Janezek in Janez ali on ve za "kuse"

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Janezek in Janez ali on ve za "kuse" ...
Vesela zgodba.

anonimno
Izdano: Slovenski narod 13. maj 1922 (55/110)
Viri: 110
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v  javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).

Delo ni nujno v javni domeni tudi v ZDA. Za dela, objavljena pred letom 1978, se v ZDA upošteva rok preteka avtorskih pravic 31. december 95. leta od datuma stvaritve dela, za dela, objavljena leta 1978 ali pozneje, pa 31. december 70. leta po smrti zadnjega živečega avtorja.

Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

V neki slovenski vasi je bil župnik, ki je zelo ljubil ptičke, ptice in podobne lepe stvari. Ker pa so mu delali vaški otroci konkurenco na tem polju, je proglasil v šoli in izven šole lov na tiče ter iskanje po njihovih gnezdih za velik takozvani naglavni greh, za katerim je stikal tudi dosledno v spovednici.

Mali Janezek na vasi pa je zavohal kosje gnezdo kraj gozda v smrečju in ga je silno mikalo, da bi šinil vanje. Težko se je premagoval, ko je hodil sleherni dan ogledovat ta cilj svojih želja, – a ni se ga lotil. Kajti bil je – junak, ker je bil bogaboječ in se je bal tudi – greha.

Prišla pa je tudi v onem času spoved, in Janezek je korajžno izpraznil pred domačim fajmoštrom tisti jerbašček grehov, ki jih je imel na sebi, »naglavnega greha« ni bilo med njimi, vsaj po njegovem prepričanju.

»Janezek, le pomisli, morda imaš pa le še kak greh?« 

»Nak.« 

»Kaj pa tiči?«

»Nak.« 

»Le pomisli natanko, če si grešil tukaj kaj z dejanjem ali pa tudi le z mislijo!« 

»Gospod fajmošter, – za »kuse« vem!«

»No vidiš?«

»Pa jih nisem, ampak samo mislil sem jih!« 

»Vidiš! Dobro, da si povedal, če ne bi ne dobil odveza pred Bogom. Tudi misel je pregrešna. – Janezek, – Kje pa so tisti kosi?«

In Janezek je pričel razkladati točno, kje da so, – tam blizu soseda Matije kraj gozda!

In dobil je odvezo ter skesano odšel z olajšano dušo.

Drugi dan je Janezek pasel krave na gmajni in tedaj ga je skoro vrglo, ko je zapazil od daleč, kako jo maha črno oblečen gospod s škrici prav tja kraj gozda v smrečje blizu soseda Matije.

Skril se je za grm in videl – kako se je duhovni gospod fajmošter, njegov spovednik, ki je bil velik prijateli ptic, ptičkov in drugih takih luštnih reči – lotil njegovih »kusov«, jih pobral iz gnezda in jih lepo odnesel domov.

Janezek pa ni šel od tistega dneva nikdar več k spovedi.

In tako je preteklo sedem let, ko je prišel v vas drug mlajši fajmošter, ki je bil tudi prijatelj raznih luštnih stvari, a manj ptičev kakor drugih živih živalic človeške podobe. Pa je zvedel tudi za brezbožnega Janezka, ki je postal med tem brhek Janez, ki je imel zdaj vse druge grehe nad seboj, kakor jih je imel Janezek v jerbaščku, – in teh je bilo zdaj za cel koš. Fant pa že sedem let ni bil pri spovedi!

Ga pokliče k sebi novi fajmošter in ga vpraša, zakaj se mu je cerkev tako zamerila. Pa je povedal Janez svoje težave ter celo storijo o »kusih«, ki se mu je še danes zdela silno za malo.

In mu je razložil novi fajmošter, da je bil stari fajmošter velik kajon in da je storil velik greh, ki se ga je moral izpovedati pri samem škofu, da pa zato še vedno živi stari Bog in sveta cerkev, ker so tudi namestniki božji samo ljudje, ki tudi grešijo in se morajo izpovedati in kesati svojih grehov. In ga je lepo pregovarjal in pregovoril, da mu je obljubil, da pojde zopet k spovedi.

»Ob kuse sem pa le bil,« je menil Janez.

Obljubo pa je držal in prišel k velikonočni izpovedi. In je stresel tisti koš grehov pred duhovnega gospoda, ki je pa bil še vedno radovoden, ker fant ni povedal greha, ki ga imajo po navadi fantje v njegovih letih nad seboj.

»Le pomisli Janez, ti v tvojih letih, – kaj pa ženske?« 

»Ja, gospod fajmošter, za eno punco vem.«

»Vidiš, grdoba grda! Saj sem vedel, – pa si imel ž njo kaj opraviti?« 

»Ne, gospod!«

»Pa si morda mislil? Tudi misel je greh, Janez – kje pa je tista punca?« 

Nekaj časa molk.

»Gospod fajmošter, stvar je pa tukaj taka: za »kuse« sem povedal, ja, za punco pa ne povem.« 

In ko je duhovni gospod nekoliko trdo zaprl lino, je še pristavil Janez: »in da vam ne bo treba hoditi k škofu k spovedi.« 

In odšel je Janez iz cerkve brez odveze.