Jablanov cvet

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje

Povsod po naravi se že smeje gorka pomlad. Na velikem košatem kostanji, ki svoje dišeče cvetje trosi po tleh, z drobnim peskom posutih, vrišče vrabci, da se razlega daleč okrog. Pod kostanjem pa stoji, mala, lesena klopica v prijazni senci in okolo po verti so umetno nasajene pisane cvetice, lesketajoče se v jutranji rosi.

Na klopici pa sedi mlada, lepa gospica Zorana. Bledo višnjevo ogrinjalo je tesno ovila okolo svojih ramen, ker jutro je malo hladno. Njeno temno oko zre zamišljeno v vrtne cvetice. Sama ne ve, je li srečna ali ne? Ko je bila še mrzla zima, gledala je skozi visoko okno na vrt, kjer se je drevje šibilo pod težkim snegom in takrat je dejala: O, da bi že skoraj prišla gorka pomlad, kako se je veselim! —

In pomlad je prišla, gorka pomlad, in prinesla ji je vsega, kar si je poželelo takrat njeno mlado neskerbno serce. In sedaj vendar ni popolnoma srečna — niti danes ne, ko je njen — rojstni dan! Mnogo voščil ji je že včeraj došlo od njenih sorodnikov in od njenih prijateljic, pa ko jih je prebrala, odložila jih je takoj; in tudi druga darila niso ji zbudila pravega veselja.

Tu pod kostanjem poseže v svoje nedrije in v njeni lepi ročici se prikaže droben listek. Odpre ga in čita ljubeznjivo gratulacijo, ki se sveti na biljetu. Kako je lepo to voščilo in drobni angeljci trosijo na črke — jablanovega cvetja! Spodaj pa je podpisano lepo ime: Stanimir! —

Sinoči že pozno je prinesel nekdo ta prekrasni biljet. Ko ga je razpečatila, hitela je takoj v svojo sobico, zaprla se in poiskala mej drugimi knjižicami drobno, se zlatom rezano, z napisom: Blumensprache. Hitro je poiskala, kaj pomeni — jablanov cvet in čitala je:

Wirst du niemals mich lieben?
Gerne lag' ich dir zu Fiissen,
Mocht' in deinem Blick zergehen ;
Doch du schaust mich an so ruhig,
Willst du denn mich nicht verstehen? —

Odložila je knjižico, vperla tamno svoje oko v podpisano ime: Stanimir, zamislila se in čutila, kako ji lije po lici neka prečudna gorkota, kakoršne še nikdar ni čutila. Tiha je bila potem ves večer, in ko je legla, ni mogla zaspati dolgo, dolgo! — Še le pozno po noči zatisnila je trudne oči in sanjalo se ji je, da je sedela pod drevesom v mehki travici in v naročje se ji je vsipalo jablanovo cvetje.

Ko pa je jutro zasijalo, ni mogla več sterpeti v sobi; hitela je na vrt pod kostanj.

Sama je in vendar toliko pogreša! Še enkrat pogleda listek in lepo ime, potem pa zakrije z mehkima ročicama zarudeli obrazek, kakor bi hotela skriti lepemu jutru svoje skrivnosti in v prsih se ji porodi čut, katerega bi rada prikrila vsemu svetu in tudi sebi — a ne more ga! Iz oči ji prihiti drobna solzica ljubezni, ustnice pa nehote zašepetajo: — Jaz te ljubim!

Popoldne sedi Zorana zopet v senci pod kostanjem. Približa se ji gospica Ljubica, njena prijateljica. Ko jo vidi tako zamišljeno in samo, začudi se, poljubi ji lice in reče:

"Že zopet sanjariš, ljuba moja Zorana?"

"Zakaj bi pač ne? Le poglej, kako je vse v najlepšem cvetji!" izgovarja se Zorana.

"Jaz ti skoro ne verujem! Ti si — zaljubljena!" reče poredna prijateljica.

"Zaljubljena!" vsklikne zarudela Zorana. "Kako si pač čudna danes, moja Ljubica! Jaz nisem zaljubljena."

"Skoraj sem ti pozabila povedati", nadaljuje Ljubica, kakor bi ne slišala Zorane, "da pride zvečer k nam — Stanimir; kako ljubeznjiv je! In kako lepo poje, poslušala bi ga vedno. Pridi tudi ti, zabavali se bodemo gotovo izvrstno!"

Zorana se strese in reče: "Ne smem iti! Danes ne!"

"Jaz te ne umejem, draga moja!" reče pomenljivo Ljubica.

Ko je odšla njena prijateljica, ostane Zorana sama pod kostanjem; v prsih ji je tako tesno. Svoji najboljši prijateljici, kateri je do sedaj zaupala vse svoje skrivnosti — tajila je, tajila prvič, da ni — zaljubljena. Kako rada bi šla zvečer k nji, da bi ga videla — samo videla, a ne more, -— sama ne ve, zakaj; a to pa ve, da Ljubice ne ljubi več tako odkritosrčno, kakor preje.

Nekaj tednov pozneje sloni Zorana sama pri oknu v svoji sobi. Bleda je in pod dolgimi trepalnicami se ji otožno blišči temno oko. Črni, gosti lasje leže ji preko ramen in kdor bi jo videl tako sloneti in sanjariti, strmel bi in zamaknjeno zrl to žensko lepoto.

Kanarček v kletki danes ne poje, saj komu bi pel? Gospica, ki ga je vedno ljubila, ni mu stregla tako lepo, pozabila ga je; a ko bi morda drobni tiček vedel, kaj teži srčece njegovi Zorani — odpustil bi ji in zapel bi. A on tega ne ve. Stanimira ni videla, ni ga bilo še nič k nji; preje je prihajal skoro vsak dan. In ko je prišel, bilo je tako prijetno; ona je sedla h glasoviru in igrala, on je pa pel.

On niti ne ve, kaj je prouzročil njegov biljet; a Zorana ga je ljubila in mislila, da ji on s tem voščilom ponuja svoje srce.

Pričakuje ga danes, gotovo pride in prime morda njeno ročico — pogleda ji globoko v oko — razumela bi ga — a ni ga!

Tudi Ljubice ni že dolgo. Vse jo je zapustilo, vse — o, to je grozno! In ravno sedaj, ko toliko trpi.

Ko tako podpira lepo glavico, zazibana v sanjarije, potrka nekdo in v sobo priskače Ljubica, objame Zorano in poljubi; a ta poljub je bil mrzel.

"Zorana!" začudi se Ljubica, "ali si bolna? — Ne samo bolna, pač pa tudi huda, ker me ni že dolgo k tebi? — Odpusti!"

"Saj sem taka, kakoršna sem bila!" odgovori Zorana in glasek se ji malo trese.

"Odpusti, prijateljica! — Jaz nisem bila odkritosrčna. Povem ti vse, da vse. Jaz ljubim — Stanimira in on me tudi ljubi!"

Ljubica ni videla, kako se je stresla Zorana o tej izpovedi; njeno oko je zrlo v tla.

"Povedati sem ti hotela že preje, a nekako v zadregi sem bila vselej, ko sem hotela pričeti. Glej! jaz sem presrečna. Stanimir prevzame kupčijo svojega bogatega očeta in jeseni se poročiva! Pa kaj ti je, da nisi z menoj vesela, niti sreče mi ne voščiš — ti si hudo bolna!"

"Srečna bodi!" zašepetne Zorana in gleda skozi okno v kostanjev vrh, kjer se sapica igra s peresi.

"Zorana — jaz moram iti — Stanimir me čaka!" In odšla je, niti poljubila je danes ni pri odhodu.

Zorana pa ostane sama. — Vse prelepe sanje so izginile in nikdar jih ne bode več, da, nikdar. Izgubila je vse, izgubila tudi svojo edino prijateljico. Glavica ji je težka, srce ji hoče počiti, nasloni se na posteljo, a ne joče. Čuti pa, da je bolna, hudo bolna.

                                                    * * *

Pozna jesen je že morala biti, kajti po tleh pod kostanjem leži že veliko suhega listja, ki je z njega palo po noči. Solnce je pozno izšlo in sije nekako mrtvo na umirajoče cvetice po vrti.

Na klopici pod kostanjem pa zopet sedi, kakor nekdaj, gospica Zorana. Bleda je in mirna. Postala je zelo resna, in kdor jo pozna, reče rad, da je zelo ponosna. Bolna je bila, hudo bolna, in ko je ozdravela, je vsa drugačna, ko nekdaj.

"Dolgo te ni bilo — dolgo, draga moja Ljubica!" reče Zorana svoji nekdanji prijateljici, ki je stopila skozi vrtna vratica. "V glavnem mestu si bila in onde si me popolnoma pozabila!"

"Tebe pozabila? — Nikdar!" odgovori Ljubica nekako žalostno.

"Kaj ti je, da tako odgovarjaš? — Ti nisi srečna?"

Ljubica ji plane v naročje in solze jo polijo. Ne more govoriti. Zorana pa ji položi mehko svojo roko na lepe, svilnate lase in vpraša z ljubeznjivim glasom:

"Stanimir —?"

"Me je — pozabil!" odgovori bolestno nesrečna Ljubica.

"Pozabil!" vzklikne strastno Zorana in skoči kvišku. Trese se vsa; "in jaz sem tudi ljubila tega — človeka! Da, Ljubica, tudi jaz sem ga ljubila, — tako sveto ljubila!"

In Zorana ji pove vse in bili sta zopet najboljši prijateljici.

V kostanjevem vrhu pa zašumi mrzla sapa in otrese velo listje. Jesen je po vrtu in jesen tudi v teh mladih srcih.

Josephus.