Izprehodi po Gorjancih
| Izprehodi po Gorjancih Jakob Zupančič |
| |||||||||||||
1909 št. 1[uredi]
»Gorjanci so čudovita gora, ki ni
odkrila vseh svojih skrivnosti
nikomur, ne tujcu ne domačinu.«
Janez Trdina
Gorjanci leže na Dolenjskem, dolenjska stran se začne pod Ljubljano, torej začniva z Ljubljano. Sédiva v dolenjski vlak v »Kurji vasi« in se odpeljiva proti jugu. Vlak leze po ljubljanskem barju skraja prav leno, kakor bi se mu udiralo, in prileze po raznih ovinkih, klancih in predorih šele čez poldrugo uro v Zatičino. Tu sva šele na pol pota. Stroj si izpere suho grlo in si da zopet nekoliko duška skozi sajasti dimnik, da imava vtis, kakor bi se odslej vozila nekoliko hitreje. In res imava čez pol ure v Št. Lovrencu samo še tretjino pota pred seboj, čez dobre četrt ure v Trebnjem samo še četrtino, čez šest minut v Ponikvah pa samo še petino pota. Od Mirne peči naprej bi moral torej po tem računu vlak biti že pravi brzovlak. Novega mesta pa le še ni. Nazadnje se vlak vendar definitivno ustavi zunaj mesta pri Bršljinu. S kolodvora se pride v mesto po novi, lepo izpeljani cesti. Turistom pa ne kaže hoditi po njej — zaradi večnega prahu in blata. Udariva jo torej rajše kar na staro cesto po drevoredu na Kapiteljski hrib ali marof.
Na vrhu klanca se turistu nudi krasen razgled po okolici Novega Mesta. Njegov prvi pogled velja seveda hribom — Gorjancem. Kakor mogočen nasip zastirajo pogled v Belokrajino in na hrvaško stran. Oko nam obtiči na najvišjem vrhu sv. Gere (ali Jere, 1181 m), proti levi pa se nekoliko nižje na robu kmalu zapazi cerkvica sv. Miklavža (969 m). To je Kukova gora, ki se pod cerkvico, kakor odrezana, spušča jako strmo v dolino. Proti desni se vidi dolg gorski hrbet, ki se polagoma znižuje, da ga državna cesta karlovška lahko prekobali, potem se pa zopet vzdiguje do Peščenika (834 ni) nad Semičem, Nekako v sredi med obema koncema, med Kukovo goro in Peščenikom, je postavljen pred to gorovje lep, 467 m visok stožec z razvalinami starega gradu na Mehovem. Ob njegovem levem pobočju se tudi s prostim očesom dobro zasleduje široka državna cesta, ki se vije potem v velikih serpetinah čez Gorjance in se prevali na Luži v Belokrajino. Vrh sv. Gere se vidi iz Novega Mesta kakor orjaška glava mogočne sfinge, koje truplo je zleknjeno po Kukovi gori do sv. Miklavža.
Ljubljančanom Gorjanci seveda prav ni ne imponujejo. Že Krim sam, ki je 75 m nižji, štrli vse bolj veličastno proti nebu. Pa vendar imajo Gorjanci in dolenjski hribi in griči sploh toliko lepih razgledov, toliko senčnih potov in toliko prijaznih krajev, da je res obžalovati turiste in tujce, da tako zanemarjajo našo ljubo pastorko — dolenjsko stran.
Na Gorjance hodim, ali pravzaprav sem hodil pred nekaj leti večinoma sam. Dolenjci pa radi gredo v daljavo, v Ameriko iti jih n. pr. prav ni ne pomudi, za hribe pa niso posebno vneti. Le redko me je spremljal kak tovariš, navadno sem si ga samo mislil. Vedno pa je hodil z menoj nabiralec rastlin, namre moja mapa, potem geograf, namre špecijalna karta, potem čuvaj, namre priostrena palica, potem jestvinar, ki se je skrival v obliki prigrizkov in prilivkov po mojih žepih ali v nahrbtniku, in pa neizogibna -— spremljevalka, moja radovednost, ki je povpraševala ljudi po imenu tega jarka, one vodice, najvišjega vrha i. t. d. Tako sem imel z botanikom in geografom, s svojo domišljijo, še bolj pa s svojo kantino dobro tovaršijo in v prosti naravi neprisiljeno zabavo Tako sem prav lahko pozabil, da hodim sam, »tako sam.« —
Najkrajša pot na vrh Gorjancev gre iz Novega Mesta čez Kandijo> Žabjo vas, skozi gozd proti Hrušici, v Gabrije in odtod na vrh. Pred nekaj leti zaznamovana pot se odcepi na koncu Žabje vasi pod klancem stare ceste na desno mimo par hišic, potem po kolovozu mimo kozolca in na levo čez travnik »na Trati«« (nekdanje vežbališče vojakov). Steza se kmalu skrije v goščo grmovja in mladega listnatega dreja. Pot je jako dobro izhojena in ima smer naravnost proti vrhu Gorjancev. Po njej hodijo sejmarji iz Novega Mesta v Hrušico in potem čez Gorjance na hrvaško ali vlaško stran in seveda tudi naopak. Pot po tem gozdu je že sama na sebi vredna, da bi jo Novomeščanje uporabljali za popoldanske izprehode. Skozi in skozi do ceste je lepa senca šibkih brezic, krhkih jelš, mladega hrastovja in grmičaste leske, pozneje prevladuje hrastovje in gaber, gozdna slika pa je vsak hip druga. Dale od hrupa sveta in cestnega prahu vlada tukaj naokrog samotna tihota, niti žuborenja vodic ni slišati, res kakor v »gluhi loži«. (Opomnja: »gluho ložo« iščejo navadno v Gorjancih za Mehovem.) K večjemu sreča človek družbo cigančkov, ki imajo po hostah razprostrane občine Šmihel -Stopiče domovinsko pravico. Proti koncu gozda pride pot na kolovoz mimo hišic, ki tvorijo selišče Selca, potem pa po bližnjici navzgor čez majhno strminico. Kmalu smo na cesti med sv. Joštom in Hrušico. Svet je ob cesti deloma skalovit. Od leve nam prihaja iz dolinice Slatenika gozdni hlad. Na desni solnčni strani se vrste hrami in zidanice, pod njimi pa vinske gorice s precej kislim cvičkom, o katerem je Trdina hudomušno pripomnil, da matere kregajo nepokorne otroke z besedami: »Otroci mirujte, če ne, boste morali vino piti.«
Do ceste smo hodili celo uro. Svet je odtod naprej odprt in solnce pripeka poleti po okrajni cesti po lastni volji in navadi. Cesta pa se potem spusti kmalu po klancu navzdol v vas Hrušico. Izgubili smo na višini nekaj metrov, a jih brž pridobimo na drugi strani vasi, ko se dvignemo na hrbet odprte planjave v Podgorju. Pot postane enolična. Na obeh straneh ceste je samo bodičasto grmičevje ali pa se kažejo goličave, iz katerih mole suhe skale prhkega dolomita liki rebra izsušene zemlje. Nikjer ni sence, samo češminje in brinje se vrstita. Brinje pa se plazi po tleh, kakor bi bilo potlačeno in poležano. Toda kdo bi poležkaval tod po brinju? Toliko lepši je s tega hrbta razgled po bližnjih vaseh in gričih, zlasti še pogled na Gorjance. Celo podgorje je razprostrto okrog nas. Pred nami pa se vzdigujejo Gorjanci, da bi jih kar prijeli. Vsi jarki in dolinice se razločno vidijo, vse košenice, po katerih se vijejo steze navzgor, se nam smejejo nasproti. Cesta krene zopet nekoliko navzdol, zopet nekaj izgubljenih metrov, pa smo v Gabrijah. Pod goro smo, pod Gorjanci, med pravimi Podgorci.
V Novem Mestu štejejo Kandijo (ali kakor se je prej reklo »Pred mostom«) že k Podgorju, Kandijanci šele Gotno vas, v Gotni vasi potisnejo Podgorce že v Stopiče, Dolž, Hrušico in sv. Jošt, tu pa izvemo, da so v Podgradu, v Cerovcu, v Gabrijah in Brusnicah. Godi se nam kakor otrokom, ko letajo za mavrico, pa je ne dohite.
Podgorec je revež in se trumoma seli v Ameriko. V Novo Mesto se pa hodi rad pravdat ali v pondeljkih kupovat brez denarja in iskat, česar ni izgubil. (Tako piše O. Florentin Hrovat v svoji knjižici »Novomeško okrajno glavarstvo«. 1885.) Ob posebnih prilikah pa tudi rad na dolgo pije in je. Tako poje n. pr. šentjernejska pesem: »Kadar je pa trahtament, takrat tehta trebuh cent«.
Trdina je celo vedel povedati, da so se Podgorci neko tako napili in najeli, da so še sedaj siti in pijani. Obenem jih je pa pohvalil, rekoč: dva junaka sta, denar pa naš Podgorec. Sicer Bog Podgorca nikdar ne zapusti: če ni lačen, je pa žejen.
Do vznožja Gorjancev je iz Novega Mesta dve uri hoda. Pride se tudi prej. V Gabrije priteče mala vodica Šume potok (na špecijalni karti Sme potok) iz Gorjancev in se pod vasjo (na levo) izgubi. Iz vasi vodita dve poti k sv. Miklavžu in na vrh sv. Gere. Na levo čez mostiček mimo gostilne gre precej strma bližnjica na vas Jugorje in odtod k sv. Miklavžu. Na desno še pred mostičkom pa se obrne zaznamovana pot (mimo druge gostilne) po stezi čez kratko strmino skozi gozdi pravega kostanja, čez takozvano Križišče, potem pa zložno po gozdu Javornik na prvo veliko košenico Slakače. Tu je prvi studenec na levo v grapi, 20 korakov pod potjo. Pot prestopi na drugo teraso, na Gorenje Slakače, kjer je lep razgled na kranjsko stran. Po kolovozu nam priteče nasproti vodica iz studenca Gospodične, ki se nahaja ravno v gorenjem kotu košenice. Ustavimo se nekoliko na tej košenici.
(Dalje prihodnjič)
1909 št. 2[uredi]
(Dalje)
Spomladi je tu polno cvetja, zlasti kukavic (Orchis) je vse pisano. Pa tudi tiče kukavice se kaj rade oglašajo tu okrog. Ko je nekoč moj radovedni spremljevalec zaslišal kukavico, spomnil se je prizora v Sienkiewiczevem romanu »Z ognjem in mečem« in je vprašal kukavico za prihodnost. Bil pa je prav takrat do ušes zaljubljen; zato je zaklical: »Koliko let bom užival zakonsko srečo s svojo izvoljenko?« Kukavica mu je napela 12 let. »Presneto malo«, je zagodrnjal; nato je vprašal še enkrat: »Koliko dece bova imela?« Kukavica pa mu je zapela: enkrat, dvakrat, trikrat, . . . devetkrat, desetkrat ... — oho! vsako leto eden — kukavica pa je pela še dalje — enajstkrat, dvanajstkrat. ... — kaj, sami dvojčki? — ... ali kukavica je še vedno pela. Kot nepristranski spremljevalec sem štel do štirideset; potem sem imel dovolj tudi jaz . . .
Že smo pri izviru znamenitega studenca Gospodične (822 m). Studenec izvira v prstenih tleh izpod mladih bukev v precejšnjem curku. Voda je hladna in jako dobra. Vsakdo se tukaj pomudi, ker je to zadnji večji studenec na severozahodni strani sv. Gere. Trdina nas je seznanil s pripovedko, kako se je tukaj stara grajska gospa iz Mehovega kopala in pomladila v lepo gospodično. Sicer pa ljudje preveč slavijo in hvalijo vodo iz studenca Gospodične. Reklamirali so jo svoj čas za novomeški vodovod, čeprav je premalo vode in je predaleč v Gorjancih. —
Od studenca gre na desno stezica do lovske koče, ki je pred leti deloma pogorela. Zaznamovana pot pa krene na levo v hladni gozd po kolovozu, ki je zelo izvožen in razoran in ponekod precej blaten. Pot se vije potem dobre četrt ure prav položno ob pobočju Skrajnega vrha, na levo pod njim pa je jarek v Kotčh. Ravno na ovinku, deset korakov pod kolovozom, je zadnji studenec s pitno vodo. Vodica teče po jarku v Kotčh in se zbira niže doli v Šumeč potok. Za ovinkom pride od leve strani po gorskem hrbtu pot iz Gabrij čez Jugorje. Od tod dalje se spušča breg na levo v dolino Vrtaškega potoka pod Črnim vrhom, ki tvori zahodni odrastek Kukove gore. Kmalu pa nas iznenadi prava železna cesta, ki nas spremlja v večjih in manjših ovinkih do sedla med sv. Gero in sv. Miklavžem do Krvavega kamna. Zagledali bi jo bili lahko že par sto korakov nad Gospodično, ker je izpeljana od gorjanske žage (ali »fabrike«) onkraj Gorjancev v dolini Velikega Paleža in teče v velikanskem ovinku okrog Skrajnega vrha mimo lovske koče, nad Gospodično in proti Krvavemu kamnu. Žago so v oktobru 1. 1904. opustili in železna cesta je zapuščena. Pred tremi leti cesta še ni bila razdrta. — Že smo pri Krvavem kamnu, na znamenitem sedlu Kukove gore, »kjer se ležejo orli in nevihte«. Krvavi kamen (920 m) je dober meter visoka in široka piramidasta skala v senci mlade jerebike in nekako skrita za leskovim grmom ter ima razne barvane in izklesane napise. Najbolj se blesti napis »S. P. D.« in letnica 1905. Tega kamna so se kajpada polastile narodne pripovedke.
Najbolj ginljiva je ona, ki je podobna zgodbi o filenskih bratih. Kranjci in Hrvatje (Vlahi) so hoteli določiti mejo, pa so poslali neko jutro poslance iz sosednjih mejnih vasij, naj določijo mejo tam, kjer pridejo skupaj. Hrvatje so odrinili jako zgodaj od doma, da bi prehiteli zaspane Dolenjce. Na sedlu trčijo skupaj. Ko pa vidijo Kranjci, da so jih Vlahi prevarili, jih pobijejo in na licu mestu pokopljejo; zato se še dandanes ta kraj imenuje Krvavi kamen.
(Dalje prihodnjič)
1909 Št. 3[uredi]
Poiskali so si sami pravice in jo obenem tudi pokopali. Zato še dandanes toži kak star Novomeščan, da pravice ni več na svetu, ampak da je pokopana globoko v Gorjancih. In že marsikdo je iskal tiste globeli. — Nekoliko manj krvavo pripovedko pa sem slišal v Gabrijah. Dva posestnika sta se prepirala za mejo. Gabrški sosed je dejal: »Tukaj, kjer držim roko, je meja«. Nasprotnik pa je pripomnil: »Če udarim s sekiro po roki in ti izmakneš, si lagal, če pa obdržiš roko, si resnico govoril«. In res je udaril in mu odsekal prste. Čez ta kamen gre pač sedaj meja med okolišem Novega mesta in Kostanjevice, hrvaška meja pa je višje gori na robu Gorjancev. Čudno je le, da nam Trdina ni zapisal nobene pripovedke o tem kamnu.
Pri Krvavem kamnu se znamenja cepijo. Na levo se v travi zasledi kolovoz k cerkvici sv. Miklavža, na desno pa se pride v dobri pol uri po iztrebljenem jarku, ki je v zadnjem delu precej strm, navzgor k sv. Geri.
Obrnimo se najprej proti levi. Pot nas vodi po košenici mimo več udrtin novejšega časa, ki kažejo na kraški značaj hribovja. Te in enake »udrtine, kotanje, kotlice, dolinke, rupe ali posesti« so dale povod raznim pripovedkam, kako je zemlja požrla voznika, ker je preveč preklinjal. Pot prereže majhen gozdič in nas privede v četrt ure po senožetih Kukove gore k cerkvici sv. Miklavža. Cerkvica stoji prav na robu Kukove gore nad zelo strmim bregom. Vendar je od nje prav malo razgleda, ker je ob robu in po bregu previsoko drevje. Zvonik se pač dobro vidi iz Novega mesta. Ž njega se pregleda Krška dolina, novomeška okolica in hribovje proti Gorenjski. Skozi drevje se nam nasproti smeje prijazni Vinji vrh nad Belo cerkvijo, tam v daljavi pa se kaže dvoglavi kranjski Kum, proti desni pa strmi štajerski Lisec.
Pred cerkvico sv. Miklavža je čedno zidana hiša bivšega mežnarja, ki je pa sedaj samo ob cerkvenih shodih odprta. Če se gre od cerkvice mimo mežnarije po košenici ob levem robu gozda, se zapazijo čez pet minut med grmovjem zelo močvirna tla in tudi tri ali štiri majhne mlake se kmalu zasvetijo iz lesovja. To gorsko močvirje je znamenito »Jezero« v Gorjancih. Nekoliko korakov dalje pa se pride do večje udrtine, kjer se na dnu pod debelo dvojno bukvo nabira zelo slaba, nepitna voda, ki zastaja v močvirski kotlini in namaka poleti vse polno rumenih kalužnic. Skoro vsak romar pokusi to vodo, če je tudi zbrozgana in kalna. To je Jezerski studenec (na špecijalni karti Iserquelle). Morda dobiva svojo vodo iz višje ležečih mlak gorjanskega Jezera.
Narodne pripovedke kaj rade omenjajo gorjansko Jezero. Navadno se govori o vpreženih volih, ki so se pogreznili z vozom vred in prišli zopet v malih ostankih rogov in jarma pri Št. Jerneju ali pa na nasprotni strani pri Jeričku v Težki vodi na dan. Tudi Janez Trdina se v svojih bajkah večkrat spominja gorjanskega Jezera. Če se pa ozremo okrog sebe po širnih košenicah Kukove gore, zapazimo na tleh neskončno množino čudnih, s travo obraslih »krtin, kopic, gričkov, kupcev, ki so polni drobnih mravljincev«. Že pri Krvavem kamnu so košenice tako na gosto posejane z mravljišči, da se vsakdo čudi. To je tisti čudni kraj, ki mu pravi narod »zdeti« ali »ukleti«. O teh mravljincih nam je Trdina ohranil prelepo pravljico, da so to sami zakleti slovenski junaki iz turških časov, katere bo svoj čas zbudil krščanski junak, ki bo ljubil pravico in svoje brate »v neizmerno tolažbo in radost svojemu narodu in v krvavo maščevanje vsem njegovim sovražnikom«.
Kukova gora ima za Dolenjce sploh nekaj skrivnostnega v sebi. Zato jo menda Novomeščanje rajše gledajo od daleč iz mesta ali k večjemu s Kapiteljskega hriba. Tako govori bajka o nekem mestu Pondir ali Bendir na Kukovi gori, ki se je pogreznilo, ker so bili ljudje preveč razuzdani. Takrat je nastala dolina Pondirjevka. V turških vojskah so ljudje pribežali gotovo tudi na Gorjance, zato se baje še danes nahaja na Kukovi gori grobišče. Neki kmet iz šentjernejske fare mi je zatrjeval, da so v tem grobišču pokopani sami svetniki, ker so našli pri vsakem kostnjaku svetinjice. Največ življenja je na Kukovi gori ob cerkvenih shodih. Cerkvico so leta 1903 popravili, kakor kaže letnica. Od tedaj je tudi romanje zopet oživelo. Iz Št. Jerneja, kamor ta svet spada, prirede vsako leto običajni majnikov izlet, pa tudi druge čase oznanijo cerkveno opravilo. Šentjernejčani prihajajo semkaj ali po zelo strmi bližnjici iz doline Pondirjevke, oziroma iz Mrzle drage, ali neko bolj položno do konca Pondirjevke in čez Hudo peč ali pa po romarski poti mimo Vrhpolja in čez brusniško pot nad Suhadolom. Zadnja pot je bila pred leti tudi zaznamovana.
Ob cerkvenem shodu se zbero romarji pri velikem rdečem križu na vzhodnem robu Kukove gore. Tam se uvrste v procesijo in pojo litanije. Za ovenčanim križem gredo najprej moški lepo v redu po dva in dva, potem gospod duhovnik, za gospodom pa tiščijo ženske v široki gruči, kakor bi se bil oblak utrgal. Po cerkvenem opravilu se vsuje vsa množica k mežnariji, pokrepčat se. Medtem so že Vlahi iz bližnjega Žužemberka spekli več jancev na prostem; sekajo jih sedaj in razprodajajo za dobre novce. Svoje dni niso bili Vlahi nič kaj priljubljeni na Kranjskem; saj so hodili večkrat ropat in plenit čez mejo. Zlasti grajščaki so jih imeli zato v slabem spominu; na vratih kostanjeviške grajščine je n. pr. še sedaj napisano v latinskem jeziku: »Vhod je dovoljen samo dobrim ljudem, prepovedan pa Vlahom in roparjem.«
Romarji se vračajo z Gorjancev že od sv. Miklavža in se razkrope na vse strani. Za podrtije sv. Gere se ne menijo. Nekateri se spuste zopet v Pondirjevko, drugi pa jo krenejo na brusniško pot ali pa čez Krvavi kamen na Gabrije. V Pondirjevki se nahaja znameniti presihajoči studenec, po katerem ima menda cela dolina svoje ime, ker studenec presiha ali ponira.
Brusniška pot se nad Suhadolom odcepi od prej imenovane romarske poti na levo ter gre na Suhadol (ali kakor tam pravijo Shadu) in na Vel. Brusnice. Tu se lahko nekoliko pomudimo, čudeč se nekaterim slovenskonemškim in češkim napisom in imenom (Herbst, Šmejkal). Janez Trdina pravi, da so to potomci nemških stražnikov in iblajtarjev iz Češke pred l. 1848 izza časa vojaške granice. V župnijski cerkvi je vredno pogledati dva velika stebra. Rad bi marsikdo vprašal v Brusnicah po onem mačku, ki je požrl kilo masti, pa so ga vjeli, stisnili in dobili dve kili nazaj; a nobeden se ne upa.
Od Vel. Brusnic se obrnemo lahko proti Ratežu na državno cesto in v Novo mesto ali pa po bližnjici čez Potov vrh, kjer je bil rojen novomeški svetnik sv. Feliks, na Cikavo in dalje zopet po državni cesti.
(Dalje prihodnjič.)