Izprehod po Skandinaviji

Izprehod po Skandinaviji Marica Gregorič Stepančič

Izdano pod imenom Marica Stepančič

Izdano:	Jadranka 2/1–12, 1922
Viri:	dLib 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Resnično! Izprehod moram imenovati svoje nekdanje potovanje po deželi .... ki je slehernemu tujcu ničmanj čarobna nego oddaljena, potovanje po krajini ... ki je v področju Severnega tečaja, ki je domov je nizkovzraslega Laponca, krivorogega losa, morskega psa in belega medveda, po oni zemlji ... ki jo prečucležno obseva polnočno solnce. A da pričnem nemudoma z opisom, krenem naravnost proti severu, na obalo Baltiškega morja. Z ozirom na podnebje tega vodovja, v katero se izteka nad dvestopetdeset rek in med temi ruske Neva, Visla, Njemen, Drina in Pregelj — je razloček med dnevom in nočjo kakor med zimo in poletjem prav neznaten. Na kopnem ogrevajo namreč solnčni žarki le zemeljsko površje, dočim pronicajo nad Baltom v njegovo najdalšo globel; zategadelj je po njegovih otokih in bregovih vse polno krepilnih kopališč in zdravilišč.

Na brežini Baltiškega morja torej in sicer v mestecu Stralsund smo potniki izstopili iz vlaka, da nam skandinavski, oziroma švedski carinarji pregledajo prtljago, nato smo vnovič posedli svoje prostore, kajti orjaški parobrod «Konung Gustaf», ki je bil že zasidran v luki, nas je sprejel vase z vso železnico vred ter kmalu potem odjadral s sigurnostjo, ko da je prešel nanj le kak otroško igračkasti vlak. Naj prvo je parnik krenil napram otoku Rujana (Rügen) do mesteca Sasnec, se tamkaj zasukal in zaplul v odprto morje brže in z lahkočo, ko da prenaša gosje perje.

Ker je Baltiško ali Vzhodno morje hudomušno kakor naš Kvarner, ni bil določen prostor naši železnici na vrhnem krovu, marveč nekako v notranjosti, v središču ladje, kar vpliva izborno na ravnovesje ob času morske nevihte. Balt sicer vobče nima nikake prerazposajene valovitve, vendar provzroča marsikdaj parnikom nevarno viharno potovanje.

Nam je tega dne bilo vreme jako milo, prevožnja je bila prijaznomirna, da smo mogli vživati z najprisrčnejšimi občutki vso ono prelest, ki nas je razsipno okroževala. Z zlatim blesketanjem se je poslavljalo solnce od nas, poslavljalo in postovilo, a njegov soj je še ostal in zavijal vso pokrajino, vso prostrano mersko planoto v tajinstveno svečanost. In ko smo se približali cilju, švedski obali, so zafrfotali svetlosivi galebje kar trumoma okoli naše ladje, kot da bi nam zušepetavali: Pozdravljamo vas kot prvi domačini svetlih skandinavskih noči!

Skandinavija je največi polotok na evropskem ozemlju, ki ga na severu obliva Severno ledeno morje, na zahodu Atlantski ocean, na jugu Severno in Baltiško morje, dočim se razprostira na vzhodu prostrana Rusija, oziroma Finska. Poslednjo loči od Skandinavije Bolniški zaliv.

Skandinavija se deli v dve kraljestvi: v Norveško in Švedsko.

Norvegija se vleče od juga v ozkem traku napram zahodu do najskrajnejšega severa; švedska objemlje v obširnem obsegu pokrajine na jugu in izhodu, odkoder se zaokroži preko severnega tečajnika proti severu.

— — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

V prepričanju, da pač nikoli več ne odpotujem proti daljnemu severu, sem v Trälleborgu izstopila in prenočila, da prehodim, pregledam ter se seznanim tudi z vsem onim, česar mi sama na sebi ne morejo nuditi glavna mesta.

Nabrežno mestece Trälleborg nima sicer za tujca druge važnosti, ko ono, da ima zalo lego na obali. V meni pa je vzbudilo zanimanje že s tem, ker sem doživela V njem prvo poletno svetlo noč, noč teme in senc. Na vrtu edinega hotela, kjer sem si najela prenočišče, se je vršil istega večera koncert, ki je trajal kasno v noč, oziroma v beli dan.

Turobno, mehkočutno in skoro tožnomilo so zvenela sviralca in niti za hipček se ni izpozabila struna, da bi se zaokrožila v poskočnost. In slično sviranje je donelo po vsej Skandinaviji; seveda ne umešavam semkaj koncertov iz Stockholma, Bergen in Kristianije, ki imajo na vsporedu Haydna, Wagnerja in Paganinija, marveč mi je v mislih le kraj in narod, ki še ni pokukal skozi lino svoje domovine ter se naslaja najrajše le ob izlivu lastnih čuvstev in teženj ....

Kakor že povedano, je ugasnilo solnce že pred kakimi štirimi urami, vendar je bila prostrta nad mestecem ista svetloba še ob 11. uri zvečer le s to razliko, da je izginila vsaka soparna sapica, kakor je preminil promet raz cesto in hiše. Bila je ta svetloba odsov polnočnega solnca! Na vrtu pa so svirali, ko da je poldne, in ko da je poldne so se izprehajali ljudje paroma in trumoma po ulicah, mimo razkritih prodajalničnih izložb in steklenih duri, ki so bila sicer zaklenjena ali ne zavarovana z železjem in zapahom, kakor so pri nas zbog tatov in razgrajačev ....

Preden nadaljujem naj omenim, da obstaja Švedska toliko glede njene zemeljske razsežnosti, kolikor glede prirode in kulturnega življenja iz treh najrazličnejših glavnih predelov: Južni dol ali takozvano Gotlandsko vsebuje deželice Skane, Blekinge, Halland.

Srednji del objemlje Svealandijo ter ima provincije Upplandija, Dalarne ali Dalekarlija, Gästrikland in Halsingland. Severni del ali Norrlandija obsega Jämtlandijo, Indalsälfs in Laponsko. Opozarjam na te predele, ker so si po vsem svojem bitstvu tako različni, ko da je vsak posebe podrejen drugomislečemu vladarju, kakor je raznovrstni toplini.

Naslednjega dne sem se odpeljala iz Trälleborga v pol ure oddaljeno trgovinsko mesto Malmö. To mesto, ki je prav za prav metropola deželice Skane, ima 88.000 prebivalcev. Krog njega pa se razprostirajo plodovite njive, obraščene z rastlinami, ki služijo v nabavo sladkorja. Ko sem si ogledala vsaj po zunanjosti znamenitosti tega mesta, sem se napotila v Lund, staro vseučiliščno mesto, ki je istočasno škofova stolica in ima pod oltarjem starinske evangeljske stolne cerkve znamenito kripto iz XI. stoletja.^[1] — Dasi ima Lund jedva 20.000 prebivalcev, poseduje vendar razkošno knjižnico s 180.000 iztisi. Razen vseučilišča, ki je bilo zidano že l. 1668. ima bogat deželni muzej, ki hrani najstarše kulturnozgodovinske odlomke cele Švedske. V Lundu pa je tujcu na ogled tudi domovje pesinka Esaja Tegner-ja, oziroma njegova soba, dočim naletiš na njegov spomenik v mestnem parku, kjer je med stoletnimi lipami in prastarimi bresti in kostanji, razvrščeno še vse polno drugih kipov odličnih mož.

Sosedna deželica, Blekinge, je razkošno postejana z rastlinstvom in se odlikuje po mičnosti in lepoti vsled svojih divnih Binenskih jezer.

Dočim se razteza deželica Halland na zapadni strani Južne Švedske, tako se razprostira provincija Blekinge na vzhodu vzdolž Baltiškega morja.

Glavno mesto te dežele je največje vojno pristanišče Karlskrona. To mesto, ki leži daleč od direktne železniške proge ob ustju reke Lyekebrya, je večje nego Lund in je važno že zato, ker vodijo iz njega izleti toliko na otok Oeland, kolikor na otok Gotland, ki slovi po svojem — vsled mestnega obzidja iz XIII. stoletja zgodovinsko važnem mestu Visby.

Vožnja od Lunda proti severu je jako mikavna zlasti, ko se bliža vlak Smälandski planoti. Vobče je priroda po Južni Švedski kaj slikovita in ljubka. Tu se ti pase oko po nedoglednih senožetih, tam ti plove preko jezera. Tu ti je v naslado sveže zelenje rodovitnih poljan, tamkaj žuborenje potokov in studencev tako, da če nimaš na umu dostojno duhovite pohvale, moraš vsaj nemo občudovati okrožujoči te zemeljski raj. Spominjam se, da sem naštela nekega dne celo množico jezer, in sem bila le jaz ona, ki je prenehala s štetjem, ne pa jezera s svojim valovanjem. Razen tega imajo dežele Južne Švedske kaj ponosita veleposestva in udobne pristave, zgodovinske gradove, podjetna prebivališča in neutrudljive tovarne, da ti je potovanje v neprestano zabavo. Njene gostonaseljene ravnice so vobče vse obdelane. Prostrano nižavje juž. Švedske pa krasi kolobar obraščenih hribcev, ki baje nudijo najzalše razgledne točke. Nepopisno prijetna je vožnja kraj smejočih mestec Vislanda, Altfesta, Nassjö in Jönköping, ki je znano vsled svoje razširjene obrtnosti z žigicami. To mesto leži ob kristalnem zrcalu: ob jezeru Vetter, ki je 1970 qkm dolgo. Iz tega jezera kuka olok Visingsö, ki zvabi marsikoga k sebi zaradi zgodovinsko važnih razvalin. Vettersko jezero spremlja potnika delj časa ob levi strani vlaka, dočim pomigava z desne drugo z imenom Viken. Ob njem leži staro mesto Vadstena, v katerem je tudi grad, nekdanje bivališče plemkinje Brigite, sedanje svetnice in švedske patrone. Ker že govorim o jezerih naj omenim, da je največje jezero južne Švedske jezero Venner, ki meri 5570 qkm. Ono valovi ob vznožju gore Kinekullen, in je v geologiškem kakor botaniškem oziru ena izmed najzanimivejših evropskih gorà.

Igraje minevajo človeku polja, goščave in hribovje, da ne ve kako in kedaj so pobegnile mimo njega mesta Motala, Linuköping, Söderköping in Nordköping, da ne ve kako je že dospel pred Hjalmarsko jezero. Še preden pa zadobi pokrajina ime Bergslagen, se naslajaš lahko s pogledom ob divnih vodopadih, ki jih podaja reka Motala.

O tej novi deželici naj omenim, da je jako gorata in oddaja zelo mnogo železa. Po petnajstih urah preprijetne sicer tudi utrudljive vožnje, se približa vlak Mälarskemu jezeru in švedski prestolnici, elegantnemu Stockholmu, ki leži na njem.

Stokholm, te takozvane severne Benetke, so z ozirom na svoje sanjave parke in mojsterske stavbe, kakor z ozirom na obilico razkošnih izložb kraj prostranih ulic, mnogo sijajnejše, nego Južne. Stokholm je na severu to, kar je Carigrad v orijentu. V njem zaslediš odlomek kršnega Dubrovnika, odrezek ponosne Prage, perišče zgodovinskih Aten in aškrc hrupnega Berlina.

Neveš kaj naj bi občudoval v njem najprej in najbolj. Pogled ti bega ko začaran po Malarskem jezeru, ki je razlito okolo mesta, liki drhteče živo srebro, ko da hoče pripomoči k poveličevanju divote, ko da hoče izsiliti iz človeške duše tem slajši slavospev. Pogled ti drvi preko tisočbarvnega mozaika nedoglednih cest, veličastnih mostov, ponositih kipov in nebrojnih polotočičev, ki se zde, da si podajajo roko, liki kalobar razigranih otrok. Neveš komu n čemu bi poklonil prvenstvo čara, ali slikovitosti Baltiškega obrežja in svežosti bajnih gajev, ki stoje tamkaj zamišljeni, ko začarani drevosadi ali zgodovinskim znamenitostim, ki so raztresene preko mesta in pod oboki muzejev, onih muzejev, ki so prav za prav nedotaknjeni dokumenti človeškega bistva v Skandinaviji.

Povsod zaslediš novo mičnost, povsod vzbuja švedska prestolnica, tvojo pozornost. Stockholm je zelo star, ako uvažujemo tudi dobo, ko so tvorila njegova prva poslopja jedva drobno selo. Ali do mesta je zaslovela ta naselbinica pravzaprav l. 1255. Obsegala je takrat seveda le dandenašnje staro mesto (gamba staden), ki se širi na skoro najvišjem izmed malarskih otokov.

Svoje ime je zadobilo mesto iz dvojnih besed: »Stock in Holm«. Prva znači v švedščini »tekočo vodo, druga pomenja otok«.

To je tudi res docela primerno ime, akopram se ne razprostira dandenašnji Stockholm le na enem, marveč na množici otokov in polotokov. Prav zategadelj je njegova prelest mamljivejša, baš zato je njegovo prirodno in umetniško razkošje veličastnejše, le zato ima njegov čar privlačujoč vpliv. Dočim ga obliva Baltiško valovanje na vzhodni, ga objemlje Mälarsko jezero na zahodni strani.

Mälara, čegar obrežje je bilo nasipljeno že v predzgodovinski dobi, je zelo obsežna; 1150 qkm. meri in nad tisoč otokov se dviga iz njega globeli, iz one globeli, ki se iz nje zrcali cela skupina stolpičev in kupelj in balkončkov. In kako čudovitozala je lega tega mesta! Saj oddaja slehernemu opazovalcu izrazito divoto, naj se oddaljuje od njegove obale s čolnom po Baltu ali Mälari, ali naj ga občuduje z razglednih gričev. Ko pa se človek šeta po čarobnih vrtovih, bi najrajše plosknil z otroško naivnostjo dlan ob dlan ob pogledu na gostovejnate javorje in lipe in poldrugi meter visoke hortenzije in fuksije, čegar balsamična dišava te spremlja še dolgo, ko da se je njihov vonj zaril v tvojo polt ... A okoli tega, s 350.000 prebivalci nagnetenega mesta vse vrši, žubori in šepeče svoj skrivnosten pomenek toliko vodni zefir in srebrno valuckanje, kolikor ta gosta gruča tujcev in domačinov, ki jih srečavaš ali dotekaš. Pravljiški sijaj te obdaja zlasti, ako se mudiš v tej skandinavski zakladnici od poletnem času, ko tekmuje na obzorju odsev polnočnega solnca s srebrno mesečino ter se razgrinja sanjavi soj nad onemelo nočjo, nad utihlimi poslopji, nad pomirjenimi ulicami, nad šelestenjem morskega in jezerskega valovja.

Glavno mesto Švedske nosi po pravici pridevek »najlepše na severu«, vendar to najbolj po zaslugi zadnjega stoletja.

V prejšnji dobi, ko so bila poslopja po večini lesena, kakor so po vseh manjših skandinavskih mestih in vaseh še dandanes, je moralo mestece mnogo pretrpeti vsled požara. Vsled tega se sicer podvzetni Stockholm ni povspel do prestolnice preje nego s 17. stoletjem.

Svojemu kasnejemu blagostanju in brzemu naraščanju mora Stochkolm, kakor vse Švedska vobče, pevati zahvalo kraljevski rodovini Vasa. L. 1523. je odlični član te knežje rodovine, Gustav Vasa — ki je bil ravnokar izvoljen kraljem — obiskal Stockholm z vsem svojim spremstvom. Ta obisk je čudovito milo ovekovečil skandinavski umetnik Carl Larsson v sliki, ki jo hrani narodnopisni muzej (National Museet v Stockholmu in v fresco sliki, ki zalša Gustavovo grobnico v uppsalski katedrali.

Prijazno mestece je baje prizadelo v mladem in stremljivem vladarju tak utis, da je sklenil posvetiti mu vso pozornost. On sam je ustanovil celo vrsto trdnjav in s tem priklopil mestu docela drugačno lice. Da je pa zavrvelo tako urno delavno življenje v tem mestu, je pripomoglo podjetno ljudstvo iz bližnje in daljne okolice, ki se je naseljevalo vanj kar trumoma. Spočetka je obstajalo to meščanstvo iz nižjih slojev, poljedelcev in rokodelcev ali kmalu zatem je postalo ona mikavna točka, na katero je mežikala vsa dežela in si je tvorila v doglednem času torišče ne le večjih trgovcev, ampak najslovitejšega plemstva.

Na ta način so izginjala ali vsaj ostajala v ozadju skromnejša domovja. Saj se je zdelo, da bogataške obitelji: Oxenstierna, De la Gardie, Vrangel, Sture, Bonde i. dr. tekmujejo namenoma med seboj, katera bi pripomogla z lepšim stavbarstvom čimveč proslaviti svojo rodovino ter okinčati ono mesto, ki ga nadcenjuje že kralj sam.

Le 1697 je nastal v staromestnih tesnih uličicah zopet požar, ki ni prizanesel niti trdni graščini ter jo vpepelil docela. Zgodilo se je to ravno ob času, ko je kralj Karol XI. ležal na mrtvaškem odru, (Prizor te nesreče, oziroma preplašenost knežjih beguncev je kaj naravno naslikal domači umetnik I. F. Höckert, čegar original visi v National Museet).

Na razvalinah pogorišča so sicer takoj začeli z zidavo nove kraljevske palače, oziroma dosedanjega dvora, ki je bil popolnoma dovršen še le v 18. stoletju za vlado Karola XII. — Ta mojsterska stavba, ki ti ponuja na ogled par razkošno-opravljenih soban, je baje najveličastnejša na zemeljski celini. Vsled neprestanih nezgod ni ostalo Stockholmu ravna premnogo znakov srednjeveške dobe, vendar kar se je še povspelo do sedanjosti, bodisi one ozke uličice v starem mestu, bodisi slikoviti slog starinskih poslopij z zanimivimi portali, nikakor ne kazijo lepote mesta, ampak ga celo poveličujejo v njegovi zgodovini. Prav za prav se porajajo novi spomini na čudoviti razvoj Švedske ob slehernem koraku. To zlasti na Stortorget-u (Stari tržič), na katerem so se odigravali najgrozovitejši prizori, ki jih je naročal danski kralj Kristjan s pridevkom Tiran l. 1520. Južni del Skandinavije je bil namreč tedaj v oblasti Dancev, ki so že l. 800 tvorili lastno državo. Kristjan Tiran je mučil neusmiljeno one mogočne skandinavske državljane, ki se niso ravnali natančno po njegovih pretirano-strogih predpisih. Sramotilni drog (Kopparmatte), verige in razno orodje, s katerimi je velel trpinčiti narodne mučenike — najzadnjega med temi žensko Magdaleno Rudenschiöld — hrani Nordiska Museet.

V Stockholmu je tudi vse polno krasnih prispodobnih skupin in mramornatih stebrov, ki poleg ponositih kipov, predočujočih zaslužne vojskovodje, državljane in veleume, kinčajo v prijazni potezi mestne vrtove, trge in veže javnih palač in cerkva.

Najvažnejša palača iz 17. stoletja je takozvani Riddarhuset (vitežki dom), ki je zidan v baročnem slogu ter spada tudi med najkrasnejše palače cele metropole.

Otok, na katerem stoji Riddarhuset, je združen potom mosta z drugim otokom, to je z Riddarholmen (vitežki otok). Na njem se dviga spomenik Birger Jarl-a, to je pravega ustanovitelja stockholmskega mesta. Razen cele kope odličnih, javnih in zasebnih poslopij, se razprostira na tem otoku cerkev Riddarholmskyrkan, ki je pravcato švedsko vsebožišče in slavna grobnica najvišjega švedskega plemstva. V njenih rakvah so uvrščeni kameniti sarkophagi, v katerih počivajo maziljena trupla kraljev in kraljic in slovitih vojskovodij. Cerkev je jako stara in ima železen zvonik: cerkev je dal postaviti kralj Magnus Laduläs l. 1280 ter jo poklonil v dar takozvanim sivim menihom (Grämunkel), radi česar se zove otok tudi Gränmunkelholmen. Značilen je v tem svetišču skoro docela izglajeni napis, ki je pod nekim obokom: Nesrečo Švedske so in bodo provzročali le šesteri činitelji: »Samopašnost, potuhnjenost, zaničevanje zakonov, brezbrižnost za splošni dobrobit, trmasta zavist napram domačinom in nepremišljena zaupljivost v tujca!«.

Z ozirom na cerkve naj omenim mimogrede, da stoji najstarejša v starem mestu. Zato se tudi imenuje Storkyrkan in obstaja iz l. 1260. Znamenita pa je že zato, ker so bili v njej kronani švedski vladarji iz zadnjega stoletja.

Staro mesto (gämlastaden), ki leži med dvema mostovoma ti nudi vse polno znamenitosti. Zato se rad mudiš po njem delj časa, in gotovo pozabiš, da so nekje blizu prostrani trgi, senčni gaji in srebrna Mälara. To svojo prevaro zapaziš kakorhitrostopiš v najožjo ulico, ki je ob strani. Ta tlakovana steza te zvodi po strmini navzdol ter te kmalu razvedri s prekrasnim razgledom po jezeru. Iz te uličice pa ne dosneš le na prijazno obalo, ampak kreneš lahko na nasprotno obrežje in sicer ali preko mostu ali s parnikom. In tako si za minuto kasneje na drugem trgu med gnječo čivkajočih branjevk, ki te bodo zanimale po svoji govorici, typu in noši.

Trg, na katerem se pa združuje vse, kar je v Stockholmu ukusuega, umetniškega, bogatinskega in zabavnega, se imenuje Adolfov trg. Na njem so z najzalšo stukaturo in s stebriči okinčane palače, ki povečini niso drugega ko razkošni hoteli.

Nedaleč od Kungl. Dramatiska Teatern (kralj drametsko gledišče), ki je baje najelegantnejše v Evropi, se dviga godbena akademija, ki te dovede po najkrajši poti v Humlegärden (hmeljni vrst.). V le-tem se seznaniš namreč z dvema spomenikoma. Eden izmed obeh je posvečen domačinu naravoslovcu Karol-u pl. Linne, ki je sestavil s Celijem stostopinjsko toplomerno stepenico. Druga statua predočuje K. W. Schiele-ja, ki je izvedel poleg kisika, mnogo drugih kemičnih spojin. V hmeljnem vrtu je tudi Kungl. Biblioteket (kraljevska knjižnica) s 300.000 domačimi in tujimi knjigami poleg 10.000 originalnih rokopisov. V tej knjižnici ti je na ogled celo original latinskega evangelija »codex aureus« iz 6. steletja in »gigas librorum« ali zlodijeva biblija.

Noblova biblioteka, ki spominja Noblove ustanove, tako nazvane po njenem ustanovitelju Alfredu Nobel, ki je zapustil preko 30 milijonov švedskih kron da praznuje vsakoletno obletnico njegove smrti 10. decembra ter podeljuje petero nagrad po 140.000 švedskih kron posameznim veleumom za njihove izredno odlične dušne pvoizvode, naj so dotičniki Švedje ali katerekoli si bodi narodnosti.

Na južni strani mesta, ki je bila nekoč najodličnejša, se razprostirata izven znamenitih plemenitaških stavb, park Tantolunden in cerkev sv. Katarine. Do te cerkve prideš najložje, najpreje in najceneje po dvigalniku, ki je napeljan v nekakem stolpu, imenovanem Katarinahissen.

Tu gori se ti razodene nepopisen razgled, vsa stockholmska divota, da lahko s pogledi srebaš v svojo dušo vsa tisto prelest, ki jo razsipljeta razkošno okoli tebe prirodna in človeška roka. Ko stopiš naposled raz stolpa navzdol in dospeš do kraja, kjer te je bila preje odložila vzpenjava, prestopiš istočasno mostič, ki te zvodi po par minutah v cerkev sv. Katarine. Takega oltarja, kakoršnega poseduje to luteransko svetišče, nima mislim — vsa Evropa. Velikanska slika ni drugega, ko prekrasen relief, predstavljajoč obup jeruzalemskih žena pod križem, raz kateri snemajo Kristusa. Ta prelepi umotvor je pač dragulj štrckholmskih umetnin; ko se ga opisovalec nagleda, se nehote ozre okoli, da bi dal duška notranjim čuvstvom, da bi nekomu izrazil vzhičenje in poveličevanje ter tako zdrobil molk in zatajevanje, ki ga duši. Zahodni del mesta, Kungsholmen (kralj. otok) ima vse zdravniške zavode.

Mejo med tem in ostalimi otoki tvori most, Eriksbron, ki te zvodi proti Iddrotsparku, ki je najzalša goščava iglatih in bukovih nasadov, in k orjaškim telefonskim delavnicam L. M. Eriksona, odkoder izhaja govorilnica na vse strani sveta. To bodi na splošno povedano glede švedske prestolnice.

Po osemdnevnem ogledovanju, oziroma ob skoro brezodpočitem proučevanju švedske prestolnice, sem se ukrcala na vlak, obrnjenem proti severu, dočim sem dve uri kasneje izstopila v starodavni Uppsali. To mestece, ki je bilo v burni protestantski dobi važno zatočišče zgodovinoustvarjajočih oseb in ki je izmed vseh mest na svetu prvo zadobilo vseučilišče, poseduje izmed nebrojnih preteklostnoznamenitih dokazil prekrasno svetišče, ki je dandanes nesamo stolna cerkev tega zanimivega mesteca, marveč tudi največe v vsej Skandinaviji. Z zidavo te stavbe so začeli že l. 1280. Prelepi v gotskem slogu zidani dom ima tri veličastne zvonike, izmed katerih eden nudi zavetja ničmanj nego peterim zvonovom. Uppsalska katedrala ima tri vhode, ki so s toliko umetnostjo obokani, da ko stojiš tik te orjaške molilnice neveš takoj, kateri bi bil glavni, saj stoji vsak posamični sredi prezalega pročelja.

Da si moreš pa vsaj deloma predočiti veličino uppsalske bazilike^[2], naj omenim, da je v njeni notranjščini ničmanj nego sedem cerkvenih ladij. Ko sem ustopila vanjo ter se ozrla občudovalnim pogledom preko množice stebrov, mi je trenotno prišel na um toliko proslavljeni nekdanji jeruzalemski tempelj. — Vse te ladje, ki se s svojimi mramornatimi mejniki razprostirajo po svetišču kot brezšumni drevoredi, imajo svoja posebna imena in svojo posebno povest.

Najmarkantnejšo pozornost zasluži v tej evangeljski cerkvi takozvana zakladnica. V le-tej je v steklenih omarah shranjena najraznovrstnejša cerkvena oprema in posvetni nakit, vojne in deželne zastave. Med cerkvenimi oblekami je pravdobro ohranjena ona, ki jo je (1500) nosil ustanovitelj uppsalskega vseučilišča, škof Ulfsson. Vsakega, zlasti pa tujca Slovana utegne zanimati dragocena škofovska palica in cerk. plašč rimskokatoliškega dostojanstva, ki so ju luterani ugrabili Poljakom. Nemalo pažnjo ti vzbuja posvetni nakit sv. Brigide, razcefrana tkanina, ki jo je sicer razjedel molj časa, dočim ji ni mogel odvzeti bleščobe, ki ji jo prizadevajo pristni vanje všiti biseri.

Razkošna oprema in bogati lišp neke kraljice pa goji svoje znamenitosti že zato, ker je to edino cela ženska obleka iz srednjeveške dobe, ki jo Skandinavija vobče lahko nudi na ogled. Izmed posvetnih haljin so velike veljave tudi moški plemenitaški kostimi, ki so jih nosili tik pred svojo smrtjo plemiči Sture, pomorjeni v uppsalskem gradu l. 1567. Izmed drugih predmetov segajo nekateri celó v XII. stoletje, toda vsi kažejo na kaki stopnji umetnosti je stalo že takrat žensko ročno delo, odnosno vezenje v zlatu in srebru. Izmed raznih spomenikov, ki poveličujejo divoto, prelest in sijaj te cerkve, slovi zlasti še mojstersko delo italijanskega kiparja Angelini-ja iz l. 1780.

Reliefi na podbojih posameznih stebrov, katerih simbolizacijo, žal, ne poznam, kažejo še vedno na svoj prvotni čar. Tako so n. pr. še prav razločno izražene kamnite vzdolbenosti: čarovnica in netopir, vinska trta in zmaj, opica in lev i. t. d. Toliko bodi razodeto o cerkvi, ki je res najzalša in najznamenitejša izmed vseh stolnih cerkva po Skandinaviji.

Vnovič sem ustopila na vlak, ki se je vil po najromantičnejši krajini, zdaj ob bajnem obrežju Botniškega zaliva, zdaj preko posejanih ravnic med holmi in grmičjem vedno dalje, vedno dalje proti severu. Mimogrede naj povem, da je skandinavska železnica potniku prav udobno premikovalno sredstvo. Snaga in red kamorkoli se ozreš in tudi če se voziš v zadnjem razredu. Vlak je namreč razdeljen na štiri razrede tako, da dočim posede v prvega aristokrati in bogataši, v drugega baje uradništvo, v tretjega delavstvo, se vozijo v IV. razredu vsi ubožnejši ljudje, ki ne morejo dosti trositi za kak primoran prehod. V vsakem vagonu je poličica s tremi kozarci in s steklenico vode, ki jo po največih postajališčih zamenjajo v to in podobno svrho nastavljene uslužbenke; v vsakem vagonu pa je tudi košara za smeti, da ti jih ni treba metati ne po tleh, ne skozi okno. In mislila sem si: tako bi moralo biti tam doli pri nas! Vendar, pri drugi misli sem sklepala: Hm, kako neki, saj bi naši pokrali tamdoli vse skupaj, košaro in kozarce, steklenico in podložnico; drugačna vzgoja pač in drugačna vest! ...

Na raznih postajah ustopajo mladi fantje, oziroma raznašalci časopisov, ki se vozijo brezplačno z vlakom, dokler časopise prodajo ali dokler srečajo vlak, na katerem se zopet povračajo. Vse te časopise pa kupujejo vsi z nekako lakomnostjo, ko da so zastonj in prav lakomno jih tudi prebirajo vsi od gospoda do berača — — Tudi to je pač znak vzgoje in napredka — in lahko se Skandinavija ponaša, da ima le 1 % nepismoukov. (Ta zavest me je ravnotako prijetno prevzela, kakor me je z začudenjem dirnila, ko sem nekoč potujoča po Kalabriji, dospela v slučajni potovalni dotik z elegantnim grofom, ki me je zaprosil naj mu prečitam brzojavko — ker jé, revež, zbog nevednosti ... ni mogel sam razbrati ..)

Pa ne čitajo le moški po skandinavskih železnicah, čitajo tudi ženske; ako pa te ne čitajo, ali ne pestujejo otroka, tedaj se vse ukvarjajo z ročnim delom. In ko odlagajo prvo ali drugo opravilo pa jedó. In še celo prav pogostoma povživajo ti skandinavski potniki s smetano aii svežim maslom oglajene krušne zrezke in sicer resno in modro in tuje, ne zmeneč se za druge okoli sebe (Tudi pri tem sem se domislila nekega drugega potovanja in priljudnejših potnikov — potovanja preko Portugalske namreč. Tam ima vsak potnik precej otečeno torbo s seboj a kakor hitro jo odveže in kakorhitro si pregrne prtič preko kolen, začne takoj razdeljevati svojo hrano, vsled česar se ti kmalu zdi, da sediš sredi gostoljubne rodbine in ne sredi daljnih tujcev, ki so si v resnici tujci tudi med seboj.) Iz Uppsale sem se vozila ves dan ob dnevnem in polnočnem solncu (o tem izpregovorim kasneje), toda prirodni čar, ta pokrajinski blesk, ki spremlja človeka zaporedoma, potnika niti ne utrudi. Ustavila pa se nisem medpotoma nič več le zategadelj, ker so bile vse one pozdravljajoče nas ljudske naselbinice brez kakih izrazitih važnosti. Iz vlaka sem se izkrcala stoprv v Lulea, prijaznem mestecu tam gori v kolenu Botniškega zaliva, nasproti Finski deželi. To mesto z 10.000 preb. ima svojo važnost in korist z izvozom laponskega železa. V Lulea je škof. sedež, muzej z laponsko zbirko in srednja šola. Nedaleč od evangeljske cerkve se razprostira diven park, takoimenovani hermelinov gaj. Ob konci mesta pa so ogromne naprave za železno rudo. Ulice so gosposke in prostrane, česar bi človek ne pričakoval tam gori na severu, sredi mrzle samote. Kakor vsako mesto, ki leži ob vodi, ima tudi Lulea zalo lego. Izprehajaj se po obali ali pa še v toli skriti mestni ulici, povsod vidiš in čuješ šumljanje Botniškega fjorda. Kaj mičen je pogled na njega bližnje nabrežje, okinčano z dvorci, a ničmanj vabljiva ni nasprotna obala s prebivališči Finske. Kar me je iznenadilo v Lulea najbolj pa je bila močna burja, ki je razsajala po mestu z ravno ono razbrzdanostjo kakor po Trstu naša razposajena Kraševka. Na severno obrežje Botniškega zaliva, oziroma na to železniško stranpot sem se napotila pravzaprav le z namenom, da se prepeljem iz Lulea v Torneo, v mestece na Finski brežini, ki me je zanimalo že zato, ker govore v njem tudi rusko. Pohajala sem zategadelj na pomolu od parnika do parnika, da poizvem o najpotrebnejšem glede svojega izleta. Kmalu se mi približa visokovzrastel, svetlolas Šved, ki mi je — ko je začul moje vprašanje — pokazal z roko poslopje na obali ter mi dal istočasno razumeti, da me sam spremi do tjakaj. Odšla sem žnjim, saj sem bila uverena, da se dobè tamkaj vozni listki ali vsaj vozni red. Toda kako se začudim, ko prišedši pred stavbo zapazim, da me je dovedel pred grmansko poslaništvo. Pogledala sem žilavega pomorščaka vprašujoče, pokazaje mu tablo nad durmi. Toda on mi je v odgovor smejoče pokazal svoje zdravo zobovje in otvoril duri. V istem trenotku pa sem tudi že stala pred drugim stasitim možem, ki me je vsled svoje brezposelnosti najbrže zagledal že preje skozi okno, ter me najprijaznejše sprejel s skandinavskim esperantom. Le nemo sem se mu poklonila, dočim mu je moj izpremljevalec izpregovoril nekaj meni nezapopadljivih besed, ki so poslanikovo uljudnost tako povečale, da mi je z nemškim pozdravom segal z obema rokama v desnico. Predstavil se mi je, me posadil na stolico zraven sebe ter me nazval svojo rojakinjo. Jaz mu seveda nikakor nisem zamudila opaziti, kako se vara, ako misli da sem Nemka.

— Torej niste iz Hamburga? —

— Nikakor, gospod baron! In zakaj naj bi pri ravno od tam? —

— Vaša izreka je čisto hamburška! —

— Potemtakem imajo obmorska mesta svojo posebno izreko, mu pristavim smehljaje, kajti jaz sem iz Trsta!

— Iz Trsta? se je začudil in pogledal na stenski zemljevid, iz Trsta, iz Italije torej? —

— Ne, ne! sem mu zaklicala naglo in ako bi bil le količkaj dušeslovec, bi bil lahko opazil, da sem ga hipno premotrila z nevšečnim pogledom navzlic vsej njegovi ljubeznjivosti, Trst ni v Italiji, gospod konzul in če bi utegnil kedaj biti, bo to le prehoden dogodljaj prav gotovo! Trst je glavno mesto Primorske, ki je z znatno večino obljudena s slovanskim plemenom in ki je v tesnem in sorodstvenem stiku spojena s slovanskimi pokrajinami ... ter od Italije ničmanj pritujenooddaljena, nego vam je od Švedske sosedna Finska. —

Ker je razgovor o narodnostnem vprašanju prevažen, da bi se ga potiskalo med ukradene hipe pomanjkljivega časa, sem kmalu prijela za ono besedo ki je bila potrebna v svrho mojega potovanja na Finsko. Toda germanski poslanik mi je odsvetoval češ, ako ne nameravam preko Finske v notranjo Rusijo, se prevožnja v brezvažno Tornea ne izplača. Seveda sem se uvažujoče in brez vsake trdovratnosti podvrgla njegovemu nasvetu, kakor njegovemu prijaznemu povabilu, da se istega popoldneva potom motorja skupno ž njim in njegovo soprogo udeležim dvourne plovbe po Botnu. In tako sem imela ugodno priliko izza okrožja morskih valov opazovati čarobnobajno prirodno prelest: kako je solnce ob zatonu razvneto zablisknilo, ko da stresa raz sebe perišče briljantov, ko da je nebroj električnih žarnic na srebrnem lestencu nagajivo pomežiknil, ko da je nekdo prepregel bleščečo luč s svilenim pajčolanom in je ostalo potem na nebu ko pričarano do drugega dne, dočim so ga razkosane meglice in kodrasti oblački obletavali, dokler je s solnčne oble izginil človeški vid razdražujoči blesk prepuščajoč zemlji le bajno svetlobo, ki je vso noč oblivala pokrajino s srebrnim odsevom.

Iz Lulea sem se vračala naslednjega jutra Boden, odtod pa ob reki Lulea proti jezeru istega imena ter napram najsevernejši švedski pokrajini, prostrani Laponski.

Laponci, kakor znano, spadajo k azijskemu ali mongolskemu plemenu. Njihov jezik je v sorodstvu s finskim. Laponci žive po Rusiji in Finski za 66° severno šir., dočim prebivajo po švedski in Norvegiji ob 63° sev. šir. V Skandinaviji so se naselili še za časa kamnite dobe. To zgodovinsko resnico dokazujejo po muzejih razpostavljene priprave iz kosti, rogovja in kamena. Ko so se seznanili s skandinavskimi domačini, so se privadili tudi uporabljanju kovine. Laponci se dele v dva dela: v gorske ali gozdne in v ribiške ali nabrežne. Prvi so ohranili do dandanes vsa svojstva lastnega plemena, drugi se z narečjem navzemljejo radi tudi navad urojenih Skandinavcev. Edini živali, ki nudita določno smer njihovemu življenju, sta severni jelen in los. Najubožnejši Laponec ima vsaj sto losov. Severni jelen in los ne dajata Laponcu le mesa in mleka, temveč tudi kožo za odeje in obleke, rogovje pa za različne hišne in olepševalne priprave. Svojih izdelkov ne zamenjuje vselej samo z denarjem, ampak tudi s soljo, kavo, tobakom, moko in tkanino. — Laponci so nomadi! Poleti pasejo svojo čredo v gorah nad gozdno mejo in mnogostoglavo krdelo mu čuvajo in drže v redu dolgodlaki psi. Nad gozdom ostanejo do septembra, v tem času se pomaknejo v goščavo, kamor ostanejo do novembra. Ker koljejo svojo čredo v oktobru, vršijo svoj posel v gozdih. Po zimi se pomikajo še dalje, dokler dospejo v hoste osrednje Skandinavije. Čredi sledi zvesto od pašnika do pašnika vsa rodbinica, postavljajoč si svoje šotore, kamor se ustavlja delj časa. Potujoč iz kraja v kraj, oprtajo Laponci hišne potrebščine na jelene samce, oziroma jih vprežejo pred sani, ki izgledajo, ko vzdolbeni čolni.

Spomladi se vračajo vnovič na goličave, kamor ostajajo do majnika. S tem mesecem pa se povrnejo zopet v gozdove, da živina izvali v zavetju svoje mladiče. S pomnoženo čredo se pomikajo nato nanovo na vrhove gorâ. —

Potovanje po prostrani Laponski je kaj zanimivo. Vlak se vije venomer zdajci med soteskami, zdajci med prostranimi planotami, zdajci mimo žuborečih slapov ali tik gričastih trat, po katerih leže raztreseni laponski šotori, ki so po obliki podobni ciganskim, vendar izgledajo imovitejše nego le-ti, ker so ponekod odeti z raznimi kožami, medvedjimi in voljčjimi. Nekatere laponske kolibe pa so prireje iz lesa in izgledajo od daleč, ko naši kozolci. Toliko prvi, kolikor drugi, nimajo seveda nikakih dimnikov pač pa odprtinico v sredini, ki jo kar zopét zagrnejo, ako ne kuhajo ničesar.

Laponci so brezizjemno nizke rasti. Ko opazuješ njihovo družbico iz daleka in ne vidiš še nagubanega lica, misliš, da je to kopa večjih in manjših, oziroma mlajših in starejših dečakov in deklet. Vrhnja obleka vseh — moških in žensk — obstaja iz medvedjevine, moške hlače in ženska krila, ki segajo obojim le malo nad kolena, pa so iz debelega temnorjavega ali temnoplavega sukna, ki je ozalšano z raznovrstnimi obšivi. Na nogah nosijo obuvalo, ki je podobno slovanskim opankam, samo z razliko, da je pri nekih kosmato na zunaj in znotraj. Na glavi nosijo »možiclji« kosmate kučme, dočim imajo ženskice male »avbice« iz debelega sukna. Laponci niso lepega lica; mršavega, pretrpljenega obraza so. Male oči jim pa gledajo pohlevno in skromno in nekako udano v božjo voljo, naj jim je tá prijazna ali nemila. — Laponci imajo rjavkaste redke lase, ki segajo moškim do vratu, ženskam pa v tanjkih kitah izpod avbe po hrbtu. Glede snažnosti se mi zdi, da kakor ne morejo Laponci nikdar oprati debelosuknenih in usnjatih oblek, tako menda nimajo navade umivati obraza in rok ... Ako pa sediš ž njimi v zaprtem prostoru, n. pr. v železniškem vagonu, tedaj te vzduh, .. ki te obdaja, spominja na zverinjak ...

Tujci imajo priliko videti Laponce na vseh postajah, po Laponskem. Neki prihajajo tja le iz radovednosti, drugi, da ustopijo v vlak, dočim postajajo neki okoli tujcev z razprodajanjem raznovrstnih izdelkov iz jelenovega rogovja, kar izdelujejo po svojih skromnih domovih ob prasketanju ognja, ko se zunaj prostira šest mesecev dolga noč in visoki sneg in led. — Ker so Laponci nomadi romajo včasih zelo daleč za svojo brezštevilno čredo severnih jelenov, katero spremlja zvesto cela družba dolgodlakih in kvišku uhljatih laponskih psov. Vendar se Laponci — pastirji — ne oddaljijo navadno nikoli za toliko od svojega prvotnega domovja, da bi se ne povrnili več tjakaj. Kar sem izvedela o Laponcih, sem slišala od njihove učiteljice. Na postaji Gellivara je namreč ustopila k meni v vlak — z družbico Laponcev — mlada gospodična, katero sem, dasi nisem nikoli premišljala o kaki izobrazbi Laponcev, smatrala takoj učiteljici. S slabotnim upanjem, da me utegne razumeti, sem jo nagovorila. Nisem se varala ne v prvem, ne v drugem mnenju. Bila je res učiteljica in govorila pravilno nemški. Na moje začudenje mi je povedala, da je hči nemškega železniškega uslužbenca; njena mati pa da je Švedkinja. Nato mi je pravila, da učiteljuje nekje ob Abiskem jezeru, da ima v svoji skromni šoli 11 Lapončkov, katere podučuje v švedščini in da traja šola le par mesecev. —

Laponska, ki se imenuje tudi krajina polnočnega solnca, se razprostira nad severnim tečajnikom. Ona je najbogatejši okoliš z železno rudo. Cela gorovja rude leže v tej pokrajini, ki je s svojimi brezštevilnimi rekami (älf) jako slikovita dežela. Laponsko pa je tudi domovje velikanskih jezer, najveličastnejših slapov, najvišjih gora; ono je zavetje večnega snega in zrcalnih lednikov. Posebno zalo okolico nudi mestece Kiruna. Za svoje neprestano naraščanje in blagostanje se ima zahvaliti to mesto baš laponski železnici, kajti le-ta donaša v Kiruno celo poletje vse polno tujcev, zlasti Angležev. Iz Kirune vodijo namreč najzanimivejši izleti, toliko po jezeru Luossajaur, kakor na goro Kirunavara in Luossavara, raz katere je diven razgled preko severne Švedske.

Kakor že povedano, je Laponska zelo razkošna z vodovjem. Krasni sta zlasti njeni jezeri Abisko in Torneträsk, ki je 8 milj dolgo in 1 miljo široko. A nad vse čarobni in mamljivi so laponski vodopadi, kakor na primer Porjusfallet in Sjöfallet, ki pada iz višine 40 m. navpično navzdol in naravnost v jezero pod seboj tako, da se to jezero zdi tamkaj, kjer se spušča vanj slap, velika zaloga živega srebra. Slap Harspranget pa je celo 75 m. visok; neizrecna prirodna divota! — Izmed gorâ je posebno veličastna s snegom pokrita goličava Kaskassatjäkko, dočim je najvišja gora na Švedskem — Kobnekaisse. —

Postaja, kjer se Švedska drži na severu Norveške, se imenuje Riksgränsen (drž. meja). Tam gori so nam norveški carinarji pregledovali prtljago, zato smo se ustavili delj časa na kolodvoru ter uporabili priliko, da smo si nakupili požirek in grižljaj, kar sem zaman upala dobiti na drugih postajah redkoobljudene severne Švedske.

Postaja Riksgränsen je še precej obširno poslopje, ki je za polovico zavzemlje uradni prostor, drugo polovico pa gostilnica. Mimogrede naj se tu dotaknem tudi pristnoskandinavskega običaja: Ob času kosila in večerje je v vsaki gostilni nekako sredi prostora dolga miza, ki je naložena z najraznovrstnejšimi jedili. Na tej mizi dobiš najrazličnejše kuhane, ocvrte, surove, pečene in prekajene ribe. Privoščiš si lahko sira iz vseh možnih pokrajin, ki je črnikast, rdečkast, dehteč in smrdljiv, puhel in pust ko nezrela smokva ali nadvse jedek in razdražljiv. Vsega imaš na izbiro! Znana in neznana zelišča in sadja poleg najraznovrstnejšega mesa: severni jelen, losos, lisica in klobase, ki pa niso le najrazličnejše velikosti in ukusa, ampak tudi barve. Česar pa gotovo ne pogrešaš na mizi, je krompir in sveže maslo, ki je zelo slano, dočim je kruh skoraj brez soli. Jedila so navadno mrzla. Sredi te preobložene mize pa se zrcali velika steklenka vode, samovar s čajem in boca mleka. Ob stranski steni je druga manjša miza z vsemi miznimi potrebščinami. Natakarjev in postrežnic po navadi ni v sobi: sicer ti prihité takoj iz sosedne kuhinje, ako jim le pozvoniš.

Ljudje, ki prihajajo v krčmo naj so še tako odlični, si poiščejo najpreje prostor ob praznih mizicah in ko odlože, kar jim je odveč, gredó k stranski mizici, vzamejo z nje krožnik, kozarec i. dr. ter odnesejo vse na izbrani svoj prostor. Nato se prične prava procesija okoli srednjega omizja. S krožnikom v levici se šetajo toliko časa okoli glavne mize, dokler si ga ne napolné s tem in onim, ki jim diši najbolj. Nato odnesejo na svoj prostor naloženi krožnik, seveda resno in pametno, ko da nesó bolniku zdravila. Končno si natočijo kupico vode ali mleka. In med tem, ko povžijejo grižljaj severnega jelena ali ukusne ribe losos, si namakajo grlo z mlekom. Ne samo to! Neki si zlijejo mleka celo vrhu vseh nakopičenih jedil. Mnogi gredo napolnjevat svoj krožnik tudi po trikrat, kajti naj kdo vzame s srednje mize le grižljaj ali naj se nasiti za dva dni, plača isto vsotico, ki res ni velika. Ob kosilu je poleg omenjenega navadno še nekaka juha (poleg čaja edina gorka jed) pa ne iz govejega mesa. Te skandinavske juhe dišijo zelo čudno; jaz sem jih uživala le, ko nisem imela po tri dni toplega v želodcu. Kakor razne druge jedi, so tudi te juhe vseh mogočih barv in vonja. Včasih je okus in duh take juhe vsaj za tujca najneprijetnejši ... Mleko je zlasti na Laponskem debelo in gosto, ko škrob, to pa zato, ker molzejo Laponci svoje košute le enkrat v tednu, da pridejo vse samice sto in tisočglave črede na vrsto. Kar se tiče čaja pa ogleduješ zaman, da naletiš kje na rum ali kaj sličnega. Alkoholnih pijač sploh ni nikjer na prodaj, ko sem iskala nekoč po trgovinah konjak, so začudeno nakremžili obraz, ko da sem jih zaprosila hudičevega olja.

Tudi v restavraciji riksgränzenskega kolodvora je bila tradicijonelna miza, okoli katere se je sukala že tolika množica potnikov, da sem se zbala oditi praznih rok; k sreči sem dobila jelenovo juho in krompir v oblici, kakor tudi kakao, ki sem si ga morala pa sama skuhati na ognjišču, kakor si je že druga gospoda varila kavo in iz samovara zajemala čaj. Ko sem poplačala v obširnem kožuhu založeno blagajničarko, ki z vso zaupljivostjo sprejme, kar ji ponudiš, (tam gori najbrže niti ne pojmujejo kaj je sleparstvo) sem preko snega pohitela v vlak ter kmalu potem prestopila iz švedske na norveško zemljo. Poslavljajoča se od pretemnih švedskih goščav in njenih zrcalnobistrih voda, sem se z radovednim pogledom vozila odslej le po Norvegiji, to je po krajini, ki me je s svojimi predori skoro presenetila in ki je vsa okinčana z veličastnim pogorjem. Na zadnjo železniško postajo, to je v mestece Narvik sem dospela pozno zvečer. A da je kasno in da je že noč, sem izprevidela le po lastni žepni uri, ki mi je, odkar sem bila tega dne v vlaku, kazala že vdrugič enajsto uro. Dnevna svetloba je obdajala vso pokrajino, na nebu pa je sijalo polnočno salnce.

Kakor povsod, tako nas je pričakovala tudi na tej postaji gosta zimskoodeta gnječa ljudi, ki je pogledovala z zanimanjem vsakega potnika posebej a s posebno naslado mene in mojo sopotnico, ker je spoznala menda po najinih lahnih sicer zimskih oblekah, da nama ni tekla zibelka v ledenomrzli Skandinaviji. A ko sem šla z nosačem mimo neznancev, sem čula iz vseh ust polglasno: Tysk, Tysk! kar je pomenilo: Nemke, Nemke! Toda, ker sem jaz ob tem klicu izpregovorila namenoma glasneje s svojo tovarišico v domači govorici, sem začula za seboj drugo domnevo, namreč: Rys, Rys! (Rusinje.)

Prišedša v hotel sem se, kakor hitro sem potolažila otrpli želodec, izmuznila v posteljo, da pomirim trud in mraz pod gorkimi odejami, akoravno je polnočno solnce razsipalo svoje pramene po spalnici navzlic zastrtim oknom. Drugega dne sem ustopila v skupno hotelsko jedilnico, ko se je že vršil narodni obred okrog srednjega omizja, česar sem se lotila urno tudi jaz, da ne dobim le glave okusnega štirinožnega losa ali le kosti izvrstne ribe — lososa. Narvik je malo mesto z raztresenimi hišami v Ofotskem fjordu in ob vznožju Bersfjordett, ki je 1450 m. visoka planina. Lega tega mesta je jako zanimiva. V ozadju, prav tik hiš — ki so, kakor po vsej Skandinaviji izključno lesene — štrle norveške goličave: na vzhodu ima malo jezerce in laponsko pokrajino: na zahodu pa fjord, ki vodi v Atlantski ocean. Narvik ima približno 5000 prebivalcev, ki se pečajo po večini z železno rudo. V to gorsko in istočasno nabrežno mesto prihajajo tujci vse poletje, odkar so otvorili pred par leti ofotsko železnico, ki je nadaljevanje laponske. Narvik nima nikakih znamenitosti, a v svojih prodajalnah hrani marsikaj, ki zaslužuje vse priznanje. Posebno zapeljiva je najraznovrstnejša kožuhovina za postelje, preproge, obleke, čevlje, čepice in rokogrejčke. Kaj krasen razgled pa nudi mestu skromno obraščeni holmič, ki je blizu kolodvora. Ob 2. popolunoči sem se podala s tovarišico v tisti gozdič, toda noč me ni ovirala videti kako se Ofotski fjord druži z Atlantskim oceanom. Pogled po prostranih mestnih poteh pa mi je kazal cele druščine ljudi, ki so postajali, se šetali ali gledali proti razglednemu gričku in ki imajo v sebi nekaj samotarnega in sanjavega, kakor so sanjavi ti večnodolgi dnevi. S te točke je bilo zlasti mamljivo opažati deželo v polnočnem solncu ...

Polnočno solnce! Kolikokrat sem premišljala v nekdanjosti o tem čudežu, ne da bi se odtegnila od sličnega pomišljanja z jasnim pojmom. So pač stvari na svetu, ki jih je treba doživeti in ne zadostuje le predstavljanje, pa bodi domišljija še toli bujna. Polnočno solnce je seveda baš ono, ki sveti tudi po dnevu in vendar, koliko večje občudovanje zasluži in proizvaja v tihih nočnih urah. Kakor znano je na severu nekaj mesecev dolg dan. Od polovice majnika do začetka avgusta stoji solnce sredi obzorja nepremakljivo. Ali ta nebeški čudež zamorejo opazovati le ljudje, ki so nad severnim tečajnikom, torej od Laponske dalje do najsevernejše točke, dočim je od severnega tečajnika navzdol po vsej Skandinaviji doli do Baltiškega morja, razlita le svetloba tega, z rumenkastim kolobarjem omejenega polnočnega solnca, ne da bi ti južni Skandinavci videli tudi solnce samo na sebi. Sicer pa je tudi na jugu Skandinavije polnočni odsev tako jasen, da niso prižgane po mestih poulične svetilke. V Stockholmu so bile v kasni uri sicer prižgane, toda njihov plamenček je bil brezpomemben in medel, kakor je medel lunin soj, ki si prizadeva tekmovati s solnčnim v polsvetlih poletenskih nočeh.

S početkom avgusta se skrije polnočno solnce tudi za najsevernejše kraje in le njegova svetloba je, ki traja vse noči do novembra, seveda vsako noč nekoliko bolj pojemajoče, da je podobna bolj mraku. Približno okoli 20. novembra se jim pa izneveri še ta mrak, da objemlje Severjane tudi po dnevu gosta noč do polovice januarja in poltemni dnevi in poltemne noči do majnika.

V takih poletenskih nočeh so barve na nebu nepopisno lepe, ne sicer tako secesijonistično krvave, škrlataste in vijoličaste, ko pri nas, vendar je to neka harmonično-združena skupina vseh mogočih svetlih barv, ki jih človek ne more dopovedati z besedo, kakor jih baje ne bi mogel ustvariti niti slikar, ako ni pomeril vanje svoje lastne zenice ...

Ker je bil moj pot namenjen iz Narvika še bolj proti severu, zato sem ostala v tem prijaznem gnezdecu skoro tri dni in čakala, da dospe parnik, ki je namenjen proti najsevernejši točki. Taki parniki pa odhajajo mimo le dvakrat v tednu. In tako sem nekega popoldne zopet povezala svoje reči ter zavita v popolno zimsko obleko sedla na koleselj, ki me je vozil na pomol. Nastopila sem vožnjo, ki je bila prav prijetna in zabavna in sicer najprvo po Ofotskem fjordu a potem dolgo dolgo skozi romantični Westfjord mimo bajnih Westeraalskih otokov napram mestecu Lödingen, ki leži na otoku Hinde. Semkaj smo dospeli kasno zvečer in se ustavili zato, da počakamo drug parnik, na katerega nam je bilo prestopiti.

Navzlic polnočnemu solncu, ki je razsipalo po morju okoli nas svoje sanjave žarke, je bilo čakanje na parobrodu pred lödinskim obrežjem ob tisti ledeno-mrzli uri, pravo trpljenje. A geniti se nismo mogli s krova v kabine ali salon nesamo, ker smo pričakovali parnik vsak hip, ampak ker je moral čuvati vsakdo lastno, že pripravljeno prtljago. Končno je vender le priplavala izza juga zakasnela ladja, ki smo jo pozdravljali tresočih udov in klopotajočih zôb. Ali tudi ta težava je bila kmalu pozabljena zlasti, ker je med bajnimi fjordi sledila toli prijetnoočarujoča vožnja, da sem vso tisto nepopisno prirodno prelest občudovala skozi lino svoje kabine celi dve uri. Ko je ladja plula skozi strugo Fjell, sem imela priliko videti mestece Harstad, ki je raztreseno na holmu in eno izmed najmičnejših nabrežnih naselbin v severni Norvegiji. Izstopil ni na tej postaji nikdo in ustavil se je parnik le zato, da sprejme morebitno pošto. Kmalu potem, ko smo se poslovili od pravljiško-zalega Harstad-a, smo jadrali proti severovzhodu in zapluli v prostrani Waagsfjord. Vozeč se med njegovim slikovitim bregovjem, smo pluli mimo romantičnomičnega otoka Ande, ki se prostira nekako med zobčastim gorovjem Gryte in planinami Senjen. Kaj lepo je pri tem gledati na bajni otok, a tem čarobnejši je razgled morda zato, ker se spenja v dalji nad njim snežnik Senjenhest, kakor da ga le-tá ima v svojem varstvu.

Vobče se vrsti pred opazovalčevimi očmi zanimivost za zanimivostjo, divota za divoto, čar za čarom. Po kratki plovbi zablestita na daljnem vzhodu sloki strmini gorskih velikanov Aarbodstind in Faxtind. Istočasno prehaja ladja iz fjorda v fjord, ki imajo s svojimi ovinki izredne posebnosti in naj je fjord še toli majhen. Najmamljivejša vožnja pa je brezdvomno onâ, ko vozi parnik skozi veličastna Solbergfjord in Astafjord, kajti v tej priliki se lahko zapazi v dalji, in sicer na jugovzhodu, kako se spenja nad skandinavsko zemljo proti nebu nad 1000 m. visoki Messetind.

Ko pa se šetaš po obsežnem Gratangenfjordu, se ti dvigne v isti smeri, ko prejšnje, 1000 m visoko pogorje Skavlikollen. Nekaj prelestnega ustvarja Stallangenfjord med otokom Andrjö in norveškim obrežjem. Vendar, ko ploveš skozi fjord Mjesund in se voziš na zahodu skoro mimo mogočnega, že omenjenega Aarbodstinda (1175 m), se ko omamljen od tolikega bleska in sijaja diviš prekrasnim lednikom in neizrecno sijajnim vodopadom, ki se tu predočujejo v vsej svoji prirodni divoti. In jedva si mislil natihoma, da ne boš zagledal nikoli več kaj lepšega, že te prepeljuje parnik preko Malangenfjorda, ki vsebuje omamljajočo krasoto s svojimi strmimi, skoro navpičnimi gorami na obeh straneh. Razen tega se razcepi imenovani fjord v dve strugi, katerih južna se zadira ob srebrne planine Maalselodal, vzhodna pa ob snežnike Lyngenfjorda. Ko pa izide parnik popolnem iz omenjenega fjorda v drugega, ga pozdravlja od daleč 1250 m pobeljena goličava gore Bensjortind. Drugega dne smo se vozili mimo Kvalö, na katerem moli kvišku skalovito gorovje Lille Blaamand (800 m).

Kmalu nato pa smo zajadrali v 500 m široki Trömsefjord ter se tako približali znamenitemu mestecu Trömse. Trömse se razprostira na otoku istega imena. Pred dobrimi dvestoleti je bilo na tem otoku le nekaj ribiških bajt; do dandenašnje naraslosti in blagostanja se je povzdignilo z obilnim ribjim lovom.

Prebivalci tega severnega mesta se bavijo tudi s sušenjem in prekajanjem rib, ki se razpošiljajo na vse strani sveta. Ko sem si ogledovala to mestece, se nisem mogla malo načuditi, kako da je bilo po ulicah vse polno Laponcev. Neki gospod, in edini Francoz na parniku, mi je pojasnil, da se je naselilo pred leti v norveških gorah nekaj laponskih rodbin, ki so, seveda, švedskega plemena. Te rodbine imajo v svoji posesti nič manj nego 2000 — 3000 sev. jelenov, ki jih pasejo po sneženih višavah slikovite Norvegije. Trömse je jako prijetno mestece s širokimi ulicami in lesenimi poslopji. Ljudje pa ne govore, seveda drugega, ko svoj norveški jezik in tako zamore tujec, ki ne pozna vsaj angleščine, le s težavo kaj nakupiti po njihovih prodajalneh, ki so zanimive, ko carigrajski »bazar«.

Trömse ima kaj mično okolico. Na severu se vzpenja nad njim snežnik Skulgamtinder na otokih Ringvadse; na vzhodu pa se razprostira Tromsalska dolina s planino Tromsdaltind (1245). Poslavljajoč se iz Trömse, prehajamo kmalu zatem v Layungenfjord, ki nam nudi priliko seznaniti se z goro Ulfstnid na skandinavskem obrežju. Iz tega fjorda dospemo v fjord, ki nosi isto ime, ko prej imenovana gora, namreč Ulfsfjord. Prekrasno so tod razvrščeni snežniki: Jegervandstinder, Gwatzagaise in Formästind. Naravnost čaroben je pogled na polotok Lyngen, ki obstaja iz oledenele planine z imenom Gabbro. Najvišji vrh je v tej skupini Piperstind, ki ga okrožajo Storskaal, Vagastind in Rendalstind. Ko zapušča parobrod ta sanjavi otok, zavije prav pod skalovito steno Smörstabben. Pa tudi nasprotno obrežje Lyngenfjorda je gorato in seveda docela odeto s snegom. Parnik vozi mimo gore Lyngenseidet in tedaj zapaziš v daljavi ob vznožji gore nekaj bajt in šotorov, ki niso drugo nego bivališča tu naseljenih švedskih Laponcev.

Komaj izide ladja iz Lyngenfjorda in se ji prikaže v dalji gora Kjosstinder, zavozi že proti otoku Skjerve, kamor se ti nudi prilika, da videš kako se dvigata izza Kvenangfjorda veličastni Kvenangstinder, in gorska planota Jekelfjeld. Zapuščajoč omenjeni fjord prestopi parnik v odprto Severno ledeno morje, ki se imenuje v tem kraju Lopphavet, kar znači prosto morje, ki ga ne zapira tukaj noben fjord. Potujoč preko Lopphavet se bližamo otoku Loppen, na katerem ne klije in ne vspeva nobena druga rastlina, ko sam krompir. Oddaljujoč se od tega otoka, prideš čez dolgo v Bergsfjord in zaviješ v njem okoli otoka Silden napram Oksfjordu, ki se odlikuje z otokom Alnas Njarga. Iz tega fjorda plove ladja proti goratemu obrežju Sörö, ker ima opravila pred mesti Hasvik in Gaashopen.

Ko smo prišli iz prijetnega zavetja bajnih fjordov in zavili v odprti Atlantski ocean, oziroma Severno ledeno morje, se je morje tako izpremenilo, ko da smo pluli doslej le po grajskih ribnikih. Ali odslej, joj, kako se je gugal naš ponosni parnik na razjarjenem valovju! Zelenkasto srebrne pene so poškropile in pomočile v kratkem času krov od vseh strani in z divjo silo se je zaganjalo valovje od vseh strani v parnik, ko da mu hoče preprečiti nadaljno vožnjo, ko da ga hoče potisniti naprej z enim samim sunkom. Še večji obup se je oprijemal vseh, ko se je parnik močno gugal sedaj v desno, sedaj v levo, da smo se morali tiščati in prijemati kar nam je bilo blizu, da nas ni prevrnil vihar v neizmerno globel. Seveda bi bila lahko šla v posamezne salone kamor so bili zbrani mnogi, toda ostala sem raje na zraku, v preprečitev morebitne morske bolezni, vsled katere je stokala in se v grozovitih želodčnih bolečinah krčila polovica potnikov. In čimbolj smo se bližali večernim uram, tembolj divje se je krohotal ledeni ocean, dasiravno je zrlo z obzorja polnočno solnce z najpomirjevalnejšim licem, ko da bi nas podžigelo k pogumu, ko da bi hotelo odnesti vso resnobo in skrb in strah raz naših obupno obledelih obrazov. Seveda je ves čas zvončkljal izza kabin, izza jedilnice in salonov električni zvonec, da so postrežljive Norveškinje — kar jih ima ladja v službi — švigale ko srne sem in tja. Ko sem počivala kasneje na pol oblečena na ozki posteljici svoje kabine ter se morala oprijemati z vso močjo posteljnega železja, da me viharni sunki ne prevrnijo, se v meni ni porajala sicer nikaka telesna slabost, toda prava groza poginiti v tistem močvirnem brezdnu Severnega ledenega morja. Zato sem sledila rada tiskanemu nasvetu, ki je visel na steni ter z nemalo težavo izvlekla izpod druge vzglavnice rešilni pas in si ga oprtala okoli rame za vsak slučaj prirodne nemilosti. No, do te nezgode ni prišlo in morje je celo ponehavalo v svoji zazljutenosti, ko smo se bližali 1075 m visokem gorovju Jadki, ki se razprostira nad otokom Seiland. Tiha radost se je polaščala brezdvomno vseh naših src ob pogledu na tega osamelega orjaka, saj smo vedeli, da se za njim, oziroma med dvema ogromnima otokoma, skriva najsevernejše mesto naše zemlje, po katerem ni hrepenel le oni, ki ga je utrudila tridnevna vožnja od Narvika proti severu, ampak še posebno vsakdo, ki mu je Arktični ocean napolnjeval srce z grozo in obupom. Zopet je plul naš parnik mirno in lahno, ko labud preko valov in vozeč mimo Seiland, zasukal napram drugemu otoku Haajen, pred katerim smo zapazili že od daleč ljudsko naselbinico, nabrežno mesto Hamerfest.

V tem zanimivem mestu so lesene hišice pritlične ali enonadstropne ter po večini ločene drugaoddruge. Kakor ne poseduje Hamerfest senčnih vrtov in zgodovinskih muzejev, tako je v njem le pičlo število tovarn. Temeljito pa je v njem založena »žaga«, v kateri se pripravlja les samo za izdelovanje poslopij.

In kakor ni v Hamerfestu dostojanstvenih palač, tako ni niti ravno mnogo javnih stavbišč nego le najpotrebnejša: brzojavni urad, denarna menjalnica in dve-tri poslopja raznih konzulatov.

Izrednih bogatašev in premnoge odlične gospode menda v Hamerfestu tudi ni, in ako je kaj gosposkega občinstva, se dotično baje drži skromnosti in enoličnosti. Ljudje, ki jih srečuješ, te pogledujejo z radovednostjo, tudi ustavljajo se in gledajo za teboj ali pa sedeči in kramomljajoči na pragu hiš, umolknejo sredi pomenka, da te morejo bolje opažati ...

Hamerfest ima 2700 preb. in obstaja nekaj čez sto let. Ali dasiravno je majhen ko najmanjše istersko mestece, se vendar ziblje v njegovem pristanu na stotine večjih in manjših parnikov, trabakljev in tesnih ribiških čolničev. Zanimive so zlasti trgovske jadrnice, ki javljajo Hamerfestovcem s svojo frfotajočo zastavo odkod so priplule, odkod so neki prispele po hamerfeško polenovko, oziroma koliko lanu, konoplja, jadrovine, železa in žita so dopeljale k njim, ki žive in životarijo na vrhuncu zemeljske oble. Kaj lep razgled nad mestom zadobiš iz prijazne gostilne, ki se razteza dokaj visoko. Lepo je tam gori že zato, ker ne sega do tjakaj ... ribji vonj.

Prebivalci Hamerfesta se preživljajo namreč po večini z ribo polenovko ali trsko. Kosem okoli poldneva naslednjega jutra, najtoplejše zaviia — ko da je sneg pod mojimi nagami — otvorila okno, sem urno zopet zatisnila šipe, ker mi je duh po ribah šinil do vsega živčevja. Četverooglato dvorišče dotičnega hotela, je bilo šviga-švaga na vseh štirih straneh prepreženo s konopcem, a na njem je visela riba ob ribi, na stotine svežih polenovk z glavami in brez glav. Približno enako množino posedujejo tudi druge hiše; od tod izhaja jedkojaki duh preko vseh ulic, ki pa tamošnjih prebivalcev ki se ob njem spoče in rode majmanje ne razdraža. — Z ribami imajo opravila vsi, toliko možje, ki jih love, žene, ki jih čistijo, kakor mladina, ki jih spravlja v sode in zaboje. — Preje omenjena gostilna ne le, da te odstrani od te neprijetne vonjave, marveč ti podeljuje tudi nepopisen razgled po oddaljenih fjordih ob levi, po obširnem Atlanskem oceanu ter vodi tvoje oči tja daleč v ozadje po obsežni krajini trdne zemlje, po bajnih sneženih norveških goličavah in prostranih tihotnih planotah severne Laponske, ki se pasejo po nji nebrojne črede severnih jelenov. Kar te utegne v Hamerfestu zlasti zanimati, je gotovo Meridianstotten (merid. stebèr). To je graniten obelisk z bronasto zemeljsko kroglo. Postavljen je bil v spomin na rusko-skandinavsko stopinjsko mero, ki se je vršila v l. 1816. Ne da bi hotela pripisovati Hamerfestovcem lenobo, žive menda ti ljudje z ozirom na čas jako potratno in neredno.

Ljudje se lotevajo v poletnem času, to je ob času polnočnega solnca, desetkrat na dan tega in onega posla, desetkrat na dan izidejo iz hiše in vedno, ko izza svojih okenc in izbic zagledajo bližajoče se ladjo, naj je pa iz irlandskega Reikjavika ali ruskega Arhangeljska, pohite tja doli na obal, da se spogledavajo od nog do glave s tujci, ki se prepeljavajo s parnika v čolničih, ker je pred Hamerfestom morje plovnoplitvo. — Dva dni kasneje sem zaklepala vnovič kovček s tiho radostjo, da bom plula še dalje proti severu (ter tako prekosila Dr. Knifica, njega ki je doslej edini izmed Slovencev raztegnil svoje potovanje tja gori do Spitzbergov.) Vsa razigrana sem se ukrcala na ladjo ter se podvizala do upraviteljeve kajite, da si nabavim čim udobnejšo stanico do severnega tečaja. Ali v moje veliko razočaranje mi krmilar pove, da je sezona izletnik parnikov, ki obiskujejo arktične pokrajine, končala z včerajšnjim dnem (31. VII.) in da je cilj našega parobroda Aleksandrovsk na ruskem obrežju ter da moramo do tjakaj, ako hočemo videti Spitzberge oddaleč in mimogrede, ali pa izstopiti na severnem rtu ter se nato vrniti s parnikom, prihajajočim iz Belega morja. Spoprijateljila sem se zatorej z zavestjo, da bom vsaj prva Slovenka, ki je stopila na severni rt, kakor sem bila prva, ki je prestopila nekaj dni preje severni tečajnik (Nördl. Palarkreis).

Pokrajina od Hamerfesta dalje je jako skalovita in prostrana puščava brez vsake najmanjše obraščenosti, vendar se zavoljo tega zanimanje v tujcu gotovo ne izmanjša, saj ga vedri že samo prepričanje, da je zadovoljil svoje stremljenje ter pogasil radovednost, kako je neki tam gori ... V desno se zasekavajo fjordi globoko v primorje, ne da bi mu podajala klitja in žitja vsaj z najskromnejšim selcem. Nekaka otožnost se polašča vse pokrajine, ki ji podeljuje prijaznejše lice le kak gol otočič ... Res, skoro gane te pogled, ko zagledaš čez dolgo v daljavi najsevernejši svetilnik Fruholmen; le-tá in tiha cerkvica na otoku pa je tudi zadnje, kar je tod postavila človeška roka. Krog tebe v nedogled se razprostira le neizmerni Ocean in ničesar drugega ne zasledi v dalji tvoje zvedavo oko, nego samotno, neobljudeno nabrežje. Nekoliko izpremembe se ti predočuje, ko plove ladja med otokoma Hjelmsö in Maasö, kajti takoj nato zadiha vate novo nepričakovano življenje.

Nad otokom Hjelmsö se dviga pečina, tu brazdovita, tam jamasta in stopničasta, ki nosi ime Hjelmsötoren. Potniki, bližajoči se z ladjo, menijo, da je to obmorski snežnik ali celo prvi lednik, ki naj bi jim donašal dobrodošlico imenom arktične pokrajine. Ali neenonedrugo. Nek, potnik ki ga je baje že kapitan pripravil nato, predno smo pluli mimo teh skalnatih čeri — je sprožil nenadoma svoj samokres. In glej! Njegov jek je oživel vse pečevje. Hjelmsötoren je namreč ves pokrit z miljardo najraznovrstnejših ptic, različnih po barvi, velikosti in pasmi. Prav zategadelj mu pravijo tudi Fuglebjerg (ptičja gora). Nepopisen pa je bil prizor zlasti tedaj, ko je »Haakon« zapiskal. Istohipno je namah zafrfotala vsa tista čepeča jata krilatcev okoli naših glav. Izza pečine se je dvignila skoro vsa tista ptičja rodovina ter se razpršila začudena in prestrašena v ozračju, letajoč zbegana semintja ... Ta prizor, ki je bil tako mikaven, ter predočeval, da nas obletavajo sredi solnčnih žarkov pristni snežni kosmiči, je zanimal gotovo vseh. Glasovir, ki je do takrat donel izza salona, je nagloma utihnil: po stopnicah navzgor pa je pridrvela cela druščina. Mlade in starikave Britanke, ki so sedevale semintja po krovu s svojim Björnsonom, Ibsenom ali Gyerstam-om v naročji, kakor stari a gizdavi starci, ki so kadili z vso koketnostjo prijetno dišeče smodke v podolgastih platnenih počivalnikih, vsi so ob nenavadnem šumu frfotajočih perutnic dvignili glave tar natikali daljnoglede ali monocle in lorgnones. Med tem je parnik zasukal v Tuefjord ter se tako bližal in približal severnemu rtu. Severni rt — Nordcap! Na skrajnem severu naše zemlje! Sanjam-li, ali je resnica? Sem li res prispela tako daleč? Kako ne? Me-li ne prepričava dovolj to neumevno čivkanje nepoznanih potnikov, ta švedščina in norveščina, ta angleščina in danščina? Me-li ne uverjajo zadostno te puščobne ravni, to brstljavo neobraščeno holmičje, ki obroblja Severno ledeno morje, Atlantski ocean? Mi li ne dokazujejo dovolj one-le s snegom odete planine, ki se vzpenjajo nad Ledenim morjem vse premražene in ozeble, dasi smo sredi najtoplejšega poletja? —

Izraz »Nordcap« plove od ust do ust, in usta za usti šepečejo, da smo prispeli zdravo in srečno na najsevernejšo točko na kontinentu. Svečano in ponosno, ko labud je zaplula naša bela ladja proti severovzhodni strani rta in obtičala zabrlizgajoč, ko mlad petelinček.

Kakor pred Hamerfestom, tako je tudi pred severnim rtom morje preplitvo, da bi zamogel parobrod prav pod pečino, nedabi se zadrl v podmorške nevidne skaline; in tako smo se prevozili do obale potom čolničkov. In bila nas je večja družbica, ki smo izstopili židane volje iz barčic ravno pred kamenitim rebrom, ki mu je preskrbela paroplovna družba železen ročaj ob strani za vse one, ki žele prekoračiti to, nekaj nad 300 m visoko hribino. Pot ni ravno prijetna! Opolzla je in zategadelj hoja jako mučna, traja pa celo uro predno se zboljša in raztegne v ravan; sicer se vidi ob vznožju mnogo bolj strma nego je v resnici; prav zato pa prepuščajo dame ta zabavni izletič le moškim; njihovega mnenja je bila tudi moja srbska sopotnica, ki je bila itak vsa oslabela zaradi hudomušnega želodca nad razljutenim Oceanom. — Dospeli smo končno na vršiček, odkoder se nam je razvijal diven razgled naokrog. V vsem svojem veličastju se je dvigala pred nami izza zahoda gorska planota Magerö, ki je istočasno najsevernejši otok na evropskem ozemlju. Tam zadaj za teboj, za Persanskim fjordom, se razteza nedogledna puščava, dočim valucka vse okoli tebe srebrno morje, veličastno prelestno morje. In ako ti za trenutek stisne srce neprijeten občutek, ako ti za hip spreleta zona vse telo, je gotovo le tedaj, ko se približaš robu parsto metrov globokega žrela, ki zija s peklensko grozoto iznad Ledenega morja ... Toda nekaj drugega je, ki odvrača od tebe tudi to bojazen in ki te docela razvedri, to pa je pogled na polnočno solnce, ki z vsem bleskom strmi vate ..! —

V dosedanjem opisu pomorskega potovanja od Narvika do severnega rta, sem očrtala približno vse kar je na tej progi najzanimivejše. Zato hočem — dokler se vračam po isti poti — pobaviti se čas z opisovanjem fjordov.

Kakor že znano, so fjordi morski zalivi. Pravzaprav so oni vodne ceste, nekake morske ulice, ki se zarezujejo tu milo in zaokroženo v romantične ovinke, tam ostro in drzovito v obrežje a to v toliki množici, da se le-ta po vsej pravici imenuje tudi fjordska brežina. Vsi ti morski zalivi, oziroma fjordi, so na obeh straneh popolnem ograjeni ali s strmimi snežniki ali z nizkim obraščenim gričevjem, ali z opolzlimi iz morja strlečimi stenami ali z gosto poraslimi hostami, ali pa z dolinico, ki je vsa posejana s človeškimi bivališči, da zró okenca tistih samotnih kajžic v mimoplavajoče ladje radovedno in naivno ko nedolžna otroška očesca ....

Včasih se dviga kraj fjorda nad 1500 m. strleče gorovje, ki se ogleduje v morskem zrcalu z bajnim odsevom.

Nemalokrat so fjordi majčkeni in priprosti, ko tu pri Trstu Žavljski zatok. Onemu pa, ki je že kedaj imel priliko voziti se po večjih jezerih, naj velja primera, da dosezajo fjordi marsikterikrat razsežnost Gardskega jezera — največ pa je menda takih fjordov, ki merijo nad 180 klm. po dolžini in izmed katerih se raztezajo mnogi po svoji širini toli razkošno, da jedva razločuješ drugo obrežje. V karakteristiko fjordov bodi povedano i to, da kamor se po širini zelo raztegnejo, tamkaj je toliko norveško obrežje na eni strani, kolikor obrežje otokov iti polotokov na dragi, zelo nizko, dočim se vzpelnjajo ponosne gore tem višje čim ožji je fjord.

Razen romantičnosti, ki jo razsipljejo fjordi okoli sebe, pa negujejo v sebi znaten delec koristi, odnosno udobnosti. Fjordi niso le tiho in obrambno zavetje priprostim ribičem, ki brezskrbno in nemotjeno po njih love ter se vedno še začasno lahko ognejo morskim hudournikom — rešilni pristan so fjordi pač brezdvomno in še posebno potujočim kupčijskim in zabavnim parnikom, ki plovejo v arktične pokrajine. Le redkokateri parobrod, le redkokatera jadrnica bi dospela nepoškodovana iz daljnega severa na jug, iz Ledenega morja nad Nemško in Baltiško valovje, ako bi ne bilo fjordov. Mislim, da bi sploh nobena ne dospela brez večje žrtve do cilja, ako bi jo zalotila med vožnjo nevihta in ako bi ne bilo teh skritih zalivov, med katero se zateče parnik lahko z brezskrbno razigranostjo, ko drvi in razsaja tam zunaj za stranskim otokom, za obmejnim holmičjem divji orkan nad razljutjenim Atlantskim oceanom. Kajpada gre v prvi vrsti slavospev občudovanja tudi otokom in polotokom, ki čuvajo fjorde in ki so na tisoče zasidrani v Oceanu tik pred Norvegijo liki mogočni zasipi pred vojno trdnjavo.

Norveška krajina je kaj slikovita; njeno slikovitost povspešujejo baš fjordi, ki se, kakor že omenjeno, zadirajo v njeno zemljo za mnogo klm. Najmarkantnejši izraz te bajnosti pa izhaja odtod, da gospoduje med fjordi in njihovimi mejniki še ona divja romantičnost, ona deviška prirodna divota, ki se je še niso dotaknili ne človeška moč, ne človeški um, ne človeške kaprice. Tam gori ti ni treba iskati nališpanih in nečimernih dvorcev, pa nikakih pravljiških kijoskov v olepšavo dežele, saj razsiplje narava sama zadostno čarobnih prizorov, ki vzbujajo tvoje koprnenje in blažijo tvoje srce. Pristna priroda ti razkazuje svoje čare na najpremetenejši, na najnenavadnejši način, kaže ti svoje umotvore kakor nikjer, nikjer, nikjer drugod.

Vendar, največe čudo, ki te omamlja, gane, pretresa, vabi in zapeljuje v teh severnih soteskah, prostranih planotah, dolinčastih kotlinah, navpičnih pečinah in gozdnatih goricah, so razen fjordov vodni slapovi.

Oj, ti srebrni vodopadi, ti valoviti vodometi! Oj, kako divno igrajo svojo ulogo, kako čudovito potrkavajo na človeška srca ... Zdi se človeku, da so postavljeni tjakaj le zato, da tešijo nemo in molče kogarkoli se zateče po razvedrila v njihovo domačijo ... Saj oslaja norveška pokrajina človeku vsako uro, kajti sleherno uro mu pokaže nekaj novega, sijajnega, čarobnega. — Zdajci se voziš mimo navpične stene, raz katero pada kar naenkrat po pet, šest sedem slapov vzporedno postavljenih in le par metrov oddaljenih drugoddrugega, ko da jim določa skrit umetnik tisti tok in tisto smer .. Zdaj se voziš mimo soteske in glej, lice v lice si ko poredna otroka brizgata dve rajski kaskadi svoje srebrne pene, dočim se minuto kasneje globoko ob vznožju skalovja spoprijaznita v hohotajočem objemu združujé se v jezerce ... Pa se bližaš skupini hribcev; visoko gori na slemenu ti na enem izmed njih zija nasproti jama. Ni-li to morda kak temen brlog, okol katerega se lesketa čisti apnenec v solnčnih žarkih? In pripravljaš se, da pogledaš v tisto črno žrelo. Ali, koliko prijetno iznenadenje; priroda se kar očividno norčuje s tvojimi zaključki! Ne, nikak lesketajoč apnenec, pa nikaka tmina, nikaka jama ne osenči tvojega lica. Nov, jasen svet ti kuka skozi odprtino in toli nagajivo zre v tvoj obraz, ko da so tam zadaj skrita neznana ti nebesa. Ali kar je še najbolj čudapolno, je to, da je izdolbel tisto duplino v teku tisočletja gotovo tisti slap, ki liki umeten vodomet brlizga danes v zaokroženih smereh, dočim se je prikazal pred daljnimi stoletji bojda tamkaj na slemenu, ko droben virček, ki bi bil zdrknil z lahkočo skozi najmanjši obročič.

Človek bi rad zasanjal o tisti lepoti celo uro ter jo zanesel najrajše v lastno domovino, ali priroda sama mu ne dovoljuje sanjarenja in premišljanja, ampak ga opozarja z vsakim hipcem, prepričava ga s slednjim novim trenutkom, da ni še konca njenim čarom, ni še konca skandinavskim divotam. In vzklik za vzklikom prekipeva iz prsi in slavospev za slavospevom drhteva srce v nemem trepetu. — Ne! Ni konca ne fjordov, ne slapov, dokler se ne posloviš od začaranoočarujoče Norvegije!

— — — — — — — — — — — —

V nemem občudovanji napram vsem onim zemljepisnim čarom, ki jih nisem mogla videti gori grede, sem priplula do velike skupine otokov, ki se imenuje Westeraalen, ter se razprostira nekako nasproti Troldfjorda, oziroma na severu sosedne serije otokov, znamenitih Lofotov. Vožnja mimo teh poslednjih je kaj mična zlasti tedaj, ko ploveš med njimi in norveško obalo, kamor se ob morski ožini Raft razprostira prijazno mestece Digermulen. —

Zahodna ali oceanska stran Westeraalske, kolikor Lofotske skupine, je vsled svojih strmin videti drzovitejša nego vzhodna, odnosno fjordska, vendar ni — navzlic sneženim drčam, ki segajo izpod snežnikov po zasekah navzdol — tako slikovita in bajna, ko poslednja, ki je vsa okinčana s srebrnimi slapovi in sanjavimi ribiškimi vasicami in s skromnimi pažniki, po katerih se pase kaka kravica, ovčica ali koza. Ko opazuješ Westeraalsko ali Lofotsko otočje z ladje in ne zapaziš razen nju ničesar drugega okoli sebe, nego morje, ti prihaja na misel, da je poplavila nekoč vso to krajine neusmiljena povodenj, ki je odnehala stoprv tedaj, ko je segalo vodovje do sredine najvišjega gorovja. Ti s snegom pokriti otoki se ti namreč ne zde drugega nego iz morja štrleče planine.

Med Lofoti in Norvegijo se razprostira veličastni Westfjord. Vanj prideš skozi morsko ožino Mael, ki se imenuje tudi Moskö. Zasidrali smo se kmalu potem pred mestece Bodö (izg. Bude), ki se razteza na bregu norveške celine v zavetju Saltenfjorda. Mestece ni brez vsake mikavnosti, kakor izgleda mogoče na prvi hip. Bilo je okoli dveh popolunoči, ko smo prijadrali predenj ali ker je sijalo polnočno solnce v vsej svoji čarobnosti, je bila mala luka vsa obljudena z domačini, ki so nam mahali z robci izgovarjajoč svoje, vsaj meni neumevne pozdrave.

Bodö je malo a prav lično mestece z ravnimi in prostranimi ulicami, kakoršnih tujec gotovo ne pričakuje, predno ne stopi v to samotarno gnezdeče. Dasiravno smo dospeli sredi noči, so se ljudje izprehajali sem in tja po ulicah, razgovarjajoč se, ali žgoleč jedva slišno polotožno melodijo; posamezne prodajalne pa so bile odprte. Vsekdar namreč, ko dospe parnik ali vlak v dobi polnočnega solnca v toinono mesto severne Skandinavije, je večina trgovin tujcem na razpolago. Sicer pa one, ki niso odprte niso niti tako trdno zapahnjene, ko pri nas, marveč le priprosto zaklenjene in razgledne izložbe ti razkazujejo svoje predmete ko po dnevu; v Skandinaviji se pač ne boje ne zlikovcev, ne svedrovcev ... V Skandinaviji prevladuje pač način splošne pravilne vzgoje — temeljite in kremenite vzgoje — ki prehaja s pametno vzorno gesto sporazumno iz družinskega kroga v šolo in od tu v redarstveni urad. Ta zavest se vsesava v tujca iz vsega, kar ga okrožuje tako, da ga obvladajo občutki brezskrbja ko, da se izprehaja med gredami in nasadi, med obzidki in ovinki lastnega posestva — obdajajo tujca občutki, ki so popolnem nasprotni onim, ko se vozi ali koraka tuji človek po Kalabriji in Siciliji, kjer se potnik prijemlje za žep in srce ter vzdrhti v grozi že pred samimi grmi, skalami, stebri in .... otročaji ....

Da se bavi skoro vse prebivalstvo tega kraja izključno le z ribjim lovom, in da mu nosi le-tá obilo dobička, ti ne dokazuje le cela baterija čolničkov v pristanišču, ampak spoznaš že tedaj, ko stopiš s parnika na obalo in zavohaš prvi bodöski vzduh. Tam blizu je namreč tvornica, v kateri čistijo različne ribe ter jih pošiljajo na vse strani sveta, ko so jih dodobrega posušili na obrežnem solncu. Pri tem naj omenim, da nosi ribji lov Norvežcem še poseben dobiček, kajti nesamo, da nalove za prodajo in lastno hrano približno 40 miljonov rib na leto, prepusté jih tudi za lov za zabavo. Lov na ribe slovi v Skandinaviji kot nekaka vrsta šport. Ribji lov na losos je n. pr. v Norvegiji podeljen v zakup ali najem, kakor pri nas lov na divjačino in se bavijo z njim z izrednim zanimanjem zlasti Angleži.

Potujoč iz Bodö proti jugu, smo pluli napram ponositim Svartisem. Svartisi so krasni ledniki, dvigajoči še iznad morja do 2000 m. in to v skoro navpični legi da nudijo nepopisen prizor s svojim fosforesentnim zrcalenjem v bistri morski gladini nizko pod seboj. Svartisi so vzbujali mojo pozornost že zato, ker je kapitan opozoril potnike, da predno bodo ti ledniki za nami, bomo prekoračili severni tečajnik, oziroma äcquator ali ravnik, bomo prestopili torej v krajino, ki ima 60° 32′ 30″ severne širine, oziroma iz področja mrzlega pasu v zmernotopli pas; prestopili pokrajino, kateri ne bo več svetilo pristno polnočno solnce, ampak le odsev tega polnočnega soja, ki človeka očara, ko mična pravljica, ko sladke sanje, ko fata morgana. — — —

Ta prehod pa izletni parniki počaščajo na ta ali oni način: s petjem in govori, ki jih spremljajo žvenketajoče kupice. Poslavljajoč se od polarnega tečajnika in prebajnih svartiških ledenikov, te prepeljuje ladja v Ranski fjord, kjer imaš priliko videti vsaj vrhove gorske planote Börge, imenovane Börgefjeld.

Pokrajina od tu naprej je za dolgo časa vedno bolj obljudena, ne sicer z zgodovinsko-znamanitimi mesti, pač pa z neznatnimi naselbinicami, ki se preživljajo menda le z ribjim lovom.

Fjordi so tod redkeje uvrščeni nego po severu; jako razsežen je med njimi Foldenfjord. Po teh fjordih plove parnik včasih zelo polagoma, to pa iz previdnosti, da ne zabrede v pesek, ker so baje fjordi tod dolinčastohribčasti, zdaj globoki, zdaj plitvi. Taki fjordi so tudi v okolici Trondhjemskega fjorda. Spominjam se, da je parnik — prehajaje skozi nje — piskal neprestano. Na moje vprašanje, kaj neki pomenja tisto po gosto brlizganje pare, sem izvedela, da je to klic na pomoč. Predstraže Trondhjemskega fjorda so namreč zelo nevarni zatoki, zasuti z vidnim a še bolj z nevidnim škrbinastim podmorskim skalovjem, ki lahko parnik preluknja, ako ga nezgoda zanose vanj. Na podoben način se je nekoč ponesrečila jahta, na kateri se je nahajal zadnji nemški cesar Wiljem, ki se je pa začasa rešil ter čakal sedé na bljižnji pečini, dokler mu ni dospela rešilna ladja iz Trondhjema. — Tudi na pisk našega parnika so se prikazale na ovinku fjorda ogromne jadrnice ter plule z bliskovo vnemo proti nam, da nam ako treba opomorejo pravočasno. No, mi smo preplavali kočljive točke brez vsake nevarnosti, zato so nam napravile rešilne jadrnice dostojen špalir, in plule naposled ponosno za nami do Trondjema, največjega nabrežnega mesta v osrčju Norvegije. Trondhjem (nemški Dronthenn) je že po svoji prirodni legi prava krasota mika tujca pa tem bolj že zato, ker ima znatno množico zanimivosti. Trondhjem je izmed mest, ki leže v 63° 25′ 52″ cev. širine največe, šteje namreč 40000 prebiv. V starem času je bilo ono glavno mesto Norvegije. Ustanovil ga je l. 997 vikinški kralj Olav Tryggvessön ter mu dal ime Nidaros to pa zato, ker teče skozi mesto reka Nid. Kar je pa pridobilo mesto na slavi, se ima zahvaliti ustanovnikovemu nasledniku, kralju Haraldssönu, ki je bil kasneje posvečen v svetnika. Le-tà je namreč upeljal v zahodno Skandinavijo, krščansko vero. Truplo tega kralja in svetnika počiva pod velikim oltarjem sv. Klementa.

Trondhjem se razprostira prav ob zaokroženem konci, oziroma v zatoku Trondhjemskega fjorda. Vsakdo, ki preje mesta ne pozna, meni, da bo zašel v skromno gorsko naselbinico, ki hoče morda sloveti za gosposko. Kmalu pa izprevidi tujec, kako se je varal, kajti Trondhjem ima popolnem velikomestno lice, in množica, ki vrvi preko elegantnih ulic, se kreta le po taktu velikomestnega vrvenja. Trondhjem ima vse polno bajnih kotičkov, ki omamljajo pa tudi opajajo človeka tako, da mu polagajo na jezik slavospev za slavospevom. (Pri tem mi je na umu navdušenje moje sopotnice, ki je vsa očarana postajala v sleherni dobravi in v vsaki loki z globokim vzdihom ali z nemo kretnjo sredi ulic in izprehajališč, z glasnim vzklikom sredi pobočja in stezic ter prisegala Trondhjemu večno zvestobo s tem, da si ga izbere za vsakoletno letovišče. Jaz sem ji ob takih prilikah nagajivo in hudomušno pomežikavala, dražeč jo, je-li pozabilla, da jo loči Trondhjem od domovine za cel teden vožnje. In vendar ni nič čudnega, ako se potnik — tujec izpozabi za toliko.) Trondhjem je okinčala priroda z najslikovitejšimi točkami toliko v mestu samem, kolikor v njega okolici. Vegetacija je krog njega bujno razvita in vsak log, vsak gaj ti razodeva s svojimi prijetnimi dišavami, kako bogato so se razplodile po njih borovnica in maline. — Na vseh najzalših razglednih holmih, ki so vsi okinčani s pisanim cvetjem in svežim gostim zelenjem, pa so postavili podjetni Norvežani prikupljive okrepčevalne odpočitke: elegantne hotele. Tako prijetno zatočišče, do katerega te dovede tudi električni tramwaj, je n. pr. Hjorten, ki leži sredi Henparka in vedri in napaja udeležnike z izbranim koncertnim vsporedom. Približno 400 m nad fjordom pa se dviga Fjeldsater Hotel. Tega izleta gotovo ne opusti noben tujec, ki se ga udeleži lahko s kočijo, lahko pa tudi z automobilom. Lastnik fjeldsäterskega hotela pa ima na razpolago množico severnih jelenov in losov, ki vlečejo pozimi sani in prevažajo gospodo po zasneženih prelazih romantične okolice, dočim se pasejo poleti brezskrbno po zagrajenih hostah. Razgled raz fjeldsäterskega hriba je prelep! Oko ti sega do daljnih snežnikov, ki se razprostirajo izza obmejnih švedskih goličav; nizko pod seboj ti sanja pravljiško mesto na obeh straneh reke Njdelven, in krasni Trondhjemski fjord. Iz tega pa ti bega pogled v Atlantski ocean in daleč tja proti jugu, kamor se sredi Dovrofjelda dviga višava Snehätta. V svoji okolici ima mesto Trondhjem tudi krasne vodopade, ki se imenujejo Lerfossi. Rodovitna krajina te vodi k njim preko mostu in smrekovih gozdičev. Mesto ima razen prostranih ulic, preko katerih šviga električni tramway, zelo razkošne trgovine in zgodovinsko znamenite stavbe.

Taka važna zgradba, je stolna cerkev. To svetišče je bilo v prvih časih krščanstva izrednega pomena; bilo je za Norvegijo nekako središče pobožnosti in cerkvenih shodov. Zategadelj so si prizadevali tudi Norvežani, da okrasijo to cerkev, kolikor bolje umejo; njihov trud in stremljenje nista bila zaman, kajti okoli l. 1300. so se lahko ponašali z zadoščenjem in priznanjem, da njihova cerkev ni le najlepša v Skandinaviji, ampak najlepša v vsej Evropi. Do dandenašnjosti pa je izgubila mnogo na svoji lepoti, kajti požari prešlih stoletij, kakor tudi neprestani boji, so doprinašali cerkvi znatnih poškodb. Ko je pa v l. 1814. zadobila Norvegija svojo neodvisnost, je sklenila proslaviti svojo občno zadovoljnost s tem, da popravi in preuredi cerkev po načinu, ki ji je podajal v prvotnem vso znamenitost, toliko z ozirom na slikarje, kolikor na umetniške kipe, ki so jo zalšali v nekdanjosti. To opravilo se vrši že celih 100 let in ni še popolnem dovršeno. V kripti trondhjemske stolne cerkve sem imela priliko videti, kako se umetniki trudijo podati poškodovanim slikam prvotno čarovitost, poškodovanim kipom pa dodati odpadle ude ali izgladiti poteze v obrazih, ki so se pokvarile ob padcu z ozirom na izrazitost obličja.

Stolna cerkev te utegne zanimati tudi zato, ker je gotovo malokatera druga, kakor le-tà, zidana iz plavkastega salovca. Zidali so jo iz te tvarine zato, ker se izvajajo ravno iz tega mastnega kamena poljubni okraski. Stolna cerkev, okrog katere se razteza kakor park mično pokopališče, je v svoji notranjščini odičeno z belimi mramornatimi stebri; zidana pa je cerkev v starogotskem slogu.

Razen posameznih javnih poslopij in zasebnih palač so v Trondhjemu tudi razni muzeji, izmed katerih se odlikuje zlasti muzej različnih znanosti (Videnskapernes Selskap). Poseduje namreč zoologijsko in rudninsko zbirko. Trondhjem ti poklanja na ogled med drugim tudi Stiftsgearden, stari kraljevski dvor v rokokoslogu, ki služi domačemu vladarju za bivališče kadarkoli prihaja v Trondhjem na letovišče.

Ko se izprehajaš po trondhjemski okolici naletiš na mnogo samostanov in samostanskih razvalin, ki segajo celo v 12. stoletje. Najstarejši tak samostan je na otoku Munkholraen in nosi ime Nidarholm. V kasnejih stoletjih je bil ta samostan izpremenjen v trdnjavo, ki je imela najstrožjo državno ječo. Za Skandinavce je ta kaznilnica velikega pomena, ker je hiral v njej marsikateri visoki dostojanstvenik. Tako je n. pr. v 17. stoletju bil potisnjen v ono temnico zaradi politjških zapletljajev sloveči dansko-norveški minister, grof Peter Griffenfeldt. Celico, v kateri se je ta jetnik bavil zadnja leta svojega življenja z verskimi in filozofskimi poemi, si ogleda lahko vsakdo.

Vobče je v Trondhjemski okolici vse polno stavbišč, ki spominjajo Norvežane na preteklo tugo ali slavo.

Da se seznanim tudi z notranjo Norvegijo, kakor sem se z notranjo Švedsko, sem sklenila ostaviti Trondhjem potom železnice. Sedla sem zategadelj v vlak, ki vozi proti jugu, to je tjakaj, kamor je Norveška najbolj obljudena in obsežna. Vožnja je že spočetka kaj mična, prelestna in idilična, ko Švica, sedaj se voziš preko višav, sedaj preko dolinic, od koder te pozdravljajo kristalna jezerca in srebrne reke.

A prvo mestece, ki se ti prismehlja po celi vrsti prijaznih vasic nasproti, je starinsko mesto Rörras iz 17. stoletja, ki slovi zlasti po svojih starih zemeljskih rovih. In jedva se posloviš od tega kraja, ko zasledaš v desno veličastne vrhove prostranega Dovrefjelda in 2300 m visoki Snehaetten a v levo stran te iznenadi bajno zrcalo Tämundskega jezera. Nato te prepeljuje vlak skozi zali Oesterdal, skozi najlepše pokrajine v srednji Norvegiji, vozi te mimo Galdhöpig, ki se 2500 m visoko spenja v gorski planoti Ymesfjeld, da prispeš ves očaran od prirodne divote pred malo mestece Hamar. —

Z ozirom na norveško gorovje naj omenim, da se ne združuje gora z goro v takozvano pogorje, ki bi se raztezalo na dolgo pod istim imenom od severa napram jugu, ali od vzhoda proti zahodu liki naš Kras, naše Alpe, Karpati, Ural, Pireneji in Apenini. Toliko Norveška kolikor Švedska, je vsa preprežena s posamičnimi višavami, ki dvigajoče se nad fjordi, rekami in jezeri, provzročajo najzalše prizore, da človeka kar omamljajo s svojo slikovitostjo. Kmalu potem, ko zapušča vlak mestece Hamar, se ti prikaže ob levi krasno jezero Mjös, dočim te spremlja v desno rečica Glomm daleč do mesteca Kongswinger. Tudi ta kraj se razprostira v najprijetnejšem kotičku; sploh ti vsa ta proga, ki se vleče za 560 klm proti jugu, razkazuje samo pristno prirodno prelest, ki se je naselila po tej okolici v vsej svoji bohotni razkošnosti, da ne čutiš niti utrujenosti ko te dovede vlak pred Kristianiafjord in v njegovo prešerno nabrežno mesto. Kristiania je prestolnica Norvegije, je torej glavno mesto vzhodne Skandinavije. Z ozirom na svojo obljudenost ni sicer tako mnogoštevilna, kakor njena švedska sestra, vendar šteje po zadnjem ljudskem štetju približno 250.000 prebivalcev. Razprostira se v najlepši legi ob Kristianiafjordu, a kakor, da v poveličevanje lepote, ne zadostuje, da jo obliva samo ta objem valovitega Skager-Raka, se pretaka preko nje, od severa proti jugu, močna teka Akers. In ta reka jo s svojim prodiranjem kinča v celo vrsto vodopadov, takih, ki jih je ustvarila priroda sama in takih, ki sta jih ustanovila obrtnija in podjetnost.

Izmed lepih najlepša, izmed obljudenih najobljudenejša in izmed odličnih najodličnejša, je brezdvomno ulica, ki se imenuje Karl Johans Gade. Ta ulica ima dvojni značaj in je morda baš radi tega posebno zanimiva. Z najvabljivejšimi trgovinami in ponositimi stavbami se ponaša en del, med cvetlične nasade, pod košata prastara debla, na samotne stezice, v obližje veličastnih kipov in mramornatih skupin tja gori do kraljevskega gradu, te dovede drugi del.

Kraljevski grad se dviga na vzvišenem prostoru ob koncu goriomenjene ulice, v katero gleda naravnost s prostim pročeljem, dočiin okroža ostale strani poslopja temen park.

Razen kraljevskega gradu — ki si ga občinstvo ne more ogledati v notranjosti, ker stanuje v njem norveški vladar — utegne zanimati gotovo vsakega tujca stari grad, Akershus. Norvežci nazivljejo ta grad dragulj Kristianie, in to ne le radi krasne lege, v kteri se nahaja, marveč v prvi vrsti zaradi zgodovinskih podatkov in dogodkov, ki so tesno združeni z njim z ozirom na preteklost Norvegije. In kako ne, saj sega v dobo, ko je poleg par skromnih koč stal samcat ob fjordu, ob vznožju norveških gorâ, v zavetju zelenih goščav. Akershus se razprostira na strmini ob konci pristanišča; ustanovil ga je l. 1299. kralj Haakon V., poslednji potomec rodovine Harald. Zidan je bil torej za celih 300 let pred, nego je bila ustanovljena Kristiania.

V svoji prvotni dobi je bil Akershus priprosta graščina z dvema dvoriščema, dvema trdnjavskima stolpoma ob uhodu in z mogočnim stolpom na najvišji točki hribovja. Kar poseduje Akershus dandanes razen omenjenega, mu je bilo dozidano v pozneji dobi, tako n. pr. za časa vlade Haakon VI. l. 1380. in Kristjana II. l. 1506. Razgled iz tega gradu je nepopisen zlasti iz zgornjih dvoran, ki vodijo tvoje oči preko vsega bajnega fjorda, preko poraščenih in senčnatih norveških logov in dobrav. Ko si pa ogleduješ starinske močne oboke, prostorno klet, grajsko dvorišče in široke voglate hodnike tedaj se ti zdi, da živiš tisti hip tudi ti v dotični predpretekli dobi ...

Ako sežemo v duhu v stoletja pred ustanovitvijo glavnega mesta, tedaj zasledimo, da so stale prve hišice tamkaj, kamor se razprostira dandanes okraj Oslo. In tudi v tistem daljnem času, to je za časa vlade Harald Haardraade, v l. 1045, se je mala naselbinica imenovala Oslo. Ustanovil jo je goriomenjeni vladar ze nekako zatočišče pobožništva za vso vzhodno Norvegijo. — Za povečanje in olepšavo naraščajoče naselbinice, se je zanimal zlasti kralj Haakon V. On je razširil cerkev Matere božje, ter jo odločil za grobnico vseh norveških kraljev in knezov. Vendar, prvi plemenitaš, ki je bil položen vanjo, ni bil baje nikak Norvežan; ta je bil namreč slovanski knez Vitslav, ki se je mudil kakor gost v kraljevem dvorcu. —

Naselbinica Oslo je v malo letih tako narasla ter se pomnožila, da je tvorila ob koncu 13. stoletja glavno mesto vzhodne Norvegije.

Poleg raznih javnih poslopij, je nastalo tudi dosti samostanov, izmed katerih najimenitnejši je bil Nonnesäter in ki je po reformaciji pripal vladarju z vsem svojim bogatstvom.

L. 1350 je zadivjala v Oslu strašna kuga, ki ni pomorila le v njem samem polovico prebivalcev, ampak pokosila znaten del ljudi vzhodne Norveške. Vsled tega nenadejanega udarca, je mestece hiralo dalj časa v životarenju: vzcvelo pa je nanovo še le v 16. stoletju za časa vlade Kristjana II. Z njegovo pomočjo je prišel okraj v obrtnijskem oziru v dotiko s Holandci. L. 1523 so pridrveli v pokrajino Švedi, ki so razrušili poleg drugega najstarejšo cerkev ter pokrali vse njene dragocenosti. Okoli l. 1560. ia sicer ob kruti priliki sedemletne vojne, pa so zažgali Švedi tudi stolno cerkev. Dasiravno so te in slične nezgode krhale podjetnost stremljivega ljudstva, vendar ni obupalo mesto popolnem.

Hujši udarec za ljudstvo nego požar, pa je bilo povelje takratnega kralja pustolovca Kristjana IV. Namesto, da bi bil svojemu ljudstvu opomogel ob hudi nezgodi, mu je zaukazal z vso strogostjo, naj zapusti svoje domove ter se naseli tostran zatoka Björviken, namreč ob vznožju Akershus-a, gradu v katerem je prebival on. Ali dasiravno je kralj poklonil ljudstvu brezplačno zemljišče, vendar jo to bilo zelo nezadovoljno s kraljevim ukazom. Onstran Björviken, mimo nesrečnega Osla, se je namreč vila, cesta, po kateri so korakali nesamo deželani, ampak tudi tujci, zlasti pa cele čete vojščakov nekdanjih slavnih Wikingov, ki so se odpočivali ter prenočevali v Oslu. Vsled nepreklicnega kraljevega ukaza, je večina prebivalcev zapustila krajino ter se naselila drugod; vsi oni pa, ki so ostali, so morali iti kralju na roko ter razrušiti v starem Oslu vse, česar ni objel zadnji požar. Izginiti so morale toliko skromna bivališča, kolikor zgodovinska važna poslopja, cerkve in samostani, ki so bili v zvezi z najvažnejšimi zgodovinskimi dogodki. Kralj ni prizanesel niti kraljevski grobnici v stolni cerkvi, ampak dal razrušiti vse, da je uporabil dotično kamenje za lastno zidavo tostran Bjerviken. Ako bi se dogajalo kaj sličnega dandanes, bi gotovo anarhija in ljudska ustaja prestrigli to kraljevo velmoč, takratno ljudsto pa ni storilo ničesar ter v svoji žalosti le ječalo. In s čemur se je kralj zlasti zameril svojim podložnikom je bilo to, da je zavrgel priljubljeno jim ime Oslo ter imenoval novo naselbinico po svojem lastnem imenu, to je Kristiania. Ker se je pa večina prvotnih prebivalcev izselila, je kralj povabil v novo ustanovljeno mesto Holandce, Dance in Nemce, ki so si priredili svoja domovja na podarjenih tleh. Novo mesto je pod neprestanim pokroviteljstvom kralja zelo lepo vspevalo. Znatno poškodbo je občutila Kristiania l. 1716, ko so pridrveli vanjo Švedi s kraljem Karolom XII. na čelu. Navzlic temu si je ljudstvo opomoglo po vojni zlasti z lesom; lep dobiček pa je donašalo tudi železo, ribji lov in steklo, da so domačini sami nazivljali ta čas zlato dobo. Iz te zlate dobe izhaja mnogo starih palač, ki imponirajo tujcu že po svojem starinskem slogu.

Ako hočeš vžiti v Kristianii kak posebno lep razgled nad mostom, je najbolje stopiti do cerkve Odrešenika (Frelsers Kirke). Iz zvonika te cerkve zamoreš videti vse, kar ima Kristiania po zunanjosti lepega in važnega na sebi.

Ta cerkev je bila ustanovljena v 17. stoletju; zgodovinske važnosti pa je v njej zbirka slik, ki predstavlja vse škofe iz časa reformacije. Pred to cerkvijo se razprostira glavni trg (Stortorvet) s spomemenikom kralja Kristjana IV. Posebne znamenitosti hrani cerkev, ki spada med najstarejše stavbe in ki se imenuje Gamle Akers Kirke. Ta bazilika spada v II. stoletje, je zidana v romanskem slogu ter ima tri ladje. Zvonik je bil dodan tej cerkvi šele v 19. stoletju. Najkrasnejša cerkev v Kristianii je cerkev sv. Trojice (Trefoldighedskirke). Vralerengenkirke pa te zanima zaradi svojih Freskoslikarij. Kakor pa imajo Mozesovi privrženci svojo sinagogo, tako imajo tudi katoličani cerkev svetega Olav-a (St. Olavskirke), ki hrani kakor relikvijo tega domačega svetnika, zgornjo kost njegove roke.

Z ozirom na zgodovinsko važnost samostanov, ki so dandanes le ruševine, podaja še vso svojo nekdanjo moč in razkošnost samostanska razvalina na otoku Howedöen. Ta ruševina te spominja na bivališče Cistercijancev, ki so domovali v nji v srednjem veku. Ti redovniki so imeli v posesti ves otok in zato so si prizadevali, da ga izpremene v pravi zemeljski raj. Ves otok obdaja sveže zelenje dehteče cvetje in ukusno sadje. Tu imaš priliko stopiti v senco košatih debel, ki so jih z lastno roko posadili Cisterijanci. Med razpadlimi samostanskimi ruševinami pa naletiš na izredne rastline, ki bi jih iskal zaman drugod. Občinstvo se prevaža na ta otok z motornimi čolni; razgled raz otok je očarujoč.

Izmed stavb, ki razen omenjenih gradov in cerkva, kinčajo Kristianio in ki zaslužijo, da si jih ogleda vsak tujec, ako ne od znotraj vsaj od blizu, so: stara svetovalnica, poslopje Storthing, razna gledišča, posamezni muzeji in vseučilišče. Stara svetovalnica (Raadhus) zanimlje toliko po svojem slogu, kolikor po svoji starosti; zidana je bila l. 1624.

Poslopje Storthing oziroma državna zbornica sega v 19. stoletje ter je v svojih prostorih okrašena z doprsniki najimenitnejših dižavnikov tekom zadnjih stoletij.

Ako si ogleduješ „Storthing“, imaš priliko stopiti na Wesselstorvet, oziroma na trg, ki se na njem dviga doprsnik domačega pesnika J. Vessel-a, katerega praded je bajé bil Slovan. Izmed gledališč zaslužuje pozornost zlasti Nationaltheater; pred njima se dvigata v naravni velikosti bronasta spomenika obeh norveških pisateljev: Henrik Ibsen-a ter Björnstjerne Björosen-a.

Vseučilišče je ustanovil l. 1811. kralj Frederik VI. pri čemur je podpiralo vladarja vse norveško ljudstvo iz vseh krajev in slojev. Ta visoka šola je najlepša stavba v mestu; ko sem stopila prednjo, sem se domislila istočasno grške univerze v Atenah; spomnil me je na to zlasti njen glavni in srednji del, ki ga v istem slogu podpirajo obširni mramomati stebri. Levo stran vseučilišča tvori knjižnica, ki ima tudi javno čitalnico; desno zavzemlje domus accademica s svečanostno dvorano in raznimi vseučiliškimi razdelki. V ozadju so sezidali ob stoletnici še eno dvorano, za katero je prispeval ves norveški narod. Na vrtu okoli te dvorane so kamenite plošče z nekdanjo runsko pisavo iz l. 400 po Kr., dočim so v posebnem lesenem poslopju shranjene ladje iz l. 900 po Kr. Imenujejo se Wikingske ladje, ker so pristni ostanki iz dobe slovitih Wikingov. Te ladje, na katere so Kristiančani posebno ponosni, spadajo k zgodovinskemu muzeju, ki je izmed množice muzejev najznamenitejši. Zgodovinski muzej obsega okoli 30 tisoč predmetov, ki so razpostavljeni v enajsterih dvoranah. Izredno mikavno je prva dvorana, ki razkazuje reči iz kamene dobe, reči, ki so do 5-6000 let stare. Predmeti so iz kamena, skrli in kosti.

Dvorana, ki razkazuje predmete iz bronaste dobe, nas vodi za 3000 let nazaj. Tretja dvorana, ki predstavlja železnato dobo, hrani mnogo okraskov iz zlata in raznovrsten denar izza nekaj stoletij pr. Kr. četrta, peta in šesta dvorana segata v 7, 8 in 9 stoletje. Razkazuje pa tudi predmete, ki spominjajo na poznejo dobo, to je do 1050, ko je krščanstvo dospelo do popolne zmage na vsej črti. V teh dvoranah se seznaniš s predmeti, ki so sicer še dandanes v rabi, ki pa so se izdelovali takrat popolnem drugače, tako n. pr. likalnik iz stekla, kakor tudi krasni ostrogi iz čistega zlata. Vsled svoje teže te utegne gotovo zanimati zlata ovratnica, tehta namreč 1 klg 105 gr.

Zelo zanimiva je tudi sedma dvorana. Seznanja nas z raznimi nabožnimi slikami iz 13. stoletja in z raznimi predmeti iz medi in lesa, kakor n. pr. koledar na lesu: vsak dan je označen s črto, prazniki pa imajo še poseben znak.

Ostale dvorane nas vodijo v 12. oziroma 14. stoletje in kažejo razen srebrnine in zlatenine po večini umetnost izrazovanja v lesu. Značilne so zlasti duri neke cerkve, v katerih je izrezljana cela norveška pravljica.

Kakor švedska, tako je tudi norveška prestolnica vsa odičena z bajnim zelenjem in ličnimi vrtovi, ki pa niso nikaki skromni cvetlični nasadi, ampak gosto-nasajeni gaji, ki te vabljajo že iz daleka s svojim raznovrstnim vonjem med svoje balzamično dišeče lehe. Najkrasnejša izmed takih goščavic je St. Hanshangen, ki ti podaja istočasno diven razgled. Sredi kristianskih parkov so navadno odlične gostilne, ki goje koncerte celo poletje tako, da je Kristiania tudi za dobo poletja obilo preskrbljena z zabavo, kakor je bogato preskrbljena za zimsko dobo z gledišči in sanjkanjem. Drugi krasni kotički, kamor se shaja gospoda poleti, ki se dvigajo prav nad fjordom so Voksen Holmenkollen in Frognersateren. Dobro je, da poleti tujec na te hribce ne le radi prelesti, ki ga obdaja v zatišju gozdičev, ribnikov in vodometov, marveč ker se seznaniš na njih s celo vrsto staronorveških hišic kakor tudi z življenjem norveškega kmeta. Kar se tiče razgleda, ti le-ta prevzame vso dušo, ko se oziraš proti fjordu, kamor leži Kristiania globoko pod teboj in se ti zdi, da se vsi njeni otoki premikajo in plavajo po lahnih valčkih. Ako pa te je prirodna divota na teh otokih tako očarala, da bi jo hotel vživati še nadalje, tedaj prestopi sanjave hoste, prehodi bele stezice kraj zamišljenih jezerc, vspni se po pobočju navzgor in stopi na goro Kikut. — Tu, baje zadiha za Kristianio najprva pomlad, tu gostuje najkasneja jesèn, da je mesto in njena bajna okolica vsa ozaljšana od poganjajočega popja ali rdeče-rmenkastega listja, dočim odeva oddaljene norveške pokrajine še gosti sneg.

Bilo je jasnega dne koncem avgusta, ko sem odpolovala iz Kristianie.

Ko bel labud je parnik plul med bajnim obrežjem Kristianskega fjorda mimo mnogih kopališč, ki so raztresena semintja in mimo vseh otokov in otočičev, ki štrlijo vedno bolj redko izza valov, kolikor bolj se razširja ta prostrani fjord. Za nami so ostajale mestne palače, za nami so ostajale norveške gore, ki se zde, da čuvajo nad svojo bisernico, kakor koklja z razprostrtimi perutnicami. Izginjale so nam izpred oči zelene ravni in samotni logi, izginjal nam je tudi krasni polotok Bvgdö s kraljevo graščinico in z vsemi svojimi dvorci, ki te pozdravljajo izza zelenja, ko pisane krizanteme. V ozadju je ostajala Kristiania, v ozadju je ostajal ves njen lišp in kinč in odnehale so nas opazovati tudi gruče čolničkov, ki so poskakovali, ko poredna otročad okrog svatovske kočije, kadarkoli je zašuštel tja do njih mogočni val, ki ga je bil vzdramil iz snu naš parobrod. Še le tam daleč se je prikazovalo na obzorji zopet obrežje južne Norvegije, na kterem so se še pred nočjo poslavljale v desno od nas mesteca Horten, Tönsberg, Laurwig, v levo pa mesteca: Fredrikstad, Fredrikshald in Fredriksten.

S temi kraji se ni poslavljal od nas le Kristanski fjord, ampak vsa Norvegija, vsa zahodna Skandinavija. Zapluli smo v nedogledni Skagerrack, ki nas je s svojo obsežnostjo popolnem odtrgal od južne Norveške ter nas docela oddaljil od zahodne Švedske. Stali smo mahoma samcati sredi morja a še predno nas je zapustila dnevna svetloba, je že pričel naš parobrod svojo telovadbo in to s toliko gibčnostjo, ko da je ribiška barčica, ko da ne nosi ob glavi napisa neustrašenega kralja, ampak bojazljivega kunca. Gori do nas do III. nadstropja, so pljuskali zelenkasti valovi, dočim so nizko spodaj v pritličju navzlic vsej jadrovini — ki so jo raztegnili mornarji v obrambo — pomočili ves XII. razred in revne potnike, ki so ležali v plahte zaviti, na odprtem krovu. Potniki okoli mene pa so drug za drugim, menjavali svoje razpoloženje ko na povelje, kajti utihnilo je otroško igračkanje nedorasle mladine in odnehala vsaka razigrana brezskrbnost in koketiranje odrasle druščine. Z razpoloženjem so menjavali potniki tudi lego, kajti le malokdo je obsedel na svojem mestu neki so odšli počivat v salon, drugi so se prijemali drug drugega ter merili parobrod z dolgimi koraki; dobro vedoč, da na ta način obdrže najdelj časa želodec v ravnotežju. Tudi jaz sem ostala na krovu ali se tiščala medenega ročaja, kajti parnik se je zibal prepoševno sedaj v levo, sedaj v desno ... da bi mogel stopati potnik samcat po deskah, ne da bi butnil ob hrastova tla ... Nedaleč od mene sta sede la dva Rusa, zato sem lahko čula, kako je rekel eden drugemu: „To ni še nič, ali ko se približa ladja skageraškemu rtu (skrajni nes severne Danske), bo še le pravi ples!“ Ko sem to čula, sem se domislila, kako sem že nekje čitala, da je križišče, kjer se Skagerrack zaokroži v drugo morsko cesto — v Kattegat — tako nevarno ladjam ob neugodni sapi, da si manjši parniki sploh niti ne upajo skozi. Zanimivo bi bilo, vendar ne bom opisovala te najneprijetnejše ponočne vožnje; besede, ki sem jih čula iz ust onega Rusa, so se namreč uresničile. Sredi noči je naš parnik resnično plesal s svojimi neugnanimi plesalkami, z žuborečimi svetlozelenkastimi krili razdivjanih valov. In kakor tam gori na Severnem ledenem morji, so sobarice švigale iz ene celice v drugo, odkoder je uhajalo neprikupljivo stokanje .... Kakor tam gori, so se šibki starčki šetali po hodnikih za dobro napitnino pod pazduho mladih mornarjev. In ta morski koncert je trajal do zore, dokler smo prestopili v čisti Kattegat, v vodovje med Dansko in južno Švedsko. Tu je bilo morje docela pokorno in spodobno ter ostalo tako ves čas, ko smo pluli mimo švedske dežele Halland, oziroma nje glavnega mesta Götteborg. To mesto je zelo važno ne le radi obilega lova na ribo losos, marveč slovi tudi vsled svojega mnogoštevilnega brodovja. Obrežje ob Götteborgu je izredno slikovito. Tisoč otokov, golih in obraščenih, štrli iz morja, a ti otoki niso znameniti le zaradi dobičkonosnega ribjega lova, ampak ker so baje na njih skaloviti ostrogi takozvani, Hällristningar in v čereh utisnene podobe iz bronaste dobe (2000 pr. Kr.) Na göteborskem obrežju sta kopališči Lisekil in Marstrand, važni in izredno zdravilni zato, ker je ob njiju najbolj slana voda.

Solnce je razsipalo svoje prve žarke okoli nas, ko je naš parobrod plul mimo švedske dežele Skane, mimo mesteca Halmstadt. Od tu dalje se je iz desne strani danska zemlja vedno bolj bližala švedski, dokler se je ponosni Kattegat stisnil v morsko ožino Öresund. Ta ožina izraža najbajnejšo obalo, obalo, ki mi se ni prikupila morda le zaradi svojih belih dvorcev, ki so raztreseni semintja ko golobi, ampak očara človeka že s svojimi prirodnimi zatišji in lokami. Morska ožina Öresund je najživahnejši pomorski prehod celega sveta, kajti nikjer ne prehaja do 50.000 ladij v enem letu kakor ravno skozi vanj.

Tamkaj, kjer se ožina loči od Kattegata, se razprostira ogromni skaloviti polotok Kullen, ki ima sicer najstrmejše prepade in temna brezdna, dočim ga v ozadju dičijo sveže goščave, ki so švedskim imovitnikom najpriljubjenejše letovišče. Zlasti zanimivo sliko podaja Öresund med švedskim mestecem Hälsingborg in danskim Helsingör. Hälsingborg je krasno mestece na švedskem obrežju; vse odičeno je s kijoski in vilami pa tudi s starinskimi stavbami iz minolih stoletij.

Temu mestu nasproti, torej na danskem obrežju, pa se razprostira lično mestece Helsingör. Ko dve mladi prazniško opremljeni nevesti, okinčani z venci cvetja, se zde ti dve mesteci, ko prehaja parnik med njima v Östersundsko ožino. Ko dve zali ali različni si krasotici stojita obe mesti na svoji obali, ki je podrejena dvema različnima državama. Potnika, ki opazuje raz parnik zdaj švedsko, zdaj dansko riviero, se zdi, da so vsi tisti gradiči in parki in kopališča postavljeni tja le za tisti dan, le da tvorijo veličasten slavolok, le da izražajo njim — od lepote prevzetim tujcem — tem prisrčnejšo dobrodošlico. Ali prirodna prelest, ki pokaže tujcu na tem mestu svoje prve čare nikakor ne odneha ter se zdaj v enem, sedaj v drugem slogu predočuje opazovalčevim očem doli do Kodanja do Kjöbenhavna glavnega mesta kraljestva Danskega. A ko gleda človek na vse tiste zamišljene kraljevske gradove, ki se dvigajo izza romantičnih nabrežnih goščav, ali ki rasejo naravnost iz morja, se zdi človeku, da je le tu tekla zibelka prvih in mogočnih vladarjev, da so ravno te one graščine, ki so opisane po raznih pravljicah širom sveta. Koliko veličastje in koliko tajinstvenost n. pr. razodeva graščina Kronborg. Zdi se ti, da se mora na grajski terasi — ki se v vsej sanjavosti dviga nad morjem — tudi tebi prikazati duh nesrečnega kralja, kakor se je bil prikazal njegovemu sinu Hamletu ...

Dospeli smo v Kodanj (Kjöbenhavn, Kopenhagen), v mesto, ki mi je napravilo utis, ko da ne pozna ne uboštva, ne priprostosti. In šinilo mi je na misel vprašanje: Kje neki prebiva siromak? Anti ne v njegovih pravljiških palačah? Kje se odpočiva revež? Ali morda ob vznožju ponositih spomenikov, na njega preširnih trgih; ali morda v njega bajnih gajih pred onimi začaranimi vodometi? Kje se neki doigrava njegov ubožni zarod? Ali morda na belem svižu razkošnih nabrežnih kopališč, v kolobarju aristokratskih otrok? — — — — — — — — — — — — Ne bom nadaljevala o tem bliščečem mestu, ker ne spada k Skandinaviji, kakor je spadal v nekdanjosti. Omenim le, da je Kjöbenhavn (Kopenhagen) najpripravnejša točka za razne izlete, ki tvorijo svoj cilj v domači zemlji Danski ali v sosedni Švedski. S kočijo, automobilom ali parnikom se prepelješ na razne kraje. Izletiš lahko v Charlottenlund, v senčnico košatih bukev, sredi katerega se dviga kraljevsko letovišče. Napotiš se lahko v Fredensborg, da si ogledaš snežnobelo graščino, v kateri je ruski car Aleksander III. bil svojedobno vsakoletni gost. Izletiš pa lahko napram bajnemu dvorcu Hvidöre, kamor sta se vsako jesen shajali obe sestri: kraljica angleška in nekdanja ruska carica. Poletiš pa morda najrajše napram švedski obali, do polotoka Kullen v kopališče Marienlyst, da stopiš pred Hamletov grob, pred gomilo Šekspirovega junaka. — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Z opisom o Skandinaviji sem pri kraju. Na splošno naj le omenim, da s čimur se Skandinavci bavijo za svoje življenske potrebščine, sta živinoreja in pojedelstvo, ki jim donaša dosti pšenice, rži, ječmena in konoplja. Znaten dohodek pa izkazujejo Severjanom rudniki in gozdovi. A kakor donaša zahodnim Skandinavcem obilo zaslužka ribji lov, tako se vzhodni Skandinavci ukvarjajo z lovom na divjačino; živali, za katere se posebno trudijo so: bobri, jeleni, fazani, kljunači in labodi.

Skandinavski narod je nadvse kulturen rarod, ki ne skrbi le za udobnost denarnih slojev, ampak tudi za svoj proletarijat; to zapaziš povsod in na prvi pogled. Na železnici se lahko v III. razredu voziš v svili in fraku, kajti tudi priprosti domačini skrbljivo pazijo na snago okoli sebe. Ako jim je zdrknila smet na pod, jo takoj poberejo in vržejo na hodniku v košaro, nesamo odrasli, marveč tudi otroci. V vsakem kupeju so zdravstveni in zahtevam primerni pljuvalniki a na steni poličica s steklenico in kozarci; vodo v njej zamenjujejo posebni uslužbenci na vsaki večji postaji. Potniki sede mirno, pomenkujoč se polglasno, da niso v nadlego onim, ki prebirajo časopise, nakupljene od do prihodnje postaje brezplačno se vožečega raznašalca. Ženske pa izvlečejo iz koškov ročno delce ter marljivo vezejo, pletejo, kvačkajo in obšivajo potrgane nogovice; brez dela ostajajo le tujke ali one, ki se prepeljujejo le za eno ali dve postaji.

Z ozirom na ženske naj opomnim, da niso nikake krasotice s plemenitimi potezami pa takorekoč izklesanega noska ali klasično zaokroženega podbradka, vendar so take, da se skoro brez izjeme lahko vsaki zakliče „lepa ženska“. Ravnega slokega stasa so, snežnobelega obraza in odličnih manir. Na splošno so zdravega krepkega života in srečala sem vsako uro stare ženice z dekliško svežo poltjo. Najbrže vplivata na njihovo gladko polt mrzla hrana in zdržljivost do kadenja in vsake alkoholne pijače. Gladkega polnega lica so sicer tudi moški. Oboji spol je rumanosvetlih las in zlasti pri mladini so lasje mehki, kakor preja in kanarčkovo perje. Kar se tiče jezika so si norveški, švedski in danski približno slični, kakor so si naši slovanski medseboj; staro pristno skandinavsko narečje pa govore dandanes baje le na Islandiji.

Potovanje po Skandinaviji je jako mikavno a ne le za onega, ki potuje le za zabavo, ampak ravnotako za prirodoslovca, kakor za vsakogar, ki se hoče seznaniti z deželo v njenih gospodarstvenih in socialnih prikaznih. Zategadelj svetujem vsakomur, ki mu dopuste življenske in stanovske razmere da — kakor hitro se je seznanil z najlepšim in najimenitnejšim kar poseduje naša domovina napravi izprehod po Skan naviji. Žal mu za tak izlet ne bo nikoli!

1. Glej Dom in Svet XII. 12 (Lundska kripta).
2. Glej Dom in Svet 1912 XI. zvezek.