Izprehod I—VI

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Zakaj sem bil v kapiteljnu Izprehod
(Poezije)
Dragotin Kette
Vijolica I–IV
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v Sloveniji v  javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).

Delo ni nujno v javni domeni tudi v ZDA. Za dela, objavljena pred letom 1978, se v ZDA upošteva rok preteka avtorskih pravic 31. december 95. leta od datuma stvaritve dela, za dela, objavljena leta 1978 ali pozneje, pa 31. december 70. leta po smrti zadnjega živečega avtorja.

Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


I
V tiho samoto se kradejo, sijejo
polni nemira in polni mladosti
solnčni prameni, in ljubko se vijejo
lahki zefiri, otroci prostosti.

Živi krilatci v uho meni lijejo
svoje skrivnosti, ljubavne novosti;
srca zaljubljena glasno jim bijejo
v sladkih objemih, v opojni radosti.

Toda molčite, ni meni ko vam
do krasotic, vaših ljubic, na polji,
ni do veselja. Ah, jaz sem pač sam!

O da bi čul vsaj en lahen vzdihljaj
njenega srca v ta daleki gaj! ...
No, to ne bode nikoli, nikoli.


II
Bistrica reka, podobna si vdovi,
ktera žaluje pod senco cipres,
in tako meni ginevajo dnovi
kakor valovi zakriti od brez.

Ali ko poldne zvonijo zvonovi,
kdo te pozdravi z visokih nebes?
Ko te poljubijo žarki njegovi,
kdo vladajoči ti v srcu je knez?

Ti si prelestna, ej ti si prejasna,
toda jasnejše je moje srce;
pridi, poglej, moja ljubica krasna,

v mojega srca globoko morjé,
kdo tam caruje in kdo tam žari?
Nisi li morda, o ljubica, ti? ...


III
S sliko to v srcu grem ljubo po loki,
kar se ustavim — pred mano ribnjak!
Toda ne ribice, gladki le boki
dev so ustavili hitri korak.

To so zbežale, te v smehu, te v joki,
vse zarudele in vitke kot mak,
v strahu ko ljuba po šumni poroki,
ko se približa tajinstveni mrak.

Ljube devičice, ah, le se kópajte
ali vsaj lahno po kamenju stópajte,
da si ne ranite belih nožic!

Ni moje srce kak sultan goreč,
ki mu je treba cel harem devic,
jedna je v njem, in že ta je preveč!


IV
Pesmi nemirne, čemu ste letele
gori na sever iz cvetnega juga?
Občudovat ledenike li bele
ali meglenega morij sodruga?

Ali samotne li fjorde in fjele
ali smereko, ki prazna ji struga
njena je znanka in druge vesele
neme čeri so in žalost in tuga?

Pesmi ve strastne, lepoto Germanke
mrzle in hladne in čiste in tihe
občudovale ste dolgo dovolj.

Zopet poglejte v oči Gruzijanke,
južne poslušajte zopet mi vzdihe,
zopet oživite bolj se in bolj!


V
Srce neumno! V naravo poglej,
solnce gorí, ah, in v morju strasti
cela narava trepeče; od mej,
šum in poljan in od gorskih redi

miga življenje ti polno nadej.
Ah, ne zamudi teh uric in dni!
Zdaj se na dražestnih grudih ogrej,
zdaj se gorkote in sreče napij!

Pusti zdaj pesmi! In meni veruj:
Tudi brez njih bo še krožil ta svet.
Več pač jih nima krojačev Pariz,

kakor poetov naš bedni komet.
Šijte po módi, dajajte v natis,
pesniki! Srce, a ti? Poljubuj!


VI
Srce neumno, a ti? Poljubuj!
Srce neumno, ti pesmij ne kuj!
»Rado bi rado, — a dokler resnice
in harmonije in ljubke device

nisem objelo, nikar ne vkazuj:
Srce ne poj mi več, srce, miruj!
Ko pa izginejo črne meglice,
da bom spet jasno ko vinske gorice.

Kadar bom srečno ... zaklinjam se tebi,
pesmi utihnejo moje ...
Saj melodije na blaženem nebi,

sreče vzdihljaji, ki duša jih poje —
kaj so li pesmi resnične in bajne,
mile izpovedi sreče brezkrajne?«