Janez soldat
| Janez soldat (Španska.) J. Parapat |
| |||||||||||||
Živel je svoje dni kmetic brez žvenka in cvenka. Zadene ga, da mora v vojake. Dosluži svojih osem let. Služi potem še osem in zopet osem let.
Ko dosluži poslednjih osem let, bil je že star ko zemlja, še za stražo ni bil več pripraven. Torej mu dadó slovo. Za plačo pa ni prejel nič druzega, kakor hleb kruha in šest soldov.
„Pogledi, živi človek!“ misli Janez soldat sam pri sebi, „kaj mi je donesla moja koža! Štiri in dvajset let sem kralja služil in kaj sem prislužil: hleb kruha in šest soldov! He, pa naj bo! Iz uma me to še ne bo spravilo!“
In maha jo po poti ter poje:
Šencaj! po črnem komisu
Mi usta dišé,
Hrbet po koži telečji,
Po puški roké.
V tistih časih sta Jezus in sv. Peter po svetu hodila, oblečena ko berača. Janez ju sreča. Sv. Peter ga prosi vbogajme.
„Kaj ti čem dati!“ odgovori Janez soldat. „štiri in dvajset let sem služil kralja in sedaj nimam druzega nič, kakor hleb kruha in šest soldov!“
Ker pa Peter ne odjenja beračiti, zavpije Janez: „He, da-si ravno sem služil kralja 24 let in ne premorem več ko hleb kruha in šest soldov, delim z vama kruh!“ In zdajci izvleče nož, razdeli kruh v tri enake kose ter da dva beračema, sebi prihrani tretjega.
V kakih štirih urah zopet naleti na Gospoda in sv. Petra, ki ga vdrugič prosita miloščine.
„Skoraj se mi zdi“ pravi Janez, „da sem vama že dal, ni dolgo tega in da poznam le-to plešasto glavo. Ali pes se obesi! če prav sem kralja služil 24 let in nič ne premorem ko hleb kruha in šest soldov in še od tega kruha le en kos, delim ga z vama!“ Tu stori, pa svoj košček sedaj koj pojé, da ne bi ga prosila še za-nj.
Proti večeru se srečajo v tretje in sv. Peter ga zopet poprosi za dar božji.
„Prisegel bi,“ zavpije sedaj Janez soldat „da sem vama že dal. Ali pes se obesi! Služil sera kralja 24 let in nič nisem dobil ko hleb kruha in šest soldov, vendar delim še te z vama!“
Vzame štiri solde ter je pomoli sv. Petru, dva sebi prihrani.
„Kaj pa sedaj početi z dvema soldoma?“ pravi Janez Soldat sam pri sebi. „Drugega ne kaže, kakor vpreči se in delati ko črna živina, če hočem jesti dobiti.“
„Učenik!“ pravi sv. Peter, „stori kaj za nesrečneža, ki je kralja služil 24 let in ni nič druzega prislužil, ko hleb kruha in šest soldov in še to je z nami delil.“
„Dobro, pokliči in vprašaj ga, česa si želi!“ odgovori Gospod.
Sv. Peter stori tako. Janez nekoliko pomišljuje, kaj bi rekel, potem pravi: „Želim, da je vse v mavhi, ki je sedaj prazna, česar si želim vanjo“ In uslišan je bil.
Kmalo pride Janez v neko vas. Ondi zagleda v štacuni hlebe kruha, belega ko sneg in klobase, ki so se mu kar naproti smejale.
„V mavho!“ zapove Janez soldat po vojaško in hlebi se zavrte kakor kolesa in klobase se zvijejo po kačje naravnost v bisago našega junaka. Štacunar in njegov sin jo sicer prisopihata in tečeta, kar ju morejo noge nositi, ali prepozno: Janez je utekel s kruhom in klobasami v mavhi.
Janez je veliko jedel in ravno danes je bil lačen kakor volk; torej si je tako dobro nametal, da ni mogel nič več.
O mraku prileze v drugo vas. Ker je bil doslužen vojak, imel je pravico do prenočišča brez plače. Gré torej k županu, da mu dá listek.
„Ubog vojak sem,“ pravi županu „24 let sem služil kralja in nič druzega nisem prislužil ko hleb kruha in šest soldov in še to mi je na potu poteklo“.
Župan odgovori, da ga prenoči, če hoče, v bližnji hiši, v ktero se pa nihče ne upa, ker so ondi človeka obesili in odsihmal tam straši. Ako je jak in brez strahu, naj le gre tje, našel bode tam vsega obilno, ker je bil obešeni silno bogat.
„Župan,“ odvrne ta, „Janez soldat se ne trese, ne boji nikogar, in koj grem in posedem zarečeni grad“.
Tam je Janez res našel vsega v obilnosti, v kleti polno vina, v shrambah in kaščah dokaj vsakoršnih pridelkov in jedi. Prvo opravilo, da se obrani vsemu, kar bi utegnilo priti, bilo je, da si je napolnil sodček vina, zakaj spomnil se je, da vino pijancem zapre ves strah. Potem zaneti ogenj, sede zraven njega in začne vinsko kračo v božjem strahu obirati.
Ali komaj je sedel, zasliši glas iz dimnika: Ali naj padem?
„Padi, če te veseli!“ odgovori Janez, ki ga je že imel pod kapo. „Kdor je kralja služil 24 let in nič pridobil ko hleb kruha in šest soldov, ne trese, ne boji se nikogar.“
Komaj izgovori, pade mu kar pred nosom človeška noga na tla. Janezu skočijo lasje po koncu, kakor dlaka mačku, kedar ga preganjajo; ali hitro popade sodček in vlije si pogum in srčnost.
„Ali te pokopljem?“ vpraša Janez soldat. Noga s palcem odkima.
„No, pa segnij tukaj!“ zagodernjá Janez.
Kmalo potem zakliče isti glas: „Ali naj padem?“
„Padi, če te veseli!“ odreže se Janez ter stori čvrst požirek iz sodčeka. „Kdor je kralja služil 24 let in nič pridobil ko hleb kruha in šest soldov, ne trese, ne boji se nikogar.“
Sedaj pade druga noga k tovaršici. Tako so popadali po vrsti ostali deli človeškega telesa in zadnjič glava, ki se sklene ž njimi, in pred njim stoji človeška podoba, ne sicer navaden krščanski človek, ampak grozna pošast obešenega, kakor je bil z dušo in telesom.
„Janez soldat“ nagovori ga prikazen z votlini glasom „vidim, da si srčen.“
„Menim da!“ odgovori „Janez soldat je imel vse svoje dni toliko strahú kolikor bogastva; vrh tega še pomislite, da sem kralja služil 24 let in nič odnesel ko hleb kruha in šest soldov.“
„Nič se ne zmeni za to“ reče prikazen „zakaj če storiš, kar ti bom povedal, rešiš mojo dušo in srečen bodeš. Je li hočeš?“
„Oj iz srca rad, če bi bilo tudi treba vam vse ude posebej zvariti, da nikdar več ne razpadete!“
„Ali to je napačno“, pravi prikazen, „da se mi zdiš pijan.“
„O ne, o ne, nisem pijan ne, le dobre volje sem, zakaj vedite, da so tri stopinje pijanosti: prva, kjer se mora vse po dvakrat povedati, druga, kedar pijanec plašč po tleh vlači, in tretja, kedar zemljo meri, kakor je dolg in širok. Jaz sem pa še vedno na prvej.“
„Tedaj pojdi z menoj!“ veli prikazen.
Janez soldat se ga je bil res precej nalezel, zaletaval se je sem ter tje, ko je vstal in za lešerbo prijel. Ali prikazen mu jo pogasi rekoč, da ni treba luči, saj so se svetile njegove oči kakor ogenj v kovačnici.
Dospeta v klet in prikazen ukaže: „Janez! vzemi rovnico in izkoplji tu jamo.“
„Kopljite sami, če vas toliko veseli“ odgovori Janez soldat „kralja sem služil 24 let in nič dobil ko hleb kruha in šest soldov, mar bodem sedaj druzega gospodarja služil, ki mi morebiti še tega ne bi dal!“
Duh vzame tedaj sam rovnico in koplje tako dolgo, da se prikažejo trije lonci, potem pravi Janezu: „Ta-le lonec je poln kuprenega denarja; tega razdeli med uboge, drugi je poln srebra, to izroči cerkvi, da moli za zveličanje moje duše; le-ta poslednji je do vrha napolnjen z zlatom in ta bode tvoj, ako obljubiš, da z onima dvema storiš, kakor sem ukazal.“
„Nič ne skrbite“, odgovori Janez „24 let sem kralja zvesto služil in za to nič druzega prejel ko hleb kruha in šest soldov; kako morete pač misliti, da vam ne bodem ravno tako zvesto služil, ker mi tako dobro plačilo obetate!“
Janez soldat je res na tanko izpolnil vse, kakor mu je prikazen naročila. Prejel je obljubljeni lonec zlata in bil odsihmal bogat mož.
Kdo je vse to najbrže čutil? Bil je to Lucifer, zakaj dušo obsojenca je izgubil, ker so ubogi in cerkev močno molili za izveličanje njeno. Ni vedel, kako bi se maščeval nad Janezom.
Bil je pa v njegovej družini majhen peklenšček, zvit in premeten, da mu ni bilo enakega. Le-ta se ponudi Luciferju, da mu hoče Janeza izročiti.
Hudič je bil tako vesel, da mu je obetal zlate hribe in doline, če to res izvrši.
Janez soldat sedi ravno prav dobre volje na dvorišču svojem, ko se mu hudiček približa.
„Dober dan!“ pravi Janezu.
„Veseli me, da te vidim pritlikovček! Kako si vendar grd! Ali hočeš tobaka!“
„Ne, duham le žveplo.“
„Hočeš mar požirek vina?“
„Pijem le studenčnico.“
„Vrag! čemu si tedaj prišel?“
„Po vas sem prišel.“
„I zakaj pa ne. To veselje ti še storim. Kaj sem kralja zato 24 let služil, da bi sedaj peté pokazal pred tako šlevico, kakor si ti? Janez soldat se ne trese, ne boji nikogar. Ali si slišal? Glej, splezaj na to le smokvo, ki ima fige velike kakor prešice; pogostuj se ž njimi, med tem skočim po mavho, ker zdi se mi, da bode najino potovanje dolgo.“
Peklenšček je bil sladkosnedež. Zleze torej na smokvo, kjer so mu smokve prav dobro dišale. Ta čas je bil šel Janez po mavho in jo čez ramo obesil. Ko se vrne na dvorišče, zaupije: V mavho!
Hudiček se kreli in kremži, vsake vejice se oklepa, ali vse zastonj, mora v mavho.
Sedaj prime Janez za kovaško kladvo in jame udrihati po peklenščeku, da mu vse kosti raztolče kakor kaša, potem veli, naj se pobere.
Ko Lucifer svojega Benjamina tako izdelanega in razbitega ugleda, zaupije ves razkačen: „Prisegam, ta nesramni bahač jo bode skupil, sam grem ponj in koj sedaj!“
Ali Janez soldat je bil že pripravljen na to obiskovanje, zatorej je mavho obdržal na ramah. Ko torej Lucifer pride, ogenj švigaje iz ust in oči, postavi se Janez grozno miren pred njega in pravi: „Boter Lucifer! Janez soldat se ne trese, ne boji. Da veste!“
„Kar je tebi treba vedeti, ti bahaški požeruh! je to, da te v tem trenutku vržem na dno pekla“ sopiha Lucifer.
„Kaj, ti mene! Ti Janeza soldata? Ta je dobra! Kdor te bode noter vrgel, boter ošabni, ta sem jaz!“
„Ti, ubogi črv!“
„V mavho te bodem vrgel, tebe, tvojo jezo in tvoje kosti.“
„Dovolj baharije“ pravi Lucifer ter stegne svojo strašansko roko in pokaže grozne kremplje.
„V mavho!“ zapové Janez soldat.
Lucifer se zvija in brani, steguje in krči, vse zastonj: v mavho je moral z rogovi in repom.
Sedaj zgrabi Janez bet in maha po mavhi, da jo je skor prebil in Lucifer postal tenek ko papir. Kedar omaga, pravi jetniku: „No, za sedaj naj bo dosti; ako se pa še kedaj predrzneš stopiti mi pred obličje, tako gotovo, kakor sem 24 let kralja služil in nič druzega prejel ko hleb kruha in šest soldov, porujem ti rep, roge in parklje, da nikogar ne bodeš več strašil. Za uho si zapiši!“
Ko tudi peklenski poglavar, tako razbit, dospé v pekel, prestrašijo se vse hudobe in rjovó, da kar gadje švigajo iz njih ust. Vsi na enkrat vprašajo: „Kaj je sedaj storiti?“
„Ključarji naj pridejo in vse duri zapahnejo; zidarji naj pridejo in vse luknje in špranje zadelajo, da mi ta nesramnež, Janez soldat, ne pride nikdar v pekel!“ odgovori Lucifer.
To povelje se urno izvrši.
Janez spozna naposled, da mu bije zadnja ura. Vrže tedaj mavho čez rame in se napoti proti nebesom.
Pri vratih je stal sv. Peter, ki ga nagovori. „Hola, dobro došel! Kam pa, prijatelj?“
„Hm, kam? v nebesa!“ odreže se Janez soldat, sam s seboj zadovoljen.
„He boter! kaj menite, da se v nebesa hodi kakor v krčmo? Povejte, kaka dobra dela imate!“
„Kaj!“ pravi Janez prevzetno „ali to mar ni nič, da sem kralja služil 24 let in za vse to nič odnesel ko hleb kruha in šest soldov! Ali se vam to premalo zdi?“
„Ni zadosti ne, prijatelj!“ odgovori sv. Peter.
„Da ni zadosti, pravite“ reče Janez ter stopi korak naprej „bomo videli.“
Sv. Peter mu pot zastavi.
„V mavho!“ zakriči Janez soldat.
„Janez, človek, kristjan, pomisli, imej pamet.“
„V mavho! pravim, Janez soldat se ne trese ne boji.“
In sv. Peter, hotel ali ne hotel, moral je v bisago.
„Izpusti me, Janez!“ prosi sv. Peter „pomisli, nebeška vrata so odprta in brez vratarja, vsak bedak torej brez težave pride tu noter.“
„Ravno to sem hotel“ odgovori Janez ter moško korači v nebesa; „povejte mi vendar sv. Peter, ali je to mar prav, da sem tam spodaj kralja služil 24 let in nič druzega prejel ko hleb kruha in šest soldov, sedaj pa da ne bi dobil zasluženega kotička tu v nebesih?“