JUTRANJICE

JUTRO Z VRABČKI

Božava se, da bi priklivala
veliko jutro.

A mračina je močna in čas
ni najin zaveznik,
zato sva spoštljiva do strahov
in brezmejnosti.

Obrnjena si k meni in vase,
obrnjen sem vase in k tebi.

Kaj vidiva? Najbrž usmiljenje,
ko rob neba zacveti kot limonovec.
Kaj slišiva? Najbrž sočutje,
ko se trije vrabčki - pik, pik, pik -
prikljuvajo skozi tišino.


SMISEL ZARJE

Kakšno jutro je v tvojem srcu?
Od vsepovsod šumi hudobna moč
ugaslih zvezd.

Med mamo in otrokom,
med ljubimcema
je stkan drugačen klic -

naj bo, kar mora biti,
manj od vsega,
več kot nič.

Naj bo, kar od nekoč je bil
in vedno bo -

trenutek,
smisel zarje.


NASMEH V TEMI

Je jutro, ko ni jutra.
Takrat je treba uspavati
napuh in zbuditi
sočutje.

Zlo je mogočen sistem
in srce le kanarček.
Ampak tisto, kar je mogočno,
ne pozna pesmi.
In tu je možnost, da drobiž
preživi stoletne noči
in se vrne s sunkom,
vzibom časa -
v uhlju ponižanj, v roženici sramot -

in je kot luč, ki je ni,
nasmeh za pozabljeno jutro.


JUTRO Z VISOKIM PASOM

Jutro z visokim renesančnim pasom
je nevarno jutro.

Nad ljudmi, nad hribi, nad utrinki
joka praznina.

Izgubljenost povezuje. V istem ritmu
zaigra odsev na vodi, božji srček,
veter v brazdi, par, ki šiva skup ljubezen.

Izgubljenost, daljava,
noč, ki jo je prevarala lastna temina.

Jutro z renesančnim pasom
je nevarno, ker vabi bitja, naj poskačejo
čez rob strahu.

Bela groza z visokim pasom.


HUDA JUTRA

Huda jutra pobegnejo
temnim bogovom iz kozmičnih skrinj.
Takrat je treba poskriti vse igle
in se paziti tihih stopinj.

Huda jutra si v šibkih dušah
izjedkajo klavrni raj.
Vanje padejo iz visoke svobode
prevarane sanje in zrkla iz saj.

Huda jutra je treba s priklončki
in klovnovskim smehom motriti,
zanje ni hujše močvirnate more
kakor vedrina že zlomljene biti.

Huda jutra je treba pred jutrom končati,
saj si nesmrtni v smrtnih želijo zaspati.


BO ČRNO ZRKLO, BO MIRNA IGRA

Vsa jutra so le napoved zadnjega jutra.
Zadnje jutro bo žveplenorumeno
in bo raslo iz morskega srcda.
V njem vo veliko vrtincev,
posledic Magrittovih sanj
in utopljenih usod.

Tisto jutro bo pojoče, čarobno, grozno
muzikalično. Cigansko jutro, ko perje
frči visoko in so gosi gole in deklice
prebeljene. Ko ni nobene molilnice
za klicanje malikov,
ni zavetja razodetja.

Zadnje jutro seveda ne bo poslednje
jutro - v merilu zvezd. Veljalo bo
le za drobni človekov svet,
omejem z življenjem in spominom
svetlobe. Na eni in drugi meji preži
črno zrklo igre. Zelo mirne igre.

PREPROSTO JUTRO

Če je jutro povsem preprosto,
ga moramo dolgo dolgo ljubiti.
Vzeti srce in mu ga podstavljati
pod korake.
Želje in hrepenenja ugasniti
v spominu ljubljenih, ki so nas
zapustili in nas zdaj kličejo iz samote
z vonjem rose, mlečnih dlesni, kutine,
semenčic, kisle groze.
Povsod je čas, tu se nam sonce maščuje,
ker smo ukradli ogenj.

Če je jutro povsem preprosto,
moramo razpeti roke in strmoglaviti
v črno misel, črno dušo,
z orlovskim pogumom,
ki se prevrta do žrtve in skupaj z njo
mine
v mir.

Preprosto jutro - vse drugo je dan,
presežek preprostega jutra.