Izpod plasti
| Izpod plasti Andrej Bogataj |
| |||||||||||
1.
[uredi]Delo, ki sem ga opravljal skozi osem ur, je bilo stoprocentno, zato sem dobil poleg dnevne plače je nekaj nagrade. Prišel sem domov ves utrujen, ko je stalo sonce še visoko na nebu, da mi je pred zatonom preostajalo še nekaj prostega časa. Kaj početi? Za čitanje so živci prenapeti, sprehod se mi ne ljubi, ker so noge vse otrple, za drugo razvedrile pa ne morem kaj pritrgati, ker je plača z nagrado vred tako majhna, da zadostuje komaj za nujne potrebe. Pa obsedim doma, povečerjam in se odpravim k počitku.
Komaj se vležem, že se me o prijemlje spanec. V omotici se mi dozdeva, da plavam po zraku, kateri me premetava sem in tja, dvig me v višave ter me pušča padati, zanaša me z bliskovito brzina naprej in nazaj, me zopet dviga in meče v globino. Naenkrat me objame neprodirna tema in tesnost in me oprijemije, da bi strah skoprnel.
V dalji zagledam velikansko žarečo obla, drveč proti meni in grozečo, da me pogoltne, a za grabi me piš in me vrže stran obla pa švigne mimo mene. Že se prikaže druga, tretja obla, cel roj jih drví mimo, ad vseh vetrov so in vedno več in več jih je, da me popolnoma obkrožijo, ko plešejo, se zaletavajo druga v drugo in se razblinjajo v drobce. Tuleča nevihta me podi sem in tja, slednjič me vrže v roj drobcev. Sem proti pa drvi velikanska obla, žareči zmaj, ki zgrabi roj, ga vleče s seboj v vibravem plesu, se zaleti v drugo oblo, da se razpočita obe s silnim treskom. Mene pa vrže kvišku in me žene višje in višje. Pod mano hrušči, tuli in budi vedno silneje, stotine vrve roju, treskajo skupaj, kipe kakor vrela masa.
Polagoma se pomirja. Srebrni lesketajoči valčki se poigravajo in me privlačijo skupaj, da se jim želijo udarjam, kakor da bi od slabosti umiral. Padam, čimdalje tesnejše mi postaja pred očmi, lesk in žar se izgubljata, privlačnost me pripušča neprodirni temi
Kaj je to? Ne čutim in ne vidim drugega kot temo. Kaj se je pripetilo? Otipavam se, a ne čutim nič. Tu marajo biti noge -nog ne dotipljem. Saj vendar vem, da jih imam, postavim se nanje, hodim, a ne čutim jih. Sežem z rokami naproti, a zopet ne dosežem nič. Primem se z obema za glavo - oh, še to sem izgubil v silnem metežu. Kaj je z menoj? Kje sem? Gotovo sem v vicah. Morda sem potoval mimo pekla ter sem videl divji peklenski ples, kateri me je utrudil, da sem postal brezčuten ali da sem izgubil vse ude. Da bi mi bila ostala vsaj glava: saj vendar mislim, možgani nareka jo rokam, da sezajo k nogam.
Tesna otožnost se me loteva, da bi se razjokal. Vsedem se, da razmislim, kaj se je zgodilo z menoj. Resnično sem moral postati brezčuten, saj sem vendar hodil, sedaj sedim, segam, ali ne dosežem nič. Vse je uničeno, samo zavest mi je ostala. Da bi se vsaj zdanilo. Prepričal bi se rad, dali nisem izgubil pogleda. Silim oči k naporu, skoraj se mi zdi, da vidim tam v daljavi hlap svetlobe. Kakor bi mi lahka sapica prevevala dušo se vzradostim, ko vidim naraščanje sivkastega svita v vedno obširnejšem svodu za srebrno belo svetlobo se valovijo rumenkasti traki, ki razprostirajo veličasten blišč, da komaj odtegnem oči od razkošnega sijaja. Ogledujem pečinaste vrhove gora, pod njimi zelene gozdove razprostrte kakor pernica na kateri počivajo sive pečine, ponosno kipeče nad širnimi planjavami travnikov in polja ter vrtov z bivališči. Vse vprek se vijejo steze in pata, struge studencev in potokov. Šumenje čujem in v oni smeri, odkoder prihaja šum, opazim jasno zaganjanje valov reke, ki hite naprej in napravljajo prostor drugim ter se prepirajo med seboj. Ob reki se vije gladka cesta; iz dalji ji sledim proti sebi in šele tedaj opazim, da sedim ob cesti naslonjen na mejni kamen.
Ponovno se hočem prepričati, kaj je z menoj. Samega sebe vidim. Roke mi počivajo na sključenih kolenih, odtegnem jih, iztegnem noge, tipljem, izgibavam, vse se giblje... Opažam ali čutiti mi ni dano, dasiravno sem pri polni zavesti. Vstanem ter jezno korakam po cesti, zbijam z nogami, da bi prebil tlak pod seboj: korakov ne slišim.
Ob cesti se pase čreda drobnice. Kamor mi seže pogled, vidim kosce in žanjice, marljive pri svojem poslu. Naproti mi prihiti roj otrok. Ogovoriti jih hočem, ali iz sebe ne morem spraviti glasu. Kakor bi me ne bili opazili odidejo mimo. Vrnem se za njimi, pa jih urne nožice odnašajo dalje. Radovednost me žene za njimi, rad bi videl, kam tako hitijo, dasiravno se vije pot navzgor, ki je utrudljiva in toplo sonce že pripeka. Ne morem jih dohitevati, že mi izginjajo izpred oči. Vrhu klanca opazim voznika, ki drdra z vozom navzdol... Mislim si: Gotova mora biti mesto na oni strani; pridelke je peljal na trg in sedaj se vrača domov. Maham mu z rokami, da bi ga ustavil: povprašal bi ga rad, kako daleč je se do mesta, a on kakor da me ni opazil.
Tako sam sem, pa se nihče ne zmeni zame. Kakor da bi me ne bilo. Uverjen sem zadosti, da me nihče ne vidi in ne sliši in da mi od silnega meteža ni ostalo drugo kakor zavest. Udam se v svojo usodo, ampak zaupanje imam še in to je sila, ki ne vodi na vrh klanca. Tam si odpočijem in se razmislim, kam potem. Pospešim korak in opazujem sivkasti hlap, ki se dviga na oni strani hriba, dasi je na tej strani. kristalno jasno. Jeli tam močvirje, ki dviga meglo iz sebe? Pa saj to ne more biti megla, to je morda kak velik požar. Med ugibanjem dospem na rob klanca in takoj spoznam, da ni vodni hlap ne dim požara.
V dalji je veliko industrijalno mesto. Orjaški vali črnega dima se dvigajo nad njim in se zaganjajo kvišku kakor vulkanične sile, se ustavljajo v višini, kjer se rasprostirajo in zopet pritiskajo k tlom hotel udušiti vse, kar je pod njimi. Ponekod je dim sivorumenkast in plamen šviga iznad njega, goreči jeziki se oblizujejo in izgubljajo. Vse pa objema nakupičena masa dima, izmed katere tu pa tam strie vrhovi neredno razvrščenih in bruhajočih dimnikov. Tam je nadstropje poslopja, ki plava na dimu, od okna se odbijajo sončni žarki, se leskečejo in obsevajo umazano valovje dima. Veličastna je ta groza in sočutje občutim do onih, ki žive pod plastjo dušo in telo morečega dima. Na nekem kraju dim ni tako gost in tam vidim grupo velikanskih stavb. Gotovo je tam trgovsko središče. Pod menoj so v vznožju hriba razvrščena krasna bivališča; ni jih prav mnogo, gotovo pa so za srečnejše ljudi. Vprek griča se vije gladka cesta, po kateri drsi avtomobil v klanec proti meni.
2.
[uredi]Izberem si letišče v prijetni, hrastovi senci, odkjer imam razgled čez širno ravan. Avtomobil se približa in se ustavi tik pred menoj. Iz njega vstopi čvrst, mlad mož, lepe zunanjosti in lahkega gibanja, ko dvigne s seboj mali kovček in koe.
»Le izstopi, Elica!« povabi s prijetnim glasom dekle z voza.
»Prijetna senca je tamkaj pod hrasti in mogočen razgled se nama nudi.«
Dekle z lepim imenom se prikaže z voza, prvo njen vesel obrazek, nekoliko bled, ali krasnih potez. Dasiravno odseva sreča z obraza, so ji oči mile in posorne: alikar bi ne mogel naslikati krasnejšega angelja. Pod sosednjim hrastom si izbereta prostor, pregneta koe in sedeta.
»Rihard, bi li ne bilo krasnejše imeti pred seboj razgled na širno morje, ki polahko in enakomerno valovi, da človeka popolnoma prepusti sebi in da ga ne moti, ko razmišlja? Pogled na to veliko, zakajeno mesto vzbuja vsakovrstne spomine na žalost in trpljenje. Ker sva si danes obljubila, da hočeva nadaljno življenje deliti med seboj, bi tako rada posanjala ob tvoji strani o otroških letih, ker od takrat sva se tako redko videla. Ali se spominjal, kako lepo je bilo prvi dan počitnic? Ko si dovral ljudsko šolo? Pripovedoval si mi, da se po počitnicah odpelje v velemesto študirat za profesorja in ko se izštudiral, da me vzameš za ženo. Pobotal si me in me vprašal, ako te bom tudi tako rada imela kakor ima moja mati rada očeta. Pripovedoval si mi, da si videl, ko si bil pri nas, da je oče sedel v naslonjaču in tužno zrl na naju, ko sva se igrala poleg njega. Mati mu je prinesla čalo mleka, mu naročila, naj takoj popije in mu pogladila lase a čela. Oče pa jo je hvaležno prijel za roko, se ji zahvalil za dobroto in skrb in solze mu je lesketala v očesu. Takrat mi je bilo hudo, ker sem začutila, da bom kmalu izgubila dragega očeta. On je vedel, da bo moral naju kmalu prepustiti. Ko si mi pogladil lase, sem se te oklenila in zaplakala, da mi je bilo lažje. Dozdeva se mi, da se mi je v tugi prvič obudila ljubezen. Slutnja o izgubi, strah pred bodočnostjo, sočutje in hrepenenje, Vse se je izlilo v eno kupo in jo napolnilo do vrha.«
Naslonila se mu je v naročje in vzkliknila: »Rihard, jaz hočem biti srečnejša.«
»Elica draga, ti zopet piješ iz kupe onih združnih čutov. Na materinem obrazu si vedno čitala nenadomestno izgubo po molu, v katerega je stavila vse nade in ga ljubila. Čutiš in razumeš bolesti, dvomiš, srečnejša hočeš biti, Ne dvomi, draga, večjo srečo sem imel kakor tvoj oče, dasiravno sva bila oba sinova učiteljev. Tvoj stari pa skromni oče ni mogel zmagovati stroškov za študije tvojega očeta. Tvojemu očetu se je ob pomanjkanju in prevelikem naporu, ker je moral poleg študij tudi služiti kruh, naprtila kal bolezni te takrat, dasi bi bil lahko dočakal stara leta. Ker je zaupal v samega sebe, ni storil krivice tvoji materi, ko jo je poročil. Ali kot zdravnik je dobro vedel, kaj zahteva njegov poklic in tvegati je moral, pri čemur pa je izgubil življenje. Moj oče pa je imel poleg službe tudi osebno premoženje, brige mi ni bilo druge kakor da sem zadovoljil očeta s spričevalom: vse je potekalo gladko. Unoda mi je bila mila in tudi prva ljubezen se mi ni izneverila. Da boš srečnejša kot je bila tvoja mati, ne dvomi, in tudi njo bova skušala nagraditi za izgubo.«
Poljubil jo je in ji govoril: »Kako si krasna! Ampak daru slikarstva vendar nimaš.«
»Kaj me obsojaš, porednež?«
»Obsojal naj bi te? Ko ti zrem v oči, tako mile, se mi vendar dozdeva, da lahko zapovejo. Z lic ti sije zdravje, ustnice so sveže in nežne, da si jih skoraj poljubiti ne upam, da bi jih ne onečastil s poljubom.«
»Vem, kaj si hotel reči, da nisem skušala slikarske umetnosti na svojem obrazu. Kadar ti pripravim kosilo, boš videl, da mi umetnost ni tuja. Ako zboliš, te bom znala oskrbovati; vem tudi, kako se mora negovati dete. Ako mi prideš domov otožen, ti zaigram ali zapojem. Mamica me je učila, kar je potrebno, da zna gospodinja.«
Zatopljena v pogovor nista niti opazila po cesti bližajočega se popotnika. Šele ko ju zdramijo počasni koraki, se ozreta na prihajajočega, moža srednje starosti in velega obraza. Iz oči mu sije utrujenost, obleko ima ponošeno, vendar snažno; na prvi pogled je opaziti v njem tovarniškega delavca. Pokličeta ga, naj se jima pridruži. Elica naloži na prt južine, povabi došleca, naj prisede in se posluži. Mol se uljudno zahvali s pripombo, da ima sam v žepu par vložek. Rihard pripomni, da jed boljše diši ,v družbi, posebno ako je posluži njena roka, ali Elica pripomni, da se njen tovariš rad šali: malo šale pa ne škoduje, temveč priprava k dobremu teku.
Predstavita se mu in on pove, da mu je ime Peter. Po navodilu zdravnika hodi vsaki dan na sprehod in vsakokrat v drugo smer.
»Zelo dobro mi prilega.« pravi, »in vedno doživim kaj novega. Počutim se kakor bi prihajal iz groba. Ampak težko je ostati od dela, ako izostane partedenska plača, se občuti v družini, mesece. Nočem pa vama kvariti dobrega teka, ker vidim, da sta prišla tu sem v samoto na oddih od vrvečega mestnega šuma, da se sama med seboj pogovorita in se razvedrita. Kaj bi vama pripovedoval trpko povest proletarca.«
»Trpka mora res biti, posebno ako ga obišče nadloga,« pristavi Rihard.
Na Petrovem, obrazu se prikaže izraz neprijetnega dirnjenja in pravi: »Nadloga je stalna, samo lice izpreminja.«
Eličino bistro oko takoj opazi neprijetno razpoloženje, poseže posredovalno med njiju in de Petru: »Ne bojte se pripovedovati. Spoznavanje življenja je vedno zanimivo. Bolnemu človeku koristi prost in odkritosrčen razgovor kakor sveži zrak in sončna luč, ki ga teši in vedri. Rihard je profesor in njegov posel je, da preučava življenje.«
3-
[uredi]»Vsaj v tovarni se človek ne sme niti ne more pogovarjati, ker na stotine različnih strojev tuli, brenči in hrope, da človek ne razloči udarcev niti lastnega kladiva iz bučnega grmenja, ki pretresa živce in mozeg. Prenapeta je tudi pažnja pri stroju pri natančnem mikrometričnem delu, kjer je zrak težak, smrdljiv in strupen. Preddelavec je vedno za petami in samo pazi, da vse dela s polnim zamahom in da človek ni več človek, temveč samo avtomatični del celega vrvenja.«
»Vi torej ne ljubite tovarniškega dela? Saj vendar ni tako slabo: določene ure delate, odkazano vam je delo, za katerega ste samo odgovorni, po delopustu ste pa popolnoma prosti in sami svoj gospod.«
»Ljubil naj bi ga? Pač delo samo na sebi bi ne bilo tako okruto, da bi zanj tudi dobil, kar za delo pripada, ter da bi bilo zanj obzirno preskrbljeno. Onim, ki nad delom gospodarijo, je prvo in glavno to, da čim več mogoče izčrpajo iz človeka. Čez slabi zrak sem se pritožil, kjer reže, vrta, struži, brusi, razbija in stiska stotine strojev ter pali s kemikalijami in gnilo mastjo. Vsako rezilo povzroča soparo in pline, voda in olje gnijeta po koritih in podstavah, razlita po tleh se parita in povzročata strupen plin. Tolčenje, premetavanje, razpihovanje s stiskanim zrakom dviga majhne drobce jekla in sličnih tvarin, se mesa med plinom in dimom v zrak, da je vse ozračje polno take megle - hrane za delavčeva pljuča. V takem ozračju se dela, a ne toliko kolikor more kdo narediti, temveč pod takozvano odredbo popolne produkcije. Morda ste že kdaj čitali o načinu popolnega izčrpavanja dela; jaz sem izkušal v dejstvu, zato vem, kako se to vrši.
Takozvani dovršnostni veščak mora imeti fino in gladko pisavo, da bolj vpliva na delavce. Biti mora posebnega značaja, da se ne sramuje svojega posla in da lahko prebavi zaničevalne poglede in kljub preziranju hodi z dvignjeno glavo med delavci. Razumeti mora orodje in delo po imenu, načinu in procesih, zato tudi dobi dobre plačo, dokler ga rabija. Težaven posel, ki ga izvršuje, se da izvesti le tam, kjer izdelujejo v veliki množini in po takozvani proizvajalni odredbi.
Delavec dobi k stroju surovo vlit ali kovani kos. Na strpju ima posebno nasado, katera je izključeno narejela za ta kos in za prvo operacijo. Tja zasadi kos, da ga zareže ali zavrta. Od prvega delavca gre kos k druge mu z drugim strojem. Tam je zopet nasaja in kos je zopet nasajen nanjo, tako da se prva res prilete. Zarezana je druga rez. Tako potuje kos od stroja do stroja. Tu dobi zarezo, tam luknjo; tu se obstruži, tam obrusi: prejšnje rezi služijo, da se kos pravilno našega in za podlago meri. Ako je bolj prikladno, se uredi ta pri nasadi dve podlagi.
Nekateri kosi morajo skozi dvajset ali več operacij, drugi manj in za vsak kos mora biti posebna nasada, ki je včasih bolj komplicirana in draga kakor stroj sam. Nekateri stroji se dajo porabiti različna dela, le nasade jim je treba premenjati. Ali kosi prehajajo od stroja do stroja, dokler niso izdelani.
Včasih se pripeti nesreča. Če je kos pretežak, se poslužujejo dvigala in pri opravilu sta zaposlena dva moža, ki smukata pod dvigalom ali pa se poslužujeta tračnic ali valjarjev za premeščanje velikega kosa železa. Delavec se giblje pri obdelovanju in napeto pasi na podlago in nasado, jo pritrja, ne pretrdo in ne premehko, da izidejo vsi kosi enaki: pritiska na ročaje, pazi, da prime pravega in da ga pritisne v pravo smer. Vsaka mala, pomota lahko povzroči, da stroj zahrešči in se polomi, a pri važni sestavi se polomi celo ves sistem, kar vrte delavce na cesto.
Na prostornem mestu stoji stroj na orjaških, vlitih betonskih postavah. Na enem koncu mu vlagajo kose, na drugem koncu jih odvzemajo. V sredini je polno rezil, ki režejo ob straneh ter tulijo in pregluše vse drugo. Na drugem stoji zopet drugi stroj, kateremu se suče nasada na kolo in neprestano žene kose pod rezila. Mož odtrja in odjemlje obrezane kose in nasaja surove; paziti mora, da se mu kaj ne zatakne in da se mu ne ogreje stroj. Poleg je zopet stroj, ki se zavrti v minuti petstokrat. Pod njim na mizi stoji težka nasada, na katero pritrdi kos. Dvajset do trideset različnih svedrov in rezil je v njem. Mož premiče nasado kosom po mizi in izmenjava rezila, svedre in vijake. Natančen mora biti de mere, ker drugače je kos pokvarjen. Stroj pa se zopet zavrti, petstokrat na minuto. Delavec, je zaposlen z obema rokama, vsako ima na drugem držalu, obenem pa gleda na mero. Živel so skrajno napeti, kajti z bliskovito hitrice je treba sprožiti roko in suniti vzmet v nasprotno smer. Trenutek zamude in vijačnik se zlomi, ako je močan pa zavrti nasado in jo odvrie, lahko pobije moža ali polomi stroj. Tako tekmuje delavec s strojem dan na dan vsaki dan, dokler mu dovole.
Malo dalje je stroj, ki žene štirideset svedrov nasajenih v zvonu, podobnemu napravi, ki visi na jeklenih vrveh in je od strani pritrjena k stebru, tako da se izmika z gonilnim kolesom gori in doli. Svedri se vrte na desno in levo s tako brzino, da ni poznati, se ali sučejo ali stoje. Gorje mu, da bi se sklonil ali segel preblizu. In vendar je delavčev posel, da se neprestano vzpenja tam poleg in sega pod tega zmaja, ko ureja in odjema kose. Pri taki kompliciranosti stroj rad ponagaja, zlomi se sveder ali pa se kaj izmakne; vsakovrstne malenkosti ponagajajo in iskati je treba vzroke. Človek osredotoči vse misli na to, celo na nevarnost pozabi trenutno in te ga zgrabi. Seveda si je sam kriv in ako nima družine tudi sam prizadet.
Tako se obdelujejo v tovarni pri stotinah strojev najrazličnejši kosi, dokler niso izdelani. Tudi pri sestavljanju kosov gre na enak način vse iz rok v roke. Vsakomur je odmerjeno delo, odmerjen celo gibljej. Tudi veščak dobi priliko, da opravi svoje. K stroju stopi in opazuje, kako dela; ako mu ne teče dosti hitro in da rezila ne grabijo zadosti nažene stroj do skrajnosti, natisne rezila, da se vrti, rele in stresa. Rezilo se v tej prenapetosti vname ali pa poči, nadene se drugega, iz boljšega jekla, se pretrga jermen, pa že je gori novi boljši. Skušnja se obnovi, deluje in veščak se zadovolji ter začne izvrševati svoj glavni posel.
Na pisalni deščici ima papir in uro, urejeno tako, da kaže čas decimalno. Preskrbi, da so kosi naloženi na priličnem mestu, tako da se delavcu ni treba preveč stegati do njih. Delavec pobere kos, ga nasadi in pritrdi. Vzelo mu je 45 desetink minute. Stroj reže sedemdeset stotink, okrtači nasado, dvajset stotink. Ponovi parkrat, da je bolj gotov in da pri tem važnem poslu ne napravi pomote. Končno dožene, da je operacija vzela eno minuto in 58 stotink. Tako stori pri vsakem delu in popiše vse natanko. Na podlagi tega pa do sekunde izračuna, koliko morajo stroji in delavci producirati. Tudi to odloči, v kateri razred pripada delo in po tem določa plačo. In čim višji odstotek dela opravi človek, toliko več dobi nagrade, katera ima tudi to dobro stran, da priganja delavca, da čim več naredi.
V pisarni imajo poseben oddelek za vpisovanje vsakega, tudi najmanjšega dela tisočev do najzadnejšega pometača. Tam tudi odkazujejo delo s pisanjem listin preddelavcem. Delo stavijo po razredih in zapišejo po časih in delavcev dobi listo, katero odnese s seboj na delo, tako da tisti, ki pazijo nanj, ne morejo prezreti nobene morebiti poizkušene goljufije. Ko delavec dobi v roke listo, takrat mul te teče čas na delo, traja pa tako dolgo, dokler liste ne zamenja z drugo. Pisar ob tem izve, koliko kosov je delavec dovršil med določenim časom in na podlagi tega preračun, kolika bo plača za delavca. Taka uredba pa ne velja samo za delavca pri stroju, tudi za pisarja, ki mu nalaga in celo za one, ki nadzorujejo pisarja. Vsi dobijo zalepke na plačilni dan, s kričavim naslovom: nagrade.
Na prvi pogled bi stvar de ne bila tako slaba, če bi v svojem jedru ne vsebovala klice, ki rodi najnižji instinkt tekmovanja. Resnična sposobnost veščakov in namen dobre uredbe izgubita pravi pomen, kajti po prvem skrbnejšem pogledu uvidimo, da se za vsem skriva grdoba. Ko pridejo veščaki v tovarno, predvsem izberejo izvoljence in jim odračunajo delo. To rodi pristranost in odpor pri zapostavljenih: nepokornela preganjajo s slabega dela na slabše in izpostavljajo ga v posmeh drugim, dokler se sam ne odslovi ali pa se mu pripeti kaka nesreča špokorjeneu pa dovole, da sme zopet do boljšega, tako »veščaki« krotijo delavce. A tudi delavci so iznajdljivi in ukanijo veščaka ter najbolj zviti vleče z lahko zasluženo nagrado. Veščaki ki so rahločutni in trdosrčni, ali največ se ta njih značaj usmerja po navodilih od zgoraj. Iz vsega se torej ustvarja podlaga za sikane in za tekmovanje med delavstvom.
Uprava tovarne razglasi v svojem listu (katerega dobiva delavec na dom, da ga lahko čita vsa družina), da je dolžna za prospeh tudi pridnim delavcem. Dobro plačeni člankar opisuje, kako si je uprava trudila, dobiti pravo pot kako nagraditi svoje lojalne, spretne in pridne delavce. Namen je dosežen, delavec gara še bolj, da doseže dvojni uspeh. Preddelavci pa priganjajo še bolj in višek, katerega razpisujejo iz pisarn, je vedno višji. Vedno skušajo doseči nov rekord in se za to poslužujejo tudi drugih pripomočkov. Pregledovalci zahtevajo vedno natančnost, delovodje, poslovodje, pisarji, upravitelji, veščaki vseh vrst, mehaniki skačejo sem in tja, pregledujejo in skušajo prekositi drug drugega. Podjetje najame sanje veščake v govoru, ki jim predavajo in tolmačijo o njih vzvišenem poklicu ter o kočljivosti posla. Sestajajo se na zborovanjih, da ukrepajo vse potrebno.
Tudi delavci volijo svoje može v nižjo zbornico, v kateri se snidejo po enkrat na teden, da zborujejo prisotnosti poslovodje in pisarja. Včasih ima tudi kaka višja glava kaj naročiti. Vsak delavec lahko poroča, če je kako okno preumazano ali če v kakem kotu voda ne deluje pravilno, vsak pa se zaveda, da kam sega njegova »avtoriteta«. Malo je dvignjenih na višje mesto vsled zmožnosti, ker bolj vpliva prijateljstvo, sorodstvo in priporočila. Častokrat gospodari mož, ki nima najskromnejše zmožnosti in ne razume ne posla ne dela; vendar je gospodar, katerega je treba ubogati. Ta pa je v posmeh delavcev, ki se mu muzajo za hrbtom. Skrivoma včasih zapazi koga, kar ga ujel, da postane maščevalen. Kogar si zbere za žrtev, ga preganja z dela na drugo, od stroja do stroja. Stroji, ki nimajo stalnih mož, pa so navadno pokvarjeni, ker nikdo ne pazi na nje in ko preganjanec pri- de k takemu stroju, se mu hitro kaj polomi. Da je nesreča preganjenega le večja, jih je dosti, ki mu rajši še kaj podtaknejo kot bi mu pomagali.
Od vsakogar zahtevajo, da doseže »rekord«. Kdor jih ne zadovolji, je zanič delavec, zato pa mora biti priganjan. Lizuni se mu posmehujejo in ga prezirajo, ali potreba njegove družine je prevelika, da bi izostal od dela in se izmaknil peklu. V obupnih poskusih loteva vsepovsod, da bi storil več dela, ali videz naglice se mu delo izakvari. Ravno prej je imel neprilike pri drugem stroju, a zdaj je nevarnost, da pokvari še drugega. V silni naglici po zabija na nevarnost, nehote z roko poseže predaleč v stroj in te ga pograbi, da siromak zakriči. Od vseh stranih hite skupaj in razburjeni hočejo, vsi pomagati. Prvi ustavi stroj, ali stroj se ne ustavi tako hitro in nesreča se veča. Nesrečneža izvlečejo in ga odnoso bolniškim strežnicam, da ga za silo obvežejo. V prvo tolažbo mu predbacivajo lastno krivdo in kakor bi rosilo iz zraka izvedo vsepovsod, da si je sam kriv. Vsi vedo prej kot ima sam priliko povedati, celo njegovo družino obvestijo, da je sam kriv. Ko po okrevanju gre na uradnga med jadikovanjem prepričujejo, koliko neprilik jim je povzročil in sitnosti s svojo nepazljivostjo. Milostno mu povedo, da mu bodo preskrbeli primerno delo, ko ozdravi.«
»Dosti je lastnih krivd,« prekine dolgo pripovedovanje Rihard.
»V nesrečo ne tišči nikdo v zavesti in protinaravno je zapostavljanje lastnih udov. Skrajno nevaren položaj v vrvenju, živina prenapetost, brezobzirnost predpostavljenih so glavni vzroki nesreče.
4.
[uredi]Oglasila se je Ela: »Naj še jaz povem dogodke, katere sem doživela kot bolniča strežnica. Stregla sem možu, katere mu je stroj mečkal ... da so mu jo morali odrezati. Ko se zbujal iz omotice, je najprej vprašal po otrocih, tolmičaj je, da mu jih odvzamejo. Njegova odločna želja je bila , da bi jih osrečil, a nesreča ga je spremenila, da jim ne bo mogel priskrbeti vzgoje. Spominjal se je otroška leta in na mater, ki jo je kasneje prosil za ..., da bi kupil pisalno pero, ke mu je učitelj zabičal, da ga more imeti. Proseči jok je napotil mater k omari, dasiravno je vedela, da mu ne more dat, ker novca nima in solze so ji posule oči. Bolest mu je stistnila ..., da je odbežal in se znašel v šoli, ne vedeč, kako je prišel tja, Učitelj je moral opaziti njegovo e slo in mu je brez vprašanja podaril spoje pero. Ni ga nadlegoval s nadloga mi tisti dan - Usodni dan je moral zapustiti v rani mladosti in bil je prepalen svoji mladi pameti. Od otroških let je poto val po širnem sveta, živel vedno med delavskimi družinami, vendar zaupajoč vase si je zaželel ustanoviti svoj dom. Poiskal si je mirno, tiho dekle, čeprav je vedel, da sta si nasprotnih nazorov; kajti polagoma jo je skušal pridobiti in ji odpreti pogled v resnično življenje. Mirno jima je potekalo življenje, ko sta se praznikih sprehajala prvorojenčkom na rokah. Pripovedoval ji je o doživljajih iz samskih let, ji pravilo težavah, ki obiakujejo velike delavske družine, dokazoval ji, kdor ima rad otroke, da jih ne sme imeti preveč, ker jih drugače ne more vazgjati in se veseliti nad njimi. Kmalu je spoznal, da se človeški nazori ne spreobračajo tako lahko, ali previden je bil, ker ni hotel žaliti njenega čutenja. Polagoma jo je vendar pridobil, da ni ispraševala spovednika za nasvet. Sam ni hodil v cerkev, a nji ni branil; pripadal je prosvetni delavski organizaciji bil kot tak poznan po vsej okolici. Ali protivniki napredne mi sli vedno poiščejo šibkejše v srho zatiranja, tudi v njih družinsko srečo jim ni prepodlo poseči in napraviti razdor, nato pa a prstom kazati na to, kar so sami povzročili.
Rodilo se je zopet dete in ona je hotela, da ga takoj odnesejo h krstu. Ugovarjal je, naj počaka, da okreva sama saj zdravo dete lahko počaka, poleg tega pa je omenil, da je naj bolj poltenemu dati svakomur priliko, da sam izbira svoje versko prihodnost. Dobri ljudje, ki jih brigajo dule drugih, so jo hodili nadlegovat v njegovi odsotnosti, ček, naj pošlje dete takoj h krstu in ona jim je privolila, naj odnesejo otroka brez moževe vednosti, ko je bil na delu. Župnik se je zgražal nad očetom, čel, da hoče svojega lastnega otroka pogabiti za večno, pohvalil pa je skrbe vernike, da so oteli nedolžno dušo iz krempljev satana. Naročil jim je, da mati mora priti k spovedi, kjer dobi odpuščanje, ker bi se bila kmalu dala premotiti izkalnjavcu, svojemu možu. Pri spovedi ji je grozil s peklom in njega grozotami, kakorine se morejo roditi le v razbolelih in fanatičnih mislih. Če bo kljub brezvernemu možu ostala verna in bo gabojets ter bo vzgajala in učtila svoje otroke v duhu svete vere in matere cerkve, bo toliko večje zasluženje vlivala na o nem sveta. Rotil jo je, naj ne stala svojega moža in da jo bo usmiljena roka božja očuvala na tem in na onem svetu. Uspel je in vzbudil v nji gnjev in mržnje do moža, lotevala se je je otožnost, brezbrižna in zadirčna je postajala. Tudi sosedje so hoteli poslužiti boga vsak po svoje z zavidanjem, podtikavanjem hujskanjem. Tako so se znašali nad očetom, ki je truden prihajal z dela, sledili so mu za petami, ga zmerjali, da jim njegovi otroci delajo škodo.
Dobro je poznal prave krivce in se ni hotel zpakčati v prepir, kar jih je le bolj dražilo in iskali so prilike za maščevanje. Nagovorjal je ženo, naj ne pušča otrok ispred oči; na sprehod naj bi jih peljala, ker bi koristilo zdravju njen otrok, ali ona je samevala po hiši brez volje, otroci so jokali, pa jih je odrivala; njemu je predbacivala, da je vsega kriv in mu grozila s ... Zdravje ji je pešalo, um ji je slabel in za pogovore je posta la nedostopna ter mu je kljubovala ob vsaki priliki. Trudil se je, da bi jo potolažil, a vse za man. Potrt je odhajal na delo, kjer je moral tekmovati z drugimi, katerih mišice so jeklene in kateri tekmujejo pri delu od ko. Med brutalnim tekmovajem pri delu je pešal in morile ga je tudi grozno stanje družine. Koliko bi rad storil, utešil družino, ki pride domov, jo na pravil srečno, a vedno pride utrujen in ko bi imel potošiti svoje gorje, naleti le gluha ušesa.
Razmišljal je, da bi kaj kupil in jo razveselil ali pripravil k odkritosrčnemu razgovoru. Medsebojno zaupanje bi prineslo sporazuma in sreče. toda mesto sporazuma je nastajal prepir.
V topi bolesti lazi okrog, vse mu postaja tuje brezbarveno, v sončnem svitu gleda mrak, vidi ljudi v pogovoru in smehu, a zde se mu brezčutni kakor avtomati. Prihaja med znance, pri pozdravu se skuša nasmehniti, a obraz se mu skremži, oči se mu povesijo; znanci se spogledavajo med seboj, se mu izogibajo, se pomenkujejo in se mu posmehujejo. Včasih mu prileti na uho simpatična beseda ali sočuten pogled, dozdeva se mu, da si izražajo sočustva le v lastno naslado. Čuti se izobčenega, a duh mu je premočan, da bi se uklonil in tožil o svoji usodi: edina uteha so mu še otroci.
Družina mu narašča, da primanjkuje na vseh koncih in krajih, neprilik in nezgod vedno več, skrb in žalost mu razjedata zdravje in moči mu slabe.
Iz omotice se prebuja, sluti nesreči, a ni še pri polni zavesti: govori, kar mu je najgloblje utisnjeno v dušo, počasi se zaveda, vpraša ima li roko zelo poškodovano. Svest si je v tem, da mu je niso odvzeli, saj jo čuti, za nohti ga skeli. Dozdeva se mu, da mu je rekel zdravnik, da mu jo morajo odvzeti, ne upa si premakniti, ne ozreti se po roki: lače ti v očeh odgovara in razmišlja. Ko pronajde, kaj je resnico, ne more verjeti, saj čuti bolesti cele roke. A roke ni, odvzeli so mu jo. Agonija mu je nepopisna, zopet in zopet se hoče prevariti, a okončine mu prejasno pričajo. Grozno toži in prosi smrti, telesne bolesti ga dramijo, da ne zblazni. Utrujenost ga nekoliko pomiri, zamisli se, roko hoče potipati, prati za skele, ve kje bi mogla ležati, a ni je. Jasna mu je neizprosna resnica. Čuti, da ga objemlje postelja: zave se zopet, prosi spanja, kliče smrti, ali neče ga rediti: priča mora biti svoji taistni usodi. Polagoma mu prihaja spanec malo na pomoč, prebudi se, čuti roko, a predobro ve, da je ni. Agonija se ponavlja, misli na družino, otroke. Da bi bil sam! Gledati bo moral poleg svoje še drugih nesrečo. Na mesto v oporo jim bo še v trplenje. Počasi se mu zaceli rana, odpuste ga iz bolnišnice, domov mora, k družini. Ko bi vsaj ne bilo treba. Skozi leta čuti roko, v sanjah deluje z njo, prebudi se, ni je. Sunkovite bolečine ga spremljajo, ga bude v nočeh in mu pričajo nesrečo.«
»Elica, tebi se ne sme zameriti sentimentalnost, ker ženska včasih rada malo miluje. Sentimentalnost je lepa lastnost, pa se zelo rada maščuje nad onim, kateri se ji preveč udaja, da vsled, tega pozablja na se. Sreča je navadno onim bolj mila, kateri se vržejo v metel in skušajo premagati tegoče. Pogoj življenju je stremljenje; navadno uspevajo le oni, kateri so močnejši, spretnejši ali prilagodljivejši.
Profesor, ali bi ne pomenile besede brutalnejši, zvitejši ali zvratnejši ravno isto. V naravi se ne vprašuje, kaj je plemenito ali brutalno, temveč kake se preživljati in rasti. Ljudje smo sočutna bitja, radi blažimo trpljenje, ga omejujemo, a odpraviti ga ne moremo.
Rastlina živi, raste in čuti. Živali žive, rastejo, čutijo in mislijo. Med te smo vključeni tudi mi. Kadar hodimo, sedimo ali ležimo v travi, povzročamo nekaj bolesti. Pri obedu nam gre v slast telečja pečenka, in niti na misel nam pride, da bi si grenili slast sočustvovanjem. Življenje raste na življenju in le na račun bližnjega sta mogoča obstoj in porast. Tolpa volkov zasleduje jelena, kateri v skrajni sili napenja moči, da bi izbegnil pred ostrimi zobmi lačnih volkov. Jelen si je razvil bistre noge, da izbega napadalcem. Za pridobivanje hrane mu ni treba brahijalnosti, kajti hrani se z rastlinstvom. Človek v pradobi ni bil najprikladnejši za izbegovanje, niti za napadanje. Na drevju mu je bilo najvarnejše domovanje. Glavna hrana mu je bil sadež, izropaval je gnezda, se hranil z jajci in tudi mladiči so mu gotovo dobro teknili. Dasiravno so mu tudi na drevju sledili preganjalci, je vendar najlažje izbegal s drevesa na drugo. Ko mu je sledila velika mačka, se je na begu pred njo zazibal na veji, da si je pomagal pri skoku, in ko je odletel s nje, je veja a zamahom nazaj zadržala napadalca, včasih tudi odbila a drevesa. Ko ga je zalotila zver dremajočega med rogovilami, se mu je posrečilo jo odpahniti od sebe, da je padla z drevesa, gledavšijo, ko se je na tleh zvijala vsa po lomljena, se ji je smejal, da je odmevalo in v dobrem razpoloženju zgrabil za bližnjo vejo, jo stresel s tako silo, da jo je odlomil, jo odpahnil od sebe. Posrečilo se mu je, da je zadel zver pod seboj in jo ubil. Vedno praktičnejši je bil, uporabljal veje, polagoma se je privadil držati jo v roki in odbijati njo vedno uspešnejše v boju za obstanek. Vazjubilo se mu je na sprehod po trati, a zalotila ga je zver in med neizogibno bor bo mu je prišel kamen v roko. Zamahnil je z njim in premagal zver. Privadil se je dvoje orožij, s časom upletel kamen v vejo in iznašel najmogočnejše. človeško orožje ali orodje.
V mrazih časih drevje ni moglo dati človeku toplega pribežalšča, poiskati je moral votlino. Hrano si je moral pridobivati z orodjem in, ako mu ni prišla na proti, poiskati jo je moral in pri tem izpoznaval sile in lastnosti soživali, jih premagoval, krotil od uspeha do uspeha. Na uspehih se je učil, jih spoznaval in se povzpel v sedanjost, ko še vedno spoznava novosti ter se jim privaja. Živeti se je privadil v grupah, razvil je jezik, uredil si je pisavo, napravil si aparate, da se po njih pogovarja. Hoja, plavanje, mu je bilo prepočasno, zajezdil je žival, napravil si je brod, iuumil kolo, napravil je voz. Privadil se je ognja, uporabil paro, elektriko, zna že letati po zraku; ustvarja čudesa in se jim privaja, jih zaželjuje.
Inteligentnejši in energičnejši vodijo in uprezajo. Ko je primitiven človek padel je bil izgubljen: sedaj skrbi zanj in mu pomaga na noge nebrojno uredb in ustanov.«
»Dragi mi Rihard, narisal si nama človeka ob razvoju, del si ponovil pradobo, kjer se je izviral, po drevju med divjino zvermi in strupenimi kačami, kjer je živel v neprestani smrtni nevarnosti, ker je vse prežalo po njegovem primitivnem življenju. Privedel si ga v sedanjo sijajno, kulturno življenje, kjer si postavlja krasne koncertne dvorane, veličastno opremljene, da vplivajo na človeka kakor nebeški sijaj, kjer čarljivi glasovi petja in godbe tope čute človeku, da pozablja, da živi v tej solzni dolini; kjer se lahko sprehajaš po galerijah, opazuješ dela človeškega genija, se vsedeš v knjižnico in sledi misli človeka, ki je ustvaril nekaj tako velikega, da je posamezniku moč pojmovati samo en mali drobček celega kolosa. Privoliti mi moraš, da te le jaz malo povedem nazaj v nižino industrijskega življenja.«
5.
[uredi]»Po livarnah, ko tole raztopljeno v žareče belih tokih, pri-peka in žge živo meso na telesih trpinov. Po valjarnah, se valja žica, plošče tračnice, velikanski kosi belo razbeljenega železa skačejo sem in tja med hruščečimi valarji, vse poka in kipi, da zapira sapo ko šviga razbeljena žica, drogovi in tračnice po strugah, ognji tulijo v pečeh, da si človeška domišljija ne mora naslikati silnejšega pekla.«
Nadaljevela je Elica: »Poslana sem bila k bolniku v zatohli sobi, kjer so stene kazale gola rebra, hišna oprema je sestajala iz par polomljenih stolov, na pol podrte omare, tem podobna miza, razgorela peč, doma napravljena klop in par zveriženih postelj. Na eni je ležal oče osmih otrok, upadlega lica in udrtih oči. Potožil mi je, da se prehladil. Saj mi ni hudega, se je tolažil, 'v par dneh grem zopet na delo. Pri toliki družini vedno primanjkuje, ko je človek zdrav in dela vsaki dan, bolezen pa pritiska le bolj navzdol. Vsi smo raztrgani in zima se bliža. rad bi vsaj za otroke kupil kaj obleke. Ako mi bo le moč, grem delat prihodnji teden. Malo kašljam, po kosteh me trga; pač bo to vse preklo, ko se zopet razmajem pri delu. Potrdila sem mu, dasiravno sem dobro vedela, da je imel že dovršeno svoje delo. Jetika se mu je že pregloboko ukorenila.
Še žalostnejši pogled je bil na otroke, ko so spali na dolgo in prek na postelji pri peči v kotu in na klopi, odeti s starimi cunjami. Češ dan so stikali po smetišču, kjer se odlaga nesnaga in okuženi zameti. Iz gnjilobe so izbirali stvari za starinarja in drva za dom, na večer pospali, kamor je kdo padel. V spanju so pokaljevala slabotna telesca, plavo rumenkasti obročki jim senčili oči. Najstarej sih je bilo opaziti še malo ljubskih potez in čim mlaji tem toplejši mu izraz obraza. Določno se je poznalo, da so starejši v prvih letih čuli sladke popevke, da jih je ljubeča očetova roka gladila. Ko ugledal mater te družine vzkipeti živel, da ti zakolne duša. Oh, bogovi, zakaj se ne skesate nad svojim početjem. Srd ti vzbudi hipno blaznost, da bi raztrgala one, kateri si vzamejo naloge, a jih ne izvršujejo.
Mati se plazi po kuhinji, oprijemajoč se stolov; noge so ji zatekle, da ji oteklina visi čez štebalice črevljev. Pripovedovala mi je, da komaj hodi, ko je zadnjič nosila, jo je noga pekla tako silno, da ji ni bilo moč več prenašati. S kuhinjskim nožem si je prerezala vrzel napetih žil; po odtoku precej krvi obvezala in pekočina ji je nekoliko prestala, ali rana se ji noče več zaceliti. Včasih ji preraste tanka kožica, ki ji povzroča tako neznosno srbenje, da se ne more, premagovati, poprask in rana se ji ponovno odpre. Bolestno mi je pripovedovala, da se ni odpočila že skozi dolga leta. Vedno je kdo bolan, noč in dan nima miru, komaj zadremlje, te jo kateri kliče, ali stoče, prenašati jih in tolažiti. Razliko med dnevom in nočjo vidi le v tem, da mora ponoči goreti luč, tesnoba in tuga le silnejde natiska. Tako je življenje pod plastjo. Muke, tuga, bolest, skrb in žalost berejo drug drugemu zobraza, ki se spaja v neizražajo to topost trpinčenih nesrečnežev. Satan bi si ne morel izmisliti silnejšega pekla, kamor modrost skoraj upogleda nima in niti pogledati note; rajši gre in občuduje nazaj v preteklost v temo pradobe, sedanjo pa pregleduje, jo zasenča in zaničuje.«
»Kajne mlada gospa, ako bi mogel opisati cela brezmejna močvirja sličnih in nepopisnih tragedij, ko nesrečneži kriče po rešitvi! Nekaj jih reši začasna smrt, drugi pa polnijo prepotrebne inštitucije, ker je telesna žilavost v njih prisilna, da bi podlegli telesno. Omaga jim duh. Z viška se prezirljivo ozirajo nanje, jih cinično naživljejo zanikrnost. Ne pogrezajo se samo duševni in telesni slabotnosti, temveč jih je med njimi zelo mnogo močne duševnosti. Vidva sta si ravno ustanovila skupni dom, delata načrte, kako da bosta korakala uspešno po poti življenja. Ni vama težko gledati v bodočnost, kajti sreča vama je bila mila, da sta življe nje prej izpoznala kot stopata vanj samostojno. Tudi izurjenosti za prislužek kruha vama ne manka. Drugače je mlademu paru, dasiravno sta zdrava in krepka duševno in telesno, pač nista imela prilike spoznati življenja. Niti jima ni bilo dano se izuriti za poklic, da bi nudil mehkejšega kruha. Volja za srečno življenje jima je bila silna kakor vama. Pripovedovala sta si medsebojno, kako bosta srečno živela, z delom in varčevanjem se pospevala k višku, vzgajala družino, jo pošiljala v šolo, dala ji prilike se po vzpeti in se vidita v duhu, kako sedita kot ded in babica v mehkih naslonjačih veseleč se mladih vnukov. Ob delu in upanju sta pričakovala prvorojenčka, v blateni sredi ga ljubkovala ko jima je smehljajoč nudil drobne ročice, da sta se jima srci topili veselja in sreče. Ako jima je malo obolel, sta ga skrbno negovala in opazovala vsak gibljaj, da mu nista zamudila potrebne pomoči. Ob dobri oskrbi jima je ljubljenček kmalu okreval; koliko sreče in veselja zopet! Ona mu je pletla oblekice, posteljico mu pripravljala snažno kot oltarček. On je hodil na delo, ni ga brigala pikrost, ni je niti opažal; dozdevalo se mu je, da že celi svet raduje z njim. Kjer je hodil, je nosil prijazen nasmeh seboj, misli so mu plesale v radostnem poskoku. Ako je doživljal kake neprilike, so mu pohitele misli domov k srečni družinici, kjer ga je vedno čakala nežna nagrada. Kakor trenutki so mu minevali dnevi pri delu, že mu je zasvirala sirena k delopustu, hitel domov z lahkoto, da ni čutil niti tlaka pod seboj, prehiteval znance, malo se pogovoril in odhitel domov, kjer je bilo vse njegovo, kjer ga je čakal v nagrado poljub mehkih svežih ustnic, objem drhtečih rok in nežen pritisk na kipela pran, ga nagradil za dnevni trud. Dete mu je smehljaje nudilo drobni ročici, mu sililo v naročje, po znalo ga je že, da je atek. Počakaj, ti paglavček drobni, mu govori, umiti se moral, da te ne umažem, ker si tako nežen. Potem se popestujeva.
Dan jima je potekel vsakemu pri svojem poslu, na večer sta obsedela doma, popestovala, pokramlja in se polagoma odpravila k počitku. Dnevi in meseci so jima minevali v preprosti nekaljeni sreči. Dete je pričenjalo izgovarjati prve besede, se postavljalo na noge in pričenjalo hoditi, kar jima je prinašalo vedno nova varadoščenja. Nekoč, ko je bil paglavček nagajiv, ga je mati pokarala in mu zabičala, da bo bratca rajši imela, ako ne bo priden.
Neko jutro, ko se malček prebudi, gleda začudeno na mater, ker ni hotela ostati is postelje in se mu smehljala, voščeč mu dobro jutro. Oče mu je nadal oblekce in mu postregel z zajutrkom. Začuje tenek, zategnjen glasek! Ves začuden od tolike izpremembe se spusti v jok, da ga potolažita, mu pokažetaaž izpod odeje drobno glavico sestrice. Ugledavši kremžeči se obrazek kot ga je videl dostikrat v ogledalu, s katerim ga je mati ukrotila, ako je bil poreden in je jokal, tudi tedaj se je pokoril. Mala paglavčka sta rastla in razsajala in ju zaposljevala. Stroške sta v skrbni varenosti z lahkoto zmagovala in le kaj malega polotila na stran. Šiviljino delo je izvršila ona sama. On si nabavil britev, da mu ni bilo treba hoditi k brivcu tratiti časa. Nabavila si orodje za popravilo čevljev, da nista po nepotrebnem izdajala denarja. V soglasju sta preživljala mirno družinsko življe nje, oba verna; vedela sta, da se volji božji ustavijati ne smeta. Pridružil se je malenčkoma zopet bratec, zdrav ko riba. Družinske sreče to ni kalilo, dasiravno so pojemale strasti ljubezni in se razvijale v soglasno prijateljsko sočutje in zavest dolžnosti. On je pridno hodil na delo, ni ga zamujeval brezpotrebno. Ona z zadovolstvom opravljala družino in popevala pri poslu. Nista si morila misli s skrbmi, ker on je imel primer no delo in tudi nekaj prihrankov sta imela. Skrbno sta gospo darila in računila, koliko bodo stali čevlji, obleka, to in ono. Nove postelje je treba, večje stanovanje morate poiskati, dasiravno so stroški močno narasli in ni bilo moč več polagati na stran prihrankov, vendar sta zmagovala, oba zdrava in krepka se nista bala bodočnosti.
Polagoma se je pričela širiti govorica, da se bliža industrijska depresija, na katero ni bilo treba dolgo čakati, kmalu so pričeli po tovarnah odpuščati delavce v trumah, in onim, kateri so ostali, so zmanjšali plače in skrčili čas na par dni v tednu. Akoravno je bil on med srečnejšimi, da ni izgubil dela, vendar sta morala porabljati še kaj malega iz prihrankov za nujne tekoče stroške. Obleka in manj nujne potrebščine so morale izostati; med prostim časom, ki ga jima je primanjkovalo, sta se pogovarjala, kaj pride najprvo na vrsto, ko bo zopet več prisluška. Polagoma ne jima je nabrala cela lista in ko je po dolgih mesecih podjetje naznanilo, da prično zopet delati s polno paro, ponese ves varadoščen veselo novico domov ženi. Nagraditi je hotel njo in ji pravil: Ti dobiš prva novo obuvalo in drugo, kar si mi pravila, da rabiš: potem pridejo pa malčki na vrsto, nato kaj oprave. Sam le lahko počakam: čevlje ali popravim in bodo le dobri. Vos je zopet tekel v tiru, dasiravno le težak, a zmagovala sta. V jutru je hodil na delo, delal in pritiskal z vsemi močmi, da je več prislužil in se vračal na večer domov ves utrujen. Vendar mu je zadovoljstvo takoj posijalo iz oči, ko so mu skrbno opravljeni in zdravi otroci priskakljali naproti. Mati je karala, da niso bili zadosti pridni in za kazen so morali po čakati do večerje; šele potem jih je popestoval in jih pokaral.
Kmalu jima je radodarna roka božja zopet naklonila dete: brez godrnjanja sta ga sprejela in se junačila, da pri dobrem zdravju bosta že zmagovala. Varčevala sta in delala, ona doma zaposlena, ker ni hotela zanemarjati otrok, on v tovarni. in ves je bil osrečen, ako je dobil priliko delati čez čas. Ako se je počutil slabo, ni zato izostajal od dela: pri delu se človek rangiblje in pozabi na bolesen, samo da je na plačilni dan več v zalepki. Bledel je, koža mu je venela in dobivala rumenkasto barvo. Ce se je pripognil, se mu je zvrtelo v glavi in se mu stemnilo pred očmi, na to niti misliti ni hotel, da bi bil bolan. V vročem poletnem dnevu, ves razgret od dela, se je pri južini vsedel k oknu, kjer pihlja hladna sapa, da se malo ohladi, žejo je pogasil s hladno vodo, da bi lažje pojedel kosilo.
Prihodnje jutro se je komaj dvignil ta postelje. Vedel je, da se je prehladil. Spotim se pri delu in zvečer se napijem zeliščnega čaja, si je mislil. Da bi izostala dela, mu ni hotelo glavo. S vsakim dnem se je počutil slabšega in komaj dočakal nedelje. Ostal je v postelji celi dan in počival, že v ponedejek se je ujunačil in ostal doma, naj delovodja reče kar hoče, si je mislil. V dveh dneh si je nekoliko odpočil, da je lažje delal prihodnji dan, a z vsakim dnem se je čutil zopet bolj utrujenega. Slednje se je vendar odločil in šel zdravniku, kater mu je naroče ostati z dela in mu naročil zdravila.
Potekel je teden, drugi in tretji, minil je mesec; redno je obiskoval zdravnika in nosil zdravila iz lekarne. Sosedje so se pomenkovali, da ima sušico in šepet je prišel tudi ženi na uho. V težkem stanju je bila zopet. Skrb, da ji mož umrje. Jo je tlačila, da je ni mogla skrivati pred njim. Povprašal je zdravnika, ako je šepet sosedov resničen, zdravnik mu je zatrdil, da ni nevarno, ako se bo varoval; od prenapornega dela je oslabel. Doma je pravil ženi, kaj mu je zdravnik povedal, ni mu mogla verjeti, misleč si: tolaži me. Šepet in pogledi so jo preveč spominjali, da bi mu bila verjela. Potekla sta meseca, dasiravno je dobival podporo, ker je bil zavarovan za slučaj bolezni, vendar mu ni zadoščalo niti od daleč in prihranki so se hitro krčili. Oba vsa v skrbeh, da jima pojdejo vsi prihranki, sta gledala v temno bodočnost.
Ona je postajala redkobesedna in tarnala je o nesreči, Potočil je zdravniku svoje težko stanje, ki mu je dovolil, da sme opravljati kako lahko delo in na svežem zraku. Napotil se je v tovarno; ni povedal delovodi zdravnikov nasvet. Naročili so mu, naj počaka doma, da docela okreva in naj se ne boji: staro delo gotovo dobi nazaj, ker je bil vedno priden delavec. Poskušal je srečo drugod, ali primernega dela ni mogel dobiti. Ženino stanje se je vedno slabšalo od skrbi; sam precej oavelen od počitka in da dokaže ženi, da se ji ni bati sanj, se je odločil in odpravil nazaj na staro delo. Prihranki so med boleznijo skoraj pošli, obleke nista kupovala, stroški so narasli družini so se zopet obetalo več slabi kot dobri časi. Vsa v skrbeh sta postajala vedno hladnejša drug napram drugemu. Otožna in nervozna sta pričakovala novorojenca in kmalu je prišel čas, ko mu pove ona, naj hiti po zdravnika. Brzih korakov se odpravi, da pokliče poznanega zdravnika. Ni ga dobil doma in povedali so mu, da ga mu bo gotovo predolgo čakati. Odpravi se k drugemu, ki ga najde vsega zaposlenega: izprosi ga, da se poda z njim, in ko dospeta, najdeta ženo v postelji. Zdravniku se mudi nazaj k poslu, od katerega se je odtrgal, zato hiti, da čim prej o pravi.
Potekel je teden. Rada bi bila vstala, ker je bilo po hiši vse v neredu, dasiravno je on delal in pral, predno je odhajal na delo in na večer, ko je prišel domov, jima je tudi soseda pomagala. Otroci so razgrajali in se ravsali med seboj, iskuđala je vstati, da bi vsaj malo nadzorovala otroke, spne se pokonci, čuti, da hoče vse odpasti iz nje, v sklepih ji izdrsne, da omahne nazaj na posteljo. Na večer, ko pride on domov, mu pove, da je skušala vstati, a ni mogla. Pokliče ji zdravnika, ki ji je nasvetoval, naj le ostane postelji in ako bo skušala vstati, naj se trdo povije črez moči. Polagoma so se ji vračale moči, da ji je bilo s pomočjo povitkov mogoče vstajati za kratke presledke, dela pa ni mogla opravljati, ki je čakalo na njo. Ko je prihajal ves utrujen domov z dela, moral opraviti vsa bilna dela, da je koma jujel malo počitka. Meseci so po tekali, nji se ni hotelo zdravje popolnoma vrniti: komaj je skuhala in opravljala otroke. Težja dela so morala počakati na moža. Starejši otroci so bili prepuščeni sami sebi, komaj so odleteli iz hiše, že se je pridel kdo pritoževat čez nje. Slednjimu hišnik odpove stanovanje. Kdo bo poslušal otroke, ker se stanovanje lahko odda ljudem, ki nimajo otrok, se jima je izgovoril. Vsak gleda za svoje, kdor nima, naj pa gleda, da dobi. Približa se jesen, dnevi dolgočasja in otožnosti, ki postajajo vedno krajši, mrzlejši in hladnejši, kažejo trpečemu človeku svoja megleno mračna lica. Primankuje mu sredstev, da bi si nabavil zadosti kuriva, dobro peč in tople zimske obleke. V nezgodah so mu potekli mali prihranki, prislužek mu komaj krije vsakdanje potrebščine, niti misliti ne sme na nabavo dobre peči in drage zimske obleke. Postavi si malo pečko, da komaj greje kot, v katerem stoji in pari zrak, da stoje po stenah rosne kaplje: postelje vse vlažne, kakor da bi bile napojene od rose, otroci v slabih, lahkih oblekah, odletavajo ven na prosto, da se, malo razgibljejo. Prehlade se in kašljajo. Okužene klice dobijo priliko, da izbirajo, kateri jim je najlažje pristopen. Izbero si najnežnejšega. Vedno je bil najridnejši, najlepše se je znal poigravati, najrajši je ubogal in z drobnim glaskom popeval kot slavček. Zbolel je, kašelj ga je naganjal kakor da bi rigal. Dasta mu toplega čaja, povijeta v tople obkladke. Majhno pečico bolj zakuri, misleč, si bomo pa potem bolj xxx xxx, ko bo zopet vse zdravo. Vse stori, kar ve in zna, da bi odvrnil bolezen od hiše in ko se odpravlja na delo, naroča ženi, naj dobro kuri in naj mu daje tople ga mleka. Predno se odpravi, pritegne de posteljico bližje peči. Ko se vrne na večer z dela, mu potoži žena, da bolnik ni mogel nič jesti; kašelj ga naganja in davi, da se mu vleče gosta slina iz ust, ali odpljuniti je ne more. Pokliče mu zdravnika, ki pride le v pozni moči: pove ma, da je mali bolan na nevarni, o nalezljivi bolezni in se je le še močno razpasla. Nehote je pogledata in bereta drug drugemu z obraza, kako tesno se jima stiskajo srca. Bliskovito jima prekinjajo misli na vse preživele nezgode in zopet jih obiskuje. Oba vzdihneta kot v eni misli: Zakaj ravno naju vedno išče nesreča! Predočujejo se jima zoprni zdravniški stroški in xx xxx umrje, smili se jima otrok, vedno je bil najpridnejši. Nje pohite misli nazaj, ko ga je ispočela in ga občutila pod srcem, na hrepeneče pričakovanje, na slabosti, ki jih je priživijala in na rojstva, ki jima je prinašalo blago osrečenje. V trenutku so se jima razvrstile misli na vsak pripetijaj, ki sta ga doživela z njim. Tako nežen in dobrohoten je vedno bil in sedaj leti pred njima, komaj dihajoč in onemogel. Obupana povprašata zdravnika, ako je nevarno, da jima umrje. On ju tolaži, da je še vedno upanje, ako bosta točno izvrševala njegova navodila, da mu zdravil in jima na roti, da morata bolniku na vrat obkladati iz vroče vode ožmete brisače in izmenjavati na deset minut, dokler ne odredi on drugače. Točno sta izvrševala naročila, niti minute ne zamudila. Silila sta drug drugega, naj se poda k počitku, a nikomur ni bilo do spanja. Proti jutru je bolniku odleglo. ona se odloči poiskati malo počitka; dogovorita se, da bo ona oskrbovala bolnika skozi dan, on bo lažje prebil brez spanja, ker pride nekoliko na zrak gredoč na delo in ko se vrne s dela, gre takoj k počitku. Od dela pa ne more izostati. Skrbno obklada bolnika, ga tolaži in s strahom posluša, kadar zakašlja kateri izmed spečih, boječ se, da bi le kateri drugi ne zbolel. Počasi premine noč in se bliža čas na odhod na delo. Pripravi si zajtrk in opravi po hiši, kolikor mu dopušča čas. Predno odide, pokliče nje, potolaži bolnika in odhiti.
Dospeval na delo ga tovariši takoj opazijo, da je prečul noč; potoži jim, da ima doma otroka nevarno bolnega, izrekali so mu sočutje, ker tudi oni imajo družine in poznajo gorje in bolezni, ki izvirajo iz sočutja 'do trpeče ga ljubljenca in iz strahu pred izgubitvijo ter iz misli, ki se vedno vsiljuje: kako se bodo zmogli stroški. Skuša se poglobiti v delo, a misel mu vedno uhaja domov k bolniku, k družini in na stroške. Vzdih se mu izvije iz prsi, stisne držalo kladiva, da bi ga zmečkal in se sil iv delo, končno vendar premine dan in ko piščal naznani delopust, vrže nase suknje in skoro dirja domov med strahom in upanjem. Dospevil domov, mu je prva beseda kako je bolniku, kaj je rekel zdravnik. Ne čaka odgovora, hiti v sobo k bolniku, ga tolaži, obljubi mu igrač, se umije, prigrizne malo večerje: ne gre mu v slast, dasiravno ni nič jedel čez dan. Dogovorita se z ženo, da ga pokliče proti polnoči, da jo nadomesti. Odpravi se k počitku. V dogovorjenemu času ga ona pokliče. Do skrajnosti utrujena se vrže na posteljo in v istem trenutku zaspi, on pa nadaljuje z oskrbo malega bolnika. Skrbno ga opaža, ko se zvija v bolečinah, ga tolaži in odeva, podaja mu piti in ga hrabri, da lažje prenaša neznosno skelete bolečine od brizgov. Polagoma se približa čas za na delo, zopet pripravi vse, popije nekoliko mleka, in ker je bolnik dobil nekoliko spanca, pove ženi da on odhaja ona naj počiva, dokler je ne kliče bolnik. Poslovi se in odide. Pri delu zopet dolgi dan, da bi človek osivel. Ozira se na uro, misli, da so potekle ure, ali poteklo je komaj par minut. Verjeti ne more, ustaviti se je morala. Gre gledat na drugo in se prepriča, da kažejo prav. Slednič vendar preteče dan. Dospevál domov, odpre vrata v bolnikovo sobo, lasje se mu naježijo, noge mu sastanejo, kakor da bi okamenel, v prsih ga stisne, da bi skoraj obnemogel. Ako bi ugledal mrtvega, bi ga ne moglo tako zaboleti srce. Ugleda ga pred seboj na blazinah slonejega, trebuh se mu dviga in pada, rameni mu vzdrhtujejo, prsi se ne zganejo kot petina, ob katero se odbija razburkani val in se zopet zaganja; oči ogljeno črno obrobljene, a pogled tako milo prose ker govoriti ne more, prosi z očmi:
»Atek pomagaj mi. Ti lahko pomagaš, ker si močan. Odvali mi telo, ki me hoče zadušiti.«
Take prosijo oči v upanju. Saj si vedno pomagal, tudi sedaj mi bol, samo da si prišel. Še zgrudil bi se, da ga ne kliče pogled tako zaupljive proseč na pomoč. Pomagati s čem, kako. Skočil bi v plamen, v deroče valove povodnji, zaletel bi se v tolpo divjih zveri, jih podavil in bizga jim odnesel, a na blazinah sloni in prosi pomoči molče, ker govoriti ne more. Kako naj mu pomaga, kako bi ga iztrgal smrti iz objema. Žrtvoval bi se zanj brez pomisleka, a ni mu dano. Neupogljiva volja mu pomaga ti ga zbudi is bolest, nega čustvovanja. Hitro odvrle suknjo, namoli brisačo v vroči vodi, jo ožame in mu jo nadene na gornji del prsi, tako da zakriva tudi vrat. V desetih minutah izmeni in ponavlja. Mala pečica tudi mora na pomoč, jo zakuri, kalikor se da. Okno bolj odpre, da se zrak hitreje izmenjava, in hrabri bolnika. Izkazovanje odločne volje mu pomagati je moralo vplivati na bolnika. Mirnejše mu sije zaupanje in hvaležnost iz oči, polagoma mu odlega. Prsi se prično nekoliko izgibati, sopenje mu postaja vedno globejle, in ko se prične nagibati noč proti jutru, mu je vidno odleglo. Toplo ga odeneta in kmalu mirno zaspi. Tudi njiju premaga spanec. Napor ju je izčrpal, da se nista mogla več zmagovati. Prebudita se, ko je že beli dan in je prepozno za na delo. Moral je počakati poldneva. Med tem časom dospe zdravnik in jima pove, da je nevarnost preminula. Dobra oskrba ga bo privedla zopet k moči. Ves osrečen se poda opoldne na delo, hitro mu je potekel čas in z večerom je prišel tudi počitek. Bolnik je polagoma okreval in vse je zopet stopalo v stari tir.
V bodočnosti se mu ne obeta drugega kakor stremljenje in skrb. Zdravniku dolguje, na višku je, da se mu družina zopet poveča. Saj ljubi otroke in upa, ko mu dorastejo mu bodo vračali za njegov trud. Vendar ga prekinja misel, zakaj jih oni nimajo, ki imajo v izobilju sredstev za njih vzgojo. Pritajene govorice čuje v časih, ali jasnosti ne more najti. Povpraša zdravnika, ki mu pove, da o taki stvari nesme govoriti. Saj bi ne bil proti, ako bi jih mogel zadostno oskrbovati. Otroci njegovi in pripravljen je storiti vse za nje. Dela in pritrguje tudi v škodo lastnega zdravja, samo da odklanja skrajno bodo od hiše. Skrb se mu povečava, ko čita v časopisih neizgibno prihaja gospodarski krizi.
Časopisje opominja, da so skladišča prenapolnjena izdelkov in našteva. Milijone parov trevijev je vzkladiščenih, volnenega in bombaževega blaga, izgotovljene obleke je nalolene, do vrha, hiine opreme nimajo več kam nalagati, živil se skoro ne izplača vskladiščiti več, na polju jih puščajo segniti. Na kupe jih vozijo da tam končajo, izpostavijo straže, da jih ni kdo ne odnaša. V morje jih mečejo, da tako obvarujejo trg. Vsega, kar se v deželi izdeluje, je preveč, ali trga ni mogoče dobiti, da bi se prodalo in naredilo prostor za nove izdelke.
Ves v skrbeh mož čita in prebira tako modrovanje. Kaj bo, ako izgubi delo. Čevlji ves raztrgani, obleka ponošena, na par posteljah leži cela družina po dolgem in navprek. Hišna oprema, kolikor je je, vsa razpada, kuhinjska oprava v ne boljem stanju. Kako rad bi nakupil vsega in pomagal spraviti trg v tek, ali plače dobiva premale. Razmišljuje: ako bi dobil pravo vrednost svojega dela in ravno tako tudi vsi delavci, bi lahko več svojih izdelkov nazaj pokupovali, bi se skladišča ne prenapolnila, ne grozila bi brezposelnost. Kaj more on sate? Dokler ima delo, pritiska in dela, da mu škripljejo kosti in da se po delopustu opoteka, ko se vrača domov. Morda ne bo tako hudega, mogoče ga ne odslove, ker je eden izmed starejših delavcev, vendar ve predobro, da mu ni preddelavec preveč naklonjen, dasiravno je vedno vestno opravljal svoje delo. Baje je bil preveč samosvoj, menda premalo prikupljiv, na kar dostikrat preddelavci polagajo več važnosti kakor na spretnost dela.
Kmalu so pričeli odpuščati v trumah, tudi on je bil med njimi, kakor je slutil. Pomanjkanje je postajalo občutnejše s vsakim dnem. V dolg se zakopali, na koga in kdo mu bo posojeval. Nikjer ne vidi izhoda, hodi naokoli in išče delo od zore do mraka, zvečer se vrača domov, lačen, utrujen in duševno pobit. Žena jadikuje, se jezi nad njim. ker ne dobi dela. Svojo trpkost skuša deliti s tem, da mu predbaciva postopaštvo, toži gorje in se huduje nad njim, kakor da bi bil on vsega kriv. Ob praznikih sta tiščala v stanovanju, da se izogneta prezirljivim pogledom, ki se nad revičino tako radi razgledujejo, ne razumeval bolesti v nesreči. Otroci jima kažejo raztrgane čevlje, zašite oblekice, tožijo, da so gladni, da niso dobili zadosti kruha. Kaj boljšega bi radi imeli za kosilo. Tolaži jih, ko dobi zopet delo, kupi jim novih čevljev, lepih oblekic, mati jim speče kolača. Malo potolaženi odlete iz hiše.
6.
[uredi]Srečnejši, ki so dobro opravljeni, se šopirijo in jih zaničujejo. Suvati jih hočejo, da bi se jim ne uprli, stepo se, in vsak joka na svoj dom. Nad revičino se je tako lahko raznašati. Hodijo se kregat nad njiju, da njuni umazani otroci vedno nagajajo in tepo druge. Pomanjkanje skrbi duševno trpljenje, po vrhu še zaničevanje in poniževanje. Oh, ko bi se vsaj odpočiti mogel, da bi vsaj potem lažje delal, ko ga dobi, ali brezposelnost je le umornejše kakor delo. Slednjič se mu vendar posrečilo, dobi skrajno naporno delo, ki ga niti v času brezposelnosti ni maral nihče drugi, ali sila upogiblje jeklo. Zastavljati mora vse sile, da more kupiti kruha deci. Dobro vedoč, da ne more zmagovati dolgo, je upal, da prebije do boljših časov, ko mu bo motno poiskati lažjega dela.
Omagal bi skoro, ko opazi na ženi. Povprašuje jo, ona mu taji: sama sebe hoče prepričati, da ni resnica, a vse je prejasno, da je zopet. Noge se ji šibke in otekajo, telesno breme in duševna utrujenost jo tlači, tesnoba jo obdaja, mesto nežnih čutov pričakovanja, po vrhu le pomanjkanje. On mora opustiti misel na to da bi si iskal lažje delo, dela in pritiska, stiska orodje, da mu členki prstov is stopajo za pestmi, roka mu oteče v ramenu in komolcu, da se hoče izgibati le samo v par xxx, glava se mu poveča na udrte pral, zadaj se mu izboka krha, kolena se mu sključijo, da izgleda kakor živ, molčeč vpraša: Zakaj ne smem biti človek? Otrplost postaja občutnejša z vsakim dnem, živel vedno razburljivejši, se pogovorov xxx, družbi se izogiblja, živi sam za se, premišljuje in prešteva leta otrokom, kako dolgo le, da mu bodo kaj pomagali. Popravlja čevlje, razdrte postelje, razbite pohištvo, krpa hlače in se jezi nad otroci, ker razbijejo čevlje in raztrgajo obleko.
Otroci odletavajo iz hiše, do ma jim je pretesno, premučno, zunaj se razigrajo, poskačejo, ne poznajo natančno meja, kam smejo stopiti, ali sploh nikamor, povsodi so v napotje. Pred izložnimi okni postajajo in ogleedujejo sladko pecivo, lepe igrače in obleke, s prsti pritiskajo na okna in si jih kažejo, katera jim bolj, dopada. Umažejo okna, malo posmete včasih in trgovec jih odganjajo; ali prijeten duh sladkega peciva jih privaja nazaj, in ne vedo, da ne smejo niti gledati lepih izložb. Sostanovalci se jeze proti hišniku ter nje, da jim motijo mirno življenje in spanje, stari jim preveč razbija, ker vedno popravlja čevlje, od naganjajo ga, naj mu odpove že stanovanje, ako ne, se sami odselijo. Dosežejo in odpove mu stanovanje.
Križevo pot mora vzeti pod noge. Hodi in išče, po delopustu ob praznikih, skozi cel mesec brez uspeha, ob mesecu ga hišnik nadleguje, zakaj se ne odseli. Zabiča mu, da se mora do prihodnjega. Kako rad bi se odselil sam, da bi se izognil, dasiravno se boji dneva selitve. V duhu gleda prezirijive in posmehljive poglede, ko bo znašal obrabijeno opravo obdrgnjene postelje in trohnele slamnice, stiska zobe in tava naokoli vsak dan, a mesec poteka. Hišnik ga nadleguje, grozi mu, da ga izžene potom oblasti, poučuje ga da je le pravica na svetu in vsak mora gledati za svoje. Od njega vse poka v njemu, ali tudi on predobro ve, da je pravica, ki pazi na red? Zatrjuje mu, da bi se rajši odselil danes ko jutri. Odločno mu pove, da se odseli, čimprej bo mogel, na prag naj mu ne hodi več. Napenja moči, dirja po ulicah iz ene na drugo, dvakrat trikrat je že vse obhodil. Opazi malo hišico, povpraša, te ga je nekdo prehitel, oddana je. Ogleduje jo, ceno bi zmagoval, ker je mala in borna, ali samo za eno družino je in le malo dvorišča ji pripada. Kako rad bi jo najel! Odložiti mora, ker je že oddana. Po drugi poti ga zopet zanese nazaj in jo ogleduje, dasi predobro ve, da je oddana. Žuriti se mora na prej, ker predobro ve, da nekaj mora istakniti. Hodi naprej in te v trdi noči, ga noga zopet zanese pred malo hišico, jo ogleduje in si očita, zakaj jo je zamudil. Drugi dan zopet tava, opazi pravo stanovanje, povpraša skrbno olikano damo, a ko bi mogel najeti prazno stanovanje. Vpraša ga, kolikor ima družine, številka sedem se mu zablišči pred očmi, povedati jo mora. Fina dama se mu poštljivo nasmehne, mu odgovori, da je preveliko zanj. Tu dobi tak odgovor, tam takšnega, zasmeh in prepir že skozi dva meseca. Vrača se domov brez uspeha, rasjarjen, utaljen, otožen in utrujen, da komaj vlači noge za seboj. Prihaja domov le v trdi noči, da se izogne škodoželjnim pogledom, ki zaničevalno slastjo zro za njim. Izognil bi se za vedno, pomisli. Gleda na otroke in si misli: le nekaj let in odraščati bodo pričeli. Ako ne bo drugega, vsaj breme se bo olajšalo. Domisli se, da v okolici smetika le ni bil. Poda se tja in posreči se mu, da najde o kraju primerno stanovanje. Naseli se. V poletju mu je skoraj boljke med enakimi sebi, vsaj preziranja ni, ker se poznajo med seboj, ki so skušali slično. V zimi brije veter skozi stene in nosi sneg pri razdrtih oknih na postelje. Drva dobi na smetišču, da kuri, a pri peči je prevroče in po kotih pa zmrzuje.
Davica prične gospodariti. Kliče zdravnika, vbrizgniti jim mora zdravil in javiti zdravstvenemu uradu. Zato naslovljena oseba se zglasi in odredi, da začasa bolezni ne sme nihče iz hiše. Od obeta zahteva, da se mora za časa bolezni odseliti od doma: on protestira, ker ga bolezni družina najbolj potrebuje. Pove do mu, ako se noče odseliti, ne sme od doma niti na delo. Oporeka, da od dela ne more izostati in zamuditi plače in ako zahtevajo od njega to, naj mu vsaj povrnejo, kar zamudi na plači. Ne morejo? Odločno ji pove, da potem mora iti iskati kruha. Zagrozi mu, da mu pridele stražnika, ki ga bo redno pazil, ker je nevaren javnoati. Ne more je razumeti; kako to, da sme javnost zahtevati varnost pred njim, njega z družino vred pa brez opore zapreti v past in prepusti usodi. Slednje mu varuhinja javnosti vendar dovoli in po obisku mu odkaže malo sobico, kjer edino sme spati, odhajati v jutru in se vračati zvečer. Postelje te tako skrajno pomanjkljive mora razkopati, napraviti in njih par več. Stare suknje se znosi skupaj. Otrokom dasta bolje, sama zmrzujeta vsak v svojem kotu. Naročeno mu je, da ne sme jesti doma, v gostilno naj gre, mu je rekla. Na to se misliti ne sme. Boji se, da ga varu hi reda ne skrivaj opazujejo, je odhajal od doma in ko je potekel čas obeda se vrnil domov, poiskal kaj ostankov in jih použil v kakem kotu. Vse mu pride iz te tako skromnega reda.
Na mesto da bi se odpočil, skrbi, strada in zmrzuje. Oslabi, prehladi se, nima ne časa ne prilike niti sredstev ne, da bi skrbel zase in da bi premagal prehlad. Jetika se mu razpadla, stremi in hodi na delo, dokler ne omahne.
»Da, gospa, in takega ste našli v mračnem večeru v brezupnem stanju, ki je še vedno želel in upal dvigniti svojo deco iz močvirja revščine, dasiravno je te roka hladne smrti segala po njemu. Ozrimo se nazaj na moža v možati mladosti, s koliko vnemo si je ustvarjal družinski kotiček, strmel in se trudil, vendar se je pogrezal vedno globje pod plast. Vzrok pogrezanju tu vendar ni bil to, kar se tako vestno, pridiguje o lenobi, ranikrnosti, zapravljivosti, kajti skrbno je gospodaril. Zdravju škodljivo in prenaporno delo mu je podtaknilo prve kazni za nezgode v družini. Za koristno produktivno delo ni dobival zadosti povračila, da bi bil lahko zadostno oskrboval družino, Prevelika družina je bila vzrok. Modrost se tu jako rada razgleduje nad služenjem 'strastem, ne pomišlja pa na zakone, ki ga odbijajo drug ob drugega.
Utrujen do skrajnosti se vleže v posteljo, komaj zleze pod odejo, še spi. Nekoliko odpočit telesno, se zbudi v polanu in predno se zave, poišče narava svoje. Razmišljuje, povprašuje, ali naleti v človeški zakon, ki je baje ustvarjen v dobrobit človeštvu. Po takem pravu vendar ne morejo biti velike družine nikako zlo, ako se skrbi za nje a zakoni, ki jih baje ustvarja modrost. Čudovità modrost, ki zahteva, ali za okoliščine ne oskrbi! Za dobrobit človečanstva si pa nabavi palico in preti.«
»Peter, vi postajate sarkastičen! Razmišljate o stvareh, ki jih ne razumete. Popolnosti zahtevate, ki je ne mogoča."
7.
[uredi]Vse je podvrženo zakonu razvoja, se izboljšuje ali popolnosti ne more doseči.
»Vsaj dosegljivo naj bi skušali doseči,« gospod profesor.
»Vi želite in zahtevate to, kar se vam vidi najbolj pravo, drugi drugačnih želja in interesov isto po svoje. So močnešai in spretnejši, ki ustvarjajo po svoje, a kolikor zadevajo ob odpor, toliko morajo popuščati in izve dejo skozi za svoj interes, kar največ mogoče. Stvarnik vedno skuša ustvarjati po svoji podobi, kolikor se mu posreči: pokoriti se mora okolnostim, in to kar doseza, smatra za svoje in brani. Ljudje smo simpatična bitja, tako spretno pa človeška noga vendar le ne zna stopati, da bi ne pohodila žlahtne cvetke.
Ljudje se razlikujemo po duševnih in telesnih zmožnostih, po prilikah in nalogah se pospevamo posamezno, po grupah, državah in plemenih: smo tudi sebični, radi pripisujemo sebi več kot drugim, se ne pustimo žaliti in radi dosezamo uspehe četudi na račun drugega. Mi živimo v gospodarsko in kulturno razviti državi: zdravnika veda je mogočno razvita in pozna sredstva, s katerimi se je naravnemu zakonu o množitvi drugim lahkoto upirati. Ako bi bilo dovoljeno to vedo v splošno razkriti, bi se omejevanje družin vrišilo tako občutno, da bi prebivalstvo propadalo in slabelo, kulturno izgubljalo moč samoobrambe. S časom bi neizogibno podleglo manj kulturnim, ki se ne zmenijo za omejitev in se množe, kar jih sili v ekspanzijo. Čim na nitji stopinji kulture so, tem rajši si pridobivajo z bojem kakor z delom, in ako bi opazili oslabelost kulturnosti narodov, bi preplavili njih dežele z vojskami, jih uničili in podjarmili«
»Gospod profesor, vi razlagate stvari tako učeno, da vas pri najboljši volji ne morem razumeti. Pravite, da v interesu kulture moramo skrbeti za porast naroda. Gotovo se zlagate tudi s tem, da je vse to breme porasti naloženo nižjim slojem, za višje sloje to že ni tako važno, ker jih ni dosti in ne more jo itak mnogo dati. Oni, od katerih postava zahteva, da množe ta narod, pa nimajo niti toliko sredstev, da bi lahko svoje otroke dobro hranili in skrbeli za močno rast njih teles. Roditelji se uničujejo s trdim, nezdravim delom, skrbmi in pomankanjem. Ona, ki postavlja v prve vrste na branik, ako je kultura v nevarnosti, v mirnem času zatirajo in izkoriščajo brezobzirno. Producirati morajo živila v toliki meri, da jih lahko razvažajo na vse vetrove, ne vprašajoč kako kulturno je razvit kupec: doma pa producent podhranjen životari. Producirajo obleke najrazličnejših vrst, da jih izvažajo in opravljajo nage barbare.«
»Peter, vi ste strojnik in sodelujete pri izdelovanju strojev. Naj ne vprašujem zakaj, zadostuje naj nama to, ker ste v takih okolnostih. Vi ne rabite strojev, pač delate zato, da zaslužite plačo in ne gledate, kdo je vaši delodajalec, temveč, kje ga dobite in koliko udobnosti vam nudi, to je, koliko plače in kake razmere pri delu. Kadar kupuje te potrebščine, so glavne cene, blago in postrežba. Kakor je z vami, je povsod: trgovec prodaja tam, kjer dobi trg: kupuje tam, kjer je dobiti blago, in ako so boljših pogojev v tekmi za obstanek in napredek, mu ne smete uporekati, ker sami delate isto. Vi greste v ono trgovino po čevlje, v drugo po obleko, v tretjo po hrano in tako dalje. Stroji, katere pomagate izdelovati, so prodani istemu, kateri jih rabi in jih more kupiti. Stično se križa vsevprek, išče trga in blaga tam, kjer je dobiti, kajti obstoj je za vsakega posameznika nezanesljiv in nas sili, da stremimo vsak iz svoje ga stališča, dasiravno živimo stalno socialno življenje in imamo potrebe, za katere moramo skupno skrbeti. Da krijemo namenu teh potreb, moramo plačevati davek, kamor naj posvetim malo pažnosti.
Kadar kupimo potrebščine, plačamo stanarino, poidemo si razvedrila, moramo vsakokrat plačati nekaj davka, kateri je porazdeljen, da ko ga uplačamo pri nakupu, da niti ne opazimo. Kadar mi proda trgovec, par čevljev, po ceni, ki jo je on plačal, priračunil poleg svojega prislužka tudi davek, ki ga mora plačati on. Veletrgovec tudi plačuje davek. Potreben je bil transport, tudi tam je naložen davek. Gremo nazaj v tovarno, kjer izdelujejo čevlje in zopet v strojarno, po kože v klavnico, po živino na kmetijo, in na vsaki poti in postojanki se pobira davek. Poglejmo v drugo smer. Nekateri izdelujete predmete, kateri se lahko razproda jo, drugi izdelki pa služijo splošnosti, a se njihovo delo ne da prodati za izkupiček, pač ker delajo in služijo splošnosti, morajo dobiti tudi plačo, da si z njo nabavijo potrebnih stvari za življenje. Poleg teh je mladina in drugi, dela nemočnih, za katere je tudi treba skrbeti, zato morajo tisti, ki proizvajajo potrebščine, mnogo več proizvesti kakor porabijo sami.«
»Profesor, meni se vidi, da radi na kaj pozabite. Ni li res, da skrbimo z našim delom poleg za one, kateri so dela nezmožni, temveč tudi za lepo število onih, ki so imeli vse prilike si razviti telesne in duševne sile. Z vsemi poznanimi sredstvi se skrbi za njih zdravje, telesni in duševni razvoj, učilišča so jim na stežaj odprta, da si lahko pridobijo znanja. V mladih letih jih vzgajajo z vso skrbnostjo, le v njih zrelostnih letih skrbijo za njih udobno in luksurijozno življenje, ne da bi oddajali od sebe kaj koristi za splošnost.
Radovednost me je dostikrat gnala, da sem razmišljal, zakaj človeštvo tako rado razstavlja na pročelj kras in vabljivi luksuz, v hiši ali pa uzdržuje polno nereda. Omenili ste, da živimo socialno življenje, smo li tudi socialna bitja ali smo le diletantje. Bi li ne sledili tja, kjer ste ga vi pustili, ko ste ga privedli iz pradobe, ali ne vlada le vedno isto pravilo, da gospodarijo prilike in brezobzirna narav, ki stremi in si če sredstev za pridobitev moči, z njo si išče bogastva, z bogastvom vlade, zadovoljen ni nikoli in gleda tudi kako nadvladati. Nekateri svojo moč radi razkazujejo, s njo v blišču in a pompom paradirajo, drugi so bolj zviti in skrivaj razvijajo sile ter omrežujejo za dovrani naskok. Moč se sedaj meri po bogastvu in njega lastniki lahko nakupijo z njim zmotnosti. Da jim poslutijo, jim napravijo načrte, jih razširjajo v tajinstveni nejasnosti med široke sloje, da med njimi povzročajo nerazumljivo samozavest. Pridigujejo o splošnem blagostanju doma, tujino slikajo kot torišče bede in nezmožnosti. Razpošiljajo prijateljske misije, da prijaznimi xxx in darežljivimi rokami izkazujejo mogočnega samaritana, med tem pa raziskujejo, kje so bolj ugodna tla za razpretenje korenin v izpodrast. Doma skušajo kakor mogoče največ izčrpati iz dela in izceniti produkcijo; zaposljujejo izučene in trenirane velčake, da vpeljujejo sisteme, mehanike in tehnike. Do najtesnejšega kotička žejo, kako nadomestiti človeka z mašino, ali ga napraviti del late. Telesne in duševne sile skušajo izčrpati v skrajnost. Kar se ne da vpreči, se zavrte, brezodporno naj služi vse in vsako na svojem mestu, da nastane is cele dežele en mehaničen stroj, do skrajnosti produktiven, za mogočo tekmo vsepovsodi. Kakor se brezobzirno črpajo žive sile, ravno tako se izrabljajo naravni zakladi; v slepilo pa slikajo v jasnih barvah, kako bodoče človeštvo bo izčrpalo življenjska sredstva iz kemikalij, zraka in sonca, morda tudi zvezd. Vendar je človek kot vodna rastlina, katera plava prosto po vodi, se hrani in raste, slednjič se pa mora prirasti k tlom.«
8.
[uredi]»Oh, sladka domovina, boš li res mogla dati vse kreposti in zaklade, ki stremijo, v višave se enkrat prevrnejo in polomijo vse pod seboj. Spomeniki is preteklosti nam pričajo, da so se le večkrat razvile sijajno opevane kulture, se je par mogotcev povzpelo nad vse, izčrpali so vse, kar so dosegli in znali, propadli so in za seboj pustili razvaline.«
»Naloga vašega razreda je, da stopi na pot brezobzirnosti in vodi v tresnost. Kadar pridrvi orkan, se mu je težko izogniti in kdor skuša yarovati svoje ljubince, je potegnjen v najhujši vrtinec. Najblažji, ki so vedno pripravlejni storiti le dobro, so pritegnjeni v neizmerno trpljenje in uničenje.«
»Peter, domislili ste me na povest, katero sem čitala. Dopustite mi, da jo vama povem.«
»Le govori, Jelica, popelji naju v mili vrtec cvetk, kjer se čujejo ljubke popevke nepokvarjenih src, kateri se po znajo razburkanosti vrvečega stremljenja.
Dragi Rihard, skušala ti bom ugoditi, vsaj delo, ko v mislih popošljem v daljno južno državo, kjer so nekdaj samodržno vladali mogočni veleposestniki, lartajoči cele pokrejine. Prebivalstvo je bilo odvisno od njih volje, mnogi so cenili svoje podložne nitje kot nemo vino. Na posestva, rashajočem le od morske obali, čez prijazne ravnine in valovite gričke, je gospodaril ovdoveli start Justin. Sin edinec je tujini obiskoval šole. Starček sam je gospodaril na velikem posestvu, sestavljenem iz vasle ob gričkih in od posameznih hišic s podložnim prebivalstvom, katerih on ni maral za podložnike , pač pa kot svojo veliko družine, kateri je bil kot skrbni oče, svetovalec in prijatelj. Skrbel je z njih blagostanje in vzgojo, mladini dopuščal, da si je izbirala svoj poklic, ji omogočala samim seboj. Ali vsakdo je bil vesel, da je imel priliko se vrniti na dom, kateri je bil kakor mala državica in živelo je vse v blagostanja. Na gospodarja je zro in se zatekalo k njemu kakor dobremu očetu, njegov dom obdan s krasnim vrtom jim je bil svetišče in vsak si je hitel v sredo, da je imel priliko posediti na domu svojega gospodarja. Nikdo ne bi bil premišljeval ako bi se bilo treba žrtvovati zanj. V sladki zavesti bi tekmovali med seboj. Starček je žel plačilo za njegovo dobrohotno delo, da ne bil zamenisa bike dvorov. Splošno obolevanje mu je dopolnjevalo sladko srečo, dasi ga je visoka starost opominjala, da mu kmalu zapustiti priljubljeni dom in udano velike družine. Pozval je domov sina, izroči gospodarstvo, razkazeval mu je plod pametnega in pravičnega dela, seznanjeval ga s vsemi podrobnostmi gospodarstva in mu zabičeval, da nadaljuje njegovo delo, mu veepljal razkošnost duševne sreče in zavesti, katero je užival sam. Ni mu bilo dano več dolgo opazovati ob strani svojega sina, kateri ga bo nadomestoval le spretnejie, ker je imel novega znanja. Spoznaval je veličastno srečo, ki jo je užival oče, mu jej hotel dokazati, da se noče odtujiti od pokazane mu poti. Vse se je ovilo v veličastno žalje, ko so polotili priljubljenega starčka na mrtvaški oder in vse je prihitelo poslovit se od dobrohotnega ljubljenca. Po celem posestvu se ni upal nikdo stopiti trdega koraka, niti spregovoriti glasne besede, da bi ne skrunil spomina na obolevanega moža, katerega jim je ugrabila neizprosna smrt. Dozdevalo se je, da tudi potočki utišljajo svoje žobedranje, vetrič se ne upa vihrati po vejah dreves, da bi ne motil talnega miru. Le mirna sapica pihlja in premika lističe, da je čuti kakor polahko ihtenje, ko spremljajo dobrotžjivega starčka k zadnjemu počitku. Ali tudi sončni žarki poznajo bol, ker se milo pretakajo ob rakvi, kot da jo hočejo se enkrat ogreti; ali jo obklepajo zato, da bi varovali drago mili zaklad pred razpadom.
Polagoma so se zopet pričele oživljati vasice, griči in doline, vse se je zopet oprijemalo svojega dela in posla, pod nadzorstvom mladega Lucija, kateri je skrbno sledil smotru svojega očeta, dasiravno je upeljaval bolje delovne opreme. Upeljati je hotel tudi boljši način pri obdelovanju polja. Ni mu bilo mogoče zmagovati brez tuje po moči, najel si je oskrbnika, kateri mu je ispričal zmožnosti. Naročil ma postopanje po tradicijah očeta. Za blagostanje splodnosti morajo skrbeti vsi: oni na važnejših mestih imajo le večje odgovornost in dolžnosti.
Nič jim ni kalilo mirnega življenja, le splošna želja je gnala vse, da so radovedno povpraševali mladega Lucija, kdaj si poišče nevesto, v zavesti si, da jim pripelje z njo se nove ljubkosti. Vedno zaposlen je skoraj pozabil na te izbrano družico in opomini so mu vzbudili željo po nji. Napotil se je po njo. Potekali so dnevi in tedni, slednjič se vendar raznese vest, da je Lucij pripeljal na dom svojo nevesto. Okrasili so celi holmec, na katerem je stalo gospodarsko poslopje, da so praznovali ženitvanje, se poveselili in se spoznali z mlado gospodarico, ji voščili srečo in želeli prijateljstva. V svesti so si bili, da more tako ljubko bitje, deliti le nove radosti in sreče. Vse jo je valju bilo in v radosti gostovalo ve liki praznik.
Po par dnevih gostovanja se je zopet vse oprijelo svojega posla, živahnost in red sta višdala povsod, le v gospodarski hiši se je vse izpremenilo, ker mnogo let ni imel gospodarice.
Živahnost se je zopet naselila v njo, gredice cvetlic, med belimi stezicami so jo objele, trate so pozelenele in šopi dreves so ponosno stezali svoje vrhove v zrak in senčili hišo, kjer je gospodovalo od vseh obolevano bitje. Prebivalci posestva so ob večerih prihajali posedat na krasni vrt, da so slušali, ko je med prilivanjem cvetlicam po balkonih z nežnim glasom popevala mlada Celestina, ali se je sprehajala z Lucijem med njimi so skupno posedali in se pogovarjali. Čas jim je potekal zadovoljstvu, tuji svet jih ni brigal, le tu in tam so se oglasili mestni gostje in prinašali novic, pripovedovali o bedi preprostega ljudstva po mestih, o brutalnosti gospodarjev nad podložnimi, o splošnem nezadovoljstvu in da se vse vprek govori o vstaji. Te novice so bile nerazumljive prebivalstvu Lucijevega posestva, in kakor so slišali, so tudi pozabili; ni jih brigal tuji svet, ker ga niso poznali. Sreda jim je bila mila, da je nad njimi gospodovala dobrodušna rodbina, katera je od roda do roda presajala, skrbno dobrohotnost napram podložnim. Tudi tedaj so upali, da jim mladi par vzgoji novo družino, katera bo gojila prijateljstvo z njimi in vse je nestrpno pričakovalo, kdaj se jim naznani rojstvo iskreno zaželjenega sinčka.
Nekega jutra se pa bliskovita raznesla govorica, da se je pri mladem paru glasil gost in kričavo oznanjeval svojo prisotnost. Lucij je že v ranem jutru zasedel brhkega belega in jezdil po polju, se ustavljal pri ljudeh jim ves srečen naznanjal, da se mu je rodila hčerka. Niti na čestitke ni imel časa počakovati, že je odjezdil naprej do druge grupe, da tudi tam da je duška svoji radosti.
Mlada mati je hitro okrevala in zopet so gostili godovanje še sijajnejše kakor ob poroki.
Nesreča tudi v tem miroljubnem kraju ni hotela izostati. Nekega večera so pripeljali oskrbnika mrtvega domov. Ko se je peljal po opravkih, sta ne mu splašila konja, da se je povrnil voz tako nesrečno nanj, da je bil na mestu ubit. Splošno je bil priljubljen in vse je občutilo z žalostjo izgubo dobrega prijatelja in veščega delovodja.
9.
[uredi]Dasiravno ni bilo več nujne potrebe najeti tuje pomoči, vendar, ker se je nudil in bil pri poročen o zmožnostih, je Lucij najel novega, naročil mu, da blagostan vseh je prvo in glavno. Vendar je oni takoj pričel surovim postopanjem napram onim, katere je smatral podložnim. Lucij je kmalu opazil, da ne spoštuje njegovih navodil, ga posvaril, in ker ga ni hotel ubogati, ga odpustil.
Ko se je odpravljal mož, se je jezil in grozil z maščevanjem, a nikdo se ni zmenil za grožnje. Mirno so pričakovali, da je odšel, nikake izgube niso občutil po njemu. Lucij je delo porazdelil med zmožnejše, kateri so ga z izurjeno spretnostjo opravljali. Dasi so se trdovratno ponavljale govorice, da se v deželi dviga in širi vstaja, vendar oni niso niti slutili, da se med nje tudi lahko zanese nesreča, kajti oni niso niti mislil in še manj želeli kake spremembe Lucij je predobro vedel, da tudi nje lahko vihra doseže, tudi grožnje odpuščenega oskrbnika so vznemirjale. Sklical je može iz celega posestva skupaj, jim razložil položaj, obljubil, ko se v deželi zgode ispremembe, je on tudi pripravljen nato da se preuredi lastnina posestva in hoče sodelovati z njimii v dobrobit vseh.
Odpuščeni upravitelj, ko sem je odslovil z Lucijevega posestva, se je takoj pridružil gibanju zatiranih, kajti njegova brutalna narava je želela po avanturah, in upal je, da se mu mogoče ponudi prilika maščevati se nad Lucijem.
Uživil se je med zatirane, kakor da bi mu bili prirasti k srcu, njih evangelija se je priučil skoraj čez noč, poiskal je vodilne kroge, katerih zaupanje je znal pridobiti, da so ga sprejeli v svoj delokrog. Vstaja se je širila s brzovito naglico, čete so se že odprto zbirale, tudi on je dobil nalog nabrati si četo. Dobro je poznal deželo in z lahkoto je nabral skupa ljudi, za katere je vedel, da bo do radi služili njegovemu namenu; kmalu je zaslovel s svojimi avanturami. Njegove vrste so se širile in postal je mogočen, ukrepal in hajdukoval po svoji volji ter širil grozo in trepet, kamor je dosegel. Vedel je da je zadosti močan, da izvrši grožnjo in ker je dobil priliko, zakaj naj bi odpuščal maščevanje.
V pokrajini, kjer je stalo Lucijevo posestvo, je bilo le vse mirno in nikogar ni bilo, da bi mu stopal na pot; zatorej je hitel, da čim prej izvrši. Vodil je svojo tolpo v temni noči in obkrožil posestvo, da prebivalci niti slutili niso, ko jih je prebudil iz spanja požar in divje tuljenje napadajoče tolpe, katera je imela lahek posel nad nesrečnimi in zbeganimi ljudmi. Potar ji je svetil, da je videla pokositi vse do zadnjega. On sam je vodil a izbrano četo na- pad na gospodarsko poslopje, poiskal Lucija, Celestino in dete, jim pokazal bakljado, jih odpeljal na plano in naročil tolpi, posestvo izropati in požgati. Še pred dnevnim svitom je imel dovršeno grozno delo. Edino Lucija z družino je obdržal pri življenju, da mu je lahko pokaže maščevanje. Nikdo drugi mu ni ušel. Ko je posveti dan in je posijalo sonce na razvaline pogorišča in mrtvih trupel, je tolpa že izginila, kakor je prišla, in odpeljala plena seboj. Da je dovršil maščevanje, je Luciju odtrgal Celestino in dete, poslal vsako v drugi kraj. Lucija je gonil saboj, dokler mu ni opekal in ga slednjič pu til v ujetniškem taborišču, kjer ga je našel néki prijatelj, ga osvobodil in mu poskrbel zdravniške pomoči, da je okreval. Celestina je umrla od groze in tugovanja, bila je prešiba, da bi mogla prenesti nesrečo, dete mu je našel prijatelj po dolgem iskanju.
»Lepo nam je bilo tukaj, sedaj pa moramo domov,« se oglasi Rihard.
Dvignili so se in odpravili. Rihard in Jelica sta povabila Petra v avto, sam sem ostal neopazen pod hrasti.
Povesti, ki sem jih čul, so me užalostile, da mi ni več obstanka ležati v travi, da bi šel v mesto, me ne mika. Ker me ni sedaj nikdo opazil, bi me gotovo tudi v mestu ne in me lahko pomendrajo. Dvignem se kvišku, napotim se v gozd, in tavam brez smeri, razmišljam f pogovorih, katere sem čul, ves zamišljen, da se šele vzdramim, ko me te objema trda noč.
Nikdar še nisem bil ponoči sam v gozdu, strah in tesnoba se me oprijemljeta, ne vem, kako daleč sem zadel in tudi ne, katero smer sem hodil. Utrujen sem in počival bi rad, se oziram po zahodu, domislim se, da je pravil profesor, da so nekdaj ljudje iskali zavetišča na drevju, naj še jaz poskusim svojo srečo. Zlezem na drevo, ko priplezam pod vrh, opazim luč v precejšnji oddaljenosti. Na drevesu se mi čuti postelja precej trda in v spanju bi le lahko doli padel. Tam kjer je luč, pa morajo biti tudi ljudje. Dobro si ogledam smer, zlezem na drevesa in grem iskati luči. Ne hodim dolgo, de zaslišim človeški glas, hitim, ne vem, kaj me tako žene. Začujem petje besede so mi te razumljive, pojo mi poznano pivsko pesem.
Še med svate pridem, ali vsaj med vesele ljudi. Že opazim skozi vejevje ogenj na trati, nad njim na rogovih visi kositrna škatla in poleg sedijo trije možje. Lepa svatba, si mislim, potepuhi so! Ne upam se prav do njih, vendar se splazim precej v bližino, da se počutim varnega in se zleknem po tleh.
»Ti ustrojená kola, peti pa znaš, čeravno si suh, da ti škripljejo trepalnice ko zamižiš. Pod kožo nimaš drugega kot kosti zvezane skupaj s tratami ali so pa kite tako puste, da ti škriplje ko izgiblješ. Čudim se, kako je bilo mogoče se ti tako izčrpati. Gotovo te je moral nekdo držati, drugi so te pa mozgali in ko jim je presedalo škripanje, so te sunili črez prag. Toliko sem le strokovnjak, da potuhtam potepuha po poklicu; vidim, da si o tem ti še zelenec. Koristen član človeške družbe si moral biti. Gotovo si zvesto služil svojemu gospodarju, da si si prislužil počitnice na letovišču med najtemeljitejšim razredom.«
»Neugnani širokoustnež, ako ne more živeti brez ščipanja, posluži se rajši izmorgavalcev; včasih se ti posreči primeren prigrižek.«
»Rajši naj se posluži malih pečenih rib,« se oglasi tretji.
»Ribe same so premastne, drugega ni za prigrizek, se, pač moram malo poslužiti tega suhega pustela, menda nocoj tudi zadnjič skupaj stanujemo, jutri odkorakamo v mesto in tam poiščemo vsak svoj kot. Mogoče se potem nikdar več ne vidimo. Zato bi rad izvedel malo skrivnosti, ki tičijo pod to oguljeno kožo; okostnjak ti znaš čepiti in tuhtati cele ure, ne da bi se da la dobiti beseda iz njega. Da se razburi, ti streplje in oteplje, kakor pajac na škripeih, ko ga za čof pocukaš. Da ima ta razvalina zgodovinski pomen, bi postavil tvojo modrost in učenost.«
V lepo družbo me je zanesel veter.
10.
[uredi]»Suhec, nerazrešljiva, uganka, in ti, študirani učitelj. Pravil si, da si učil otroke številiti in čitati, Res, velevažni poklic, pa se pajdašiš z nami potepuhi! Zapečajena uganka sta mi in mi zamerita, da jo skušam reliši pel poslovilni večerji. Ti si prav odprte glave, ker vedno zijal na stežaj, da se vse v tebi vidi, le prerokoval bi ti lahko.«
»Suhi prijatelj, tudi mene zanima in bi rad vedel njegovo zgodovino.«
»Jaz vama rad ustrežem. Z genialnostjo se ne morem bahati, sanjave narave sem bil te od otroških let. Čital sem rad, pa le knjige, katere so mi ugajale. Naloge so se učil le toliko, da so me prerivali doli iz razreda v razred. Starše imam premožne in so me brez vsake požrtvovalnosti lahko pošiljali v šolo. Ker sem rad tičal med knjigami, jim je dajale upanje, da se enkrat vzdramim in se oprimem motrenega učenja. Meni je presedalo urejeno učenje in da sem se prej rešil nadlegovanja, sem si izbral učiteljski poklic, misleč si, bom rajši jaz nadlegoval druge, kakor da bi se pustil nadlegovati in sem kmalu pridrjsal do izpita. Oče je bil s tem zadovoljen in si mislil, ko me delo nekoliko utrudi, bom imel le vedno priliko do nadaljnjih študij. Službo so mi presrbeli in usedel sem se v nasprotno se v šolski klopi. Prišel sem opazovati različnosti svojih učencev, vsakemu posebej sem lahko čital od kod prihaja in na pretežni večini je bilo opazovati znake revščine. Pričel sem raziskovati in kmalu spoznal bedno stanje, katero se je razločno igralalo na njih. Sočutje se mi je vzbudilo do podhranjenih in rascapanih otrok, kmalu sem postal pravi rebel. Pričel sem iskati družbe revnih in moja sanjava narav je kmalu dobila popoln razmah. Učence sem učil pri kolskih nalogah, ako delavec v tovarni napravi v enem dnevu sto odstotkov dela, da za njegovo delo prejme plače dvajset odstotkov in da se njeov izdelek dostavi tistemu, kateri ga rabi. Zato se mora nujno oddati deset odstotkov. Kam se porabi ostalih sedemdeset odstotkov in koliko svojega de la lahko kupi delavec nazaj svojo plačo! Mojim predpostavjenim niso bile take naloge prav nič po godu, posvarili so me, da šola ni za učenje neumnosti, jas pa sem ostal nebrzdan in izgubil sem službo. Za moj poklic so mi bila vrata zaprta.
Očetu sem se zameril, odgnal me je izpod svoje strehe, napotil sem se po svetu in skušal delo v tovarni, v rudniku, sedaj se vračam iz kmetij, ker smo teter končali. Trda izkušnja me je izučila, vihar življenja me je grabil le začasno, sedaj vem, kako hočem komu koristiti, moram gledati prvo sam na se. Ker sreči sem le mlad, čil in zdrav, sedaj se vračam k očetu, z njegovo pomočjo in z izkušenim poznanjem mi bo lahko se po vzpeti nazaj iz pod plasti. Po- vest našega suhega prijatelja bo gotovo bolj zanimiva, kakor je bila moja.«
»Nerad si vzbujam spomine nazaj, kajti mehko mi ni bilo nikdar postlano, pač sem bil v mladih letih tudi čil, zdrav in razposajen. Živel sem brezskrbno: ni mi bilo zato, če sem si zaprl za seboj ena vrata, že so mi bila druga odprta in prijateljev sem si pridobil, kamor sem prišel. Mladi smo se veselili, starejši so nam odpuščali in tolmačili svoje izkušnje, mladih strasteh smo jih razumevali polovično. Pamet raste počasi, okoliščine gospodarijo nad človekom, volja jim sledi. Dozdeva se mi, da sem bil rojen, optimist in rahločutnež, vedno sem rajši delil kakor prejemal, rajši pomagal kakor iskal pomoči, gledal sem vse s sončne strani in ves svet se mi je zdel meni sličen. Kot rokodelež in tovarniški delavec sem se sukal v svojem krogu, priučil sem se rad temu in sem spoznaval filozofijo zatiranih. Uvideval sem, da je človeška družba urejena po razredih; verjen sem bil, da bogastvo nakopičeno v rokah malo številnega razreda povzroča vsa zla človeštvu. Prepričan sem bil ako bi večina ljudi spoznala vzroke, kateri povzročajo toliko gorja, bi kmalu preuredili družabni red bolj pravično. Mnogo sem potoval po svetu in leta so mi že potekala v zrelo starost. Pričel sem čutiti potrebo, ustanoviti še svoj lastni kot, ko sem se spoznal z dekletom ki mi je dopadla, ker bila je mirna in varčna. Uredila sva si skupen dom, a kmalu sem spoznal, da ni vešča gospodinja. Volje ji je primanjkovalo za prilagodenje v velikomestno delavsko družino, presojati ni skušala in dokazovanje ji je bilo zoprno. Dasi sem kmalu izpoznal njeno odpornost, vendar sem jo vzljubil, ker prilegal mi je miren kotiček. Upal sem, ko sem medsebojno docela spoznava lastnosti, nama bo gladko potekalo življenje. Prihranil bi bil rad kaj in stanovanje mi je bilo preobširno ter oddal sem eno sobo v najem znanemu. Oženil sem se z namenom mirnega družinskega življenja; preprosto dekle sem si izbral, da bi si iz nje napravil angela v svojem svetišču, ljubezni sem si hotel deliti z njo. Domišljal sem si ženo v malem preprostem stanovanju, katerega okna krase belo oprani in zlikani zastori in lični stojalci, obložení s rožami, svetlo hrastovo mizo, pregrajeno čistim prtom, ob nji stoli, mehki naslonjač in ob steni vabljiv divan, tla pokrita pisano preprogo, mehko, čisto posteljico, lepo uravnano, da si želela zlatega počitka; v kuhinji belo poriban pod, snažna peč, na čisto pomitih policah, v lepem redu nastavljene, skledice, krožniki, čaše, vse snažno in v lepem redu: sonce naj mi obseva preprosti dvorček, kjer naj mi kraljuje ljubo dekle in me pričakuje z malo večerjico. Ona, ki naj mi oskrbuje malo gnezdece v vabljivem redu in snagi, me pričakuje, ko se vračam z dela, da si deliva mehkoto ljubezni, da se srci pogovarjata in si delita drhtajoče utripe. Nji, ko jo po peljem na sprehod, v družbo, vsaka nitka obleke složno prilega, da mi krasi, kakor duhteči nagelček v gumbici. Ne, moj nagelček se ne sme odtrgati, da bi ovenel, na steblu naj mi razprostira cvet. Ona naj vzgoji malo družinico, da krepi vez med nama.
11.
[uredi]Sladke so mi bile sanje in hotel sem jih uresničiti. Kramljaje sem je razkazoval male škarjice, šivanke in niti, ki sem jih rabil za našitev gumbov, kadar mi jih je potrgala perica: pripovedoval ji, ko sem videl skrbne gospodinje lupiti, krompir, so skrbno pazile, da ga jim ni prišlo preveč v kvar. V naročje sem si jo posadil, se ji izpovedoval svojih želja, pripovedoval ji, da žena ima moč v svoji nežnosti, da kroti razburkano kri mora in mu mehko roko gladi gube s čela. Oh, neskončno modri bog pobere usodo iz pred sto tisoč let, jo vrže v te, da prejmeš kot božji dar. Skušal preustvarjati po svoje, posreči se ti, dokler se ne priklatijo nadloge. Se prijetno ti je kljubovanje, mislila si: sam si ustvarjam. Se bolj izgubljal, ko okušaš skrbi, kadar ti podaja prve malenčke v naročje, da skokoma poplesavali, jim popeval, ko se ti smehljajo da ti zamare le pretežko breme ali tuje roke zagreniti srečo. Nasprotni nazori, ki so pretežko pojmljivi, le čakajo, da dobe prilike kljubovanju. Vcepljenost noče izbeči, brezodporno, dokazovanje povzroča žaljenje in bolesti. Skrbní varuhi posežejo bolesti, odpor se razpase v mržnjo, ko dobiva oporo. Opažaš, nazaj bi moral, napenjal sile in skušal premagati težkoče. Čim vztrajnejši jih premaguje, tem več se ti jih postavja na pot. Rotiš, prikazuješ slike, kaj imajo biti posledice. Prihajajo skrbi, bolezen, brezdelje, družina se množi, pomanjkanje narašča. Jadikuje in vzrokov ne more zapopasti; sumniči, predbaciva, za kljubovanje če najobčutljivejših sredstev, sram jo zapušča, da izziva prepire. Skušaš se izogniti, prišče te. Živel se razpalijo, kri vzkipi. Ubeži na ulice, taval z ene v drugo cele ure, dolgo noč, se miriš in si zaobljubljaš, misliš na otroke, ki trpijo. Ljubiš jih, poosebil si se v nje, a povzročaš jim tugo. Kaj so zakrivili, da jih tepe nesreča? Malčki, ki ti prihite nasproti, te drobnimi ročicami tapljajo in se jim posreči, da te umirijo, ko ti proseče zro v obraz. Breme postaja neznosnejše, nezgode se vrste. Pri delu ti prihaja na misel neznosni položaj, zgrabil za orodje, da bi ga zmečkal, za tulil bi kot ranjen lev, a zaduši glas v grlu, da se ti izvije s molklo hreščanje. Tovariši se spogledujejo, se posmehujejo, pozabiš na delo, ga izkvariš, pa te odpuste. Iščeš in plaziš za drugim delom. Ponoči se zbudiš, na misel ti pride. Živel ti zavihrajo, da te vrže seženj k višku, izbruhi se ponavljajo pri vsakem duševnem naporu, ko skušaš in stremiš, a te žene brèzobzirno v bedo. Misli inšče izhoda, ne moreš ga najti. Boli te pomanjkanje, nered, otroci se ti smilijo, ko iščejo utehe in laskavo povprašujejo. Studi se ti. Bolest ti utiska in razjeda, da omahuješ pod skelečimi duševnimi ranami, katere mučijo kakor rabiji. Trpiš množeča se le- ta, ko prihaja spoznanje, kam vodi pot. Z jekleno voljo drži dragi tovar nad prepadom, se pogrezal, rotià in prosiš. Čim bolj napenjal sile, tem brezobzirneje ti natiska v breme. Vel, kako bi dosegel blagostan, ali brezobzirna kljubovalnost jo slepi, da ji baje ni briga sebe, niti lastnih otrok. Gnjev te uničuje, telo slabi, bolezen se ti naprti, se razširja: omahujel in premagujel, da se ti stemnava pred očmi. Oprijemlješ se in loviš, delaš, dokler te ne vrže ob tal. Dragocena zdravniška pomoč ti hitro izčrpa mali prihranek. Še slaboten, da se s silo vzdržavaš pokonci, telesno in duševno uničen se plaziš okoli, pouprašuješ za delom. Oči ti izražajo gnjev in bolest, posmehujejo se ti, te odpravljajo. Doma ti predbacivajo lenobo. Otroci te ne razumejo, domišljujejo si, da si jim kriv vsega zla, te prezirajo; ne moraš več prenašati - ubediš.«
»Ah kdor je vsaj toliko srečen, da znori in izgubi samega sebe, ali da ga bela žena pokliče za seboj! Naj vama povem še mojo zgodbico. Spominjam se še izza delkih let, ponosnega moža, ki je bil naobražen in nadarjen. Urejeval je neki list, nazvan "Kritika". Kritikoval je smotreno in poučljivo, dasi je bil ne prosen in verno slutil principu izpopolnjevanja in po večini so ga krivo razumevali. Nakopal si je sovraštva od gospode vseh tipov: ker so se bali njegovih spretnih opazovanj, so ga črtili, vendar mu niso mogli zlahka do živega.
Imel je lepo ženo, jo ljubil in bil ponosen na njo. Sklenili so poskusiti srečo, mu malo pogreti gnezdo. Izvabili so jo v sredo svojih dam/na sijajne partije kjer so izkazovali lesk in razkošje, ji laskavo hvalisali nadarjenost nje soproga, prikazovali prilike mu razviti sposobnosti, ji kazali smeri, po katerih bi se lahko povzpel in tudi njo povedel do blagostanja in sijajnega življenja: Posrečila se jim je ukana in zbudili so v nji željo po razkošju. Odlikovali so jo, ali njih razkolno opravljene dame so prezrljivo zrle na njeno pri prosto obleko. Po skrbno izdelanem načrtu so mu uprizorili družiniski škandal in izneverili mu ženo ter obesili novico na veliki zvon. Poznal je dobro povzročitelje, ali pomagati si ni mogel; skušal je preiti mimo, vendar ga je nesreča preveč potrla in oslabela njegove sposobnosti. Oslabelost so opazili takoj tudi tekmeci v njegovih lastnih vrstah in pričeli ruvati proti njemu. Kričali so, da njegov družinski škandal škoduje njih vzvišenemu smotru; prej zvesti pristali so mu pričeli obračati hrbet. Posrečilo se je avanturistu, da ga je izpodrinil in moral je nastopiti križevo pot. Njegovi prijatelji, kateri so mu prej zvesto sledili, so razjarjeni in v slepi strasti izvrševali delo uničevanja, katerega so pričeli njegovi nasprotniki. Duh mu je slabel, ko je opazoval njih zapeljanost. Vse bi bil lažje prenesel, kakor ko je moral gledati plitko početje prijateljev. Kadar jih je srečaval, jim je čital na obrazih in vedenju njih strastno in za peljano mržnjo. Občutil je silnejše, kakor da bi mu zasijali zobe v razboleno meso. Bol mu je stiskala prsi, tesnoba ga je prijemala, da bi omahnil in se zgrudil. V zavesti resničnosti je dvigal glavo in skušal kljubovati bridki usodi, dasi je vedel neizprosno dejstvo: ker je bil premagan od nasprotnikov, so ga njegovi lastni vrstniki poteptali, krenili v jarek in pljuvali nanj. Neznosno bolest je skušal utopiti v pijači, vdal se ji je, da ga je popolnoma upropastila in se mu je omračil um in padel je na nivo ostudnega berača. Potikal se je po beznicah in kotih, kadar so mu duševne bolesti nasilneje natiskale, je hodil posedat pred mestno hišo, govoreč samemu sebi: Tu naj posedim, da gospodje vsaj vidijo, kaj so storili. Paglavci so se zbirali okoli njega in ga dražili, dokler ni prišel kak pametnejši človek, jih od- gnal in njemu s darom, omogočil, da je lezel v beznico si utopit bol. Nekega jutra so ga našli pred mestno hišo ob klopi čepečega, glava mu je počivala na izključenih kolenih, bil je mrtev, še mu je bilo čitati na ustnicah zastalo klepetanje: Tu naj posedim, da gospodje vsaj vidijo kaj so storili.«
12.
[uredi]Mučne sanje me vzdramijo, gledam skozi okno v mračno, pusto noč in opazujem tem oblake, ki se preganjajo seboj. Tesno mi je, da nekaj početi in nehote zdrsnem s postelje na kolena ter pričnem moliti:
»O neskončno nerazumel bog, tako si velik, da te poj vati ne morem! Vedno sem iz resnice in slušal svečenike, so ti pričali, kazali so mi zvezde in osončja xxx xxx in obširneje skupne večere. Čim dalje so mi kazali, tem razločljivejša mi je postaj pot, vendar sem jo strastno zasledoval in doznaval, da o te veličini se ne morem primerjati niti najdrobnejšemu poku. Sledili so ti ob meni v mikroskopično življenje. Počutil sem se mogočnega kot gospodar nad milijoni živih bitij, a moči mi ni, da bi vedoval posamezniku, ga čuval ali kaznoval. Vendar čutujem njih medsebe stremljenje, ko se obdelova uničujejo in gradijo, mi xxx bolesti. Prešibek sem in oslabel pod bremenom, ki si mi ga naprtil. Tužim se, ko ga dam peto, ki stopa s trdnim rakom neoziraje se ob kaj deva in tepta, kar pride pod njo; zamižal bi, a zavedam se da trepalnice ne morejo kri h bridke resnice. Ne prosim rad le prisostovati želim že večni maši."