Jabolko (Ivan Cankar)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Jabolko
Ivan Cankar
Izdano: Zbrano delo Ivana Cankarja 23, 1975
Druge izdaje: Novi svet, 1948, 909–912
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Nekoč sem videl, sam več ne vem kjé, podobo sila debelega človeka, ki so se mu skozi ogromni, strunoma napeti trebuh bahavo in žarko svetili zlati cekini. Iznenada pa se je v budnih mojih sanjah podoba tega človeka ošabno prevalila s platna in hodi zdaj živa z menoj po vseh potih in cestah, ne morem se je odkrižati, na vsakem pragu naletim nanjo, vidim jo povsodi, kamorkoli namerim zbegani pogled. Ali samo trebuh je zmerom tak in tisti, obraz je vsak hip drugi; pravkar je bil koščen in star, koj nato je okrogel in mlad, prej je bil ozek, zdaj je širok, davi čemeren, drevi prešeren, včeraj moški, jutri babji; tudi obleka in nošnja je druga na vsak korak: gosposki škrici in groba kamižola, dolge hlače in kratko krilo, žida, žamet, sukno, volna, barhant, kambrik in raševina. Trebuh pa ostane in cekini se svetijo v njem; zdi se mi celó, da slišim njih rahlo, tenko cingljanje. —

Hodil sem kar tako po velikem, bogatem mestu in sem prišel na prostran trg, kjer so prodajali, kar je lepega in dobrega na svetu. Jeseni je bilo in silne skladovnice žlahtnega, blagodišečega sadja so se grmadile od kraja do kraja. Med šatori in grmadami, jerbasi in cajnami se je trlo in prerivalo na stotine ljudi. Za koši in kopicami jabolk, za tem zapeljivim, okroglim, belim in rdečim, rumenim in zlatenkastim, vonjavim, sočnim bogastvom so visoko stolovale debele branjevke s širokimi, nabreklimi obrazi, izpodvezanimi, pisanimi rutami in rdečimi rokami.

Prišel sem tja in sem ugledal takoj brez števila svojih zvestih znancev, oživelih podob s cekinastimi trebuhi. Kupci in branjevci in tudi tisti, ki so le gola zijala prodajali, vsi brez razlike so nosili večja ali manjša zlata bremena pod popkom. Če je bil trebuh še tako skromen, vendarle je bil napet, prozoren in bleščeč; celo nekaj napol doraslih otrok v gosposkih oblačilih in nečimrno mežikajočih sem videl s takimi trebuhi, samo da cekini še niso bili tako veliki in svetložolti, temveč skoraj še nekoliko zelenkasti. Med vrišč in trušč, med smeh in prepir, med zmerjanje in brbljanje je segalo rahlo, tenkozvonko cingljanje, ki se ni dalo preglasiti in ni utihnilo nikoli.

Prikazal pa se je na trgu, sam Bog vedi odkod, čisto majhen, droben, ves nebogljen otrok, ki je bil ljudem v pohujšanje in spotiko. Ni imel trebuha, nikar cekinov; pač pa je imel zelo veliko glavo, preveliko za ničevo telesce in za tenke noge. V tej glavi je bilo dvoje globokih, črnih, poželjivih oči in nad temi očmi sila visoko, strmo obokano čelo. In to visoko čelo ni bilo oderuško zadelano s kostjó in kožo, temveč komaj za silo zoper mraz in veter zastrto s prav tenkim, prozornim steklom, tako da so bile vse misli očite, kakor da bi jih nosil napródaj. Potikal se je plaho med šatori in ljudmi, kakor da bi se rad kam stisnil, skril se váse, da bi ne bil nikomur v nadlego; ali kakor je bil majhen, skriti se ni mogel; marsikatero oko se je postrani ozrlo nanj: »Kaj pa ta paglavec brez trebuha in brez cekinov?«

Misli, ki so tesno slonele ob prozornem steklu njegovega čela in gledale poželjivo skózenj, so bile take:

»Sveta Mati božja, koliko lepih jabolk! Kam bi se človek obrnil, da bi se mu ne bleščalo? Kakor da bi v vsakem bil svetel cekin! Le eno samo da bi imel, da bi bilo čisto moje, da bi ga držal takole v roki, ga lahko brez skrbi pobožal! Zakaj ne zdrkne eno doli, prav tiho, naskrivaj, se ne zakotali prijazno k mojim nogam? Nakopičena so strmo za klaftro navisoko, pa se držé trdno, kakor da bi bila z žeblji prikovana druga na drugo! Ti lepo jabolko tam, ti zrelo, rumeno, skoči v mojo dlan!«

Ker pa je bilo steklo tako tenko in prozorno, so vsi videli te očitne misli ter slišali, kako in kaj so se pogovarjale. Debela branjevka je zaklenketala s cekini v trebuhu in je zavpila nad pritlikavcem:

»Ti revščina lačna, tatinska, ali se mi ne spraviš koj odtod!«

Pritlikavec se je poniknil še nižje váse ter je smuknil med šatore in kopice. Misli pa so brez nehanja kljuvale in trkale na steklo.

»Le enkrat da bi ugriznil v to lepo jabolko, v tisto rumeno tam z bradavicami in mozolji, tako da bi se razcedil po ustih sladki med! Saj jih je toliko — kdo jih je štel?«

Za skladovnico jabolk je ščeperno sedela ogromna branjevka, pred skladovnico je stala prav tako ogromna, gosposki oblečena ženska; obe sta tiščali debele pestí v boke, obe sta bili čisto podobni v obraz, ta zaripli in rdeči, obe sta kričali z enako cvilečim, hreščečim glasom.

Misli so kljuvale, pele so:

»Obedve sta slepi! Obedve sta gluhi! Saj jih je toliko — kdo jih je štel?«

Nikjer pa niso bila jabolka tako lepa, zrela, sočna in zapeljiva kakor tam; večja so bila od moške pestí in svetila so se kakor pozlačena. V omotici in blodnji se je dotaknil pritlikavec enega teh pozlačenih jabolk in že mu je kakor ponevedoma ostalo v dlani. Ker pa je bil pač pritlikavec, je bil izpodmaknil najspodnje in tako je visoka grmada ropotoma zagrmela váse, žlahtna jabolka so se razkotalila po tleh, da je bila sramota, ljudem pod nóge, med ogrizke in olupke, v blato in prah.

Najpoprej se je ena sama beseda razlegla krikoma širom po trgu:

»Tat!«

Koj nato se jih je razleglo še tisoč, kakor da bi silna polena letela po zraku, nad šatori, jerbasi in cajnami; tisoč takih besed, da jih uho še ni slišalo in da jih peró ne more zapisati. Ah, ne polena — ogromni pljunki so bili, tako težki, da bi en sam ubil človeka. Ves semanji, zaglušni trušč pa je mogočno preglasilo žvenketanje in cingljanje cekinov; prešerna in zmagovita je bila njih pesem.

Pritlikavec se je bil le enkrat prikazal visoko nad gnečo; držala ga je orjaška rdeča roka, zamahnila je v kolobarju z njim, nato je izginil, še jeknil ni. Uboge misli, sirote nebogljenke! Saj je bilo steklo tako tenko in nežno, zdrobila bi ga otroška pest, kaj šele tisoč podkovanih škornjev!

Šel sem po svojih potih nepotih; še od daleč sem slišal veselo pesem cekinov. —