Jakob Arbes
| Jakob Arbes Anton Divazal |
| |||||||||||||
Največja slovstvena pridobitev prve polovice XVIII. stoletja je bil roman. L. 1741 je izšla na Angleškem Richardsonov a "Pamela" in to je bilo rojstno leto modernega romana sploh. Gledališče je bilo opešalo ter ni imelo ve toli privlačne moči kakor ob času veleumnega Shakespeara; angleško čitateljstvo je zahrepenelo po sličnem kratkočasju, kakršno je bilo očetom igranje veseloiger in dedom igranje tragedij. Nekaj novega so iskali, kar bi kratkočasilo in osvežalo utrujene misli Evrope, in to novo je izumel majhen, debel angleški tiskar, Samuel Richardson. Iznašel je roman, ki proučuje človeško srce v okviru narave, idej in običajev sočasne družbe. V naših časih se razcveta roman v čarobne cvetove. Z vnemo ga negujejo vsi kulturni narodi, in tudi v vsem pohlevni slovenski narodi se že sme pobahati z marsikaterim romanovskim cvetom. Najboljše slovanske romane imajo Rusi in Poljaki, ki tekmujejo zmagovalno s svetovnimi romani drugih narodov, a tudi Čehi, kakor v vsem drugem, ne zaostajajo niti v tem ob splošnem napredku. Najslovitejša, sedaj živeča češka romanopisca sta Alojzij Jirasek in Jakob Arbes, ki ju vselej, kadar se le prikažeta s kako novo knjigo, s pravim navdušenjem pozdravlja vse češko čitateljstvo.
Jirasek se peča z zgodovinskim, Arbes pa s socialnim romanom in v tej literarni smeri je Arbes pravi umetnik, saj ne vlači nikdar svojih junakov v romanu po blatu vsakdanjosti in propalosti, ne draži poželjivosti in čutnic ljudstva, temveč, stoje na zvišenem stališču, mirno, jasno in nepristransko gleda, kako vrve ljudje okoli njega, ter opazuje njihova srca. V svojih spisih oznanja vero v narod, proslavlja ljubezen do dela in do izpolnjevanja dolžnosti, do resnice, lepote in dobrote, ljubeznivo zagovarja ponižane, sočutno se bori za trpeče in zapuščene, biča napuhnjene in hudobne, zasmehuje s pristnim arbesovski m sarkazmom abotne in prenapete in to mu je pridobilo nehlinjeno naklonjenost češkega naroda, predvsem pa nižjih slojev.
J. Arbes se je rodil 12. jun. 1840 v Pragi na Smichovu. Na nemški realki, kjer se je šolal, je takrat učiteljeval nepozabni pisatelj Neruda, neustrašni, plemeniti mož, ki je toli hrepenel po samostalnem delovanju, ni se ne oziraje na predsodke sočasnih filistrov. Tam sta se izcimili med učencem in učiteljem prisrčna vdanost in prijateljstvo. Že v šoli je bil Arbes svojemu učitelju, utemeljitelju moderne češke beletristike, najzvestejši somišljenik, pozneje pa je bil Arbes tudi Nerudov najzvestejši sodrug. Njuno prijateljstvo je bilo vselej mladeniško iskreno. Dovršivši srednje šole, je stopil Arbes v češki politehnični zavod, kjer je ostal tri leta. A že takrat je bil ves zavzet za filozofijo, matematiko, naravoslovje in za slavna dela svetovnih pesnikov. V to svrho se je marljivo učil tujih jezikov, zahodnih in slovanskih. Na književnem polju se je Arbes poizkusil najprej v nemškem jeziku in je že 1. 1855. kot petnajstleten deček spisal svojo prvo nemško pesem. Leto pozneje je spisal svojo prvo nemško novelico. Toda zadoščala je le še žareča iskrica, in Arbes je krenil plamtečega srca na češka književna tla. Odtlej ga ni bilo malodane češkega časnika, ki bi zanj Arbes ne bil spisal kakega spisa, bodisi v stihih ali v prozi, bodisi resne ali satirično-humoristične vsebine, bodisi izvirnega ali prevedenega iz srbščine (zlasti narodne pesmi), francoščine, in poljščine. L. 1866. je izšlo v češkem beletrističnem listu „Kvety " prvo Arbesovo delo v tistem genru, ki se je v njem Arbes pozneje toli odlikoval in takoj zaslovel, namre „Dabel na škripci" (Vrag na natezalnici). Nekaj časa je bil Arbes tudi dramaturg „Narodnega gledališča" (1. 1867.) ter je pisal gledališčne referate v „Češko Thalijo".
L. 1868. je postal Arbes žurnalist. Politične borbe, ki jih je moralo v teh letih bojevati češko ljudstvo, so povzročile, da je večina takratnih požrtvovalnih, rodoljubih pisateljev odložila beletristično pero ter prijela za bojno časnikarsko sulico, da brani, zagovarja in varuje češke pravice ter zbuja narod k samozavesti. Šele konec 1. 1873. se je odkrižal napornega odgovornega uredništva „Nar. Listov" in odsihdob se peča edinole s pisateljevanjem. Kmalu potem je prijavil romanetto „Svaty Xaverius", delo najkrasnejših idealnih teženj, v katerem sicer junak-borilec umira za svoje vzore, toda tudi v smrti ne zapušča svojega prepričanja in svojih misli, ki je zanje trpel. Spominjam si, kako je nas gimnazijce vznemirila ta knjiga, kako smo vsi po njej koprneli in nič drugega nismo toli obžalovali, kakor da nismo v Pragi, da bi ondi v Mikulaški cerkvi gledali skrivnostno Balkovo sliko sv. Ksaverija.
Ni manjše vrednosti niso druga Arbesova romanetta, kakor „Sivooky demon" (1874), „Zazračna Madona" (Čudežna Madona), „Ukrižovana" (1876), „Newtonu v mozek" (1877), »Kandidati existence" in „Akrobati" (1878), „Ethiopska lilie" (1879) in dr. Vsi ti romani so pravi biseri češke književnosti. In tako je napredoval Arbes od romanet, od novelističnih dram, od cele vrste kulturno-zgodovinskih člankov končno do velikih socialnih romanov, med katerimi navajam pred vsem »Moderni upiri" (Moderne pijavice). Arbes je v svojih spisih tolažitelj človeškega srca, zagovornik ljubezni in tešitelj trpinov. V „Sivookem demonu" je naslikal materinsko, v „Čudežni Madoni" ljubimsko, v „Akrobatih" sestrsko ljubezen. V „Ethiopski liliji" gine in umira nesrečen učitelj, prevaljen in v svojih idealih, zapuščen kakor cela vrsta drugih, malo poznanih genijev, a čitatelj goji do njega najiskrenejše sočutje. V »Kandidatih eksistence" in v „Mesiašu" trpe plemeniti ljudje in se bore za drobno kapljico sreče in blaženosti, dočim drugi ljudje, včasi celo hudobni, obilujejo z bogastvom in prezirljivo gledajo na svojega trpečega bližnjika. Zato prav ubožci in umetniki spoštujejo Arbesa kot svojeg a pesnika in tolmača svojih misli in želja. Marsikdo je srečen, vse življenje srečen, že tu ima mehko, dragoceno zibelko... in raste v sami potratnosti in preobilnem lišpu, izprehaja se po mehkih preprogah, ima graščine, slavo, ljubezen, blišč, odlikovanja,... drugi pa, ki se je narodil makar v istem trenotku, z enakim telesom, a boljšim srcem in z lepšo dušo, pa mora vse svoje žive dni preživeti v bedi in žalosti, brez veselja in brez ljubezni, gine od napora za druge in umira za srečo in slavo slabših...
Vsi Arbesovi spisi so prepleteni z raznimi problemi in sadovi znanosti, s spomini in izreki pisateljevimi, s premišljevanjem o človeškem življenju, pri katerem se ti včasi skrči srce od žalosti, da stisneš čelo v dlan in zaihtiš bolesti in protesta... Arbesov slog je vselej jedrnat, a nikdar suha proza, poln izvirnih prilik in podob, vseskozi krasen, vzor češkega stiha. Arbesov pomen za češko književnost označuje troje temeljnih lastnosti njegovega duha: izvirnost, nenavadna vsestranosti in plodovitost.
V izvirnosti ima Arbes pa malo sorodnih tekmecev pri Čehih, dasi se junaki in osebe njegovih spisov gibljejo izključno med sloji češkega ljudstva. Arbes nikdar in nikogar ne posnema, da, tega bi celo ne znal, ako bi tudi hotel. Koliko važnosti pripisuje Arbes samostalnemu mišljenju, je povedal sam takole: „Ena sama samcata izvirna misel, je veliko večje vrednosti kakor tiso starih, — in pravzaprav je življenje le tistega človeka koristno ljudstvu, ki je k važnim mislim in že obstoječim umotvorom pridružil ali kako svojo lastno misel ali kak lasten umotvor. Le o takem človeku, kije svoje življenje posvetil težnjam in delovanju v izvirni smeri, se sme reči, da je v resnici živel." Predvsem pa so njegova čudavredna romanetta, ki se je v njih najmočnejše pokazala Arbesova izvirnost. Iznenadjajo te ne samo po svoji nenavadni, globoki in rafinirani kompoziciji, temve tudi po svojih velikih mislih. Njegove slike iz modernega socialnega življenja, romani in novele iz praškega in predmestnega vrvenja so najfinejši umotvori češke moderne beletristike. Resnica je, da si izbira Arbes za svoje romane včasih nenavadno, večkrat fantastično in z meglami zasenčeno snov, a ti ljudje, ki žive v Arbesovih povestih, so tipi praškega velikomestnega življenja in vzlic svojemu romantizmu vendarle osebe, v čijih žilah kroži istinita človeška kri. Arbes opisuje edinole resnično življenje, četudi včasi v fantastični obliki. Arbes je filozof, toda v svojih delih združuje filozofa s človekoljubom in borilcem za človeške pravice. Zato njegova dela silijo človeka, da mnogo, mnogo premišlja in prevdarja. Z najstrožjo logiko razvija najvažnejša človeška vprašanja, ki stresajo moderno družbo. In v teh trpinih, ki jih nehlinjeno, iz golega človekoljubja zagovarja, spoznamo češkega proletarca. „Arbes je velik psiholog", je pisal nekoč nepozabni Neruda, „in to dokazuje ponajveč ondi, kjer opisuje karakteristične izjeme, ki jih pojasnuje na najnaravnejših, vselej veljavnih temeljih. Ljudem, ki jih opisuje Arbes, gledamo na dno srca, razumevamo sleherno njihovo misel in vsako njihovo besedo, v svojem genru Arbes nima tekmeca ne pri nas, ne drugod." Arbes je najčistejši realist, a zraven vselej poet. Izbiral je le iz istinitega življenja in tudi ondi, kjer je gradil v romanettih na navidezno skrivnostnem, fantastičnem temelju, je možno njegove umotvore z mirnim razumom čisto naravno pojasniti. Brezobzirni realizem in naravna resničnost Arbesovega pripovedovanja in opisavanja sta zategadelj včasi tako efektna, da stresajo čitatelja ter se z elementarno močjo vtiskajo v domišljijo in spomin. Arbes se bori vselej zoper neresnico in krivico, zoper spačenost in predsodke; razum in vest sta mu vedno zanesljiva sodnika v vsakršnih zamotah. Dokazovaje enako pravico vseh ljudi do pozemeljske sreče, je Arbes glasilec zdrave humanitete. Vsestranost Arbesa je pa težavno oceniti, saj je pesnik, žurnalist, kritik, romanopisec, politik, kulturen zgodovinar, da, celo polihistorik. Njegov duh obsega ogromen kos vseobče vede ter se spenja k vrhuncu človeške domišljije. A tudi v plodovitosti. Arbes nima mnogo tekmecev. Deset let se je ukvarjal Arbes s češko žurnalistiko in nad 40 let zalaga z najizbornejšimi umotvori češko književnost. Malodane vsako leto izide nova knjiga iz njegovega spretnega peresa, cela vrsta čeških časopisov prijavlja njegove spise razne vsebine, dela trajne vrednosti in visoke lepote, dela, ki se bodo vselej prištevala k najboljšim češkim knjigam. In še ena posebna lastnost kiti Arbesa: ne stara se. Tragična kletev preživelega avtorja se ga ne dotika, saj piše danes istotako sveže in živo, kakor pred 30 leti, ob času svoje prve slave
Vselej sem se ustrašil, kadar sem zagledal v kakem življenjepisu, da kdo suhoparno našteva naslove knjig opisovanega pisatelja. Temu sem se hotel izogniti, misleč, da splošna ocena Arbesa zadošča, da spoznajo Slovenci, kakšen je Arbes in kako naj ga čislamo. Njegove zbrane spise izdaja podjetna narodna tvrdka Ottova v Pragi v snopičih po 30 h in zadnji mesec je izšel deseti zvezek. Kdor si izmed Slovencev želi zdravega češkega čtiva, naj seže po Arbesu! Arbes je genij. On razume misli, težnje in potrebe svojega časa in svojega naroda, zato jih krepko in zgovorno zastopa v svojih spisih. V njih najdete lu za svoj um in toploto za svoje srce! Najlepše misli pa brez spoznavalcev ni ne veljajo, najčistejša resnica brez pristašev je nična; zato se gre vsakemu nositelju plemenitih misli in vzvišenih idej zato, da jim pridobi kolikor možno veliko prijateljev, da jim njegove misli in ideje preidejo v meso in kri. Na Češkem jih Arbes ima dovolj. Naj bi jih našel tudi med Slovenci!