Jan Hus
| Jan Hus |
| |||||||||||||
Na velikem staromestnem trgu v Pragi, na katerem je po nesrečni bitki na Beli gori pod krvnikovo roko izkrvavelo toli najplemenitejših čeških mož, so položili 6. julija t. i. temeljni kamen spomeniku Jana Husa. Okoli 700 raznih društev, zastopniki Rusov in Francozov, nebrojna množica iz vseh krajev in slojev krasne češke kraljevine je došla k redkemu slavlju, da se pokloni spominu Jana Husa. Zvečer je bilo mesto čarokrasno razsvetljeno, na okoliških hribih so gorele grmade in pri veličastni bakljadi so se zbrala pevska društva, da dajo duška Svojim narodnim čustvom. V sijajno žareči pojavi Husovi imata svoj izvor narodna samozavest in vztrajnost Čehov. Pomen Jana Husa v zgodovini in razvoju češkega naroda je tako velikanski, da je Hus ena izmed največjih čeških zgodovinskih oseb, ki so se s svojimi deli povzpeli tja, kjer stoje najsvetlejši in najplemenitejši geniji vseh narodov in vekov. Napačno bi razumevali Jana Husa ter bi mu krajšali njegove zasluge, ako bi ga premotrivali samo v ozkem okviru njegovega razpora z Rimom. Ko se je Hus rodil, je našel že nezadovoljen narod. Tujci so silili kakor ujede v krasno češko domovino, nravnost je hirala, češki književni jezik ni bil enoten in v njem se je vgnezdila cela vrsta neokusnih tujk. Plemstvo je bilo sprijeno, duhovstvo pomehkuženo, nemški „žolnirji" so s svojim nenravnim življenjem okužali češko domovino in vse to je z najglobokejšo žalostjo napolnjevalo plemenita srca čeških sinov. Praga je bila gnezdo nasilnih tujcev, na praškem vseučilišču so imeli tujci nadvlado, ki so jo zapostavljenim domačinom kazali z vso svojo oholostjo. In tedaj se je mistr Jan Hus z močjo, ki jo je v njem vzbujala pobožna misel, plamteče domoljubje in ljubezen do rodnega jezika, lotil velikanskega reformatorskega dela v književnem in kulturnem oziru. Sestavil je češki pravopis, v vzornem češkem jeziku je napisal knjige pobožne in oplemenjujoče vsebine, oznanjal je bogatašem njih dolžnosti do revežev, boril se za nepokvarjenost duhovništva in plemstva, razglašal pravice češkega naroda do praškega vseučilišča, in njegovo zanosno pridigarsko zgovornost je podpirala neutrudna delavnost v vseh strokah javnega življenja, mo prepričanja in mo njegove volje. Hus se ni ustrašil nikakih ovir, ne močnih nasprotnikov, in kakor je bil velik v svojem delovanju, tako je bil čist v zasebnem življenju in nesebičen v najstrožjem zatajevanju samega sebe. Zato bi mogli opisati pomen in vpliv Husov na njegovo dobo le tedaj, ako bi razgrnili vso zgodovino češkega naroda v XV. in XVI. stoletju in se ozirali hkratu na zgodovino evropske kulture v zadnjih 500 letih. Zategadelj je to ime vsakemu zavednemu Čehu drago in le sovražniki češkega naroda ga blatijo in črte. Husovo ime je povzročilo Čehom prekletstvo in izobčenje iz cerkve ter krvave vojske, s katerimi je sovražna in hinavska tujina nameravala uničiti Čehe. Toda Čehi so si načrpali iz tragične usode svojega slavnega rojaka neustrašno vztrajnost, delavnost in globoko versko prepričanje. Napeli so vse svoje telesne in duševne moči ter si pridobili mo in slavo, ki jo je občudoval ves svet.
Mistr Jan Hus je bil rojen dne 6. julija 1369 v vasi (zdaj trgu) Husincu; njegov oče je bil pošten češki kmet. Kakor reven dijak se je izšolal v Pragi ter stopil na bogoslovsko fakulteto. L. 1393 je dosegel čast bakalarja svobodnih umetnosti, 1. 1394 čast bakalarja bogoslovstva; mojstrstvo ali sedanji doktorat svobodnih umetnosti je dosegel 1. 1396. L. 1400 je bil posvečen za duhovnika, 1. 1401 izvoljen dekanom filozofske fakultete, 1. 1402 rektorjem vseučilišča in v istem letu je postal tudi pridigar v novozgrajeni betlehemski kapeli, kjer se je propovedovalo češki, dočim se je vsled brezbrižnosti duhovništva in po nemških uplivih precej predrzno nemškutarilo malodane po vseh drugih praških cerkvah. Hus je našel v domovini in zunaj nje mučne, neznosne razmere. Doma se je kralj Vaclav prepiral z nadškofom, in kralja samega je preganjalo ošabno plemstvo ter ga večkrat ujelo in vtaknilo v ječo. V katoliški cerkvi so bili obenem trije papeži, morala je bila skoraj nepoznana lastnost, in Hus je takoj izprevidel, kako krvavo je potrebno izboljšati vse javno življenje. Vsi ti dojmi so se družili v njegovi duši in Hus si je srčno zaželel, da poišče izid iz blodnjaka teh strašnih razmer. V to svrho so se mu zdeli pripravni Viklefovi verski nauki, a nemški profesorji in nemški vseučiliščniki so se mu odločno postavili v nasprotje. Hus se je torej v svojih težnjah omejil na domača tla, ki se je nanje postavil kot ljube in odkritosrčen sin svoje zatirane domovine. In ko je izpregovoril k ljudstvu v domači besedi in s slovanskim srcem, je takoj ves češki narod ne le v Pragi, temve tudi na deželi razumel njegova plemenita načela. In ko so se začeli Nemci po Pragi prešerno razpasovati ter so se Cehi vzlic temu vedli brezbrižno, je Hus zagrmel: „Cehi so rnalovrednejši kakor pasjad, kajti pes brani svoj brlog, v katerem leži ter se zanj bori z vso silo, če ga hoče izpoditi drug pes, Čehe pa stiskajo Nemci ter si prisvajajo najlepša mesta v češki kraljevini, a mi molčimo.'S takimi besedami je pridobil ves češki narod zase, a si je tudi nakopal mržnjo nemških profesorjev. Ljudstvo se ga je oklepalo z najudanejšo iskrenostjo ter ga branilo proti sovražnim napadom. Na svoji strani je imel tudi nadškofa Zbynk a Zajc a in kraljico Zofijo, razpor sam pa se je završil s kutnogorskim dekretom z dne 9. januarja 1409, s katerim je kralj Vaclav podelil Čehom, edino opravičenim dedičem češke kraljevine, tri glasove v vseučiliškem svetu pri izkušnjah in drugih visokošolskih uredbah, prav tako kakor je bilo takrat v Parizu in v Italiji.
S tem je bila Praga rešena germanizacije, nemški vsiljenci in pritepenci so odšli iz dežele preko meje. Ali tedaj je nadškof Zbynek izpremenil svoje prvotno mišljenje ter se nakrat postavil proti Čehom in Husu, katerega je bil celo pri papežu zatožil, da uči krivovero. To se je še poostrilo, ko je bil po Zbynkovi smrti 1.1411 praškim nadškofom izvoljen Albik iz Uničova, vdovec in denarja pohlepen Nemec, ki se je dal šele prihodnje leto posvetiti za duhovnika. Hus je moral bežati iz Prage na deželo. In ko se je 1. 1414 zbral občni cerkveni zbor v Kostnici, da napravi red cerkvi, ker so takrat vladali hkratu kar trije papeži, je bil tudi Hus poklican v Kostnico. Cesar Sigismund mu je dal spremnico, ki mu je ž njo zajamčil, da se mu nikjer ne stori ni kaj žalega. Hus je prišel v Kostnico dne 9. listopada 1414, a tam so ga takoj zaprli v dominikanski samostan. Končno po raznih obravnavah so ga razglasili krivovercem ter mu deli na glavo sramotilno papirnato krono z napisom: „Hic est haerešiarcha" in so mu dejali: „Cerkev nima s teboj ničesar ve opraviti ter te izroča posvetni oblasti, tvojo dušo pa hudiču." Verolomni cesar Sigismund je izročil Husa na grmado, kjer je z vrvmi zvezan med prepevanjem psalmov končal svoje življenje dne 6. julija 1415. Rabeljni so zbrali njegov pepel ter ga vrgli v Reno, da bi Husovi prijatelji ne mogli ničesar privesti po mučeniku na Češko. Husova smrt v plamenih kostniške grmade je vznemirila vso takratno Evropo, najbolj seveda njegovo domovino. Kralj Vaclav IV. in vse češko ljudstvo s plemstvom vred se je na dež. zboru dne 2. sept. 1415 izreklo z vso ogorčenostjo proti nezakonitemu ravnanju — končna posledica vsega pa so bile husitske vojske, kjer so nemški hrbti občutili marsikatero batino od čeških cepcev in buzdovanov. Za češko slovstvo ima Hus dvojno zaslugo: najprej je izpopolnil po obliki češko slovstvo, potem pa ga je obogatil s celo vrsto spisov, ki so imeli za svojo dobo po svoji verskovzgojni tendenci velevažen pomen. Hus je uredil češko grafiko, in sedanji češki pravopis je v jedru Husov pravopis. Kdor pozna sedanje homatije radi skupnega slovenskega književnega jezika, pozna tudi Husovo zaslugo, ki je že pred 500 leti določil, katera pisava naj je na Češkem pravilna in katera ne. Poleg tega je Huš pokazal sam v svojih spisih vzore češkega pravilnega jezika in sloga.
Hus ima torej neprecenljive zasluge za formalno izpopolnjenje češkega slovstva, a še večje si je pridobil s svojimi proslavljenimi spisi, ki so se nam ohranili tako v številnih rokopisih, kakor tudi v starih odtiskih. Erbe n jih je izdal (1865—68) v treh zvezkih, ki štejejo nad 1000 stranij. V svojih spisih si je prizadeval Hus navdušiti ljudstvo za nravnost in posnemanje Kristovega življenja. Po njegovih lastnih spisih najbolje poznamo Husa. In kdor je kdaj čital kako njegovo knjigo, priznati mora, da se njegova pobožnost ujema s pobožnostjo mož prištevanih k svetnikom ter spozna, kako čista so bila njegova moralna načela, kako velika in živa je bila njegova vera, kako brezmadežno je bilo njegovo življenje, uravnano le po cerkvenih predpisih, kako globoko in odkritosrčno je bilo njegovo prepričanje. Le tisti, ki je prečital Husove spise, ima pravico, soditi o njegovem kristalnem značaju in o Husu kot književniku, ki mu pristoja še doslej odlično mesto v češkem slovstvu.
Ne rečem preveč, ako trdim, da je zadela Husa tragična smrt predvsem zaradi mržnje nemških ovaduhov, ki so ga črtili kakor svoje dni sveta slovanska apostola, Cirila in Metoda. A Hus je vzlic očitni mržnji nemških sovragov vendar večkrat dejal, da mu je pošte n Nemec ljubši kakor zanikam Slovan, če bi bil tudi njegov lastni brat. Slovani so bili in so doslej trpini, in prav to je bolelo blago Husovo srce, da smo sužnji vsakega ničvrednega privandranca. Se iz ječe je tako krepko navduševal svoj narod, da se človeku porosi oko, če čita njegova zadnja pisma. Dovolite torej Čehu, da smatra Husa svojim nedosežnim narodnim idealom! Hus pa je ljubil tudi ljudstvo, to trpeče ljudstvo, ki je še doslej igrača oblastnežev in si samo ne zna pomagati. Resno je govoril višjim tega sveta, naj smatrajo vsakega človeka enakopravim svojim bratom. S tem si je seveda nakopal njih mržnjo. Vzvišenega izgleda Zveličarjevega ni samo priporočal v posnemanje, nego se je tudi sam prizadeval, da bi bil v vsem, povsod in vselej Kristusa vreden učenec. Borba za svobodo vesti, za prostost veroizpovedanja, za očiščenje krščanskega življenja, pobožnost, Kristusov zakon o pravičnosti in ljubezni, za ohranitev cerkve v nravnem oziru — to so bile Husove težnje. V vsem tem ga je vodilo načelo, da je treba bolj poslušati Boga kakor ljudi, zato je podiral vse, kar se je protivilo Kristusovemu zakonu. Husa so sicer obsodili kot krivoverca, a „Moje sodbe ni o človeške sodbe", pravi sv. Duh v „Stari Zavezi", in to nas tolaži. Kje je bila zmota pri Husovi obsodbi in smrti? Ali res pri Husu, ali pri cerkvi? Lahko rečemo, da na obeh straneh. Zmota je razumljiva radi človeške slabosti in obe strani je zadela huda kazen. Hus je moral na grmado, tedanjo cerkev pa je zadela reformacija, ki jo ima sama na svoji vesti, ker ni ob pravem času poslušala svarilnih glasov. Najboljše izpričevalo za Husa je to, da je vse sam izvrševal, kar je učil; — v tem oziru je Hus velikan.
Husovi sovražniki so bili močni, zato so lahko uničili Husa ter izvršili nad njim smrtno obsodbo. Ali te moči vendar niso imeli, da bi ga bili prisilili k moraličnemu samomoru, da bi bil namre preklical to, o čemer je bil uverjen, da je resnica ter da se strinja s Kristusovo postavo. Slabiča je možno ugnati s strahom, omahljivca pregovoriš lahko, častihlepneža moreš pridobiti z laskanjem in obljubami, bojazljivca preplašiš z grožnjami, a značajnega človeka ne more odvrniti nikaka moč tega sveta od spoznane resnice. In to nam je izpričal Hus na goreči grmadi. Ako prevdarimo to, potem šele cenimo po vrednosti moralno Husovo vzvišenost nad vsem kostniškim zborom s cesarjem Sigismundom vred, potem spoznamo nepremostno brezdno med njima. Tu ni bila možna nikaka sprava, nikaka koncesija, nikak kompromis od Husove strani: najvišja zapoved mu je bila gla s vesti , notranje spoznanje samega sebe, harmonija med prepričanjem in dejanji, in zato je šel toli mirno in pojo na grmado. Ako se Čehi zopet združijo pod prapor, ki ga je visoko vihtel mučenik Jan, pod prapor, ki se na njem blišči večno žareče geslo: Resnica, ljubezen do domovine in materinskega jezika, človekoljubje, medsebojna strpnost in spravljivost ter poštenost, potem se češki narod lahko nadeja končne zmage.
Tak je Husov pomen v češki zgodovini. Ako ima češki narod danes tolik ugled med omikanimi narodi, mora se za to najve zahvaliti mistru Janu Husu. Naj li o njem sodijo sovražniki češkega naroda kakorkoli, nedvomna istina je, da ostane Hus v vrsti največjih sinov češkega naroda. Temu možu nesmrtnega imena in nevenljivih zaslug postavijo Čehi v Pragi krasen spomenik (Glej str. 272—273.) Hus, zvezan in pričakujo smrt, stoji na visokem podstavku, ki dominira vsemu monumentu. Na levi skupina potrtih in izmučenih ljudi, ob desni razburjena, oborožena množica, ki izraža husitsko vzkipenje zaradi krivičnega in češki narod sramotilnega zločina v Kostnici. Na spomeniku vidimo udanotrpečega Husa v nebo zamaknjenega izraza. Pristna umetnost tako v kompoziciji kakor v izvršitvi! Salounov model izraža tri faze Husovega dela in upliva na Čehe. Na eni strani opazujemo suženjstvo tedanjega naroda in Hus sam je personificiran kot znamenje tedanje dobe; verolomni oblastneži so ga preupili in odstranili. A po obnebju že švigajo maščevalni bliski, elementarna moč ljudstva se že oglaša, Hus, rešenik in branitelj naroda in jezika, je že prišel ter dosegel svoj cilj, četudi s svojo smrtjo. Usojeno je, da se velike ideje morajo vedno drago odkupiti. Salounov načrt se ujema z velikimi Husovimi ideali. Dojem spomenika bo neizbrisen. V Šalounovem delu je mo in temperament, v njegovem umotvoru je to, po čemer naj upliva vsak spomenik na gledalca — velikanska mo sugestije. Ladislav Šaloun je s tem projektom pridobil velik uspeh, Husov spomenik bo spomenik tudi njegovega imena in njegove umetnosti. V Šalounovem spomeniku je vpodobljen velik del češke zgodovine, in v Čehu, ki gleda tu alegorizirano skrajno junaštvo češkega ljudstva one dobe, ki je krvavelo in žrtvovalo življenje za tlačeno, cela stoletja s kričečim nasiljem skrunjeno svobodo in resnico, vzbuja Husov spomenik z zanosno silo krepost za nadaljnje vztrajno in požrtvovalno narodno delovanje!