tujini, pa se odtuji. Ali nikjer in nikdar se ne bo prej udomačil kakor tam in takrat, ko se povrne v domačijo, med svojce, k očetu in materi, k sestrici in bratcu. Bog je dal — ustvarjeni smo tako!

Jan se vrne udobno oblečen, v mehkem obuvalu, med očeta in mater sede, oče vstane, prekriža se in moli, vsi store isto, po končani molitvi sedejo in večerjajo. Po večerji obsedijo vsi za mizo. Katinka plete rdečo nogavico, Milček drži v roki svinčnik in riše po listu rjavega papirja čudne spake, o katerih pravi, da so živali, gospodar si prižge pipo, prekriža noge in enakomerno kadi, mati se razgovarja s sinom, gleda brez prestanka vanj, premisli nagloma vsako besedo, ki jo čuje iz njegovih ust, skrivoma išče po njegovi govorici tistega, česar se boji, slutnje, ki jo mučijo, se zdaj razgubljajo, zdaj zopet vračajo, izginiti nočejo.

Dolgo govorijo, nazadnje vsi obmolknejo. Utrudijo se nekako, vdajo lastnim mislim, gledajo predse v sliko na steni, na mizo, na Milčka, ki je položil glavo v Katinkino naročje in zadremal.

Tudi Jan misli. Na dalnje mesto, odkoder se je danes pripeljal, na svojo prejšnjo tesno izbo, na Olgo, gospodinjino hči, ki je tako lepa, vsa tako razkošno razigrana. Ona ne spada v to hišo, pod to streho, ona ne bi smela stopiti v to sobo. V tej sobi ne sme zazveneti njen sladko-razuzdani smeh, prebivalci bi se ga ustrašili, zgrozili bo se nad njim, menda bi se presenetile mrtve omare, mize, stoli, tudi stene. Slike, nabožne slike po njih bi obledele, svetniške postave bi izginile iz njih kakor figure s slabih fotografij. Njen korak, njena hoja ne pristoja tem hodnikom in stopnicam. Tu — tam — vsepovsod po tej hiši se zdi človeku, da je zapisana stroga asketska morala, da plava po sobah, izbah, po hodnikih in shrambah kakor neviden duh, z zrakom vred razlit po vseh kotih, kotičkih in špranjah. Nekakšna tiha pobožnost, skoro skrita svetost se drži sten in tal in pohištva, nikjer ni greha. Z Olgo in na Olgi pa je sama pregrešnost, četudi sladka, dobrodejna, zaželjena. V ognju njenih oči je greh, v njenem pogledu, v njeni hoji, v vsaki njeni kretnji, v besedi, v njenem smehu se smeje in izzivlje velik in razkošen mladosten greh.

Prav in dobro bi bilo, da bi ne storila po svoji navadi, ne prišla, kadar se stemni in sloni sam v svoji sobi, da bi ne ugodila prvemu hrepenenju, ki ga navda po njej, ne odprla nalahko duri, ne stopila v sobo in pred njega. Njen obisk bi to hišo nekako onečastil, njen pogled bi oskrunil steno, strop, tla, tisto sveto in položno moralo, ki se razliva z zrakom vred po prostorih, bi omadeževal dih njenih ust, škodoval bi ji kakor strup.

Vse je tiho po sobi. Oče kadi, mati strmi predse in misli, Katinka končuje nogavico, Milček sloni vznak z glavo v njenem naročju, enakomerno diše in spi. Na steni se oglasi ura, kakor bi se nenadoma predramila, bije na glasen zvonec in budi omizje iz misli in polusanj. Gospodar vstaja prvi, za njim vsi drugi, poslavljajo se, odhajajo spat. Zunaj na temnem in samotnem hodniku sreča Jan sestro, ki se ga mehko in prijazno oklene in izpregovori z rahlim in očitajočim glasom.

»Ti — ali si hud name? Prej, kadar si prišel, Janek, si me objel in poljubil, danes pa mi nisi dal niti roke!«

Jan se ji nasmehne, še sam jo objame in poljubi na njene mehke in tople ustne. Nenadoma je utolažena, še vedno se ga oklepa, šepeče mu v uho veselo obetujoča:

»Kristina pride« — pravi — »Ambroževa Kristina. Pojutranjem pride k nam z očetom, zaradi tebe pride, ker te ima še vedno rada. Tudi ti jo imej rad, ker je dobra in pridna in moja prijateljica! Ali ne?«

Jan se spomni na Kristino, na tisto drobno in plaho dekletce, ki je hči očetovega prijatelja, trgovca Ambroža, in ki se je nekoč neutolažljivo razjokala, ker jo je spodaj na vrtu v letni lopi poljubil. Domisli se na njeno plahoto, na njeno verno pobožnost, na njen strah pred vsem nespodobnim, pred grehom.

Katinka se ga oklene v slovo tesneje, izpusti ga nagloma, odide in utone v temi.


II.[uredi]

Zadeva z Olgo je Janu samemu nekaj čudnega, meglenega, nejasnega. Ona, hči revne vdove, je pahnila njega, akademika, sina bogatega trgovca, brez pomislega, brez čuta od sebe, zavrgla ga v tistem času, ko mu je bila najdražja, ko jo je obožaval. Spomladi je minilo leto od takrat, ko mu je povedala svoje mnenje, nekako sirovo in s peto stopila na njegova goreča čuvstva, poteptala vsa v prah in blato. Tedaj je bil ves izgubljen zaradi nje, nesrečen, duševno ubit, bolan v resnici. Samotaril je, bledel v lica, oči so se udirale, dobivale nekakšen steklen blesk, nasmehi so izginjali iz obraza, sklepal je, da pojde v drugo stanovanje, v drugo mesto, kjer preboli minulost, pozabi nanjo. Ali njegov oče je hotel vedno vedeti vzroke, vsako stvar je obračal na vse kraje, preudarjal, pretehtaval, ogledaval od vseh strani, zato mu ni pisal in je vztrajal in molčal. Vedel je, da ne sme pisati, da mora molčati: Olga je bila ženska iz drugega sveta, Olga ni spadala v krog njegove rodbine. Razkošno veselje je bila njena last, sladka razuzdanost, vroč, divji ogenj je sijal iz njenih oči, iz njenega telesa je puhtela mladostna, izzivajoča svežost, moč, sila in strast. Malo dobrega je bilo v njeni notranjosti, samo košček usmiljenja do njega, ki je taval okrog zaradi nje izgubljen in bolan. Zato je prišla k njemu nekoč v mraku sredi spomladanskega večera, ko je slonel pri oknu, strmel v zvezdnato in blagodejno noč, mislil nanjo — stopila je k njemu, položila mu roko na ramo, izgovorila njegovo ime in ovrgla svojo trditev. Šala je bila vse prejšnje, komedija nje, sladke razuzdanke: rada ga je imela, podnevi se ga je izogibala, ni ga marala videti, ne srečati, ali ponoči je prihajala sama k njemu, sedela pri njem do jutra, razgovarjala se z njim in ga kratkočasila.

Bolezen, ki se ga je prej lotevala in se občutno pojavljala v glavi, na sencih in očeh, je s temi sestanki odjenjala, razgubila se nekako kakor megla.

Tudi to noč je prišla k njemu. Luč je pustil goreti na mizi, sam se je razpravil, legel v posteljo, podprl glavo z roko, zamislil se vanjo, zahrepenel po njej, in nenadoma je začul njene pridržane korake, duri so se rahlo odprle, med podboji se je prikazala njena visoka, krepka in izzivajoča postava. Rdeče ustne so se zaokrožile v prešeren smeh, dvovrstni beli zobje so se zaiskrili, tudi oči so se zasmejale, velike in črne oči.

Nekaj mučnega je to. Ona pride v hišo, zaide med ljudi, kamor ne spada. Tem sobam ne pristoja njen obraz, tem temnim, nekako svečanim hodnikom ni primerna njena zibajoča hoja, njen smeh meti, kali, omadežava tiho in resno pobožnost, ki se razliva po teh prostorih, širi vsepovsod — po kotih, izbah, shrambah, kotičkih in špranjah.

Trmoglavka je: zato ji je vseeno. In tudi zlobna je: tam, kjer moti, tam je najrajša, tja si želi in prizadeva priti kamor ne spada. Zdaj je imela priliko. Menda se je odpeljala za njim, s prvim nočnim vlakom je zapustila mesto, dospela neznana in zavita v temo v tuji kraj, našla s pomočjo naslova hišo, prišla bogve kako vanjo.

Moj Bog, spodaj, spodaj — čul je natančno — so se oglasile o polnočnem času duri, zaškrtnile so, zacvilile v tečajih, po hodniku se je slišala pridržana hoja, po stopnicah oprezni koraki, skoro šum ženskih kril je dosezal ušesa. Nemara jo je videl Jošt, nemara Neža, ki je že stara in nima več trdnega spanca, začula jo je, pogledala je skozi ključavnico, skozi špranjo med podbojem in priprtimi durmi.

Katinka je mlada, trdno spi, tudi Milček. Oče in mati stanujeta čisto na drugem koncu, kamor ne doseže glas z njene poti. Ali Jošt hodi včasih ponoči mimo hiše, k psu pride, ki se raztogoti nad mimoidočim, laja v noč in za njim in se ne mara pomiriti. Gleda okrog njega na desno in levo, meni se z njim, premišljuje in razgleduje.

»Kaj je, Sultan, kaj je? Kaj je bil kdo tukaj? Kje pa je bil? Kaj se je umaknil, skril za lopo? Ali je bil tisti, ki gre tam po cesti? A? — Če je bil tisti, se pomiri, pomiri se!«

Stari hlapec Jošt jo je lahko videl. In v svoji nevednosti, v svoji skrbi za hišo, izpregovori očetu, materi, dekli Neži, ki je čula in videla sama.

Dani se že, Olga se je poslovila in odšla, samo skrbi so ostale, bedeče kakor osti, trpke, polne razdražljivosti. Na mizi gori še luč, Jan sloni v postelji, svetloba plamena se meša s podnebno, ki prihaja skozi okna in je od nje močnejša in čistejša. Tiho je še vse po hiši, od nikoder ni čuti korakov, nikjer govorice, samo glasovi kanarčkov, ki skačejo po kletki zunaj na hodniku, prihajajo veseli v sobo, ura na nočni omaric enakomirno tiktaka, muha brenči mimo glave in sede na odejo.

Zvon se oglasi zunaj, globok, doneč glas polni ozračje, nevidnim valovom slično pluje po njem, zaganja se, jača, pomirjuje in slabi. Spodaj po cesti pod hišo že hodijo ljudje, v veznih durih zarožlja ključ, tečaji zaječijo, nekje v nadstropju se odpro ropotoma vrata, nekdo gre z vznemirjenimi koraki po stopnicah v pritličje.

Jan vstane, umije se, odpravi, odpre stekleno omaro v kotu in vzame iz nje priročno knjigo. Iz hiše odide na vrt, med rožnimi gredami šeta počasi in zamišljen, pri hlevu ugleda hlapca Jošta, ki snaži konjsko jermenje, k njemu stopi in ga ogovori nekako strahotno, nervozno.

»Kakšna je bila noč, Jošt, kakšna?«

Jošt pokima najprej v pozdrav, odloži jermenje na zaboj, ki stoji tik hleva, s črno krtačo v roki se obrne proti Janu, spoštljivo stoji in pozorno in točno odgovarja.

»Mirna je bila!« — — pravi. »Enkrat samkrat je lajal pes, hudo se je bil razkačil, zbudil me je in predramil, da sem vstal in pogledal.«

Jan se skoro prestraši: takrat je bilo! Pes jo je ovohal, Jošt jo je videl.

»Kaj ste opazili!« — vpraša, vidno se vznemirja, bleda lica mu podpluje kri.

»Nič ni bilo!« — odgovarja Jošt. »Ni verjeti ponoči psu: list zašumi, pa čuje in laja, kakor bi lezel tat pri oknu v skladišče.«

Jan se mu nasmehne, ker ga izpreleti nenadno veselje, odide nazaj na vrt, šeta med gredami, lista po knjigi, hoče čitati, pa mu uhajajo misli vsekrižem, sproti mu razpadajo stavki, ki jih čita med vrstami, pojma se tope v spominih brez sledu kakor pesek v vodi.

Izza desnega vogala prihaja Neža, posodo z mlekom nese v rokah, predse gleda, kakor bi ne hotela videti izprehajalca: morda ve, da so se odprle ponoči duri, mogoče je videla skozi špranjo krilo, ki je šumelo mimo.

»Dobro jutro!« — pozdravi Jan, nemirno pričakovanje izraža njegov glas, strah pred odgovorom, ki sledi.

»A — dobro jutro Bog daj!« — prijazno odzdravlja ženska in se razljuti nad svojo starostjo. »No, poglej človek! Pridejo leta, pa vse opeša: vid, sluh in možgani. Dekla gre mimo gospoda, pa ga ne sliši in ne vidi, ne najde besede, ki bi bila za pozdravljenje umestna in spodobna!«

»Kako ste prespali noč?« — vpraša Jan.

»Slabo, slabo!« — potoži Neža. »Tudi spanec prejde z leti. Pol noči sem premolila!«

Jan strmi v tla, sam sebi se zdi kakor riba v kalni vodi. Vprašati hoče natanko, spomniti na duri, ki so zaškripale v tečajih, na krila, ki so zašumela v veži, o korakih, ki so se vrstili po stopnicah. In boji se istočasno, da bi izdal cilj, izpostavil sebe samega. Lastno življenje se mu zdi nenadoma vse nevarno, pogubljivo, nestalno, kakor kaplja na veji: samo vetra, samo diha je treba in je ni več. Izgubi se v prahu, v blatu.

Čez dan skrivaj pogleduje očeta in mater, mimogrede — med govorjenjem — vidi, sluti in čuti nekaj neprijetnega na očeh, kar je naperjeno proti njemu, kar ima namen preiskati in pregledati vso njegovo notranjost, razgaliti jo, razkrinkati, raztrgati, uničiti.

Popoldne sedita s Katinko v vrtni lopi, Jan je ves vznemirjen, od časa do časa skoro vidno vztrepeče, strmi v tla, premišlja, posluša sestrine besede, čuje jih in ne razume.

»Katinka, sestrica,« — zaprosi nenadoma z mehkim glasom — »reci po srcu, kaj govorita o meni oče in mati?«

»Nič takega!« — odgovarja sestra in se vidno čudi njegovi prošnji.

»Ali reci po pravici, reci!« — prosi Jan.

»Pravita, da si bolan, duševno bolan. Pravzaprav se bojita, da bi bila to resnica!«

Katinka gleda začudena v brata, ki postaja nemirnejši, ki je pobledel v obraz kakor stena. Lastnih besed se prestraši, vstane, stopi pred sedečega brata, roko mu položi na vroče čelo, z drugo se ga oklene okoli vratu, kakor bi se bala zanj in ga tolaži.

»Ali kdo to verjame?« — vprašuje strahoma. »Nihče, moj Janek. Ne mati, ne oče in tudi jaz ne! Ti si samo telesno bolehen, ker si se mnogo trudil, mnogo mučil!«

»Ne!« — govori Jan. »Ne! Duševno bolan — to se pravi: onadva vesta mojo skrivnost, posegla sta v mojo notranjost, ki se jima zdi nezdrava, bolna, kriva, raztrgata jo polagoma in tiho, uničita jo.«

»Čemu si se vznemiril, čemu?« — vprašuje Katinka z dobrohotnim in tolažljivim glasom. »Nič ni, nikjer nič! Jutri, počakaj, pride Kristina, ki vedno nate misli, in ravno tukaj v lopi bom vaju pustila sama. Ali ne? Njen oče in najin sta se že dogovorila, da boš ti njen mož!«

»Čuj, Katinka, sedi!« — govori Jan, desnico ovije okrog njenega pasa in si jo posadi na kolena, besede, ki se mu nekako šiloma trgajo iz ust, postajajo vroče, pridušeno-strastne, kakor izbruhi prikrivanega gorja. »Poslušaj: Ne! Ne! Ni mogoče! Moja sreča je drugod, podnevi daleč od mene, ponoči blizu. In molči, prosim te pri Bogu, molči, ne govori o meni z nikomur!«

Katinka, ki jo stiska k sebi, pritisne svoje lice k njegovemu in vpraša ljubeznivo in rahlo: »Kakšna sreča? Ali nevesta? Kako si povedal?«

»Usmili se!« — šepeče Jan in se trese. »Ne povprašuj, utihni, utihni.«


III.[uredi]

Tretji dan predpoldne se pripeljeta trgovec Ambrož in njegova hčerka Kristina. Ambrož je visok, šestdesetleten starec, raven je in suh, obraz ima rjav in naguban, kadar se smeje, se mu kažejo rumeni in črnikasti zobje, drobne vodene oči skoro popolnoma izginejo, lici se nagubata na desno in levo v tropo sporedno zaokroženih brazd in gub. Kristina je velika in vidno zdrava, lase ima črne in bogate, oči živahne in temne, v obraz je rahlo zarjavela, vendar polna, sočna in lepa. Vesela je, smeje se na glas in do malega bahato, svojo prijateljico Katinko nekako konvencionalno objame in poljubi, ko stisne Janu roko, ne zardi več v lica, kakor včasih, ogovori ga vljudno in glasno, ko stopata po stopnicah v jedilno sobo, mu pripoveduje o sebi, o svojem življenju, sama sebe skuša ironizirati.

»Kako ste se vi izpremenili!« — se čudi Jan. »Nepričakovano! Prej plašno, strahopetno dekletce, zdaj pogumna gospodična!«

Kristina se smeje sama sebi, spominja se minulosti in govori tiše.

»Ali še veste, gospod Jan,« — izprašuje — »kaj se še domislite. V lopi — takrat, ko ste me poljubili, kako sem brez primere jokala in tarnala! Mislila sem, da je poljub ogromen greh, da postane dekle zaradi njega — bog ve kaj, mati!«

Sama sebi se smeje, koketno se ozira v Jana, ki se mu dozdeva nenadoma vse tako izpremenjeno, vsakdanje, banalno. Vse je predrugačeno, cela hiša je druga, njeni prebivalci niso več taki, kakršni so bili, oče je drugačen, mati, Katinka in ta Kristina, moj Bog, tisto pobožno, plaho, greha se boječe dekletce.

Dospeli so v jedilnico. Ambrož odpira ročen kovčeg, jemlje iz njega v papir zavita darila in jih deli med domače. Gospodarju da lovsko pipo z dolgo pisano cevko, gospodinji črno svileno ruto, Katinki droben zlat prstan z rdečim kamenčkom, Janu elegantno črno šatuljo za tobak in cigarete, pred malim Milčkom razvije iz papirja pisanega žandarja, ki stoji ravno kakor sveča, ima na rami puško s srebrnim bajonetom in na glavi klobuk s svetlo in mehko perjanico.

»Kaj znaš!« — vprašuje prijazno. »Povej nam kaj lepega, pa ga dobiš!«

In Milček pričenja ves v ognju:

»Katinka me je naučila!« pravi. »Tole je!« — in deklamira s sekajočim, enakomernim glasom: »Kokoška in petelinček. Kokoška je imela rada petelinčka, kupila je rdečega blaga in mu je napravila hlačke. Petelinček jih obuje in mesto, da bi jih varoval, hodi v njih po blatu. Kokoška ne mara več zanj in je jako, jako žalostna!«

»Dobro si povedal!« — pohvali Ambrož, ponudi lesenega žandarja, in Milček vesel odskače.

Tudi Sultan, veliki, črni pes, sedi sredi sobe, kakor bi čakal darila.

»Glej, tudi ti si tukaj!« — mu veli Ambrož, poseže v žep in mu ponudi košček sladkorja.

»Pozdravi!« — opomni psa gospodar. Sultan dvigne prvi par nog kvišku, z desno poseže do uhlja, kakor bi salutiral.

»Dobro je, dobro je!« — hvali Ambrož, sede za mizo in vsi store za njim isto, pripoveduje o domu, o ženi, ki je bolehna, o otrocih, ki so zdravi in krepki, o družini, ki mnogo stane in malo dela.

»Postaral sem se!« — pravi. »Tako rečem, da ne bo dolgo tega, ko bom odložil gospodarstvo in skrbi s svojih ram na sinove in stopil v pokoj. Katinko boste dali k nam za gospodinjo, mi damo k vam Kristino, pa je našega dela konec.« In se obrne h gospodarju in ga nagovori: »Tudi ti si star, prijatelj Novak, kaj se boš ubijal na stara leta in si kopal že tako prezgoden grob. Zakaj si pa izredil sina, zakaj si ga pa izštudiral, če ne zato, da vzame ob svojem času breme s tvojih pleč in ga naloži na svoja!?«

Mladina je odšla iz sobe, gospodar, gospodinja in gost sedijo sami za mizo in modrujejo.

»Ni tako, kakor sem mislil in kakor je treba, da bi bilo!« — zmajuje hišni oče z glavo in gleda skrbno in resno v prijateljev obraz. »Sin Jan je izštudiral, tisto je že res, tudi izpite je položil, kakor je predpisano, ali koliko se je priučil hasnega in koristnega za trgovino in gospodarstvo, tisto je drugačna zadeva. Tako se mi zdi, poglej, v svojo sramoto ti priznavam: mislim namreč, da je še tisto pozabil, kar je pametnega včasih znal in vedel. V tujini ne vedo, kaj je pri nas potrebno in kaj ni, zato jih menda izučijo narobe!«

»Nič ni tisto, nič!« — odgovarja Ambrož s trdnim in vidnim prepričanjem. »Mojega fanta poglej, na našega Franceta se domisli! Tam je študiral kakor tvoj, domov je prišel tako neveden kakor tvoj, ali zdaj ti ve vse in dela kakor jaz sam. Tako ti rečem, da je treba v tiste priučene nauke poseči z domačo in našo staro trgovsko in gospodarsko modrostjo, pa ti teče stvar in gre izpod rok, da je veselje. Vse — ti pravim — reši moj sin brez mene in v mojo zadovoljnost, odkar sem ga upregel v lastne vajeti in zasukal po svoje. Prejšnje čase pa je mešal, da je bilo groza. Na semnju je žrebeta, ki je bilo slabo in je kresalo, trikrat preplačal, od kmeta je kupil izprijene koruze in jo plačal za dobro!«

»Uvede se v trgovino zopet!« — se meša v pogovor gospodinja. »V tvoj tir zajde, da sam ne ve kdaj!«

»Čisto gotovo!« — pritrjuje Ambrož.

Gospodar premišlja, vidi se mu, da ima še drugo skrb in da ni zadovoljen.

»Tudi bolan je!« doda nekam težavno. »Vidi se mu: bled je in čuden!«

Gospodinja se vznemiri nad soprogovimi besedami, ozre se začudena vanj, povpraša z očmi.

»Snoči« — nadaljuje gospodar — »sem pogledal proti jutru v njegovo sobo. Spanja nima fant, bedi, luč gori na mizi, on sloni v postelji in premišlja.«

»A « — se zasmeje Ambrož, s plosko roko udari ob mizo, za uho poseže in se popraska. »Oženi ga,« pravi — »oženi! Mlada žena, zdrava in krepka, taka pozdravi takega mladiča. Spal ti bo, kakor bi ga z makom upijanil!«

Tudi gospodar in gospodinja se nasmehneta.

»Ha!« — veli Novak. »Vedno si stari! Šala ti je vsak čas na jeziku kakor slina!«

»No — pa zares!« — potrjuje gost z nasmehom svoje besede. »Mlado ženo mu daj, da bo zdrav. Tista ga bo izučila ceniti spanje! Vemo take reči, kako bi jih ne, ko smo bili včasih mladi! Kajne, Tereza, da je bilo tako!? Bilo, pa minilo!«

Gospodinja, ki jo je Ambrož nagovoril, se v hipni zadregi nasmehne, zamišljena je, ne ljubi se ji šaliti se. Gospodar, njen soprog, se nagloma odobrovolji, še sam reče eno v spomin na minule dneve, ženi naroči prinesti rumenega vina, po pipo stopi, ki leži na omari ob steni, natlači jo s tobakom in zapali.

Jasen poleten dan se smeje skozi okna v sobo, solčni žarki rišejo in črtajo po tleh in pohištvu svetle lise in proge, svetlikajo se v sobnem zraku kakor bi bili napravljeni iz nekakšnega prosojnega, izpreminjajočega se baržuna.

Tisoč glasov prihaja skozi odprta okna v sobo, govorica in koraki spodaj po cesti mimoidočih, ropotanje voz, kričanje voznikov, glasovi klavirja, ki poje onstran stene v Katinkini sobi.

Katinka zna dražestno prebirati tipke in izrabljati strunam sladko-ubrane glasove, Kristina je postala v svojem rodnem mestu — Velesovo, uro od Zaplotja — slovita pevka, na koncertih nastopa v zimskem času in uživa obilo ploskanja in slave, lokalne tamošnje novine so jo prošlo zimo javno omenjale in hvalile.

Jan sedi na zofi ob steni, gleda predse in posluša, Katinka spremlja na klavirju, Kristina poje o Faustu, ki pošilja ljubici pozdrave po oblakih, pticah, vetrovih in zvezdah. Dobrodejna je njena pesem. Njen mehki in priljudni glas se nekako toploprijetno širi po izbi, dozdeva se, kakor bi se raztapljal v ozračju, raztakal po njem kakor sladkoopojna vonjava. Nič težkega ni nikjer, nič bolestnega, nič nesrečnega, samo Janova misel, ki plaho trepeče v duši, je kakor izgrešena potnica, kakor otrok, izgubljen v nepreglednem, neprehodnem lesu ob nočnem času duhov in strahov.

Kristina neha, pogleda Jana, vidi njegov zamišljeni, skoro nezadovoljni obraz, polagoma odlaga list, ki je popisan z notami in ga je držala prej v rokah, pritajeno vzdihne, izpregovori z rahloužaljenim glasom:

»Ne igrajmo več« — pravi — »ne pojmo! Gospoda Jana dolgočasi najina glasba. On je živel daleč po svetu, poslušal umetnike, on ne mara mojih pesmi!«

Katinka naglo vstane, stopi k bratu in se pošali.

»Ne, ne!« govori hitro. »On posluša najrajši tebe, on čisla tvoje petje, samo obraz ima tako dolgočasen! To vendar ni njegova krivda!«

Katinka popravlja lase z bratovega čela, smeje se, tudi Jan se nasmehne in se nasloni nekako izmučeno in trudno na mehko zofino naslonjalo.

»Čudaček!« mu šepetne v obraz, nalahko ga udari z roko po licu, nenadoma se okrene in izgine med vratmi.

»Kam, čakaj, stoj!«

Jan se vzpne, vzravna, hoče vstati, pa ga zadenejo neprijetno besede Kristine, ki sedi pred klavirjem in se igra z desnico po snežnobeli tastaturi.

»Vi niste radi sami v moji druščini!« se oglasi pikro in vidno užaljena in še sama zakliče odhajočo Katinko.

»Vi me ne razumete!« — izpregovori Jan. »Čakajte, povem vam, vse vam razložim zvečer, na vrtu, v lopi.«

In ko se zmrači, se tam snideta. Ona sedli na klopi nasproti njega, rada ga ima, nervozna je, vznemirjena, vse ji je na poti: stena za njenim hrbtom, klop pod njo, tla, ki se jih dotika z nogama. Sredi molka vstane, poklekne pred njega, steza roke po njegovih, oklepa se jih, gleda vanj vsa zardela, z nekakšnim otožnim, bolestnim smehljajem na ustnih.

»Drugo imam!« — pravi Jan. »Če moreš, odpusti!«

»Pozabi jo,« — prosi ona »pozabi! Bodi mi dober, blag! Bog bo dal: pri meni jo boš lahko pogrešil!«

IV.[uredi]

Po večerji, ko objame hišnega gospodarja dobra volja, se dvigne trgovec Ambrož, čašo rumenega vina drži v rokah, na Jana in Kristino gleda, ki sedita drug tik drugega, zadovoljno se smehlja in jima nazdravlja.

»Bog daj srečo!« veselo govori. »Da bi se vse življenje imela rada, da bi zadovoljno živela, učakala siva leta! Zaročamo vaju!«

In Kristina zajoka: nenadoma, nepričakovano.

»Kaj je?« — se čudi omizje; Jan vstane hipoma in izgine med durmi.

»Noče zame!« — ihti Kristina. »Drugod ima izbrano nevesto. In jaz ga imam rada, rada —«

Tolažijo jo, čudijo se, vznemirjajo, skoro pozabijo na Jana, ki se je odstranil. Čez dolgo šele se domislijo nanj, skrb jih objame, nemirno čakajo njegovega povratka, odpravijo se iz jedilnice, razkrope se po prostorih in ga iščejo. Katinka se vrne zadnja med nje, ki so že povsod zaman iskali, iz podstrešja pride, sede na stopnice in zakrije obraz z rokama.

»Visi!« izpregovori naporno.

Nekdo zakriči, nekdo zajoka, tropa odhiti po stopnicah kvišku.