Janko Božé
| Janko Bože Josip Stritar |
| |||||||||||
Kdo in kakšen je bil Janko Bože[uredi]
Čudno ime, kajne, Janko Bože! Ne, Janko, to ni nič posebnega, ali Bože! Bole, to se že sliši in ni nič čudnega, ali Bože! Vi niste gotovo še nikoli slišali tega imena, jaz tudi ne; ali da vam že kar zdaj povem: to tudi ni bilo njegovo pravo ime. Saj veste, kako si zlasti mladi ljudje radi dajo priimke med seboj, včasih prav neprijetne; in ti se primejo človeka, da se jih ne more iznebiti, ko bi se jih tudi rad. Tako so bili tudi našemu Janku zdeli to čudno ime, ki se ga je prijelo in držalo tako, da mu še nekateri znanci njegovi niso vedeli pravega imena. Da, zgodilo se je celo nekdaj, da so ga vprašali pred gosposko, kako se piše, pa se je hitro odrezal: Janko Bože. Seveda je hitro popravil: Janez Košir, ali ko je beseda izpuščena iz ust, ni je moči več poklicati nazaj.
Da, Janez Košir je bilo njegovo pravo ime; tako je bil zapisan v krstni knjigi in tako so ga klicali tudi v šoli, kjer je bil – to moram že naprej povedati – vedno med najboljšimi učenci ali je bil pa celo med vsemi najboljši. Kako je dobil svoje drugo ime, to boste skoro zvedeli iz te povesti, in potem se vam to ime ne bo zdelo več tako čudno. Samo malo potrpljenja, saj ni, da bi se moralo vse povedati precej.
Naš Janko je zagledal beli dan pod slamnato streho. Hiša je bila lesena in stara, da je lezla kar na kup. Oče njegov, ubožen kmetič, je nameraval leta in leta postaviti novo, zidano. Že je bil navozil kup kamenja pred hišo; ali to kamenje je ležalo tam in se dolgočasilo, kar je pomnil naš Janko. Možu se je godilo kakor kaki pobožni ženici, ki obeta in obeta, da pojde na božjo pot k devici Mariji na Sv. Višarje. Prihodnje leto pa gotovo, če že letos ne! Drugo leto pa zopet tako; zdaj jo zadržuje to , zdaj ono. In tako se lahko zgodi, da ženica zapusti ta svet, preden je videla Sv. Višarje. Tako tudi Jurij Košir; dasi se je vedno pripravljal zidati, vendar ni nikoli videl svoje nove, zidane hiše, razen morebiti v sanjah.
Kako bi bil pa zidal? Zemlje je imel toliko, da je bilo ravno mogoče rediti dva voliča pa eno kravico, za silo morebiti tudi dve. Obdeloval jo je sam s svojo pridno ženo; Janko, njun edini otrok, jima ni mogel kaj posebnega pomagati; hodil je še v šolo. In hodil je rad; hudo mu je bilo, če je moral kdaj iz kakega posebnega vzroka zamuditi kako uro. Imel je skrivno željo, ki je ni razodel nikomur, še staršem svojim ne. V mesto bi bil šel rad, tako rad, v latinske šole učit se za duhovnega gospoda. Ali kaj takega samo misliti, je bilo nespametno, nikar pa si v glavo vtepsti. Od kod dobiti, česar bi bilo potreba za stanovanje, za hrano, za knjige! Starši so mu že tako stežka izhajali, dasi so se trudili in ubijali od zore do mraka. In skrb, skrb še ponoči ne miruje! Ko po delu truden sediš na klopi, čepi poleg tebe; in ko ležeš v posteljo, čuje pri tvojem zglavju.
Vendar bi se bilo še izhajalo za silo, ko bi se ne bila prišla nesreča v hišo. Oče, vedno slab na prsih, se je prehladil, dobil pljučnico. To bolezen je prebil, ali do dobrega ni okreval. Pokašljeval je in hiral vidno od dne do dne. Premagoval se je, dokler je mogel. Ali naposled je moral vendar v posteljo. Ležal je dolgo dolgo časa; sam ni že štel dni, tednov in mesecev. Zdravnik je hodil pridno v hišo, ali zdravje se ni hotelo oglasiti v njej. Nazadnje so prišli tudi duhovni gospod. In nato je kmalu zatisnil oči. Težko se je ločil od žene in otroka tem bolj, ker ju je zapuščal v takem siromaštvu! Kako je moglo biti drugače? Že prej ni bila hiša brez dolga; zdaj pa ta dolga bolezen; zdravnik, zdravila pa za malo boljšo hrano je bilo tudi treba skrbeti bolniku. Pa nikogar, da bi kaj pridelal ali zaslužil. Uboga žena, sama slabega zdravja, se je posebno zadnje dni skoro kar ločila ni od bolnikove postelje. In Janko? Kako bo mogel štirinajstleten deček vsemu kaj? Vendar je storil, kar je bilo v človeški moči. Bil je gospodar in gospodinja, delavec in kuhar; seveda denarja ni mogel pripraviti v hišo. In denarja je bilo tako treba! Šlo je torej v tuje roke, kar se je moglo prodati, naposled tudi kravica iz hleva. To je bilo posebno hudo. Kako žalostno. Tiho he bilo zdaj, ko ni bilo več slišati njenega mukanja iz hleva! Ko ni bilo kaj prodati več, treba je bilo dolgove delati, dokler je hotel še kdo kaj posojevati. Zadnje, kar se je dalo še dobiti, bilo je za očetov pogreb.
Po nesreči je bil poglavitni upnik hiši mož brez usmiljenja – žal, da je tudi takih na svetu! – človek, kateri ni videl drugega pred seboj kakor denar. Nihče ga ni spoštoval, nihče rad imel v vsej okolici; ali balo se ga je vse. Gorje mu, komur je on pomagal v stiski! Lahko je bilo priti v njegove dolžne bukve, ali težko težko iz njih. Na Koširjevo domovje je prežal kakor pajek na muho, ki se že bliža njegovi mreži. Mati in sin sta le predobro vedela, kaj ju čaka. Dom pride po dražbi naprodaj, kupec bo on – kdo neki drug? Za polovico vrednosti bo vse njegovo in jima ne ostane nič. Izpod domače strehe bosta morala brez usmiljenja; prošnja pri njem bi bila bob v steno.
Mati in sin[uredi]
To je bilo žalostno popoldne v Koširjevi hiši, zunaj je tako veselo sijalo jesensko sonce! Na klopi pri peči je sedele in ždela uboga žena, ki so ji ta dan zagrebli moža v črno zemljo. Kolena si je oklepala z rokami, kakor imajo ženske, posebno starejše, navado, ko kaj premišljujejo, pa v tla je upirala oči, lica so ji bila bleda, upadla, kakor človeku, ki je mnogo prestal. Imela je kakih petintrideset let, a videti je bila za deset let starejša. Jokala se ni, ali njene oči so kazale, da so prelile mnogo solza. Njej nasproti je sedel za javorjevo mizo v kotu Janko; oba komolca je upiral v mizo pa glavo si je podpiral z rokami. Kakor senca oblaka prijazno dolinico, tako mu je žalost temnila mlado obličje. Vendar je vse kazalo, da to obličje ni ustvarjeno za žalost. Ne posebno lepo obličje! Nekako široko je bilo in ogorelo na obeh straneh precej obilega nosa, nekoliko z rjavimi pegami posuto, kar ga pa vendar ni preveč kazilo. Ustnice so bile morda tudi malo predebele; kadar jih je odprl, prikazali so se zobje beli kakor česen, pa krepki, da bi bil lahko kamenje trl z njimi. Sive, okrogle oči so mu prijazno gledale izpod košatih obrvi. Las je bil rjavkastih, ki so mu viseli po čelu kakor >dež v pratiki<. Bilo je vse skupaj pošteno in prijazno obličje, ki se je človeku prikupilo o prvem pogledu. Tem očem, temu obrazu se je smelo upati in verjeti; za tem čelom se ne morejo kuhati hudobne misli! Pa še nekaj posebnega se je bralo s tega obličja, posebno okoli ust; ta deček ne bo izpustil zlepa, kar je enkrat prijel, pa v kozji rog se ne bo dal ugnati zlahka.
Kako tiho je bilo v izbi! Stara lesena ura na steni je stala; ali se ni nihče domislil, da bi jo navil, ali so jo bili pa nalašč ustavili, kakor je v nekaterih krajih navada, ko človek izdahne svojo dušo in se mu ustavi srce v prsih. Muhe so ji leno lazile po nihalu, po cifrenici in po kazalcih. Zdaj se je slišalo od zunaj krepko potrkavanje kosorepega plezalca po raskavem deblu stare hruške pred hišo; nato glasni >čindara< sinice, ki je urno smukala po vejah. Ali ti glasovi so nekako jesensko otožni in niso, da bi oveselili žalostnega človeka. Neki drug šum v izbi je vzdramil zamišljenega Janka. Osa je bila zgrabila muho, ki je brez skrbi leno in zaspano lazila po beli javorjevi mizi. Uboga živalca se je branila na vso moč, ali nič ji ni pomagalo; kakor v kleščah je tičala. Hudobna sovražnica jo je hotela urno odnesti; ali v naglici ni našla pravega pota. Butila je z njo v okno; po vsej sili je hotela skoz v svoji trmi. Ta šum je vzbudil Janka. Skoro nehotoma je vstal, šel in oprl okno, da bo mir. Ali sedel ni potem več na prejšnje mesto. Dovolj ždenja in tihega žalovanja obema! Materi se približa, pogladi jo prijazno po glavi ter reče:
»Mati, jaz vas ne morem videti, ko tako tiho žalujete; govorite kaj.«
»Kaj bom govorila, ubožica zapuščena?« odgovori mu žalostno mati.
»Ne, mati, zapuščeni niste, dokler imate mene,« tolaži jo deček.
»Kaj boš ti, sirota uboga, ki si še sam potreben, da bi kdo skrbel zate? Meni ni zame; jaz sem od danes do jutri, ali ti, ti?«
»Jaz nisem več otrok, mati, četudi nimam še prav petnajst let. Čutim se, posebno odkar je naju zadela ta nesreča, kakor bi jih imel dvajset ali trideset. Le mirni bodite, mati, pa ne skrbite; jaz bom z božjo pomočjo skrbel za oba; samo zbolite mi ne pa bo še vse dobro.«
»Vem, da imaš dobro srce, ljubi moj Janko, in pameten si tudi in priden, ali vendar –»
»Le molčite, mati, jaz sem že vse dobro premislil in preudaril. Neka dobra misel mi je šinila v glavo – sam Bog mi jo je menda poslal. Vse vam povem, ko bo čas. Le tiho bodite, mati, pa brez skrbi; če jaz pravim: Bo – že, bo že, pa bo že.«
»Bo že, bo že!« zakriči nekaj zunaj s čudno hrapavim grlom. Deček in mati se nehote obrneta proti tisti strani, od koder je prišel glas. Da sta se zasmehljala, ne morem prav reči; vendar je bilo, kakor bi se jima bilo čelo nekoliko zvedrilo, ko zagledata na oknu črnega ptiča, ki je s kljunom trkal na okno, naj se mu odpre. Ko mu je Janko odprl, zleti mu na ramo ter kriči:
»Bo že, bo že!«
Prav čisto res ne, vendar se je umelo, kaj hoče reči. Janko gladi ptiča po glavi:
»Kajne, da bo že, ljuba moja Pika? Kje si pa bila toliko časa? Ti pač ne veš, kaj nas je zadelo!«
Ta Pika je bila Jankova kavka; našel jo je bil v hosti, ko je bila padla iz gnezda; pa jo je pobral ter nesel domov in pridno pital. To ni bilo težko, ker je rada odpirala kljun in v jedi ni bila preveč izbirčna. Ko je bila že malo odrasla, jedla je vedno z njim. Čudno je bilo videti, kako je prežala, on ji je pa podajal, kar je že bilo. Nikoli ji ni bilo dovolj; ko je bila že sita, pa je vendar še beračila in prežala. Kar je dobila, nesla je hitro kam skrivat, da bo za pozneje. Kakor amerikanske papige, ki jih imajo gospoda po mestih za kratek čas, tako imajo tudi pri nas nekateri ptiči to posebno lastnost, da se navadijo izgovarjati nekaj besed: škorci, vrani, srake in zlasti kavke. Pa tudi te niso vse enake, nekatere so tako trde glave, da se ne nauče najmanjše besede, venomer gonijo svoj: krak ra! Jankova Pika pa je bila posebno bistroglava, tako da se je vse čudilo njeni zgovornosti. Privajena je bil tako, da je prosto letala po vrtu in tudi po gozdu. Najrajši pa je bila v Jankovi družbi, če je le mogla, tako da ge je bilo malo videti brez nje. Posebno rada mu je čepela na rami ali pa na roki. Zakaj ji je dal ime Pika, pa res ne vem; menda zato, ker je rada pikala. Še toliko in toliko bi vam vedel povedati o tej Piki, kako je rada nagajala, kjer je mogla, kako je kradla, posebno, kar je videle bleščečega, itd. Ali ne spodobi se toliko govoriti o živali, ko imamo pred seboj žalujoča človeka, mater in sina.
Tisti večer sta šla zgodaj spat, brez večerje; kdo bi pa mislil na jed v taki žalosti! Tudi spanja ni bilo pravega. Mati se je spominjala svojega ubogega moža in molila za njegovo dušo, skoro vso noč. Tudi Janko, seveda, je mislil na svojega očeta; tudi on je molil za njegov pokoj; potem pa je začel premišljati in preudarjati, kako bi najbolje izvršil svoj sklep. Prepričan je bil, da bo tudi očetu bolj po volji, če skrbi za svojo mater, kakor ko bi žaloval in vzdihoval po njem. Tri je vile že ura, ko je imel vse izdelano v glavi. Nato je truden zaspal.
Janko se loči od svoje matere[uredi]
Visoko je bilo že sonce na nebu drugi dan, ko se je zbudil Janko. Čutil se je čudovito pokrepčanega. Hitro se odpravi in použije nekaj malega; potem se poslovi od matere, pa ji ne pove, kam gre, ter se napoti v neko vas, kake pol ure hoda od svojega doma. Tam mu je živela neka teta ali nekaj takega, omožena. Siromaštvo tudi tukaj; vendar dobri ljudje, ona in om. Pa troje majhnih otrok!
Žena je ravno na hišnem pragu šesala svojo najmlajšo hčerko – mož je bil že na polju – ko pride Janko ter jo pozdravi:
»Dobro jutro, teta.«
»Bog ga daj! Kaj dobrega? Pa kaj pravim: dobrega, pri taki nesreči! Moj Bog, moj Bog, taka nesreča!«
»Velika nesreča, prav pravite; ali javkati pa križem roke držati ne velja; treba se je ganiti pa pomoči iskati pa bo že!«
»Pri nas pomoči! Saj bi iz srca radi, ko bi mogli, verjemi, Janko; pa saj veš, sami nimamo, da bi se vsi vsak dan najedli do sitega.«
»Nič se ne bojte, teta; res sem prišel k vam prosit, da mi pomagate, ali ne tako, kakor si mislite vi. Naša mati so slabi in bolehni; nič prave bolezni, hvala Bogu! Pokoja jim je potreba, nič skrbi, pa dobre hrane! Ne da bi dejal, vsak dan mesa, po gosposko; enkrat ali dvakrat na teden pa za en zob govedine, teletine ali svinine ne bi bilo napačno!«
»Menim, ali od kod?«
»Za to bom jaz skrbel, z božjo pomočjo.«
»Ti skrbel? Kdo bo pa zate skrbel, sirota?«
»Da bo mir besedi! Teta, povejte naravnost: če dobite deset kron na mesec, prvi dan vsakega meseca, pa vzamete mater v prehrano, ali bi vam bilo dovolj?«
»Deset kron, to je pet goldinarjev, kaj bi ne bilo dovolj? Ali – »
»Kakor sem vam že rekel: moja skrb. Pa stric?«
»Saj toliko denarja malokdaj vidi skupaj, razen ko plačuje davek.«
»Ali to vam pa pravim teta, za davek ne bodo tisti denarji in za nič drugega, samo za mater.«
»Kaj pa meniš? Saj bi brez plačila skrbeli zanjo, prav radi, ko bi mogli!«
»Torej že velja. Pa še eno! Teta, zapomnite si dobro, kaj vam pravim: skrbite lepo za mater, nič nevoljne besede pa nič dela! Za deklo vam matere ne dajem. Če vam bodo hoteli sami pri otrocih kaj pomagati, dobro; ali nič ukazovati! Nič truda, nič sitnosti! Ko bi videli sčasoma, da ne izhajate z denarjem, kar sporočite mi; kam in kako, boste že zvedeli o pravem času.«
»Kaj pa ti?«
»Jaz? Po svetu s trebuhom za kruhom! Pridne roke, bistra glavica, pa dobra vest, kje na svetu bi to ne veljalo? Še posebne sreče ni treba; seveda nesreče tudi ne. Ali me bo že Bog varoval, če bom hodil po njegovih potih. Bo že, pravim, pa bo.«
»Veš Janko, čudno je res vse, kar praviš; ali če te takole vidim pred seboj – ti pa vse verjamem. Če se tebi ne posreči, komu bi se pa? Kaj pa dom?«
»Pride na boben, seveda: tu ni nič pomoči; kupi naj ga, kdor hoče. Če kaj ostane, dobro; če pa nič, tudi dobro. Le tiho bodite. Čez nekaj let – še ne bom imel sivih las ne pleše – pridem zopet, glavo pokonci, pa bom vprašal lahko: koliko velja vsa ta beračija, kolikor je vidim?«
Ženica si ni mogla kaj, da bi se ne nasmejala, ko je tako stal pred njo, široko razkoračen, glavo nazaj pa roke v hlačnih žepih! Nekaj časa se je resno držal, potem se je pa tudi sam namuzal na smeh. Nato jo prime za roko:
»Torej vse, kakor sva rekla; v kratkem prideva; pa ne pozabite dobre postelje! Zdaj pa zbogom! Jaz imam še danes mnogo opravka. Pozdravite strica!«
Nato hitro odide. –
Nedaleč od tod je stala na hribčku prijazna, bela kmetska hiša sredi sadnega vrta in lepo obdelane njive pod njo. Vse je kazalo, da tu ne prebiva siromaštvo kakor drugod okrog. Res je bil Okoren na Višavi, tako se mu je dejalo, premožen mož, četudi ni na mernike meril denarja. Z Jankovo rodbino je bil nekako v rodu, če se tudi ni prav vedelo, kako; malo bliže menda vendar kakor po Adamu, tako da je še nekako dišalo po sorodstvu, kakor so dejali. Ni čuda torej, da ga je Jankova mati prosila, naj pelje k birmi njenega sina. Mož se je nekaj časa branil, slednjič je pa vendar privolil. Ni bil ravno napačnega srca, ali malo stisnjen pa je bil; petica mu ni šla rada izpod palca. Po pogrebu je tudi z nekimi besedami, kakor so navadno ob taki priliki, tolažil žalujočo vdovo; in zamrmral je nekaj, kar se je dalo tako umeti, da se naj v najhujši sili pride na Višavo. To se je tudi zgodilo prej, ko je mislil in mu je bilo ljubo.
Kake pol ure po pogovoru s teto vidimo Janka s stricem Okornom pred hišo njegovo. Precej glasno sta govorila; posebno je bilo slišati Janka.
»Kakor pravim, stric, kaj bi se krčili in branili, vse vam nič ne pomaga! Za varuha mi boste in pa petindvajset goldinarjev posojila ne eno leto.«
»Varuštvo, bodi no v božjem imenu; saj vem, da se ga ne bom mogel odkrižati, ali posojilo – »
»Petindvajset goldinarjev ali petdeset kron, če vam je ljubše, ne krajcarja, ne vinarja manj! Toliko potrebujem, vse sem dobro preudaril! Da se le kolo zavrti, potem bo že teklo!«
»Tebi posojati, na kaj neki?«
»Na mojo poštenost. Kakor sem rekel: v enem letu boste imeli vse nazaj, tudi obresti, če hočete. In pa ko bodo naš dom prodajali, boste zraven, seveda, in skrbeli, kolikor moči, da ne pride pod nič. Če kaj ostane, lahko si takoj poravnate dolg, s privolitvijo gosposke seveda. Izgube se vam ni bati.«
Slednjič se je mož vendar omajal, ko je Janku na pomoč priskočila tudi Okornovka, dobra ženica, ki je rada pod svojo brambo vzela ubogo siroto. Ko si ni mogel mož več pomagati, reče Jaknu:
»In ko bi ti jih hotel res dati, kje pa naj se kar tako naenkrat vzame petindvajset goldinarjev? To niso mačkine solze. Kaj meniš, da imamo bankovce kar tako v skladnici kakor drva pred hišo?«
Nato, ne bodi len, ga zgrabi Janko za roko ter pravi:
»Če ne veste, stric, vam bom pa jaz pokazal; le z mano pojte.«
Kaj je hotel mož s tako predrznim človekom? Ni minilo pet minut, ko je Janko zadovoljno korakal dol z Višave proti svojemu domu. Materi pa doma ni povedal nič. Janko ni znal samo govoriti, znal je tudi molčati, kjer se mu je zdelo potrebno.
Popoldne ga vidimo zopet v drugem imenitnem pogovoru s Kožarjevim Jernejem. Bilo je to v neki drugi vasici – v tistem kraju si same majhne vasice, po dve ali tri hiše – precej daleč od Jankovega doma. Kožarjev Jernej je bil kake dve leti starejši od Janka, krepak mladenič, toda obraz njegov ni kazal kake posebne modrosti. Tudi njegova mati je bila vdova, on pa dober sin. Ta pogovor ni bil tako dolg, ne tako živ kakor prejšnja dva. Stara znanca in prijatelja – nekoliko časa sta tudi skupaj hodila v šolo – sta se lahko porazumela in dogovorila, česar je bilo potreba.
Imeniten je bil ta dan za našega Janka; veliko je bil opravil danes, ali najtežji opravek si je bil prihranil za večer.
Tisti večer po večerji – Janko je mater prosil tako dolgo, da je vendar použila nekaj malega, da se duša priveže – tisti večer ni hotel Janko s svojo materjo sedeti v sobi, kjer je bilo vse tako žalostno, tiho in samotno. Ven jo je peljal pred hišo, tam sta sedla na klop. Bil je lep večer. Zvezde so že migljale na jasnem nebu, večernica kakor sijajna kraljica med njimi. Vse mirno, tiho; drevo ni trenilo z listom. Molče sta sedela mati in sin ter za roko držeče se gledala to lepoto božjo. Kdor tako ogleduje nebo, posuto z zvezdami brez števila, tako daleč in tako blizu, naj ga teži karkoli, meni se zdi, da ne more biti prav nesrečen. Kakor nevidna rahla rosica mu kaplja iz višave tolažba in mir v bolno srce.
»Tam gori!« reče mati čez nekaj časa ter pokaže s prstom proti nebu.
»Da, tam gori, mati. Tam gori se bodemo videli kdaj, in potem ne bode več ločitve. Ali dokler nas Bog pusti na svetu, moramo živeti. Poslušajte me, mati. Dolgo časa sem odlašal, zdaj pa je čas, da vam vse povem. Zdaj, ko je vse pripravljeno; samo še vašega privoljenja je potreba, pa bo! Saj poznate Kožarjevega Jerneja; dvakrat je bil že čez zimo na Dunaju, pa je pridesel denarček domov.«
»Kostanje je pekel na Dunaju, jeli?«
»Kajpada je kostanj pekel, koliko jih več drugih iz našega kraja hodi kostanj peč na Dunaj. Žerjavi na južno, naši fantje pa proti severu. Vsi so zadovoljni z zaslužkom. Seveda priden mora človek biti pa varčen in pa prijazen z ljudmi. Zakaj pa jaz ne?«
»Ali kako pa bož z ljudmi, ko ne znaš nemškega? Saj na Dunaju se govori menda samo nemški.«
»Tista nemščina me nič ne skrbi; pridigovati mi ne bo treba po nemško; kolikor je meni treba nemščine, se je bom naučil tako rekoč po potu na Dunaj. Kaj pa drugi? Skonca mi bo tudi Kožar pomagal, kolikor treba; z njim pojdem, vse je že dogovorjeno. Samo osmine po rajnkem očetu še počakamo, to mora biti, potem pa na pot. Nič ne skrbite, kako bo tam; to je že vse premišljeno in v čisto dejano.«
»Kaj pa bom jaz sama tukaj'«
»Nič sama tukaj! Vi pojdete k Jeršanovim. Le tiho; vse dogovorjeno. Dobro jesti in piti pa nič dela, za pet goldinarjev na mesec, prav po krščansko. Vsa moja skrb. Kako pa na Dunaj? Tudi že vse gotovo! Od Okornovih sem dobil petindvajset goldinarjev naposodo – težko je šlo, pa vendar šlo; pet goldinarjev vam, drugo meni za pot, za pečico, za blago in česar bo še potreba. Ali to vam pa moram reči: Pet let, pet dolgih let se ne bova videla!«
»Kaj praviš, pet let? Pa zakaj?«
»To mora tako biti, mati! Jaz hočem vse leto delati in denar služiti, in denar sem kakor sem slišal, nikjer tako lahko ne zasluži kakor na Dunaju. Kako? To me nič ne skrbi. In pa, ali ni škoda vsakega vinarja za pot tja in nazaj? Kaj se da zaslužiti v petih letih? Vsaj dvakrat toliko, kakor nekateri drug moram zaslužiti na leto, drugače ne bom miroval. Samo recite da, mati, pa bo že!«
»Veš ljubi moj Janko, težko mi bo brez tebe; zdaj bom dvakrat sama; vendar jaz ne smem misliti nase. Pa pojdi v božjem imenu, ljubi dete; Bog ti daj srečo, saj si je vreden, ker si tako priden in dober otrok; samo njega ne pozabi nikdar.«
»Ne bojte se, mati; zastonj nisem hodil v šolo, in tudi vaši lepi nauki niso padli na peščena tla. Boga, vas in pa očeta ne pozabim do zadnjega diha. Zdaj je pa vse dobro. Saj sem vedel, da boste privolili. Kar je drugega, bova se že pozneje še zmenila, saj je še časa dovolj do ločitve. Zdaj pa spat, mati!«
»Spat!« je pri tej priči zakričala Pika, ki je ves ta čas, ko sta se mati in sin tako pogovarjala, blizu na stari hruški čepela in dremala. Ona ni ogledovala zvezd na nebu, in tudi skrbelo je ni, kaj bose jutri. In zletela je po navadi Janku na ramo, da jo je nesel v hišo spat.
Janko pride na Dunaj[uredi]
Teden dni po tem je naš Janko s Kožarjevim Jernejem in še nekimi drugimi mladimi tovariši po železnici drdral proti Dunaju. Nekako težko mu je bilo res skonca pri srcu, ali vesela tovarišija, novi kraji, tuji popotni ljudje - vse to mu je preganjalo žalostne misli. In pa, če je že hotel misliti, bolje je bilo misliti naprej kakor nazaj; ne , kaj je bilo, ampak, kaj bo. In to je pametno; kaj bi si človek glavo belil s tem, kar se ne da spremeniti!
Kaj pa kavka? Bodo menda tudi vprašali moji mladi činitelji. Pametno vprašanje, saj kavka tudi ni bila kar si bodi. S kavko pa je bilo tako. Dolgo je premišljal Janko, kaj bi počel z njo. Doma pustiti jo je bilo najpametnejše, in to bi bil menda storil vsak drug na Jankovem mestu. Ali Janko si je mislil; Pila me tako vajena, ves čas do zdaj je živela v moji druščini. Ko me bo pogrešala, pa me le ne bo, kdo ve, ali ne zleti, iskat me po svetu! Na Dunaju pa težko da bi me našla pri vsej svoji bistroumnosti. In pa, recimo naravnost, težko je bilo tudi njemu, ločiti se od svoje ljube Pike. Materi ni bilo toliko zanjo; tudi se ni znala tako ukvarjati z njo. Slednjič se mu je zdelo najboljše, da jo vzame s seboj na Dunaj. Za vožnjo mu ne bo treba nič plačati, stanovanje in hrano pa bo imela z njim skupaj. Hitro torej zgradi in zbije nekako majhno ptičnico, toliko da se je mogla Pika obrniti v njej. In ko se je bil lepo poslovil od matere, vtaknil je hitro Piko v pripravljeno ptičnico, dejal jo pod pazduho ter naglo odšel. Kako se je poslavljal od matere, vam ne bom popisoval, saj si sami lahko mislite. To moram pa vendar reči, kakor je bil možat, pojokal se je vendar malo, ali materi še desetkrat huje. To je bila dolga vožnja! Res je bilo mnogo novega videti, ali človek se sčasoma vsega naveliča. Utrujen je sedel Janko in težko čakal, da bo vožnje konec.
»Vidiš Dunaj?« pokliče ga Jernej Kožar k oknu; »tamle!«
Janko ni videl v daljavi drugega kot nekako velikansko iglo, ki je štrlela kvišku.
»To je Sv. Štefana zvonik,« pouči ga starejši tovariš. Sv. Štefana cerkev je največja in najimenitnejša na Dunaju.
Čez nekaj časa šele so se začele videti posamezne hiše, vedno več in več; naposled je imel ves Dunaj pred seboj; kakor daleč je segalo oko, same hiše, pa cerkve vmes, pa nad hišami vse polno dimnikov, in iz dimnikov se je valil črn dim, in iz dima so se delali umazani oblaki, plavajoči nad poslopji. Nič kaj prijazen pogled! Kako se bo dihalo pod tem nebom, in dihalo pet dolgih let!
In ko so slednjič stopali po teh neizmernih ulicah, kak šum in ropot od koles in konjskih kopit! In na obeh straneh procesija ljudi brez konca, in ti ljudje so hiteli in se suvali, kakor da bi se jim mudilo ne vem kam. In te hiše, te prodajalnice! Ali naši mladi rojaki niso imeli časa ogledovati in zijati. Treba je bilo najprej poiskati pripravnega stanovanja. To stanovanje je moralo biti ceno, z vsem drugim se bo že potrpelo. Nekaj takega so tudi našli brez predolgega iskanja. Kožar je že vedel iz svoje izkušnje, kam se je treba obrniti. Ljudje v tistem kraju so že vajeni takih stanovalcev in imajo že kaj pripravljenega zanje; saj vedo, da niso preveč izbirčni. Soba, ki so jo našli, je bila pri tleh, precej prostorna, ali malo vlažna je bila in dišalo je v njej, kakor da se je malo prej hranila v njej kaka prikuha. Hišnega orodja je bilo že nekaj v njej; kolikor ga bode še treba, obljubila ga je priskrbeti gospodinja. Razen našega Janka in Kožarja sta bila še dva druga mlada kostanjarja, tako da jih je bilo četvero, ravno pravo število. Ker se je že mračilo in so bili trudni, pospravili so za silo svoje stvari, nekaj malega povečerjali, molili ter legli spat. To noč sta morala dva skupaj ležati v eni postelji; za naprej jim je gospodinja obljubila vsakemu svojo.
Drugo jutro pa zgodaj pokonci, pa hitro po opravkih! Kožar je vse vedel, kje se dobi to in ono in kam se je obrniti za potrebno dovoljenje, da se sme peči in prodajati kostanj. Nemščino je lomil za silo, tako da so ga umeli, včasih pa tudi samo uganili, kaj hoče. Janko je na uho vlekel, da bi si zapomnil, kako se pravi tej pa oni stvari; saj Kožarja pozneje ne bo imel vedno na svoji strani. Pečico si je s Kožarjevo pomočjo kupil ceno pri nekem starinarju s taro železnino. Nato ga je Kožar peljal k tistemu prodajalcu, ki kostanj kupuje na debelo pa ga na drobno prodaja kostanjarjem.
Drugi dan je bil Janko že na svojem mestu, ki mu je bilo odkazano. Začetek je bil dober; z mestom, kamor so ga bili postavili, je bil lahko zadovoljen. To je videl že o prvem pogledu. Bilo je na razpotju, kjer sta se križali dve dolgi in široki cesti, koder je vse dan mrgolelo vozov in ljudi. Za vozove mu seveda ni bilo tolikanj; ljudje, ki se vozijo, ne bodo kupovali kostanja, pač pa se bo izmed pešcev ustavil zdaj ta, zdaj oni ter si kupil tako lepo daleč okrog dišečega kostanja. Posebno pa, kadar pride zima in mraz, ko človeku tako dobro de kaj gorskega.
Tu torej je stal naš Janko od jutra do poznega večera s svojo pečico, ki jo je kuril z ogljem, ter pekel in pridno prevračal kostanj, da se mu ni sežgal.
»Maroni, maroni!« tako je klical in vabil mimoidoče. Kar je prodajal on, ni bil maroni, debeli laški kostanj, ampak navadni, kakršen raste pri nas; vendar imajo naši kostanjarji na Dunaju navado pod tem imenom ponujati svoje blago. In kakor drugi, tako tudi on.
Prve dni kupčija ni bila bogve kako imenitna, da bi se bil hvalil z njo. Vendar je bil zadovoljen in mirno čakal boljših časov. Bo že, bo že, tolažil se je po svoji stari navadi. Kaj pa Pika? Lahko si mislite, da je ni puščal same doma, ker bi se bila strašno dolgočasila in kričala, kakor otrok, ko so ga pustili samega doma. S seboj jo je nosil v tisti temni ječi, katere se je pa bila privadila precej hitro, da je bila le pri njem. To je bilo prve dni. Potem pa si je mislil: Ej, kaj pa se more zgoditi, če jo izpustim? In tako je tudi storil. Glasno je kričala od veselja, ko se je čutila prosto, tako da so se ljudje zgledavali. Zletela je najprej na neko drevo, ki je stalo na koščku vrta vzadi za Jankovim stališčem. Potem pa po stari navadi Janku na ramo. Zdaj so šele gledali ljudje. Posebno pa otroci! To jim je bilo kaj novega; privabilo je marsikakega kupca, ki bi se drugače ne bil zmenil ne za Janka ne za njegov kostanj. Posebno veselje so imeli s Piko otroci, v šolo in iz šole grede, ko se jih je sčasoma privadila in se jim dala z ročico gladiti po tisti debeli glavi in hrbtu. Tudi to se jim ni zdela kaka posebna nesreča, če je včasih katerega kavsnila s svojim kljunom, trdim kakor jeklo. Kakor mi ljudje, tako je tudi Pika nekatere rada imela, drugih pa ni marala. Tudi to je dajalo mnogo zabave otrokom in odraslim ljudem. Če je koga vščipnila v roko ali v uho, da je zakričal, bil je vselej velik smeh. Janko je kmalu čutil, koliko dobička mu nese Pika. Zdaj ni več nosil zvečer na pol polne vreče s surovim kostanjem domov. Navadno je bila prazna, a tem bolj mu je bil žep poln drobiža. Otroku, ki gre v šolo, mati, če le kolikaj more, stisne pri odhodu kaka dva krajcarja v roko, da si naj spotoma kupi žemljico ali pa kaj sadja. Otroci, ki so hodili mimo Janka v šolo in iz šole, so mu zvesto nosili vsak dan svoje bogastvo.
Janko pa njegovi tovariši[uredi]
V vsaki druščini, bodi velika ali majhna, ni da bi vsak delal po svoji glavi. Kam bi pa prišli; ne bilo bi konca prepira! Saj še gosi, ki ne veljajo za posebno pametne živali in tudi niso, imajo svojega gosmana ali pa tudi staro gos, da jih vodi, tudi naši mladi kostanjarji so imeli svojega gospodarja, da se skrbel za red in mir v skupnem stanovanju. In kaj menite, kdo je bil ta gospodar? Po starosti bi bil za starešino Kožarjev Jernej; vsi drugi so bili mlajši od njega, najmlajši pa je bil naš Janko. In vendar so izvolili za starešino in vojvodo njega. Prav tako ga niso izvolili, kakor volijo župana; ali sčasoma se je to samo naredilo tako. Čutili so vsi, da je on najrazumnejši, in tako so radi poslušali njegove svete in naposled se tudi brez godrnjanja ravnali po njegovih ukazih. Najprej je Janko skrbel, da je bilo v sobi vse snažno in da je bila vsaka stvar na svojem mestu. Preden so šli po svojih opravkih, je vsak postlal svojo posteljo, osnažil svojo obleko itd. Ko so odhajali, nikoli niso pozabili odpreti oken, da pride v sobo dovolj čistega zraka, ki ga je najbolj potreba za življenje in zdravje. Zajtrkovali in večerjali so vsi štirje skupaj; kuhal je Janko sam, in moralo se je reči, dobro; tega se je bil naučil že doma. Kar jim je Janko stavil na mizo, ni bilo kako posebno imenitno, ali dobro je bilo vendar in zdravo, pa ceno. Stradal ni nobeden. Eden je rekel nekdaj, da ni še nikoli živel tako dobro. Vsako soboto večer so imeli posvetovanje; vsak je seštel svoje dohodke, vsak je plačal, kolikor je spadalo nanj, v skupno blagajnico, ki jo je hranil starešina, za stanovanje, hrano in druge potrebe. Konec vsakega meseca pa je dal vsak, kar je imel čistega dobička, v poštno hranilnico. Tudi to je opravil za vse Janko.
Posebno pa je mladi gospodar gledal na to, da so vsi lepo pošteno živeli in se vedli, kakor se spodobi kristjanom. Molili so zjutraj in zvečer, pred jedjo in po jedi. Ob nedeljah in praznikih so šli vsi k sveti maši. Maše seveda so povsod enake, tako da ni nič razločka, ali je človek sliši v domači cerkvi, kjer je bil krščen, ali pa kje v Ameriki. Ali k službi božji spada tudi pridiga, božja beseda. Tu je bil pa križ. Na Dunaju seveda se pridiguje po nemško; nemškega pa naši junaki niso še toliko znali, da bi umeli, kaj pravi duhovni gospod na leci. Kaj store torej, da bi kolikor toliko vendar slišali besede božje? To je bila zopet Jankova misel. Slišal je namreč praviti, ali pa je čital kje, da se v neki cerkvi na Dunaju pridiguje v češčini, ki je tako podobna slovenščini, da Slovenec Čeha razume do malega, posebno če ga posluša malo dalj časa. V tisto cerkev so torej hodili, dasi je bilo malo daleč. Tako so lahko rekli, da so bili ne samo pri sveti maši, ampak tudi pri pridigi. Če pa morebiti kateri kake besede ni razumel ali pa jo je razumel napak, menim, da se mu ni štelo za krivico.
Čez teden dni nido imeli časa, da bi šli mesto ogledovat; in vendar bi bilo čudno, ko bi človek toliko časa živel v velikem cesarskem mestu, pa bi ga vprašali doma:
»Povej nam, povej, kakšen pa je ta Dunaj? Kaj se tam vidi lepega?« pa bi moral molčati! Saj zato ima človek oči, da vidi ne samo, kar je Bog ustvaril, ampak tudi, kar so naredile človeške roke. Za tako ogledovanje so bile nedelje o lepem vremenu. Če je pa deževalo ali je bilo vreme sploh preveč neprijetno, sedeli so pa doma za mizo in se pogovarjali. Če je hotel kateri pisati domov, za to je bila nedelja. Janko je pisal vsako nedeljo svoji materi, kar je bilo ženi v veliko tolažbo; sčasoma so ga posnemali tudi drugi, ki so bili drugače kaj nerodni za pisanje. Tega seveda mi ni potrebno poudarjati, da je Janko vsak mesec točno pošiljal obljubljenih pet goldinarjev svoji teti za mater. To je bilo kakor amen v očenašu!
To se pač umeje samo ob sebi, da se v Jankovi druščini ni klelo in pridušalo in da ni bilo čuti nespodobne besede. Tu pa poreče kdo: To je moralo pa strašno pusto in dolgočasno biti v tej izvoljeni družbi! Štirje mladi ljudje, pa vsi štirje modrijani! Nikakor ne; še prav veselo je bilo in ne brez glasnega smeha. Posebno Janko je bil vedno dobre volje in znal je skrbeti tudi za to, da dobra volja ni pošla v druščini. Pripovedovali so si lepe povesti in smešnice – Janko jih je imel ves koš poln, medna si jih je tudi izmišljal sproti – stavili so si uganke in peli so tudi. Slovenec, posebno v tej deželi, se ne počuti dobro, če ni petja. Pa še nekaj. V šolah se dandanašnji uče skoro vsi otroci čitati – milovanja vredni so tisti, kateri se ne! Ali kakšno korist pa ima človek, da zna čitati, če pa nikoli nič ne čita? Bukve, dobre bukve seveda, nam dajejo dušne hrane, poučujejo nas, povzdigujejo, razveseljujejo. Hvala Bogu, da imamo Slovenci zdaj takih bukev dovolj na izbiro; to ni bilo vedno tako. Samo pridobiti si jih je potreba, malo potruditi zanje. Bukve ne priletavajo človeku skoz odprto okno v hišo. Človek ni, da bi moral biti bogat, ali če ga kaka stvar prav veseli, že najde sčasoma potrebnega denraja zanje, samo če hoče! Včasih tudi za take stvari, ki mu niso potrebne ali koristne, da, celo škodljive so včasih njegovemu telesnemu ali duševnemu zdravju! Samo za dobro knjigo ni denarja! Leto ima tri sto petinšestdeset dni, vsako četrto leto še enega več, kakor veste; pa bi si mlad človek v tem dolgem času ne mogel nabrati, pošteno seveda nabrati, ubogih sto krajcarčkov! Ali pa, če ni drugače, združijo se trije, štirje; prosijo očeta in mater ali pa strica, teto! Za teh ubogih sto črnih krajcerjev na leto se dobi pri družbi sv. Mohorja po šest lepih bukev! Kaj se hoče več?
To je vedel naš Janko in razložil svojim tovarišem. Zložili so denar in kmalu so imeli svoje knjige. Potem se je pa čitalo, da je bilo veselje. Eden je čital, drugi pa so poslušali. V čitanju so se vrstili; najrajši pa so vsi poslušali Janka in on je moral vselej najdelj časa čitati.
Pike ni![uredi]
Lepo življenje je imela Pika na Dunaju. Njej ni bilo treba reči:
»Kdor gre na Dunaj, naj pusti trebuh zunaj.«
Tako dobro se ji še doma ni godilo. Stradati ji ni bilo potreba. Skonca si je včasih tudi sama hotela vzeti kak pečen kostanj; ali opekla se je vselej, tako da je glasno kričala od bolečine. Potem je mirno čakala, da ji je Janko podaril katerega; četudi ni bil najlepši, vzela ga je hvaležno, stisnila med nožice ter ga lepo izkljuvala do zadnje mrvice. Tudi nekateri drugi ptiči so tako prebrisani, da si vedno tako pomagati, kakor šoja, sinica in druge, čudno, kokoš pa, ki je vedno blizu človeka, se ni še toliko spametovala, in bogve, ali se bo kdaj! Pri takem opravku so jo otroci posebno radi gledali in začeli so ji sami podarjati kostanja, tako da ga je imela vedno dovolj in ji ni bilo treba prežati, da bi ga dobila od svojega gospodarja. Tako so bili vsi zadovoljni: Janko, ki je prodal več kostanja, Pika, ki je imela hrane do ostanka, in otroci, ki so imeli svoje nedolžno veselje. Pa ne samo s kostanjem, pitali so jo tudi z raznimi slaščicami, ki so jih dobivali doma; slaščice pa je Pika posebno čislala. Ali to je bilo šele veselje, ko je čez nekaj časa Pika začela posnemati Janka ter s svojim hripavim glasom vabiti: Marrroni, marrroni! Posebno male deklice so kar poskakovale in z rokami ploskale od veselja! Pa tudi odrasle je privabljal ta klic, da so prihajali in kupovali. Sčasoma je Janko razen kostanja začel peči tudi krompir in jabolka, kar mu je tudi privabilo mnogo kupcev. Posebno pozimi v hudem mrazu je kaj prijetno imeti kaj gorskega, najprej v rokah, potem pa v želodcu.
Tako je Janku in Piki mineval dan za dnevom. Od dne do dne je bolj videl, kako dobra pomagalka mu je ta ljuba kavka! Bližala se mu je tudi včasih izkušnjava: ponujali so mu lepega denarja za Piko; ali vselej je smehljaje se odkimal, da ne.
Ali sreča je opotečna, pravimo; vedno ne sije sonce z jasnega neba, in morebiti je tudi dobro tako. Ko bi človek ne poznal bolezni, pa bi tudi ne vedel, kaj je zdravje; ne vedel bi prav ceniti tega daru božjega. Po veselju malo žalosti ne škodi.
Nekega dne se je Janku čudno zdelo, da mu ni toliko časa Pike na ramo, kjer je sedela najrajši; tudi slišati je ni bilo več časa. Ozira se po drevju, ki mu je stalo za hrbtom; nič Pike! Gleda po strehah okoli, kliče; nič! Zdaj mu je pa začelo plati in utripati srce! Čakal je in čakal, ali Pike le ni bilo od nikoder. Ko so šli otroci na večer iz šole in so popraševali po Piki, dejal jim je Janko žalosten znamenje, da ne ve, kje je. Ostal je tisti dan dalj časa na svojem mestu, češ morda pa vendar pride! Zastonj! Ves pobit je pobral svoje reči ter šel počasi žalosten domov.
Tudi tovarišem Jankovim je bilo žal prijazne družice, ki jih je tolikokrat kratkočasila s svojimi burkami. Tolažili so ga, da že zopet pride, ali imeli so sami malo upanja. Malo se je govorilo tisti večer; smeha pa celo ni bilo. Tako se človek privadi prijazne živali. Nič nas ne bodi sram, saj je žival tudi stvar božja!
Tudi drugi dan je Janko zastonj čakal svoje družice; upanja ni bil še izgubil. Če je mimo letel kak golob, že je mislil, da je njegova Pika. Ali mračilo se je že in Pike še ni bilo. Tretji dan že ni imel več upanja. Ko bi se bila kam zaletela, našla bi bila že nazaj. Gotovo se je kako ponesrečila ali jo je pa ujel kdo. Na sumu je imel nekega potuhnjenega paglavca, ki je že več dni kakor maček lazil okoli nje in prežal nanjo kakor pajek na muho. Gotovo jo ima ta. Spominjal se je tudi, da je tisti dan, ko jo je izgubil, slišal za hrbtom nekako plapolanje; ali mislil je tedaj, da jo samo kdo drži pa da se brani. Saj ni bilo težko ujeti jo; samo kako ruto je bilo treba čeznjo vreči pa zategniti, pa je bilo. Če jo pa ima on, kakor vse kaže, potem pa srečno, Pika, ne bova se videla več!
Kaj se hoče! Človek mora potrpeti še večjo nesrečo. Komur je nemila smrt vzela ljubega očeta, on ve, kaj je nesreča, kaj je žalost, pa bi ne mogel pozabiti ptiča? Žival je vendar le žival, bodi še tako prijetna in prijazna, tega ne smemo nikoli pozabiti. Greh bi bilo žalovati po njej kakor po kakem človeku! Tako je mislil tudi Janko; saj je bil pameten. Ali malo hudo mu je bilo vendar, tako zapuščenega se je čutil! Nič ga ni prav veselilo kakor prej. Materi pa vendar ni v prihodnjem pismu nič poročil, kaka nesreča ga je zadela. Saj je bilo še vedno čas. In morda mu je vendar na dnu srca tlela še iskrica upanja! Mogoče je vendar še, četudi ne prav verjetno. To upanje seveda se je manjšalo od dne do dne. Nazadnje si jo je izbil popolnoma iz glave.
In vendar se ne sme nikdar obupati prehitro. Dokler človek živi, se mu še vse lahko pripeti.
Minilo je bilo kakih štirinajst dni. Janko je komaj še mislil na svojo Piko. Bil je neprijeten, poznojesenski večer. Burja je brila po ulicah in tulila ob oglih, pa mraz je bilo, da je človeka zeblo kar do kosti; ljudje so hitro hodili po ulicah, vsakemu se je mudilo pod gorko streho. Tudi Janko se je pripravljal malo prej kakor po navadi domov in pospravljal svoje orodje. Kar začuje strašno kričanje nad sabo. In preden se je še prav zavedel, kaj je, že mu je sedela Pika na rami, pa od veselja kričala:
»Krak ra! Bo že, bo že! Maroni, maroni! Dolerl, dolerdl!«
Tako namreč so jo klicali dunajski otroci – to pomeni: kavkica, kavkica. In toliko se je tudi naučila nemščine. Od samega veselja ni vedela, kam bi se dela, pa se zanesla skupaj vse besede, kar si jih je bila nabrala sčasoma.
Lahko si mislite, kako vesel je bil Janko, ko je imel zopet svojo ljubko Piko! Tudi tovariši njegovi so se razveselili, ko so jo zagledali. Kako bi se ne bili? Imeli so jo vsi radi, še bolj radi pa so imeli svojega tovariša, in iz vsega srca so mu privoščili to nepričakovano srečo. Tisti večer so bili vsi štirje glasni in dobre volje kakor že dolgo časa ne. Da, Janko je iz samega veselja storil nekaj, česar bi se ne bil nihče nadejal od njega. Kupil je za vso druščino pol litra vina. Pili so tudi kavki na zdravje in slednjič so dali piti tudi njej. Kar bom pa povedal zdaj, res ni lepo in posnemanja vredno. Človek bi ne verjel, in vendar je res. Pika je rada pila vino in potegnila ga je tudi malo preveč, tako da je začela tavati in neumnosti počenjati kakor vinjen človek. Dečki so se ji pa smejali, tudi Janko, ki je bil tisti večer nekako prešeren. Upam, da moji mladi čitatelji zategadej ne bodo zaničevali Pike; kaj ve žival, kaj pije? Če je kdo graje vreden, bili so razposajeni pivci, ki niso ravnali po pameti. Vendar tudi njim ne smemo preveč zameriti te nerodnosti; mladost je norost!
Ugibali so tudi, kaj se je bilo zgodilo kavki; ta tako, oni drugače! Jaz sicer nisem bil zraven, ko se je zgodila nesreča, vendar menim, da se ne motim, če si stvar mislim tako. Tisti paglavec, ki je prežal nanjo, jo je res pograbil pa odnesel, kar se je lahko zgodilo v takem ropotu. Da bi jo bil pustil prosto, ne verjamem; gotovo se je bal, da mu ne pobegne. Zaprl jo je v kako ptičnico ali v kurnik. Ali Pika ni dala miru, da si je sčasoma sama odprla vratca. To se vam zdi čudno, ker ne veste kaka je kavka. Naša nam je delala ravno tako, ker se ni pustila zapreti; vselej si je sama odprla vratca. In če smo jih zvezali z vrvico, ni mirovala, da je razvozlala vozel. Potem je pa letela in se potepala okrog ter sosedovim nagajala, kakor je mogla, iz same porednosti in prešernosti.
Janko pomarančar[uredi]
Tako je našemu Janku preteklo prvo leto na Dunaju. Ne porečem, tudi sam bi ne bil tajil, da se mu je včasih tožilo po domu, po materi. Posebno o božiču mu je bilo hudo. Božič je poseben čas. Vsaka poštena krščanska duša si želi ta sveti večer obhajati doma med svojimi ljudmi. Božični zvonovi nikjer ne pojo tako milo lepo kakor iz domačega zvonika. In vendar je imel Janko, četudi tako daleč od doma, na božični večer neko posebno veselje. Gorko jopico in rokavice s kožuhovino je bil kupil ter poslal materi, tako da jih je dobila ravno na božični večer. Kako pa more otrok imeti večje veselje, kakor če more kaj dobrega storiti, kako nepričakovano veselje napraviti svoji materi!
Kostanj se seveda peče v zimskem času; poleti bi ga ljudje ne marali, ko bi bil tudi dober. Navadno torej spomladi naši kostanjarji gredo lastovkam naproti. Janko, kakor smo slišali, je bil sklenil ostati na Dunaju, dokler ne pridobi, kolikor se mu je zdelo potrebno za svoj namen. Saj se tudi čebela, dasi ji je včasih hudo,, ne vrne domov, dokler ni nabrala medu in cvetnega prahu, kolikor ga more nesti. Pridnost je pridnost pri človeku in pri živali! Ali kaj pa je Janko poleti počel na Dunaju? Lenobe gotovo ni pasel, kakor ga poznamo. Kaj torej? Da si je izmislil kaj čisto novega, ne morem reči. Vzel je košaro, napolnil jo s pomarančami, smokvami, rožiči in enakim južnim sadjem, kakor sploh imenujejo take reči, ki rasto samo v gorkih južnih krajih, in s to košaro je šel od hiše do hiše, posebno pa je obiskoval zvečer gostilnice, kjer ljudje pri pri vinu dobre volje ne gledajo tako na krajcar. Seveda ga je na takih potih spremljala Pika ter mu pomagala prodajati. S svojim žlobudranjem in s svojimi burkami je kratkočasila goste. Marsikateri bi bil sicer nevoljen pognal nadležnega ponujalca – posebno če je človek v pogovoru ali pa zamišljen, ne da se rad motiti – ali mladi pomarančar s kavko – tako so ga imenovali - to je bilo kaj posebnega. Če se je pa kdo le predolgo igral s kavko, kupil pa malo ali pa celo nič, pa se Janko tudi ni dal motiti; priporočil se je prijazmo pa šel dalje. Mislil si je: Časa nisem ukradel, čas je drag. Rekel pa seveda ni nič. Tako mu je bila kavka tudi pri tej poletni kupčiji krepka pomočnica. Izkupil je z njo najmanj še enkrat toliko, kakor bi bil brez nje. Vendar bi ne bilo prav, ko bi hvalili in povzdigovali samo žival, njega pa ne. Tudi brez Pike bi bil gotovo prodal več kakor kdor si bodi drug. S svojim lepim, spodobnim vedenjem, tistim poštenim obličjem in tistimi bistrimi očmi se je prikupil vsakemu človeku. Znal je tudi že nekoliko nemščine, da je za silo odgovarjal, če ga je kdo kaj vprašal tudi o domačih stvareh. In da je bil v govoru še nekoliko okoren, da včasih ni prav izgovoril kake besede ali napačno rabil katero, ravno to je še posebno ugajalo ljudem in vzbudilo mnogo smeha. Smejal pa se je tudi sam, in kdor ga je videl smejati se, moral ga je rad imeti; tako se more smejati samo poštena, dobra duša.
Posebno veselje pa je bilo, če je v gostilni zadel na kakega Slovenca. Slovencev živi mnogo na Dunaju v različnih stanovih: uradniki, profesorji, trgovci: posebno mnogo pa je študentov, ki so prišli v to veliko, slavno mesto učit se za uradnike, jezične dohtarje, profesorje in zdravnike. Študentje posebno radi zahajajo v gostilnico, če ni ravno pajčevin v njih mošnji. Glasni so in veseli; posebno kadar jih je zbranih več skupaj, radi katero uganejo in brez petja niso nikoli. Slovencu daj jesti in piti vsega, kar je dobro; ali nič se ti ne bo prav dobro počutil če ni petja. Ko pa zadoni lepa slovenska pesem, pa je kakor riba v vodi. Ali poje sam vmes ali pa posluša; dobro mu de eno kakor drugo. Nikjer pa se tako lepo ne glasi slovenska pesem kakor v tuji deželi.
Kako je gledal Janko pa dobro mu je delo, ko je prišel nekdaj nenadoma v tako druščino mladih slovenskih junakov. Dobre volje so bili pa peli so, da je bilo vesele; tudi Dunajčanje so jih poslušali radi. Janko je kar stal pa gledal in poslušal; na misel mi ni prišlo, da bi ponujal svoje pomaranče. Res je tudi pozimi včasih, ko je stal pri svoji pečici, ujel kako slovensko besedo; tudi ogovoril ga je včasih kdo po domače; ali vse to je bilo samo nekako mimogrede. Tu je pa imel toliko rojakov pred seboj, da se mu je zdelo kakor doma. Tudi Pika, ki je čepela na robu košare, je bila tiho, pa poslušala je petje; ali se ji je zdelo morda nekako znano, bogve. Ko je bilo pa petje končano, iztegne se pokonci, pa zakriči: Bo že, bo že! Lahko si mislite, kako so gledali mladi Slovenci, ko jih je tako pozdravila črna ptica! Potem pa smeh! Janko je moram sesti za mizo med svoje rojake. Dali so mu prinesti jesti in piti in silili so ga s tako prijaznostjo, da se ni mogel braniti. Izpraševali so ga, od kod je, kako se mu godi na Dunaju, kako je kupčija itd. Tudi Pika je dobila svoj delež; vse se je pečalo z njo, gladilo jo in pitalo. Pika je bila prijazna z njimi, pa ne preveč. Če je bil kdo malo presiten in nadležen, pa mu je dala s kljunom po roki. Prilizovanja je bila že vajena kakor berač mraza; zato se ni zmenila zanje.
Bil je med njimi neki rjavček, malo pikast, ki se je učil na Dunaju z profesorja latinskih šol. Pošten človek, samo malo siten včasih; posebno če je bil malo vinski. Rad je že zdaj izpraševal, poučeval ter popravljal in grajal, kar se mi ni zdelo dobro. Pa latinščina mu je šla vedno po glavi. Najrajši bi bil videl, ko bi bili vsi ljudje govorili latinsko. Ko je slišal, da se kavki pravi Pika, stopil je takoj k Janku s silno modrim obrazom ter ga začel izpraševati, zakaj ji je dal to ime. Janko mi ni vedel pravega odgovora. Tisto ime mu je prišlo kar tako, brez premišljevanja, kakor je navada pri otrocih. Zdaj mu je začel mladi učenjak razlagati, da ime Pika kavki ne gre po pravici. »Pika«, to je latinska beseda in pomeni srako. To pa ni sraka; to boš menda vendar vedel. Pikus je tudi latinska beseda, to je pa po naše žolna ali detel. Vidiš, tega nisi dobro pogodil; če si že hotel dati svoji kavki latinsko ime, kar je pametno in kaže, da nisi kar tako, pa bi jo imenoval Monedulo; monedula se pravi po latinsko kavki. Janko je zvesto poslušal pouk, vedel pa ni, kaj bi naj odgovoril. Prišli so mu tovariši na pomoč; začeli so se na vse grlo smejati pa klicati kavko: Monedula, Monedula. Kavka pa je kričala, da bi si bil človek kar ušesa tiščal. Imela je namreč to navado, da je zakričala, ko je kaj počilo ali zaropotalo; od veselja ali jeze, ne vem.
Prijetno je bilo Janku v tej veseli družbi, ali ves čas vendar ni smel sedeti tako oblastno za mizo. Vstane torej, ko je menil, da je čas, ter se spodobno zahvalil. Pa dati je hotel vsakemu eno pomarančo za spomin. Oni pa, da ne! Nazadnje so mu pokupili vse, kar je imel v košari, tako da je šel pred navadno uro prazen domov v svoje stanovanje, kjer je sam kraljeval zdaj poleti.
Kaj je našla Pika[uredi]
Zopet je bila prva slana pobelila polje in strehe; rumeno listje je padalo z drevja ter šumelo pod nogami človeku. Pozno je vstajalo in zgodaj je zahajalo sonce; kakor trudno in zaspano je gledalo s sivega neba; nič ni bilo več pravega veselja. Meščani, ki so poleti prebivali na kmetih, so se počasi vračali v mesto, kakor zvečer čreda s paše. Mesto, ki je bilo poleti nekako prazno in zapuščeno, polnilo se je zopet in zopet se je pričelo po ulicah veselo gibanje in šumenje kakor v panju. Zdaj se je začelo tudi za Janka in Piko drugo življenje. Pomarančar se je spremenil zopet v kostanjarja. Na mestu, kjer je vse poletje samotarila železna pečica, stala je zdaj košara v kotu ter čakala, da pride zopet ona na vrsto. Janko je bil tako srečen, da so mu odkazali zopet poprejšnje mesto, kakor je prosil. Pika je bila videti posebno vesela te spremembe. Hitro se je naselila na svojem starem mestu in vabila ljudi: maroni, maroni! Vse je kazalo, da misli: zdaj smo zopet v pravem stanu, hvala Bogu!
Rekel sem že, da je Pika, kakor kavke sploh, posebno rada pobirala bleščeče reči; pobirala ali pa tudi kradla, če ni ravno nič ležalo na tleh. Tudi tega ji ne moremo zameriti, saj ni poznala sedme zapovedi božje. Neki dan jo vidi Janko, da skriva nekaj kakor kaj zlatega v vrečo s kostanjem, ki je stala poleg pečice. Poseže z roko ter ji potegne iz kljuna – zlat prstan. Piki pa ta oblastnost ni bila po volji; kričala in zadirala se nad svojega gospodarja, kakor da bi se ji godila najhujša krivica. Po vsej sili je hotela nazaj, kar ji je bil vzel. Janko pa ni odjenjal. Začel je ogledovati prstan. Zlato je bilo, gotovo, čisto zlato; ali to ni še kaj posebnega. Ali kaj posebnega in bogve koliko vreden je bil dragi kamen, velik kakor lešnik, na prstanu! Demant je to, gotovo; kaj pa more biti drugega? Kako se sveti in spreminja! Rdeče, višnjevo, rumeno, vsa mavrica! In krog in krog demanta drobni rdeči kamenčki, to morajo biti pa rubini. Saj je v šoli nekaj slišal o demantu in rubinu! Pa spominjal se je, da je nekaj enakega videl pri birmi na škofovi roki. To je bil torej prstan z demantom in rubini!taka sreča! Ali od kod? Kdo ga je izgubil? Vedel je sicer, da njegova Pika včasih tudi malo krade, ali sedaj je ni dolžil tatvine. Ves čas ni odletela nikamor. Pobrala ga je torej na potu, in to ni nič napačnega; to bi bil storil tudi on. Moralo je biti blizu njega. Kaj, ko bi bil prstan zgubil kdo, ki je kupoval kostanj? In to mu je prišlo na misel, da je večkrat že proti večeru neki star gospod mimogrede ustavil se pri njem; poigral se malo s kavko, pogovarjal se prijazno z njim, kupil več kostanja, ki ga je potem razdajal otrokom po ulicah, ter odšel s prijaznim pozdravom. Vse je kazalo, da je mož prav bogat; lahko bi se bil vozil, pa se je rajši peš sprehajal zavoljo zdravja. Pa star je bil, da so se mu že roke tresle. Imel je navado, da si je, ko je kupoval, prejemal kostanj in plačeval, vselej slekel rokavice. Kaj, ko bi mu bil ob taki priliki prstan zdrsnil s suhega prsta? Tako bo pa nič drugače! Samo, ko bi vedel, kje stanuje gospod. Precej bi tekel k njemu, da bi mu okrajšal neprijetne ure. Bodi še tako bogat, kaj takega človek ne zgubi rad. Kako je bilo njemu hudo, ko je bil nekdaj zgubil nožič, ki ni bil morda vreden dvajset krajcarjev! In kako vesel je bil, ko ga je zopet našel! Že zavoljo tega veselja bi skoro človek kar nalašč kaj zgubil, samo ko bi vedel, da bo stvar gotovo zopet našel! Pa kaj bi si belil glavo? Če je res tako, kakor se kaže, mislil si je Janko, pride mož gotovo jutri zopet navsezgodaj, pa bo! Počakajmo torej do jutri; če ga ne bo, potem pa že vemo, kaj storiti.
Kako so gledalo zvečer njegovi tovariši, ko jim je Janko pokazal, kaj je našel, ali pravzaprav, kaj je našla Pika. Bila sta dva prejšnja tovariša, eden pa je bil nov; ta ni še prav dobro poznal našega mladega prijatelja.
»Veš kaj, Janko? Ko bi bil jaz ti, kar v žep bi vtaknil prstanček pa nikomur žugnil besedice. Veš, mi te tudi ne bomo izdali. Kakšna krivica pa bi bila to? Mož, ki ga je izgubil, kupi si lahko drugega, če hoče, še lepšega, živi pa tudi lahko brez njega. Tebi pa je to celo premoženje. Pameten bodi, Janko!«
Janko ga je hotel zavrniti takoj po prvih besedah; vendar ga je pustil govoriti do konca; saj je bilo mogoče, da govori samo v šali ali pa da ga izkuša. Ko je pa slednjič videl, da govori, kakor misli, reče mu ostro:
»Veš, Martinek, ko bi bil jaz ti, pa bi tudi storil tako; ker pa nisem, hvala Bogu, pa že vem, kaj mi je storiti.«
Sram je bilo Martinka; izgovarjal se je, da se je le šalil; ali nobeden mu ni hotel prav verjeti. Vsi so bili nekako poparjeni in dobre volje je bilo konec. Kar jim pride Pika na pomoč. Ko je med pogovorom Janko v roki držal prstan, kar prileti od zadaj iz svojega kota tiho, kakor sova ponoči, pa mu odnese, veselo kričeč. Oni pa vsi za njo! Bali so se, posebno Janko, da bi ga kako ne poškodovala s kljunom, ker je tako rada kljuvala in pritrkavala kakor žolna na deblo. Janku se je posrečilo, da jo je hitro prestregel in ji vzel prstan, ki ji potem ni več prišel pred oči. Janko ga je dobro spravil.
Zastonj je Janko čakal drugega dne; gospoda ni bilo. Drugi dan čakati se mu ni zdelo prav. Šel je torej zgodaj že s prstanom, pa brez Pike, na policijo. Policija je tista gosposka, ki po mestih skrbi za red in varnost. Kdor torej kaj zgubi ali najde, oglasi se pri policiji; ona stori, kar more, da dobi vsak, kar mu gre. To je bilo Janku znano; vedel je torej, kam se mu je obrniti. Nekaj pa mu je vendar bilo neznano, kakor bomo slišali pozneje.
Po sreči je bil v tistem uradu, kjer se je oglasil Janko, neki slovenski gospod za uradnika. Ko je ta gospod zagledal Janka, vedel je takoj, koga ima pred očmi. Nagovoril ga je po domače:
»Kaj pa ti, mladi kostanjar?«
To je kaj dobro delu Janku; res se je bil že naučil toliko nemščine, da so ga ljudje razumeli za silo; ali s takim gospodom govoriti, pa o taki stvari, ki se človeku ne pripeti vsak dan, to je vendar malo sitno.
Janko je razložil vse, kako in kaj; nič se ni bal prijaznega gospoda; gladko mu je tekla beseda. Nato je bil gospod še prijaznejši. Zapisal je vse, kar mu je povedal Janko, vzel prstan ter mu izročil potrdilo, da ga je res prejel od njega. Janko mu je moral povedati svoje ime in kje stanuje, kar je gospod zapisal. Slednjič mu reče:
»Zdaj pa pojdi mirno domov, pa pošten ostani, kakor si bil so zdaj; če ti bo kdaj česa treba, le k meni pridi. Vse drugo, kar še pride, poročilo se ti bo pismeno. Zbogom!«
In podal mu je roko. Vesel in z lahko vestjo je šel Janko. Z lahko vestjo pravim; dokler je imel tuje blago pri sebi, ni našel pravega miru. Ko bi ga zgubil! To bi bilo skoro hujše, kakor ko bi bil prstan njegov. Zdaj je zopet lahko mirno spal; tudi kavke se mu ni bilo treba bati, ki ni mogla hitro pozabiti lepega prstana. Bila je silno trmasta in kar si je enkrat vtepla v glavo, mislila je, da mora biti. Olajšanega torej se je čutil naš Janko; ali da je storil kaj posebno lepega in hvale vrednega, to mu ni prišlo na misel. Kako bi pa človek mogel ravnati drugače?
Mislil je, da je že stvar pri kraju. Kar najde neki večer, ko pride domov, veliko pismo na mizi. Bilo je zanj, od policije. Poklican je bil, da naj pride drugi dan ob deveti uri v tisti urad, kjer je bil oddal najden prstan. Kaj bo pa to?
Nič hudega ni bilo. Gospod ga je sprejel še bolj prijazno kakor prej. Povedal mu je, da je izgubljeni prstan našel svojega lastnika; pokaže mu pismeno potrdilo. Nato mu pove še nekaj, česar Janko prej ni vedel, vi morda tudi ne. Za najdeno in pošteno oddano stvar se dobi deset odstotkov vrednosti najdnine. To je, če je najdena stvar vredna sto goldinarjev, gre njemu, ki jo je našel, po postavi deset goldinarjev. To je pravično in obenem prav, njemu, ki je zgubljeno stvar našel, in onemu, ki je zopet prejel najdeno blago, če ni kak poseben stisnjenec in skopuh; temu pa nič ne škodi, če se mu malo pušča. Prstan, kakor je rekel sam mož, ki ga je zgubil, bil je vreden pet sto goldinarjev; torej gre njemu, ki ga je našel najdenine petdeset goldinarjev. Gospod uradnik je izročil Janku, ki je stal kakor v sanjah, lep nov petdesetak. Janko je moram podpisati potrdilo, da je res prejel najdenino. Tako je bila stvar pri kraju. Ne še! Prijazno gospod mu izroči listič, na katerem je bilo zapisano ime tistega gospoda, čigar je bil prstan, in pa kje stanuje. Mož je bil tako vesel in zadovoljen, da je prosil uradnika, naj mu pošlje na dom tistega poštenega dečka, ki ga ni v pregreho zapeljal blesk zlata in dragega kamenja.
Prihodnjo nedeljo je šel Janko, kolikor moči lepo in snažno opravljen, k tistemu gospodu. Starček ga prijazno pozdravi, posadi ga za mizo ter ukaže prinesti mu jedi in pijače. Nato sede sam za mizo, svojemu mlademu gostu nasproti, ter se začne pogovarjati z njim: od kod, kako doma, kako kupčija itd. Janko mu je odgovarjal, kakor je vedel in znal v okorni nemščini; vendar je gospod vse razumel. Nazadnje mu reče:
»Po postavi ti gre petdeset goldinarjev najdenine, ki si jih že prejel. Ali prstana, ki je cenjen na pet sto goldinarjev, jaz ne dam za dvakrat toliko, ker mi je drag spomin; toliko je meni vreden. Gre ti torej še petdeset goldinarjev in še več; toda za zdaj ti dam samo toliko, drugo ti ostanem dolžan, da boš imel tudi ti dolžnika. Pa še nekaj malega za spomin.«
Nato mu izroči najprej lično listnico s petdesetakom in potem še srebrno uro z lepo drobno verižico. Nekaj časa je moral mož držati oboje; Janko je bil res v zadregi. Ali iz te zadrege mu je pomagal prijazni gospod. V že mu vtakne na eno stran listnico, na drugi pa uro ter mu reče:
»Zdaj pa pojdi zbogom, pozdravi mi mater, kadar ji pišeš. Ostani priden in pošten kakor do sedaj in Bog ti daj srečo. Ko bi kdaj kaj želel od mene, saj veš, kje stanujem. Želel, pravim; reči bi moral: terjal, saj sem tvoj dolžnik, kakor sem rekel. Torej le pridi; samo predolgo ne odlašaj, da ti ne odidem in odpotujem v deželo, kjer ni moči terjati ali tožiti dolžnika. Zbogom!«
Janko se prikloni in se začne zahvaljevati; ali nič ni mogel prav najti prave besede. Premagovati se je moral, da ga niso posilile solze, četudi po pameti ni imel za kaj se jokati. Poljubiti mu je hotel roko, ali starček mu ni pustil. Poslovil se je torej precej nerodno in šel. Z eno roko je pritiskal na prsi tistega ptiča, ki mu je bil priletel kakor v sanjah, da bi mu ne odletel zopet. Drugo pa je imel na uri, ki je tiktakala tako prijetno. Da jo je pogostoma potegnil iz žepa ter pogledal nanjo, koliko je ura, vsak lahko ugane. Samo škoda, da ga ni hotel noben otrok vprašati, koliko je ura, kakor je večkrat sam vprašal kakega gospoda, ki je kupoval kostanj, da bi vedel, kdaj iti domov. Zdaj pa tega ne bo več treba.
Ko bi tu kdo rekel ali pa si mislil samo: Zakaj mu pa ni dal kar zlate ure? Tak bogatin! Njemu pravim: Prav pameten je bil mož, da mu ni kupil zlate. Dal mu je uro gotovo, da bi jo naj nosil, ne da bi mu ležala kje v miznici ali skrinji. Zlate pa bi pametni Janko gotovo ne bil nosil; kaj bi si bili ljudje tako lahko mislili? Torej pametno je bilo, še enkrat ti pravim, ti nezadovoljnež, ki nisi nikoli sit!
Mladi dobrotnik[uredi]
Kmet, posebno slovenski, navadno nima bogve kako lepega in lahkega življenja. Ko se trudi in ubija v potu svojega obraza, ni čuda, če misli včasih: V mestih, tam je življenje! Ali po mestih je primeroma več revščine in siromaštva kakor na kmetih. Seveda, ko pride kmet menda kako nedeljo v mesto in se sprehaja po ravnih, širokih ulicah, vidi zgolj obilost in bogastvo; kamor pogleda, sami veseli, srečni obrazi! Ali mestno življenje je kakor sukno, ki ima dve strani, eno »na lice«, drugi »narobe«. Kdor živi več časa v velikem mestu, kakršno je Dunaj, ima prilike dovolj, včasih še več, kakor mu je ljubo, seznaniti se s siromaštvom in trpljenjem, da ga je groza, če ima količkaj srca. Velikokrat gre kmetu trdo, res; ali da bi moral dan za dnem stradati ali pa tudi še zmrzovati z ženo in otroki, to se vendar prigodi redkokdaj. V velikih mestih pa, kjer je videti toliko bogastva in prešernosti, je takih ubogih družin na stotine in stotine!
Naš Janko je zdaj res že precej časa živel v velikem mestu; ali ozirati se po tujih ljudeh ter opazovati in premišljati, kako žive, kako se vesele in trpe, ni utegnil; imel je dovolj svojih opravkov in skrbi. Saj je delal in se trudil za svojo mater! Vendar je tudni njemu prišlo dovolj siromaštva pred oči, posebno pozimi. V tem času je veliko delavcev brez dela; jesti pa je treba prav tako kakor poleti, ko je vendar kaj zaslužka. In pa mraz, mraz! To vam je najhujši sovražnik siromaku. In če se naposled pridruži še bolezen, ki tako rada zahaja ravno v siromaške izbe! Bodisi, da zboli oče ali mati ali pa otrok, človek ne ve, kaj je bolj žalostno. Ali pa mora biti toliko trpljenja na svetu? Trpelo se bode pač, dokler bo človeštvo živelo na zemlji. Ali da bi moralo stradati in zmrzovati toliko ljudi na svetu, to, menim, ni da bi moralo biti. Kar imajo eni premalo, imajo pa drugi preveč. Ko bi bogatini bili boljši kristjani, ne samo po veri, ampak tudi v delih, in ko bi tudi včasih sami prijeli za delo, pa bi človeško življenje kmalu dobilo drugo lice. Toda vrnimo se zopet k našemu Janku.
Rekel sem, da je tudi Janko pri svojem opravku videl marsikaj neveselega. Kar ga je pa najbolj ganilo, bili so siromašni otroci, ki jim je lakota gledala iz oči kakor skoz okno; pa slabo so bili oblečeni, dasi je sneg škripal pod nogami in je človeku kakor britev ostra burja brila po obrazu, da se mu je duša krčila od mraza. Ko je videl takega otroka, dečka ali deklico, iti mimo, pomignil je rad siroti, naj se pride gret k pečici, česar ji ni bilo treba veleti dvakrat. In ko se je otrok lepo ogrel, dal mu je še pečeno jabolko ali krompir ali pa nekaj kostanja. Seveda je moral sam sebe brzdati, da ni vsega razdal in razdelil. Kdo je imel od tega več veselja, mladi dobrotnik ali otrok, ki je prejel dobroto, bilo bi težko razsoditi; vendar bi jaz rekel, da prvi. Kaj dobrega jesti je prijetno, gotovo; ali jesti dati izstadanemu človeku, posebno otroku, pa gledati ga, kako mu gre jed v slast, to je užitek nad vse užitke. Jaz ne vem, zakaj si ga ljudje, ki bi mogli, privoščijo tako redko; morda mislijo, da ga niso vredni ali ga pa ne poznajo. Naš Janko ga je poznal in privoščil si ga je, kolikokrat je menil, da si ga sme.
Ali tako se mu še nikoli ni v srce smilil otrok, kakor tista deklica, ki se je neki dan, ko je bil posebno hud mraz, strahoma bližala njegovi gorki pečici. Upala si ni blizu, da ji je pomignil. Bila je kakih pet let stara, šibka, slabo oblečena. Siromaške deklice se vidijo pozimi navadno zavite v velike stare rute, kar ni lepo in imenitno, ali gorko je. Ta sirota še tega ni imela; zato se je pa tudi tresla od mraza kakor šiba na vodi. Na obrazu se ji je videlo, kako dobro ji de gorka pečica, ki jo je objemala s svojimi ročicami. Samo te suhe, blede ročice videti, pa je človek vedel, koga ima pred seboj. Oči njene pa so kar prosile kruha, take so bile. Ta pogled, menim, bi bil razumel celo lačen pes, pa prepustil siroti svoj kos kruha ali kar bi sicer imel! Razumel ga je tudi Janko te rji dal najprej pečeno jabolko, ki ga je nekaj časa gledala, potem pa použila počasi, kakor da bi se ga zdelo škoda. Nato krompir, ravno tako! In naposled kostanja, pa ne da bi bil morebiti izbral najslabšega! Govorila nista dotlej nič; vendar sta se umela prav dobro. Bolje morda kakor pozneje, ko sta govorila. Deklica namreč, kakor je Janko spoznal o prvem vprašanju, ni bila Nemka, ampak Čehinja. Na Dunaj prihaja mnogo mnogo ljudi, moških in žensk, iz češke dežele, kruha iskat, ki ga ne najdejo doma. Radi jih jemljo Dunajčani v delo, ker so pridni in pošteni. Nekateri imajo tudi srečo, da si pridobe toliko, da si naposled kupijo hišo in so čislani možje. Nekaterim pa tudi izpodleti. Saj tudi vsako jabolko ne dozori na jablani. Tako se je zgodilo tudi tiste deklice očetu, kakor je Janko zvedel pozneje. Bil je več časa brez dela, nazadnje je zbolel in umrl ter zapustil vdovo in siroto v najhujši stiski in potrebi. Kamor je strela udarila enkart, udari rada tudi drugič. Naposled zboli ali pravzaprav oslabi in opeša še žena. Tisto malo, kar so ji dajale dobrosrčne sosede, ki so bile same ubožne, ni bilo dovolj za dve; stradala je torej mati. Saj tudi koklja misli najnazadnje nase. Naposled je obnemogla, da je morala leči. Vse to je Janku povedala sama. Kako je pa Janko prišel k njej? Prav lahko. Ko je Katica, tako je bilo ime deklici, pojedla in pozobala tisti kostanj, upirala je tako nekako poželjivo oči v edino pečeno jabolko, ki je bilo še ostalo – za tistega črnega krokarja tam se ni menila. Prositi si ni upala. Janko ji da jabolko, ali Katica ga ne poje, stisne ga v obe roki pa hoče iti. Ko jo Janko vpraša, ali ga morda komu nese domov, bratcu ali sestrici, pove mu, da materi, ki bolna leži doma. Janku se milo stori, spomni se svoje matere. Četudi še ni bilo čas, pobere svojo pečico in orodje, pa domov! Deklici pa reče, da naj gre z njim. Katica se je branila; hotela je naravnost domov k materi z jabolkom, dokler je še tako prijetno gorko. Janko jo potolaži, naj ga le spremi, saj ni daleč, potem pa pojde sam z njo k materi.
Kake pol ure potem je bilo v neki tesni, goli izbi v stari, zanemarjeni hiši, nedaleč od Jankovega stališča, troje ljudi: žena v postelji, poleg postelje deklica pa naš Janko. V kotu je stala železna pečica, kakršne imajo navadno siromaki po mestih; pa gorelo je v nje, da je kar žarela. Kaj takega ni pomnila že dolgo časa. Janko namreč je bil razumen deček in je vedel, kaj je tu potrebno in kaj tam. Gredoč je kupil drv, kolikor sta jih mogla nesti on in deklica. In ta drva so zdaj gorela in prasketala v pečici, da je bilo veselje! Pa prijetna gorkota se je širila po siromaški sobici, da je dobro delo ženici v postelji in hčerki poleg nje, pa tudi Janku, ki je ni bil tako potreben.
Kako bolezen je imela ženica? Janko, ki ni bil zdravnik, še vedel ni, kako se bolniku potiplje za žilo, je hitro iz pogovora spoznal, kaj je ženi. Zdravnik bi jo bil potipal za žilo, zapisal ji kaj, potem pa odšel. Janko je hitro uganil pravo zdravilo. Vzel je nekaj posode, šel v bližnjo gostilnico ter se čez nekaj časa vrnil s krepko juho, pečenko in merico dobrega vinca, ki je oslabelemu človeku pravo zdravilo. Ženica se je sklonila v postelji, dasi ji je bilo skonca težko, ter použila prineseno jed in pijačo, potem pa se pokusila zlatega vinca. Takoj se ji he pokazalo na licih, da zdravilo pomaga. Deklici je bilo tudi še nekaj ostalo.
Ko je bila žena tako poživljena in pokrepčana, jela se je zahvaljevati mlademu dobrotniku, ki ji je bil prišel kakor angel iz nebes, dasi naš Janko ni bil nič podoben nebeškemu angelu. Graje Janko ni rad poslušal, menda nihče je ne posluša rad; ali hvala mu je bila skoro še bolj neprijetna. Zato se je hitro poslovil in obljubil drugi dan zopet priti.
Kaj pa zdaj? Janko je imel novo skrb. Kako ženi in otroku pomagati dalje? Tako ju vendar ni mogel pustiti. Sam pa skrbeti zanju – seveda ko bi bil sam! ali zdaj mu je branila svetejša dolžnost. Kaj ko bi šel k tistemu prijaznemu gospodu, saj mu je rekel, da naj pride k njemu, če česa potrebuje. Zase bi ne bil šel; za drugega siromaka pa, zakaj ne? Res je šel; gospod mu je z veseljem obljubil svojo pomoč; le brez skrbi naj bode. Žena je bila dobra perica, ki je hodila po hišah prat ali pa kako drugače pomagat kuharicam, hišnim in deklam premožnih ljudi. Gospod jo je priporočil pri svojih znancih, ki so ji dajali dela in jo dobro plačevali, tako da je bila preskrbljena s svojim otrokom.
Tako včasih lahko siromak pomaga siromaku. In tako dobro delo je več vredno pred Bogom, kakor ko bi bogatin ne vem koliko vrgel ubožcu, da se ga odkriža ali pa da ga ljudje hvalijo in časte.
Janko bolan in konec[uredi]
Tako so Janku na Dunaju med kostanjem in pomarančami brez kakih posebno imenitnih dogodkov pretekla štiri leta. Sreča mu je bila zvesta in premoženje njegovo je raslo in vzhajalo kakor dober kvas. Z veseljem je vsako nedeljo ogledoval bukvice poštne hranilnice, v katerih je bilo čitati tako lepe okrogle številke, da ji je bilo veselje! Kolikšno pa je njegovo premoženje, tega ni povedal nikomur, še svoji materi ne.
Tudi doma je šlo vse po sreči. Dom je bil že prvo leto prodan in še precej dobro; za to je skrbel varuh njegov, tako da je nekaj malega še ostalo, ko je bilo vse poplačano in poravnano. Ostanek je hranil mož, odbivši si tisto svoje posojilo. Materi se je dobro godilo kakor nikdar poprej. Živela je brez skrbi in brez težkega dela; zato je bila tudi zopet zdrava in krepka in tudi dobre volje je bila. Seveda, ko bi imela tudi še svojega Janka pri sebi! Ali upala je, da ji bode Bog dal doživeti tudi to srečo. Samo malo potrpljenja! Saj se mu ne godi slabo na Dunaju! Pa kako lepo ji piše vsako nedeljo, da se mora kar jokati včasih, ko čita pismo; zdi se ji, kakor da bi sam govoril z njo, samo da ga ne vidi. Pa za vsak božič ji pošlje kaj lepega in dobrega. Še eno leto, pa pride; to bo veselje! Tako se je tolažila in upala žena; sin pa ji je tisti čas ležal hudo bolan v bolnišnici v daljnem mestu dunajskem! Mislila je uboga ženica, da je tako blizu svoje sreče, pa je bila tako daleč od nje kakor nikdar poprej!
Janko se je bil prehladil zadnjo zimo, ki je bila posebno huda. To ni nič čudnega; še čuditi se moramo, da si ni že poprej nakopal kake bolezni. Moral je v posteljo. Gospodinja njegova je poslala po zdravnika, da se bode vedelo kako in kaj. Ležal je v hudih vročinah. Zdravnik ga ogleda pa reče gospodinji:
»V bolnišnico!«
In nato pristavi bolj potihoma, da bi ne slišal bolnik:
»Pljuča vnela!«
To je huda bolezen; konča se lahko s smrtjo. Bolniku je treba zdravnika pa skrbne strežbe. To je pa mogel imeti samo v bolnišnici. Janko je v svoji hudi vročini komaj prav vedel, kaj se godi z njim. Ena sama misel, ena sama skrb mu je šla po glavi: mati! In pa tiste bukvice, deti so mu jih morali pod zglavje.
Ko je bila nevarnost že velika in se je bilo bati najhujšega, ko je čutil, da se mu bliža konec, imel je še edino željo: videti mater. Poročili so ji. Ene ure ni zamudila mati pa je bila na Dunaju – sama ni prav vedela, kako je prišla – pri svojem sinu! Jokala ni in javkala, ko ga je zagledala v postelji pred seboj! Poljubila mu je čelo, kakor more le mati poljubiti svojega otroka! On jo je pogledal pa nasmehljal se: Mati! Od tistega časa mu je odleglo. Ves dan je bila pri njem ter mu stregla; ponoči pa, ker ji ni bilo dovoljeno ostati pri njem, je spala v njegovem stanovanju, ki je bilo zdaj prazno; Jankovi tovariši so bili že odrinili domov.
Materino oko, materina roka najboljše zdravilo za bolnega otroka! Čudovito hitro je Janko okreval. Čez nekaj časa je že smel zapustiti tisto veliko hišo, kjer leži in trpi leto in dan toliko ljudi. Srečen, kdor jo zapusti, kakor on, živ in zdrav ter gleda zopet čez toliko časa modro nebo nad seboj! Koliko pa jih odneso iz hiše, da ne vidijo nikdar več belega dne!
Z veselim kričanjem ga je pozdravila Pika, ko je prišel z materjo na svoje staro stanovanje! Uboga Pika je morala toliko časa biti sama doma, in to ji ni bilo po volji.
Zdaj mu pa mati ni dala miru. Moral ji je obljubiti, da pojde, kakor hitro se pokrepča dovolj, z njo domov. Ko bi ji zopet zbolel in - ! Ne, ne pusti ga in ne pusti! Tudi tega ne, da bi ostala nekaj časa pri njem na Dunaju. Brez truda in dela mora biti več časa, da okreva do dobrega. To se pa da najbolje v domačem kraju, tako sodijo tudi zdravniki.
Kdo se bo upiral materi? Pet let res ni še na Dunaju, kakor je bil sklenil; ali če pogleda v svoje ljube bukvice, pa mora reči, da bi kaj takega ne bil upal v sanjah! Imel je, kolikor je potreboval za svoj namen in morda še malo več. Človek ne sme biti lakomen. Samo eno ga je skrbelo, kako bo tisto – doma? Pa tudi to skrb je izročil Bogu; bo že! Prihodnje dni je porabil v to, da je v red spravil vse svoje reči. Pa tistega prijaznega gospoda s prstanom je moral tudi obiskati pred odhodom, pa mu pokazati svojo mater, četudi ni kaka bogata, imenitna gospa; ali mati je njegova! To je še posebno dopadlo gospodu. Lepo ju je pogostiti in pri slovesu je ženici stisnil nekaj v roko, da je bilo za vožnjo in še malo čez! Drugi dan potem sta po južni železnici med drugimi potniki drdrala dva srečna človeka, mati in sin, proti svojemu domu. Ustavila sta se pri tisti teti, kjer je prej prebivala mati.
Drugi dan je bil Janko pri svojem varuhu. Imela sta imenitne pogovore. Govoril je pravzaprav le bolj Janko, prav živo govoril; mož pa se je modro držal za brado pa odkimaval. Naposled mu Janko pokaže svoje bukvice. Zdaj je pa mož debelo gledal pa ne več odkimaval.
Kakih šest tednov potem je Janko z materjo obiskal svoj stari dom. Hišna vrata so bila zaklenjena. Janko potegne ključ iz žepa, odpre vrata na stežaj ter reče svoji materi, ki ni vedela, kaj pomeni vse to:
»Idite noter, mati, v svojo hišo! Vse vaše, pa brez dolga!«
Hiša je bila zunaj in znotraj vsa spremenjena, da jo je bilo komaj poznati. Mati pogleda sina, stisne mu roko pa se zajoka. Sin pa malo pokašlja pa se obrne v stran ter si skrivaj obriše oči! Dolgo sta potem še živela oba in srečno, ali tako srečnega trenutka še nista imela!
Tri leta potem pred pustom se je godlo in plesalo ter jedlo in pilo v Jankovi hiši; vse je bilo veselo, najbolj pa hišna mati. Janko je obhajal svoje ženitovanje. Mati mu ni dala miru; moral se je ženiti. Izbrala mu je sama neko pridno in pošteno deklico za nevesto; Janko je bil zadovoljen z njo. Med vojake mu ni bilo treba iti. Vdove edini sin, ki mora skrbeti za svojo mater, je po postavi oproščen vojaščine.
Kaki dve leti potem je Jankova mati, zdaj stara mati, pestovala dečka, ki je bil kakor kaplja kaplji podoben nekdanjemu kostanjarju in pomarančarju, ki se je bil pa zdaj prelevil in spremenil v poštenega, trdega kmeta.
Kaj pa Pika? Prej smo toliko govorili o njej, zdaj pa ne besede več. Ali je bila morda zopet ukradena ali se je kam zaletela, da je ni bilo več nazaj, ali pa še kaj hujšega? Nič takega; ali svoje domovine Pika res ni več videla; ostala je na Dunaju, kjer se ji je dobro godilo in se ji še godi. – Prodal je pa menda vendar ni! To bi ne bilo lepo. – Ne, prodajal je tudi ni. To je bilo pa tako. Seznanil sem se bil tudi jaz z Jankom, ko sem šel mimo njega pa si kupil kostanja. Deček mi je bil posebno všeč, ko sem se pogovarjal z njim, pa Pika je bila z menoj nekako posebno prijazna. Povabil sem ga, naj me obišče kako nedeljo, s svojo kavko seveda. Prišla sta in se tako prikupila nam vsem, da sta morala zopet priti. Posebno pa Pika je delala mnogo veselja mojim ljudem. Pred odhodom se je bil prišel poslovit tudi k nam, s Piko seveda. Videl je, kako težko je mojim ljudem ločiti se od prijaznega ptiča, ki ga ne bodo videli več. Nekaj časa stoji in premišlja, potem pa reče:
»Gospod, tako prijazni ste bili z menoj, vi in vaša družina; kako bi se vam zahvalil! Veste, kaj? Vzemite mojo kavko za spomin; jaz je tako zdaj nič več prav ne potrebujem.«
Kaj sem hotel? Razžalil bi ga bil, ko bi se bil branil. In tako je zdaj Jankova Pika naša Pika. Saj sem vam že rekel, če se prav spominjam, da imamo tudi mi kavko; to je tista, pa nobena druga. Nekaj časa je res kričala po Janku, potem se je pa kmalu privadila novega doma, novih ljudi, ki jo imajo tako radi in ji tudi marsikaj spregledajo. Razvajena je zdaj še bolj kakor prej ter poredna in nagajiva, pa krade in uzma, kjer more. Tu ne pomagajo ne dobri nauki ne svarjenje ne kazni. Pa ne samo doma, tudi pri sosedovih krade, kar je posebno neprijetno; zato je zadnje dni navadno v zaporu. Kaj se pa hoče s tatom? Pa nagaja, komur more, posebno kokošim na dvorišču. Koplje se najrajši v njih posodi z vodo, potem jo pa prevrne. Psa, ko leži, vleče zdaj za rep, zdaj za uho, tako da je bila vsa miza črna, potem je pa kričala od samega veselja. Ko sem potlej naredil tako, da ga ni mogla prevrniti, mi pa vzame pero iz roke pa ga nese na sosedov vrt! Res velik križ je z njo, vendar imamo potrpljenje; morda se pa še poboljša sčasoma! Če pa tudi ne, radi jo bomo vendar vedno imeli.