Janica
| Janica Mara Stepanova |
| |||||||||||||
Na brajdi pred hišo so se pokazala prva očesca. Popje je nabrekalo iz dneva v dan in zgodnja hruška za skednjem je imela skoro zelene lističe. Rumene narcise na prisojni lehi tik pred pragom so že davno cvetele. Vsako leto jih je sonce sv. Jožefa že našlo v bogatem rumenilu, ki je čudovito in razkošno bogatilo misli v pomladno nastrojenje.
Mala Janica je stala ob ozari za hišo, od koder je puhtel v ozračje vonj pravkar zorane njive. Lovila je z malimi ročicami rahlo tančico meglice, ki je preprezala sinji zrak nad ozarami in se naposled vsa izmučena od neuspešnega lovenja naslonila na posekan brest ob meji.
Nekaj v tistih dneh petletni deklici ni šlo iz glave. V nedeljo, ko je sedela pri peči, sta se oče in sosedov stric menila o njenem starem očetu, ki je bil dolga leta v Ameriki in se je naposled ves izčrpan vrnil domov. Neko jesen, Janice takrat še dolgo ni bilo na svetu, se je vrnil in niti teden za tem nenadoma — umrl. »Zemlja ga je klicala,« je sosedov stric zamišljeno pripomnil in se zazrl v sliko starega očeta na steni ... Janica je vedela, da je to slika starega očeta in ne enkrat se je zgodilo, da je pristavila stol in jo ogledovala. To je delala vedno, kadar je bila sama. Otrok bi prav gotovo ne vedel povedati, zakaj je to delal. A eno je bilo gotovo: preveč se je govorilo v družini o njem in vse, kar je slišala, je bilo tako skrivnostno in njeni mladi dušici tako nerazumljivo zagonetno, da se ni mogla iznebiti misli nanj in na vse, kar je bilo z njim v zvezi. In nazadnje je morala slišati še to, da ga je »zemlja klicala« ... Moj Bog, le kako je to mogoče, da bi zemlja klicala?! Ona sama njenega klica ni še nikdar slišala. Poslušala je ptičke, kokoši, race, gosi, mukanje krav in rezgetanje konj, slišala je po svoje govoriti že vsa živa bitja, a zemlje po svoje govoriti ni slišala še nikdar. — Sedala je pod staro tepko pred hišo in se tam vsa predajala svojim razmišljanjem, a je slednjič pritekla k materi v kuhinjo in se sprostila svoje skrbi:
»Mamica, povej mi, kako zemlja kliče?« Otrokove oči so bile tako polne vprašanja, da je materi skoro zaprlo sapo. Naposled se je mamica nasmehnila in pobožala otrokovo kodrolaso glavico:
»Janica, ti tega ne moreš razumeti. Ko boš velika, boš vedela vse.«
To naj bi bil odgovor za tako žejno dušico?! Deklica je bila razočarana in žalostna in je zopet odšla pod staro tepko. Tej so se napenjala očesca v zelenkasto-rdeče kepice, ki so se tako lepo dale luščiti od drobnih vejic. To je ona sama že poskušala, pa jih je takoj za tem dobila po prstih. O, to je bolelo! In res, od takrat je znala mnogo bolj ceniti te zelene mehurčke.
Od dolgega časa je skozi veje tepke s pogledi lovila sonce, ki se je nagibalo v zaton. Tik nad zvonikom metliške cerkve se je pomikalo nizdol in Janico je nenadoma nekaj presunilo: Kaj, če se zdaj ta svetla rumena krogla zatakne za oni šiljati zvonik in tam obvisi? Ko je padlo že tako nizko, da se je zdelo, da je res obviselo vrh zvonika, je deklica zakrilila z ročicami in skoraj kriknila na ves glas: »Mama, glej, sonce se je nabodlo!« Za nekaj hipov je ostrmela, a ko je videla, da leze vedno niže in niže, se je nekaj časa čudila, kako je moglo uiti tisti »špici«. Ona sama bi bila prav gotovo ob visela na njej in si od vratu do kolen razparala obleko. To bi jo mama našeškala, da bi bilo joj! Tako je nekaj časa razmišljala, naposled se je umirila. Ni bil to edini primer, da je bila razočarana v svojih otroških misli in presojanjih. In ko je minilo to, je bila zopet pri starem očetu. Prekrižala je roke in se sesedla v en sam kupček misli in razglabljanj in ničesar ni bilo, kar bi ji bilo moglo iztrgati iz njenih sanj.
Tiste dni je bila deklica zamišljena. Ni hotela jesti in ponoči je mnogo govorila. Posedala je pod staro tepko ure in ure in ni ji bilo do igranja. Nekega dne pa je nenadoma tlesknila z ročicami in obrazek se ji je zjasnil: »Že vem, kaj bom storila!« Prekucnila je kozolec od samega navdušenja in od razigranosti vlačila muco za rep tako dolgo, dokler ni dobila poštene praske naravnost na nos. »Prav ti je,« je zakričala mama v njen presunljivi jok, »drugič pa pojdi v hlev pa vleči konja za rep, mala neumnica!« Toda mala neumnica se je kmalu potolažila, zginila je mami izpred nosa in šla tisti večer neverjetno zgodaj spat.
Drugo jutro je mama rahljala otrokovo posteljico. Premaknila je blazino in izpod nje so se po beli rjuhi vsipale drobne grudice zemlje. Grudice zemlje, ki naj bi Janici razodele, kako zemlja kliče ... Ni vedela, ali bi se jezila zaradi pomazanih rjuh, ali smejala. Poklicala je deklico in jo prijela za roko. »Janica, zemlja ne kliče tako, kakor ti misliš. Saj nima ust. To morejo razumeti le veliki ljudje.« Poljubila jo je na otroške oči, ki so danes zopet kazale veliko razočaranje malega otroka. »Da, mamica,« je pritrdila mala, »saj sem vso noč čakala, pa ni bilo nič. Kako rada bi bila že velika!« — »Da bi ne bila nikdar tako velika, da bi morala okušati vso veliko bolečino desetnika, ki mu dom ne more dati ničesar, razen pedi zemlje za poslednji dom!« je žalostno mislila mama in stisnila malo na svoje grudi.
Neki večer Janice ni bilo od nikoder. Mrak se je spuščal od vsepovsod in bela cesta mu je tonila v naročje kot zaljubljena nevesta. Bil je večer, v kakršnih je človek srečen, da sme gledati zarji v njeno krasoto, da si sme ob pogledu nanjo obogatiti spomine. Da mu bo nekoč ob spominu na take tihe ure čudovitega doživljanja toplo in bogato pri srcu, da mu bo sijalo iz daljnje preteklosti v sivo tistočasnost, katera mu ne bo v stanu nuditi ničesar okrepčujočega in poživljajočega. Tak je bil tisti večer, ko so iskali otroka. Prehodili so vse steze in oče je z grabljami prebrodil vaško lužo za vasjo. Srce se je oddahnilo obema, ko ga notri nista našla in roki sta se jima kar sami od sebe oklenili druga druge. To je bila nema govorica, da otrok še ni mrtev, da še živi, toda kje, kje? ...
Tonila sta po cesti v mrak. Janica, Janica! ... Žena je splašila jato jerebic, ko je hotela preko ozar, in mož se je s trepetom zazrl v utrinjajočo se zvezdo na vzhodu. Saj ni bil praznoveren, toda če se svetla zvezda utrne in zdrsi po sinjem azuru, pomeni to prav gotovo smrt človeka. Toda Janica ni človek, ona je še tako majhen, nedolžen otrok ...
Daleč zunaj vasi so rastle breze. Te breze so bile njihove. Njihova je bila njiva, na kateri so rastle in kakor da je nekaj hotelo tako, sta oba hitela tjakaj. Noč je bila svetla; sij zvezd je ožarjal zemljo in ko sta mož in žena stopila pod prvo brezo, se je mlečni sij ustavil na bledem, spečem obrazku male izgubljenke, na njenih golih nožicah, na ročicah, ki so drhtele v večernem hladu.
»Ubogi otrok,« je presunljivo dejala žena. V hipu je vedela, kaj je iskala Janica tukaj. »Ta njena čudna radovednost mi jo bo nekega lepega dne še ugonobila.« Mož ni razumel ničesar. »Pretepel bom malo neumnico, da bo vse življenje pomnila to svojo budalost!«
»Ne boš je tepel,« se je zavzela žena in otroka dvignila v naročje. Mala se ni prebudila. Niti potem ne, ko sta jo doma položila v toplo posteljico. Drugo jutro je imela vročino, tretje jutro so že vsi vedeli, da je Janica zelo bolna, in preden je minil teden, je mali angelček za vedno zaspal med voščenimi svečkami in ni nikdar doživel biti velik ...