Izza peči

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Izza peči.
Spectabilis
Čeprav je pod psevdonimom Spectabilis pisal Anton Kos, v delu Izza peči to ni jasno razvidno.
Izdano: Slovenski narod 15. 11. 1881 (14/260)
Viri: dLib 260
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

II.[uredi]

V prvem pismu izza peči sem govoril o poeziji, ki se me je polastila, ko sem sedel pri toplej peči zadovoljen sam s seboj, ter razmišljeval, kako je dobra peč po zimi, če je topla. Denes hočem razpravljati drugo stran peči, namreč literarno stran. Če je mogel v ljubljanskem „literarnem klubu“ čitati mlad slovenski literat razpravo pod naslovom: „Medved in literatura“, ne vem, zakaj ne bi jaz podal v javnost razpravo, katere naslov se glasi:

Peč in pečenka.

Ko bi tudi jaz bil, kakor ste vi, gospod urednik, v tesnej zvezi s tisto veselo družbo v Ljubljani, ki si prikrajšuje zimske večere z resnimi in tudi humorističnimi berili, bi mi gotovo dovolili gospodje, da zasedem vsak teden ali vsakih štirinajst dnij katedro klubsko in da čitam kaj „resnega“, kar bi se čez teden izcimilo v mojej glavi; ker pa nijsem tako srečen, da bi mogel povedati in razložiti v veselem društvu kaj novega, o čemer še dozdaj nobeden slovensk literat govoril nij, mi boste dopustili, da deponiram svojo modrost v pisma izza peči.

Vi pa, učeni gospodje „literarnega kluba“, ki poznate pol sveta jezike in ki dobro veste, kaj je euphonija, poslušajte me pazno in čudite se mojej učenosti, katera mi je pomogla, da sem prišel na sled dosedaj še neopisanej gibčnosti in lepoti našega slovenskega jezika. Stavimo to le izreko:

V peči se peče pečenka
V peči se pečenka peče
Pečenka peče se v peči
Pečenka se v peči peče
Peče se pečenka v peči
Peče se v peči pečenka.

Vzemite gornjih varijacij, katero hočete, vsaka jednako prijetno doni, naj se ona izgovarja v prozi, v jambih, v spondejih, trohejih ali kako drugače, in če je človek še zdrav in mlad k temu, ter ima dober tek v rezervi, mi boste verjeli, da je nij kmalu lepše stvari na svetu, nego je samo jedna, katera koli, moja gori citirana stropha.

Ne le to, tudi heksameter se da lep narediti, če se reče:

Peče se, peče se, peče se, peče se v peči pečenka.

Samo skandirajte za menoj vestno, gospodje učeni, in prišli boste do spoznanja, da sem naredil in skoval moj heksameter po latinskem:

Quadrupedante putrem sonitu quatit ungula campum, in ta moj heksameter zares mogočno doni, ravno tako, ko da bi marširal bataljon kirasirjev.

Če je mej vami, gospoda moja, kateri muzikus, bom še nekaj povedal: dala bi se namreč skomponirati mala operetica, na primer tako le:

Bariton, undante, mezza voce:
Dali se peče v peči pečenka?
Altistica, allegro, forte:
Peče se, peče v peči pečenka.
Tutti allegretto, fortissimo jubilante:
Peče se, peče v peči pečenka
Peče se v peči, peče pečenka
Pečenka!

Zdaj bi jaz rad poznal tistega, ki bi rekel, da to nij lepo!

To vse, kar sem vam povedal, velja o peči „in generalibus“, to je o takej, v katerej se kuri po letu in po zimi, na katerej se po letu slive sušijo in hruške, a po zimi otroci čepijo in stari ljudje spijo na njej, moja peč „in specialibus“, pri katerej jaz sedim in se grejem, nij prikladna za peči pečenko, k večjemu bi se kava skuhala v njej, pečenka uže težko ali nikakor ne, nego namen moj je bil, pokazati gospodom literarnega kluba, kako lepo se da povedati v našem jeziku, da se v peči pečenka peče, ter da nobeden drugi narod ne more tako euphonistično in poetično spretno sukati svojega jezika in govoriti kakor mi – a to sem jasno dokazal, kakor mislim, samo še želim, da bi si moji rojaki zapomnili moje besede, in da ne bi nikdar in nikjer zanemarjali sukati jezike in peresa po domače in po pravilih, katere predpisuje domač naš slovenski jezik.

Čeravno vam še nijsem čisto oprostil, gospod urednik, da ste zavrgli moje „Re-kontra-poslano“ g. Ahasveru Nr. 2, katero sem dal na pošto dné 17. oktobra letos, vam vender še pišem izza peči, ker mi je dolgočasno na tem blatnem svetu, in oblaščujem vas, da smete čitati mestu mene to mojo čisto originalno razpravo o lepoti in gibčnosti našega jezika v vašem literarnem klubu. Če bo večina „literarnega kluba“ rekla, da sem dobro razložil stvar in razbistril, kako se peče v peči pečenka, morete spremeniti to moje pismo izza peči v feljton, če bo pa rekla večina, da razprava moja nij originalna, ali da ne zasluži tiska, jo denite k mojemu „Re-kontra-poslanemu“. Ampak to vam povem, čuvajte se prevelike zbirčnosti, ker po novem letu bo tudi vam druga pela, ko se bodo predali „Slov. Naroda“ nad in pod črto raztegnili na široko in na globoko.

Zdaj vas še prosim, pozdravite mi vse aktivno delujoče članove vašega „literarnega kluba“, najprej še tistega gospoda, ki se tako rad dere zarad kocaste naše pisave in tudi tistega, ki renči nad Dežmanom kot medved nad kukavico. Ko bi še tulil kateri član „literarnega kluba“, bi bil tercet gotov, tako pa imate le duet skupaj.

Vaš

Spectabilis.