Janez na razpotju

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Janez na razpotju
Valentin Korun
Izdano: Slovenski narod, 16. 11. 1907, (40/266), 1-2
Viri: 266
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Spisal dr. K.

Med zaklanškimi fanti, ki so letos spomladi stopili pred naborno komisijo, junačil je tudi Ulčnikov Janez. In ker je imel vse ude v redu, visokost in širokost pa, kakor zahtevajo vojaški predpisi, potrdili so tudi njega k vojakom. Iz njemu in nam neznanega vzroka ga pa niso uvrstili med tiste izvoljence, katerim so odprta pota k raznim zvezdnatim dostojanstvom, ampak pridejali so ga kratko in malo onim nesrečnim napolcivilistom, ki služeči po osem tednov ostanejo celo svoje življenje brez svetlih zvezd in rmenih vrvic. Ali kakor se je bralo na pozovnici, ki jo je Janez nosil za svojim zajčjim klobukom, Janez Ulčnik iz Zaklanca, hišna štev. 5, se ima 2. oktobra ob sedmih zjutraj zglasiti kot nadomestni rezervist v cukrarni za Ljubljanico.

Sicer je res, da uglednost nadomestnega rezervista ni niti med civilnim niti vojaškim svetom tolika, da bi se z njo kdo lahko ponašal pred cerkvijo, kadar dero iz nje našopirjena vaška dekleta, in brez dvoma je res, da bi se slišalo lepše, ko bi šel glas po Zaklancu: Ulčnikov Janez je potrjen k dragoncem, ki jezdijo konje, ali h kanonirjem, ki streljajo s topovi. Zato pa v prvem trenutku, ko je zvedel, kaj da so z njim ukrenili vojaški gospodje, ni zajuckal nič kaj z veseljem, kakor se spodobi v takem imenitnem slučaju. Šele polagoma so mu prihajali juheji iz srca, in sicer potem, ko je prišel toliko do sape, da je pretehtal svoj položaj in uvidel njega izjemno zamotanost.

Ta pa je obstajala v tem, da Janez ni bil več samosvoj, in bi se zato ne mogel brez posebnih neprilik kar za tri leta udinjati cesarju; ampak njegovega bitja oni nežnejši del, kamor so položena ljubezenska čuvstva, pripadal je v izključno last Potokarjevi Marijanici izpod Jeljega vrha. Zdaj pa pomislite, kak križ bi nastal, ko bi se moral od nje za tri dolga leta ločiti. On bi ji že ostal zvest, to je gotovo, je mislil, ko se je presodil v naglici in površno; toda bi li tudi Marijanica ohranila ves ta čas zvestobo, to pa ni tako gotovo, je sodil. Da, ko je premotril njeno veveričjo nrav nekoliko globlje, zdelo se mu je celo malo verjetno. No in pa hentaj, je modroval, tudi ni tako lahko ljubiti tri leta, od ljubezni pa ne imeti ničesar! Kdor ne verjame, naj le poskusi! Bo že videl.

Take in enake misli zakrivile so celo, da jo je še osemtedenski osamelosti prepuščal prav iz srca nerad, in pri slovesu mu je morala za trdno obljubiti, da se ne bo kar nič odzivala, ko bi hodil kdo trkat na njene spalnice okno. Nasprotno se je pa tudi on sveto zaklel, da tam v mestu tako izpod čela ne pogleda nobene, in bog ga varuj in vsi svetci, da bi se spuščal s katero v kake ljubimske domenke.

Tako sta slovesno govorila pri slovesu. Dejanski je seveda bilo nekoliko drugače; vsaj kolikor vemo iz zanesljivega vira o Janezu iz Zaklanca. Sicer je tudi o Marijanici raznašala različne potajne govorice Žgančkova Meta, to je tista, ki nosi jajca v mesto. Pa ker je ta babnica zelo opravljiva in mnogokrat sliši, česar ne sliši, in še češče vidi, česar ne vidi, zato ji ne smemo slepo verjeti, da bi vlačili kar na njene blebetave besede Marijanico med jezike in zobove.

Pa da smo pravični, moramo priznati, da tudi Janeza ne moremo postaviti kar pred naglo sodišče; ker tudi o njem vsega ne vemo. Zakaj v resnici ga na opolzli poti moremo spremiti samo do razpotja, s tem hočemo reči, do tja, ko je najbrže krenil stranpota. Od to naprej pa smo za tisti večer, ki prihaja tukaj vpoštev, zgubili vsak sled njegov, tako da smo o tem, s čimur je baje rušil prisego, nakazani le na domneve; seve, ker je njegova tačasna dejanja zakrivala nočna temina, on sam pa o njih ni nikdar in nikomur črhnil besede.

Pa bodi tako ali tako, gotovo je, da je zabredel v hude skušnjave, ter kakor vse kaže, tudi v zmote, in da bi bil zabredel že prej, ko bi ne bili gospod korporal Surovej njegov neposrednji predstojnik. Ta gospod so bili pa silno vestni in natančni gospod in so vsekdar, kedar se je Janez zglasil pri njih, ponižno javljajoč, da bi šel rad na izprehod, tako dolgo stikali po njem in ob njem, da so slednjič staknili kak gumb, ki se ni svetil dovolj ali pa se je držal sukna prerahlo. To opazivši pa so zarenčali nad njim, kakor da bi jih bila pičila osa, ter ga spodili v cukrarno nazaj, spremljajoč njegov povspešeni povratek z imeni čudnih, Janezu do cela neznanih živali. In tako je moral na slamnjaku sedeč drgniti in prišivati gumbe, dočim so se njegovi tovariši v tem času vozili na vrtiljaku ali plesaje ob tla bili po gostilnah.

K sreči pa so se gospod korporal Surovej čez teden in dan popolnoma spremenili napram njemu. Njih prevrat pa se je mogel zasledovati od tegale časa in dogodka: Nekoč je Janez opazil, da bi gospod korporal radi kadili, pa niso imeli kadila, in drugič, da bi radi pili, pa niso imeli pila; tedaj jim pa skoči sam in za svoj denar po kadilo in pilo. In glejte! Od sedaj naprej je bilo vedno vse v redu pri njem, čeprav so bili včasi gumbi na plašču motni ko jesensko nebo, na hlačah pa potrgani vsi zapored; seve, ker jih Janez ni rabil, ko je nosil hlače na pasu. Od tedaj pa je zapuščal nemoten cukrarno in hodil, kamor ga je vlekla radovednost in sila.

In ko je hodil po svojih prvih izprehodih, se ni mogel dovolj nagledati mesta in načuditi mestni gospodi, ker marsikaj, kar je opazil, se mu je zdelo priprosto in narobe. Hiše so mu bile vse previsoke in ni mu hotelo v glavo, kako ti zeleni in pretrgani mestni gospodiči hodijo zvečer pod okno klicat svojih predragih. To morajo, je mislil, imeti presneto dolge lestve, če hočejo k ljubim, ki bivajo v drugem ali tretjem nadstropju. Pa lestve že morajo imeti, ker zaljubljenih ljudi se le precej vidi v mestu. Vsaj ti morajo vendar zaljubljenci biti, ki se tako čudno drže za podpazduhe in pa stiskajo se kar javno na cesti, da prihaja vroče človeku. Je pa že lepše in bolj po kristjansko tako, kakor on vodi svojo Marijanico, kadar gresta skupaj v cerkev. Za dlan roke jo prime, ona pa njega, pa gresta; vmes med sabo pa puščata vedno še toliko prostora, da se vsakdo izmed njiju lagotno izogne kamnu in mlaki, ne da bi bilo treba rok izpustiti.

Potem pa, se je vprašal, zakaj le tele mestne ženske tako pritegujejo svoja krila tam zadaj pod križem? Kakor da bi imele pokazati bogve kako čudo! Zlasti še, ko navadno nimajo pokazati ničesar ali pa, kar je preveč in čezmerno. Marijanica pa krila nič ne priteguje, pa se le vidi, da je pri njej vse v redu tako, kako je prav in potrebno.

Pa bolj nedoumnega še ni opazil nikjer kakor zadnjič na plesu, ki so ga priredili vsi korporali cele Ljubljane, in kamor je po ukazu gospoda Suroveja prinesel zanj šopek cvetlic od vrtnarja. In na plesišču je videl, kakor je pravil, vse polno razgaljenih žensk in kar ni doumel, kaj delajo tukaj te mestne dojilje. Vsaj drugega ne morejo biti kakor dojilje, je menil, ko se zaklanške matere javno razgaljajo samo tedaj, kadar jemljejo dojenčke na prsi. Če se pa niso zato razgaljile, da bi dojile, kakšen razlog morajo vendar imeti? Vsaj toliko modre so že tudi mestne gospe in gospodične, je sklepal, da kar tja v en dan ne kažejo svojih golot pregrešnim v pašo in pobožnim v spodtiko.

V taka in enaka modrovanja vtopljen je hodil Janez prve dneve po mestu. Čimvečkrat pa je šel in čim dalje je hodil, tembolj so ga zanimala dekleta; sicer ne vse, to ne, ker one s klobuki so se zdele zanj vendar pregosposke in pretrhle; pač pa je takole postrani pogledal kaj rad kako zastavno dekle, ki je imela ruto na glavi. To pa menda zato, ker je bila njegovi Marijanici najbolj podobna. Da se mu je pa v takih slučajih vrinila kaka misel odveč, je sicer že res; res pa je tudi, da tako posvetna baš ne, da bi si moral zastran svoje prisege kaj hudega reči.

Vendar skušnjav je vse polno povsod, prav kakor muh v zgodnji jeseni, in jedva se srečno izmuzneš eni ali drugi, preži že tretja in četrta nate, da te omreži. Toda ker Janez ni bil samo po telesu junak, ampak tudi po duši, ustavljal se jim je dolgo časa z uspehom, dokler ni slednjič ena prišla, ki ji je — ne rekli bi dvakrat, da ne — grdo podlegel.

To pa je bilo neko nedeljo popoldne o mraku. Šel je, kakor že večkrat, v Latermanov drevored, da bi si privoščil na gugalnici nekaj kratkočasnih gugljajev. In ko je potegnivši iz žepa mošnjiček začel polagati vinar za vinarjem na dlan svoje roke, da bi naštel, kolikor bi ga stala zabava, tedaj se vstopi pred njega ženska, prav zares zala. Čisto gosposka je bila, pa klobuk je imela na glavi. In kakšen klobuk! Kar šest voglov je imel, eno plat pa nagnjeno poševno navzdol, menda zato, da se je mogla odtekati voda, kadar je nanj deževalo; na njegovem oglavju so pa imeli gnezdo kanarčki. Izpod klobuka pa je valoval tako bujno namršen frufru, da bi se vanj kar zapredel. Bluze pa še tudi ni videl enake; vsa rdeča je bila in čipk je viselo na njej kakor pajčevin na srobotju. To je že res, da kako pozrè ta gospodična ni bila, ker tiste svežosti na njenem licu ni bilo kakor na Marijaničnem licu. Sicer je že bilo belo in rdeče cvetoče; toda belilo in rdečilo je bilo videti nanje nametano, nekako tako, kakor vapnast omet, ki se lušči od stene.

Pa vkljub vraskavim licem je bila le lepa in pa gosposka tako, da bi Janez iz Zaklanca nikdar ne mislil, da je tudi tako ponižna in prijazna; ko je vendar mestnih gospa sama prešernost in ošabnost. Saj te nosijo glave pokoncu, kakor da bi vsaka izmed njih dobivala gažo kar treh gospodov korporalov, in Janez v svoje nemalo začudenje še ni nikdar opazil, da bi se bila katera teh nadičenih dam ozrla kdaj tudi na njega, čeravno velja on v Zaklancu za najlepšega fanta.

Ta gospodična pa se ni samo ozrla, ampak še nasmehnila se je in mu prijazno ponudila besedo.

»Janez, ali vzameš tudi mene s seboj na gugalnico?« je rekla tako sladko in melodiozno, kakor da bi pela pri maši.

»Kako me pa poznate, žlahtna gospa, da sem Janez?« jo Janez začuden vpraša.

»Seveda te poznam. Onegav Janez si in v cukrarni za Ljubljanico služiš vojake.«

»Kaj pa! Res je! Ulčnikov sem iz Zaklanca. No, in ker me poznate, le kar sedite v čoln, bom pa jaz plačal, če se vam ne zamerim.«

In res, Janez je plačal kar več gugalnih tur zapored, ker je bilo tako lepo in prijetno. Je pa že stokrat bolj fletno, je mislil, če se guncaš, v takile družbi, kakor pa če se sam razviraš po čolnu.

Saj se pa tudi ni mogel načuditi, kako je bila gospodična pogumna in moška. Dočim se je on stiskal v kot in trdno držal za vrvi, da bi se ne omahnil in padel, se je ona zibala stoje ter svalke kadila. Kadar je pa sedla, je sedla tako, da se je s svojimi rmenimi čreveljčki upirala v podkovane podplate Janezovih škornjev. In to mu je delo tako dobro, kakor da bi se ščegetal po obeh petah naenkrat.

Zato bi se pa Janez zibal kar naprej in naprej, ko bi ne bila ona izpregovorila:

»Janez, zdaj bo pa dovolj! Pojdiva raj še kam na izprehod ali pa k Brložniku v gostilno!«

»Pa pojdiva!« In šla sta. Pa prav po gosposko sta šla viseča drug ob drugega rami.

Vendar ko prideta tja do razpotja, kjer se drevoredi križajo po dolgem in počez, tedaj naenkrat, ko je bilo najmanj na mestu, se Janez spomni Marijanice in njej dane prisege. In zdaj mu je zastal korak, da kar ni mogel naprej, čeprav mu je gospodična zelo zgovorno govorila na srce. Pa tudi nam je tukaj nitka potekla, tako da zanesljivo ne moremo reči, na katero stran jo je končno krenil in ali sam ali v družbi. Nekaj časa smo ga sicer opazovali od strani, ko se je na razpotju boril z vestjo in skušnjavo. Ker se pa le ni predolgo odločil, smo se slednjič naveličali ter ga prepustili gospodični in nočni tmini.

Samo nekaj značilnih podatkov še vemo, ki znabiti morejo nekoliko posvetiti v to temno zadevo. Naknadno smo namreč izvedeli, da je Janez prišel šele proti jutru domu v cukrarno ter da je drugi dan na vežbališču tako klaverno premetaval puško z rame v roke in iz rok na ramo, da so gospod korporal kričali nad njim, kakor da bi bili od besa, in se vkljub darovanemu kadilu in pilu niso mogli vzdržati, da bi ga ne bili nekaterikrat sunili v rebra. Njegov tovariš v vrsti pa je pravil okrog, da je slišal, ko je Janez enkrat vzdihnil: Bog je že modro uredil, da Marijanice ni ustvaril vsevedne.