Jadranska rapsodija
| Jadranska rapsodija Vladimir Levstik |
| |||||||||||||
Morje tuli do temnega neba. Sto žrel je zazijalo do zastrtih zvezd in glas tajnostnega brezdna je zarjul titansko kletev v višine. Smeje se Adrija višnjim bogovom in sikaje meče peno pod oblake, trgajo se nad skalnimi bregovi. Zdajpazdaj se odcepi strela v višavi; ukreše se v divjem žaru in ozračje zaječi od bolesti z gromovitim jekom; ogenj brizgne po valovih in ugasne v brezdanji zelenini, kakor se utrinjajo polblazne misli v mrakovih strasti ...
V črno rizo se je odela Morana in plašč megla si je ogrnila s smrtonosnimi rokami; z Adrijo se igra orkan in temne sile hlepe po duši tistega, ki zablodi mednje. Gorje mu, kdor je nocoj na valovih: ribiča ne otmo trgajoča se jadra, niti ne rešijo oholega Bizantinca škripajoča vesla sužnjev, besnečih od smrtne groze in priklonjenih na galejne klopi ...
V skalnem domu so posedli gusarji k ognju; sive skale ščitijo svoj drzni rod z raskavimi prsi in ljuta pena brizga zaman na nedostopno stezo k taborišču.
Plapolajoči blesk ognjev se zrcali po vlažnih skalah in se utrinja na divjih obrazih in bronastih prsih junakov, ki carujejo tukaj po svobodnem pravu neuklonjene moči.
Bistro zro sokolje oči; drznoprešerno se odbija smeh ob stenah, preobešenih s preprogami in naplenjenim orožjem; med krohotom teče ob vsakem ognju razgovor. Vabljivo vonjavo širi meso, ki cvrči na ražnjih in razposajenosladko zvene ženski glasovi. A vmes raste in mrje pesem gosli v pretrganih akordih ...
Zamignil je glavar z roko in pristopil je pevec, starec s plešasto glavo; samo čop sivih las se mu vsipa od temena. Dolga brazda mu kolje čelo in lice, ponos njegov in spomin iz bojev davnih dni; votlina mu zija mesto levega očesa, a ogenj mu je šinil iz desnega, ko se je spustil k nogam glavarjeve ljubice na zvito preprogo.
Podado mu iskre solze napolitanskih trt v srebrni čaši; v dušku jo izprazni pevec in razplamte se strune, ko se jih sunkoma dotakne lok.
Vsenaokrog se je zgnetla gruča poslušalcev; zavladala je tišina in pesem se zliva s sunki viharja, ki prihajajo od zunaj.
Nekaj skrivnostnosvečanega in ponosnega je napolnilo zrak: mokro se bleste oči, zatemnevajo bronasta lica, stiskajo se ustnice in roka se oklepa orožja, pritrkovaje k monotonskemu napevu. Le včasih se iz dna kipeče duše iztrga vzklik, iztrga se in zamrje v tišini in v oddaljenem bučanju vetrov.
Razpustila je devojka črno prelest svojih las in jih ovila glavarju okrog vratu; naslonivša mu glavico na prsi, je zamižala in smehlja se, da se ji leskečejo odsevi ognja preko slonovinastih zobkov, ko se sladkostrastno dvigajo njene grudi pod raskavo roko ljubimca.
Zamislila se je in posluša ...
Tuli morje do temnega neba in kipi mi pesem gusarska ...
»Dnevi teko in tonejo v neskončnost, reke buče in se izlivajo v morja neizmerno krilo; pena bije ob sive skale, da se ruši breg in gradovi, ki so na njem moleli v oblake.
Vozijo se po sinjih cestah junaki in okrvavljena pepelišča pričajo, kje so pristali ...
Kneževal je v belem gradu kraj morja junak s srebrno brado. Čez pas mu je segala in do kolen, kot se vliva biserna voda po gori; a več nego njenih las je bilo brazgotin na njegovem telesu in še stokrat več je bilo sovražnikov, ki so padli od njegove roke.
Toda ime starega sokola ni slovelo, kakor krasota njegove hčere, in junaki, ki niso trepetali pred tisočerimi sulicami, so pod njenim pogledom liki dečki povešali svoje oči.
Peli so pevci o njenih ustnicah, rudečih kakor kri, prelita v jutranjem solncu, o njenih očeh, temnih kakor nočno morje in globokih kakor val v opoldanskem žaru; peli so o njenih grudih, belih kakor zimski sneg vrhu Velebita in o njenih nožicah, ki so teptale srca junakov.
Širom je slavil svet njeno lepoto in nihče ji ni vedel drugega imena kakor – knežnja Lepa.
Zarana je vzela Lepa kaljeni lok in vzela mladega sužnja, zajetega na grški obali, tam, kjer gleda lu ob solnčnem porodu line atenske. In šla je Lepa kraj morja po skalnem bregu streljat galebe, ki plovejo nad valovjem in gnezdijo po pečinah.
Vse jutro je hodila; ljubši pa od frfotanja smrtnozadetih žrtev ji je bil pogled na grškega sužnja, ki je hodil za njo, grizel si ustnice do krvi in se zdajpazdaj spotaknil, da je padel na kolena in poljubil zemljo, kamor je bila stopila njena noga.
Vse jutro je hodila knežnja Lepa in ko se je solnce povzdignilo že visoko nad štrleče skale in se je grad očetov že davno skrival za raztrganimi bregovi, je postala trudna in je sedla k počitku ...
Suženj je pokleknil k njenim nogam: polno mu je bilo srce nebes in polno pekla. In videl je, da se ji je raztrgala obleka nad kolenom. Videl je suženj belo koleno in razlila se mu je tema v oči; razpenila se mu je kri, zaškripal je z zobmi kakor gladen volk, sklonil ustnice in speklo je knežnjo na dišeči polti.
V knežnji pa se je dvignil pradedni ponos; iztegnila je belo roko in izdrla izza pasu bodalce z zlatim ročajem, z dragulji okovano. In dvignila je bodalce v zrak.
Blazno se je nasmehnil suženj in razprostrl roke. Spustila je Lepa belo roko; zastalo je jeklo na mehkem – za hip – in se zadrlo; na sužnjevem grlu je zazijalo in rdeče je brizgnilo v zrak.
Vztrepetala je krasotica Lepa in zbežala proč od grškega sužnja, ki je zaman poizkušal izreči še enkrat njeno ime, rohljaje in zvijaje se v krvi.
Bežala je knežnja, bežala ob sinjem morju, blodila po sivih skalah, a zvečer je pribežala na isto mesto nazaj. Grški suženj je ležal na tleh, nepremično, s krčevito razkriljenimi rokami. Rudečkastočrno je bilo pod njim naokrog in njegove oči so jo gledale stekleno.
Vzkliknila je Lepa v mrzli grozi; stemnilo se ji je pred očmi in ugasnil ji je soj morja, ki ga je oblivalo solnce s krvavečimi poljubi; zašibila so se ji kolena in zgrudila se je kakor mrtva ...«
Sladostrastno se je nasmehnila krasotica v glavarjevem naročju; dvignile so se ji grudi in s toplim dihom je pobožala junakovo lice.
Lepa ni znala, kako dolgo je ležala tam in kaj se je zgodilo z njo, da se je prebudila v skalni votlini, ob soju prasketajočega ognja. Mehko je imela postlano z morsko travo, odeta je bila z runom košatega ovna in ob vznožju je sedel mladenič, zarjavel od solnca in vetrov. Koprnele so mu oči in tonile v njeno prelest.
»Kje sem?« je dihnila plaho in se vzravnala. Domislila se je sužnja, kako je ležal na rdečkastočrnem pesku, iztezaje nepremične svoje roke, in zamrazilo jo je.
»Na domu ribiča Kruta si in tu ostani, karkoli si: vila nebeška ali najlepša zemeljskih hčera! Ob bregu sem se vračal z lova; sanjava mi je bila duša in blodile so mi oči po skalovju. Tako sem te našel in onega ...«
Zastal mu je glas in njegov pogled je bil poln vprašanja.
»Moj suženj je bil,« je dejala knežnja z zaničljivim usmevom, a prebledevša. »Trudna sem bila in počivala; raztrgala pase mi je bila obleka in pes je videl mojo nogo ter se je dotaknil z žarečimi ustnicami: kakor bi se mi strup razlil po krvi! Da bi se ne zgodilo vdrugič, sem vzela bodalo ...«
»Svoboden sem, o boginja, in nikdo še ni videl mojega tilnika; a zabodi me tisočkrat, le moja usta naj umrjejo ob tvojih!« je zaklical ribi Kruto in zažarele so mu oči. To je bil pogled grškega sužnja, ko je razprostrl svoje roke ...
Zavračaje je iztegnila Lepa roko z drobnimi prsti, a v grudih ji je postalo dušno in vroče.
»Knez mi je oče, a ti si prostak ...« je dejala tiho, povesivša oči. »Pelji me domov in bogato ti bode plačilo ...«
»Mar mi je zlato tvojega očeta, ko mi bode krvavela duša, kedar bom sam veslal ob tihem bregu in zrl v dnu valovja tvoje oči! Knez ti je oče in jaz sem prostak! A svobodnejši sem od kneza, svoboden kakor morje, nevklenjeno od suženjskih verig! Mar mi je zlato tvojega očeta! ... Glej, posedal sem v čolnu, zvečer, ko je zaspavalo morje in krvavelo ob daljnjem zapadu. Vžigale so se zvezde tupatam in dvigal je mesec srebrno glavo, ko sem posedal sam in je bila mračna in žalostna moja duša. Tesno je bilo željam v prsih; hrepenele so in kipele in sedale vetru na tihotne peroti; vstajale so mi želje od kdovekod in so blodile nad vodami. O, v takšnih trenotjih sem umiral peklenske smrti: kakor da se mi hočejo razpočiti žile in brizgniti moja kri v brezkončen tir. In sedaj gledam tvoja usta, kipeča in sveža kakor kri, prelita v jutranjem solncu, tvoje grudi gledam, ki so liki oblaki v poljubu ranega jutra; in v moji duši so tisti trenotki ... Nikdar še nisem hrepenel po ženski; a zdaj gledam tebe in hrepenim! Ne vprašuj, kaj hočem, ko sam ne vem: vem le to, da je v moji duši pekel in smrt, da so v moji duši tisti trenotki ...«
»Molči! Molči!« je trepetaje zamrlo na ustnicah knežnje Lepe. Dvignila je oči in srečala njegove; preplašila se je njih ognja in zaihtela je, da so se ji vsuli biseri na bele grudi. Vžgalo se je bilo v njej in kipeče ji je drlo po žilah kakor solnčna kri. Polno skrivnosti ji je zadrhtelo skozi ude in jeknila je:
»Ubij me! ...«
»Ubij ti mene! Mar mi je zlato tvojega očeta! Knežnja Lepa si, to vem, saj druga bi ne mogla biti krasnejša od Vesne same. Ubij! Ej, dvigni bodalo, knežnja Lepa! Glej, takole objemajo prostaške roke knežji tilnik in takšen je na knežjih ustnicah Krutov poljub ...«
... Čakala je nevesta v svojem hramu in trepetala. Padel je na zemljo mrak, razmaknili so se zastori, dihnilo je po leščerbi, da je vztrepetala: vstopil je ženin in oklenile so sega bele roke ...
Vstal je Daždbog nad skalovje in prebudil knežnjo Lepo in ribiča Kruta.
Lepa se je zavedla; škrlatni sram se ji je vlil v obraz in vzdihnila je globoko; a premagala se je in dvignila h Krutu mehke svoje roke, naj jo pelje domov:
»Prosila bom očeta: Evo ti, oče, sokola, evo junaka, ki me je otel, da me ni oskrunil grški rob, ko me je zavedel v skalovje! Glej, bodalo je še rdeče od njegove krvi. Daj, orel moj stari, nagradi sokola s častjo in z bogastvom in pripravi nama svatbo v belih dvorih! Pojdi z mano, Kruto, sokol ti moj zlati!«
Poljubila ga je Lepa, in udal se je Kruto in obljubil.
Vzel je brašno preko rame in dvignil knežnjo Lepo na svoje krepke roke; nosil je Kruto knežnjo Lepo do večera, da bi si ne ranila nog ob pesku in kamenju. Hodil je, ne utrudivši se, ker ga je krepila bližina njene krasote.
Prišla sta zvečer pod beli grad, kjer je izviral v hrastovem logu vir z žuborečo vodo. Tedaj pa je dejala knežnja Lepa:
»Omij mi noge v studenčnici: dolgo sem bila od doma, prah se je prijel nog in rudečih opank in sram me je iti tako v očetove dvore.«
Pastir Kruto pa je pokleknil, podstavil je njeni nožici levico in ji sezul rudeče opanke. Omil ji je beli nogi, gladki kakor brušena slonovina in mehki liki mirtino cvetje, ki se ziblje v jutranjem dihu, demantne rose pijano.
In gledal je drobne žile, ki so se svetile skozi tenko kožo in temnele so mu oči. Dolgo ni bil gotov pastir Kruto, a ko je hotel obrniti oko k vladarici, tedaj se je zasvetilo v zraku jeklo in v hrbet se mu je zadrlo bodalo, tesno pod plečetom.
Jeknil je Kruto in se zgrudil; kri se je vlila po belem produ v kristalni vir in splašili so se ptiči v tihem logu.
Kakor mrtev je obležal spasitelj; ni več niso gledale oči, srce ni utripalo; krvave so bile ustnice in zdelo se je, kot bi govorile v skrivnostnogroznem šepetu.
Tedaj se je Lepa domislila minulega večera: postalo ji je strašno in bridko, da se je zgrudila na bela kolena in poljubila je Kruta na krvaveča usta. Poljubila ga je in utrnilo se ji je dvoje blestečih solz, da so padle na njegove mrtve oči ...«
Tiho je bilo v krogu gusarjev. Bledela so lica, slišalo se je dihanje orjaških prs in med plačem starodavnih gosli je grmel krohot besnečega morja.
Smehljala se je glavarjeva krasotica, povesila je resnice čez svoje temne oči in raztegnila ustnice nad drobnimi zobki ...
»Zasmilil pa se je Kruto gozdni vili. Spustila se je k njemu na šumečih perotih in pozvala tovarišice, da so ga odnesle v daljnji kraj. Izmile so mu rano z živo vodo in zaprla se je; zopet so izpregovorila usta, zaigral je v prsih dih in izpregledale so mu oči.
Vila je dala Krutu ladjo, natovorjeno z zlatom in oboroženo od vrha do dna; postal je gusar. Njegovo ime je zaslovelo nad valovi in s trepetom so ga šepetali, koder bije srd morja ob pristaniške jezove. A pevci so peli njegovo slavo in devojke so sanjale o njegovih objemih ...
In Lepa je postala kneginja: umrl je orel sivobradati za rano, zadano mu od sovražne puščice in zapustil je hčeri beli grad, prostrano zemljo, slavo meča in zvestobo junakov.
Peli so pevci njeno hvalo, opevali krasoto njenih lic in slavo njene čistosti: zakaj oholo je zavračala Lepa vojevode in kneze, ki so prihajali snubit jo od vseh vetrov, po morju in po cestah suhe zemlje, prihajali in odhajali žalostnih lic.
Zaslišavši glas o njeni lepoti, je prihitel ponjo mlad gotski vojevoda s stoterimi ladjami, iz daljnjega Rima. A ko je obstal pred grajskimi vrati, je udarila predenj puščica, na zidovju je zazvenelo orožje in rog je zabučal iz lin.
Strela srda se je ukresala v snubčevih očeh. Pognal je belega konja, da mu je zavihrala snežna griva, in ga obrnil k ladjam nazaj. A sedel ni pod blesteča jadra; iz rok oprodi je vzel široki meč, pokril si je glavo z bojnim šlemom in k naskoku je povedel svojce, ki so se vsuli iz zmajeglavih bark, kakor se vsuje ljuti roj sršenov iz razklanega ulja.
Hej, završel je bojni ples po skalah in kršna gruda se je opajala s krvjo junaško. Na mračnih krilih se je nosila Morana okrog zidov in je bratila duše padlih v hladnem objemu.
Tri dni in tri noči je divjalo klanje; treskal je me ob ščit in bat ob šlem, švistele so strelice in se zarivale junakom v bela grla; kri so pile pečine in se je preopile, da je tekla dalje in kalila in rdečila morske valove.
A zmagovala je premo napadovalcev: kakor se brani mrjasec v divji šumi proti jati tulečih psov, nazadnje pa mu opešajo moči in jame podlegati, strašen še v poslednjem naporu svoega obupa, tako so omagovali junaki Lepe in neizprosno je vstajal pred očmi vsakterega pogin.
Kneginji Lepi je trepetalo srce; na ležišču je vila biserne ude in plakala z neutešnim plačem: jel za slom je prihajal z razsekanimi prsi in okrvavljeno glavo, donašaje seboj obup in grozepolne vesti ...
Tistikrat pa je vzniknil pred kneginjo zamorec divjega lica in iskrečih se oči. Prekrižal je roke na prsih, sklonil glavo pred vladarico, poljubil tla in vstal. Ponudil ji je bodalo z zlatim ročajem in z dragulji okovano ...
»Pozdrav ti pošilja moj gospodar, kneginja jasna, in to bodalo! Velel je vprašati, ga li poznaš?«
Prebledela je kneginja Lepa; jek strahu se ji je izvil iz grla in zastrmele so ji solzne oči ...
Šepetal je poslančev glas in njegovi pogledi so goreli. Lepa pa je bila spoznala bodalo in škrlaten mrak se ji je vrtel pred očmi ...
»Kralj morja ti pošilja svoj pozdrav: ti veš njegovo ime, kneginja jasna ... Od mesta do mesta gre s tiho grozo, s šepetom plove od ust do ust: gusar Kruto, kralj morja! Naročil je moj gospodar, da je blizo s sto brodovi in z veliko silo oboroženih mož; nosil te je v srcu dolge dni in ob sicilski obali je storil sklep, da se povabi k tebi v svate in te zasnubi s pravico gusarsko. A videvši, da ti udirajo drugi snubci čez zidovje, ti sporoča moj gospodar, da stare Gote v prah in kri, še predno zatone Daždbog in predno priplava mrak na perotih laških vetrov, ako mu obljubiš, da bo po dobljeni zmagi stražil sam v tvoji spalnici vso noč, dokler ti ne sine dan na dehteče lase in na usta, sladka kakor kri, prelita v jutranjem solncu ...«
V tihem kotu se je izgubil poslančev glas in njegove oči so žgale vladarico na povešenih vekih.
»Reci, suženj, svojemu gospodarju, da ga Lepa pričakuje ...«
Iz hropečih grudi se je iztrgal glas in kneginja je zamahnila z roko, da želi ostati sama.
Odstranile so se služkinje: prekrižal je sel roke na prsih, sklonil glavo pred vladarico, poljubil tla in šel na najvišji stolp: snel je svoj rudeči plašč in ga privezal na dolgo koplje, da je zaplapolal v vetru, viden dale naokrog, do meje obzorja, odkoder so se bliskoma pognala bela jadra Krutovih brodov.
Zavrvelo je med sovražniki in z dvojno besnostjo so zatulili rogovi. Prišumele so gusarske barke, tiho, v smrten molk zavite, kakor se zadrvi besna zver nad svojo žrtev, nemo se naslajaje ob krviželjnem gnevu, ki se zaprt kopiči v osrčju.
Tresk brodov, žvenket orožja, jek umirajočih, pobitih, klanih, trganih na kose, davljenih za grla in prsi, pljusk valov in krik borilcev se je mahoma zlil v eno samo nebrzdano reko glasov ...
Krvava je bila gotskemu vojvodi poroka: zabodel ga je Kruto z lastno roko, stopil mu z nogo na tilnik in mu je pritisnil obraz v okrvavljeno prst, zagrabil ga za rumene lase in mu odsekal glavo. Zazijalo je okrvavljeno lice vrh gusarskega kopija in vojske se je polotil strah.
Bežati? Zaman: neizprosna kroži nad bojiščem Morana. V srce in mozeg tulijo volkodlaki, blisketaje z zelenimi očmi ...
Trepetala je Lepa v belem gradu.
»Idi, golobica, v stolp na svetle line in pridi povedat, kaj boš videla spodaj,« je velevala služabnici.
Steklo je dekle in prišlo:
»Slava bogovom, vladarica! Padajo visoki šlemi in v morje teče gotska kri! Slava bogovom!«
»Slava bogovom!« in kneginja je sklenila roke v burni radosti. Videla bode njega, pa najsi umrje od njegove roke ...
Velela je nakititi spalnico, zakaj bližal se je večer in sladko so dihali vetrovi iznad morja. S cvetjem in lovorikami so ovili bele stebre; po blazinah so nasuli svežih rož in z dišečim oljem so poškropili tlak.«
Mokro se žare gusarske oči; obrazi poslušalcev rde in v nemirnih prsih sope strast. Drhti krasotica v glavarjevem naročju; mrje ji dih na polodprtih ustnicah, izklesanih iz rubina.
Tuli morje do temnega neba in kipi pesem gusarska ...
»Potihnil je bojni hrup in na linah so zaukali rogovi. Zadoneli so koraki na hodniku: žvenket orožja in zamolkel šum glasov. Od zunaj polje val mraku skozi stebrenike. Lepa gine in koprni ... Sedaj!
Široko se odpro oči, upro se v odgrnjeni vhod, napno se v studeni grozi in zasteklene. Iztrga se ji krik, bolestnobesen, in utone v mrak.
Prišel je Kruto, ženin sladki, v vsakih sanjah objemani. Prišel je mrzel, z razklanim čelom, na štirih sulicah. Prišel je, Lepa, na tvoje biserne grudi in s srčno krvjo si je namazilil temne lase, brado valovečo in junaške prsi. Prišel je ...
Kneginja je padla na kolena; pokleknila je k truplu gusarja in njene ustnice so se mu vsesale na okrvavljeno lice.
Oči se ji niso porosile.
Ostala je sama pri njem, pri kralju morja, ostala vso noč, dokler ji ni dan zasijal na dehteče lase in na usta, sladka kakor kri, prelita v jutranjem solncu.
Izmila mu je rane in mu je namazilila bronaste ude z dišavami. V škrlat in zlato ga je odela in s kneževskim nakitom mu je ovenčala čelo. Vse pisane rože je pobrala z blazin in mu jih nasula v kraljevske lase.
A zjutraj je velela ovenčati najlepšo barko; in ko so bili nakiteni boki in krmilo in nakitena jadra in krov posut s kadilom ter poškropljen z dišavami, je vzela ženina na ladjo in se je odpeljala sama z njim na svobodno morje.
Zavel je veter in pozdravil svojega druga; zavel je preko gladine od zlatega krogozora in poljubil kneginji Lepi biserne grudi. Prihiteli so valčki od rožnatih oblakov, zalesketali se in zatrepetali v ranem solncu kakor milijoni pestrih luskin in poljubili so ladje nakitene boke.
Tedaj je Lepa zapalila brod. Dvignil se je plamen, dim kadila in vonj dišav, dvignil v ovenčane jambore in se zazrcalil v globinah. Vzela je kneginja bodalo z zlatim ročajem, z dragulji vkovano; dvignila ga je, da se je zalesketalo v solncu in ognju; zaprla je oči in z živo strastjo se je zakopal jekleni hlad v kipečo polt ...
Odpeljal se je gusar Kruto z nevesto Lepo na ognjeni barki, odpeljal se je v solnčne dvore, v neskončno pot.
A včasih se zopet prikaže njegova plameneča barka; in tedaj ni dolgo, da pogine hraber junak, slove nad vodo in zemljami, da pade od sovražnikove roke. Jasne oči pase solze za njim, v neutešenem hrepenenju ga kličejo koralasta usta in zaman se iztegajo vabeče ga roke v pusti mrak.
In včeraj, kraj morja gredoč, sem videl, kako so se razprostrli oblaki: na morski peni se je zibal ognjeni brod gusarja Kruta. Jadrno je drvil mimo in izginil za rtom.
Da, videl sem ga, tako mi Svetovita višnjega in Morane črne! ...«
Zamrli so glasovi pesmi, motajoči se v enakomernem toku iz pevčevih prs; utrgal se je strune zadnji jek ...
Z novo silo je zabučalo morje: Vihar je našel vhod ter seje vrgel v votlino, da so se vlegli plameni bakelj in so ognji prasketaje obliznili tla. Vztrepetala je krasotica in prebledela; začutivši sladko drhtenje njenih rok, se je glavar iztrgal mrkli slutnji in zapletel je svoje in njene roke v divji objem.
Zapele so čaše, zaorile pesmi, zažvenketalo je orožje, zazibal se je smeh od sten do sten.
A morje je tulilo do neba. Gorje mu, kdor je nocoj na valovih: ribiča ne otino trgajoča se jadra, niti ne rešijo oholega Bizantinca škripajoča vesla sužnjev, besnečih od smrtne groze in priklenjenih na galejne klopi ...