Izpod Kuma

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Izpod Kuma
Leopold Lénard
Objavljeno v Slovenec 1910, številke 252, 259, 260, 261, 262, 263 v rubriki Listek.
Spisano: Postavila Martina Hvalc
Viri: dLib, dLib, dLib, dLib, dLib, dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Izpod Kuma[uredi]

Pogrebna pesem zadnjega Kumljanca[uredi]

Ko sem se po dolgoletnih blodnjah po tujini vrnil pod stari, sveti Kum in korakal po poti navzgor, sem zvedel, da so pokopali poslednjega Kumljanca.

Živa duša mi ni povedala te novice. Zvedel sem jo od solnca, ki je žarelo na višini, in od vode. ki je bučala med prepadi. Šumeli so mi jo gozdi nad glavo in skale, ki so strčale v dolino. Povedale so mi jo tihe hišice, ki so se skrivale med bregovi in zapuščene zidanice po vinogradih. Zvedel sem jo od novih obrazov, katere sem srečaval ob Sapoti in od tujih prizorov, ki so se razgrinjali pred mojimi očmi. Vse, vse mi je šepetalo, da ni več poslednjega Kumljanca.

Zadnjega Kumljanca so pokopali! — ta novica je prešinila mojo dušo in me prevzela popolnoma. Naenkrat sem zvedel vse, kako je umrl in kako so ga pokopali in kakšno pogrebno pesem so zapeli na njegovem grobu.

Njegova smrt ni bila podobna smrti drugih ljudi. Padel je, kakor se zgrudi stara bukev pri Beli Vodi, ko zapihajo jesenski vetrovi in vlije jesensko deževje. Samo nebeško solnce ji sveti v grob, hudourniki ji zvone in viharji ji pojo pogrebno pesem, a divji ptiči žalujejo na njenem grobu.

Podobno je padel tudi poslednji Kumljanec.

- - -

Ko je listje odpadlo in se je solnce ohladilo, ko so trte osirotele in je po njivah sfrčalo rujavo strnišče ajde, je obšinila tudi njega misel, da se mu bliža konec; dvainosemdeset let je živel, delal in trpel. Leta so se mu nagnila, hiša so mu je povesila na stran in otroci in vnuki so so razpršili v svet. Naenkrat je obšla tudi njega misel, da se je nagnil njegov dan in se bo moral odpraviti na dolgo pot. Sprejel jo je mirno in hladno. Življenje ga ni mamilo in smrt ga ni strašila. Smrt je bila zanj nekaj tako naravnega, kakor je naravno, da se povesi ob prvem pišu črni gaber, kateremu je zmanjkalo življenjskega soka.

Ko je nekega popoldne prigrelo jesensko solnce s svojimi poslednjimi žarki, šel je zadnji Kumljanec na trato pred hišo gori pod Malim Kumom, se vsedel pod široko staro hruško in pogledal doli v svet.

Nad njim jo umiralo jesensko solnce, k nogam mu je nanašal veter ovenelo, odpadlo perje dreves. Po vinogradih je vse izumrlo, samo po jarkih in bregovih se je paslo še kašno živinče in za mejami se je kadilo od ognjev prezebajočih pastirjev.

Poslednji Kumljanec je pogledal gori na nebo in doli v svet in nekaj ga je streslo po udih in v glavo mu je šinila misel:

»Treba bo iti tudi meni!«

Po beli poti ob Sapoti so hodili ljudje in se pomikali razni vozovi. Z višino, na kateri je počival, so se mu zdeli, kot majhne, nemirne točke, ki so se neprenehoma premikale: to niso več ljudje, kakor jih je rodil sveti Kum, trdi in grčavi, utrjeni in nepristopni, hladni in počasni. Bog si vedi, odkod se je vzel ta rod? Drugačna je njihova obleka, njihova govorica, drugačne njihovo življenje in njih navade. Bog si vedi, kako se je to spremenilo?

Vse je postalo tako glasno in bujno. Vse vse, kipi, valuje in šumi. Novo življenje je prišlo od Sapoti gori pod sveti Kum, prišlo je, še predno se je on tega zavedel. A sedaj občuti to spremembo z vso silo. Doli pa odteka v nemirni tuji svet naše staro, domače življenje.

Tudi njegovi otroci so šli doli po beli poti in so izginili v tujini. Drug za drugim so odšli tiho in neopaženo in vsak je vzel s sabo kos domače zemlje in domačega življenja. Nekoč je povila celo njegova najljubša vnukinja culico in rekla:

»Grem v Ljubljano služit!«

Zadnjemu Kumljancu je prekipelo srce, ko je to zaslišal. »Meni in mojemu očetu in vsem našim ljudem, ki počivajo že doli na trdi skali na našem pokopališču, je bilo dovolj našega svetega Kuma. Zakaj bi tudi tebi ne bilo doma dovolj zemlje in zraka?«

A dekle ga je poslušalo s pomilovanjem in ponovilo trdo:

»Grem v mesto služit.«

Nato je povezala culico in odšla, kakor so odšli njeni bratje in sestre. Iz Ljubljane je pisala, da služi pri neki imenitni gospoj, da dobi večkrat belega kruha, doma je pa še ajdovega morala stradati. Vstaja zjutraj ob petih in do desetih zvečer že postori vse, a doma je bilo treba delati včasih še pri mesečni noči. V Ljubljani ni skalnih hribov in blatnih jarkov. Skratka, čuti se popolnoma zadovoljno.

Stari Kumljanec je pa vzdihnil: »Tak je sedaj svet!«

Tam za onimi vrhovi buči železnica. Nikdar je še ni videl na lastne oči in nikdar se ne mara ž njo voziti. V njegovih očeh je bila to neka divja, tuja sila, ki mu je odpeljala otroke in vnuke v tujino in privedla pod vznožje njegovega Kuma to neznano in nerazumljivo življenje. Stari junak, naš sveti Kum, se bori z vsemi silami zoper tuje in sovražne moči, a kaj, ko ga oklepa železnica vedno tesneje in napada vedno z novimi četami, moral bo le podleči. Morda bi se branil še dolgo, a kaj, ko je med njegovimi sinovi toliko izdajalcev. Za košček mesa in grižljaj belega kruha ga izdajajo. Ko pade on, poslednji Kumljanec, padel bo ž njim tudi stari, sveti Kum in ostalo ne bo za njim ničesar, kot veliko bojišče, namočeno s krvjo njegovih sinov.

Tako je sedel stari Kumljanec pod hruško na griču, ko je zahajalo jesensko solnce in odpadalo zadnje listje. Zopet ga je nekaj streslo po udih in rekel je v misli:

»Mraz je.«

»Res je mraz,« odgovoril je sam sebi, »in dan se nagiba. Tudi meni bo treba oditi.«

In odšel je v hišo ter se vlegel za peč. Soseda ga je prišla obiskat — kajti novica, da se je vlegel stari Kumljanec, se je raznesla naenkrat po celem pogorju — ter mu je rekla:

»Bo treba po gospoda?«

»Naj pa pridejo.«

Nikdar ni ležal v svojem življenju in vedel je, da ko se prvič vleže, bo konec vsega.

Gospod so prišli in ga vprašali:

»Ali se bova spovedala?«

»Kakor mislijo, tako naj pa bo,« odvrnil je stari Kumljanec: »Star sem dvainosemdeset let in nekaj čez. Pa saj imajo zapisano v bukvah. Z ženo sva se rada imela, dokler mi je ni Bog vzel. Če je pa včasih med nama prišla kakšna beseda, naj jo Bog spregleda.«

»Imel sem otroke in vnuke in učil sem jih pošteno.«

»Pil sem rad, kolikor je bilo prav; če je pa pri kakšni priliki šlo nekoliko čez mero, naj mi Bog spregleda; saj nisem mislil slabo.«

»Drugega, pa nič ne vem. Škode nisem delal nikomur in hudega nisem nikomur želel. Vse to naj mi Bog odpusti, saj sem se pokoril na tem svetu, pa se tudi na onem rad še spokorim nekoliko, če bo treba. Amen.«

Prejel je sv. zakramente, omahnil na svoje ležišče in zadnji Kumljanec je izdihnil.

Prišel je dan pogreba. Bil je hladen in meglen jesenski dan. Veter je vel čez Vrhe in solnce se ni upalo prikazati izza oblakov. Štirje možje so nesli starega Kumljanca doli po vijugasti kameniti stezi na pokopališče.

To je bil sprevod!

Ko so se možje z mrličem prikazali visoko gori na prvem ovinku nad belimi skalami, je vstal naš stari sveti Kum v celem blesku in veličanstvu svojem. Bele megle so mu padale po glavi in po plečih, kakor sivi lasje mnogoletnemu starčku, a solnce je predrlo skozi megle in mu razžarilo obraz. Mogočen je bil v svojem blesku in v svoji bolesti.

Jesenski veter je zatulil nad prepadi in jokal nad mrličem, bledo solnce se je prikazalo izza oblakov in mu svetilo k pogrebu, Sapota je zakipela in zagnala obupen jok, skale so se povesile nad prepadi v znak žalovanja.

Nobeden naših sinov ni imel še takega pogreba.

In prišli so, v dolgih vrstah so prišli, vsi oni, katere je požrla tujina, ter šli molče in z resnimi obrazi za pogrebom. Od vseh strani, kamor si vrgel pogled, povsod so prihajali po vseh stezah ter se družili v dolgo in nepregledno vrsto. Iz daljne Amerike in iz hladne Vestfalske, iz Gornje Štajerske in iz temnih podzemeljskih jam Trbovlja, iz vseh dežel in iz vseh mest so prišli. Prišla je iz mesta s svojo culico najmlajša vnukinja, poslednja, ki je odšla med svet. S pestmi si je tiščala oči in njen jok se je razlegal čez prepade. Z mogočnimi, težkimi koraki so stopali in stiskali trde, vdelane pesti. Zemlja je zvenela pod temi koraki in skale so se umikale pred krepkimi pestmi. Vse, kar nam je požrla tujina, je izbruhala zdaj zopet na dan.

Nad strmo skalo, od treh strani obdano s prepadi, se je ustavil pohod. Tu so položili zadnjega Kumljanca v sveži grob k drugim grobovom, ki so se vrstili pod križi. Solnce je posvetilo in veter je zabučal in stari velikan, naš sveti Kum se je dvignil in zaoril pogrebno pesem. Razlegli gozdi Jatne in Bele vode in bele skale Starega gradu in Črnega loga so odpevale. Mogočno je donela ta pesem in se razlegala tja do Trbovelj in do Zidanega mosta in zaglušila šum tovarniških strojev in železniško ropotanje.

»Počivaj v blagoslovljeni zemlji, namočeni s krvjo in potom tvojih očetov! Počivaj in čakaj velikega dne!«

»Silnejši od burje, ki je divjala po tvojih gričih, vztrajnejši od stoletnih gozdov in molčečih skal, je tvoj rod. Težek je bil boj tvojega življenja in trud tvojih dni. Odpočij se, da dočakaš velikega in slavnega dne vstajenja.«

Tvoj grob jim bo svet in na tvojem kamnu bo zapisano veliko preroštvo odrešenja.«

»Ti si rodil te množice in ti si jih vzgojil, za katere nisi niti vedel v skromnosti svoji. Hvala tebi in čast na veke, ki nisi omagal v najhujših bojih in katerega ni potrlo največje trpljenje. Hvala ti in čast, ker si v potomcih svojih zapustil poroštvo lepše osode. tvoje domovine.«

»Tebi se klanja domovina in proslavlja, kajti velik si bil v trpljenju svojem in v samozatajevanju svojem in s tem si premagal svoje sovražnike in zapustil svojim potomcem poroštvo lepše prihodnjosti.«

»Svet bo domovini tvoj grob in blagoslovljen naj bo potomcem tvoj spomin.«

Tako se je glasila pogrebna pesem zadnjega Kumljanca. Naša domovina še ni slišala take pesmi, kot je bila ta pogrebna pesem.

Toda pravljica gre še dalje in pripoveduje, da bo prišel dan, ko se bo še silneje oglasila naša pesem po naši zemlji. To bo takrat, ko bo vstala speča vojska našega naroda in bo napočil veliki dan našega vstajenja. Takrat se bodo zbrali vsi razpršeni naši sinovi in združili v eno edino mogočno bojno vrsto in po zemlji naši bo zaorila naša pesem proti nebu drzno in silno, kot se dvigne roparski ptič v jasne višave. Ta pesem bo plamtela ognja in puhtela krvi in zemlja se bo tresla in skale se bodo valile v prepade, ko bo vstal in se združil naš narod na silni pohod. Ognjena bo naša pesem in krvava, kot Jo zahteva domovina naša in naš stari sveti Kum bo vstal in si razgrnil glavo in v blesku žarečega solnca bo stal med svojim narodom pomlajen in zmagoslaven in po vseh gričih in dolinah se bo razlegala naša zmagovalna pesem vstajenja in po akordih te pesmi bodo stopale množice v bojnem pohodu.


Naš Janez[uredi]

Posekali so Jatno!

Kadar se spomnim, mi postane tesno v prsih, kakor da bi se spomnil na smrt kakšnega najmilejšega znanca.

Velika in junaška je bila njena smrt. Primerjati se da samo s padcem mogočnega gradu šarfenberških vitezov, čegar razvaline strče že nekaj vekov nad prepadi, in samo stari sveti Kum zamore primerno oplakovati njeno smrt.

A ljudje, naši ljudje, otroci kumljanskih skal in gojenci jatenskih gozdov, niso občutili te bolesti. Preveva jih samo eno čustvo — moreča skrb sedanjosti v boju za obstanek. Padec mogočne Jatne jim je vzbujal samo eno misel: kako bi izvajali iz tega najkoristnejše posledice v tem težavnem boju.

Naš Janez je vozil hlode iz Jatne na Zidan most.

Ko so doma pokosili otavo in posejali ajdo, mu je rekel oče:

»Sedaj pa greš lahko vozit iz Jatne, da si kaj prislužiš, ko pojdeš k vojakom.«

Stari je vedel: Naša mladina ni, kot smo bili nekdaj. Včasih so vojaki pripovedovali o Mantovi in Peschieri, o Milanu in Benetkah, pa tudi o Rimu in Holštinu. Sedaj se pa komaj še kdo dobi, ki je videl široke turške hlače in se more pohvaliti, da je v Bosni krompir kradel. Pride od vojakov domov, pa hodi široko in se drži sključeno. A če ga vprašaš, kje je bil, naredi otožen obraz in reče zategnjeno: »V Ljubljani«. Pripovedovati pa ne zna druzega kot o »Bobenčku« in o »Fajmoštru« in o drugih gostilnah po Šiški in po Vodmatu.

Stari vojaki, to so bili ljudje. Jedel je samo komis. — ako se mu ni posrečilo kaj ukrasti, — pa je šel peš, da si je zvečer kri izlil iz črevljev. Obdelovali so jih s palicami in ako jih je imel prisojenih petdeset, a so mu jih našteli petindvajset ter mu je kri oblila ves zadnji del telesa do peta, si je on z dvema prstoma zavihal brke, zažvižgal in rekel: »Še petindvajset!«

A sedaj! – Ako brcne kaprol nerodnega rekruta, pa že pišejo po vseh časnikih.

Stari je vedel, da mladina ni več kot so bili nekdaj, pa je rekel svojemu Janezu: »Pojdi vozit iz Jatne, da si kaj prislužiš za vojake!«

Janez je šel in oblekel svežo srajco in druge hlače, vzel slamo iz črevljev in obul nogavice, katere mu je naredila tista Marička, ki dela v papirnici, ter šel naprezat vole. Taka je naša mladina, da nosi že nogavice in spodnje hlače, ob nedeljah pa še celo trd ovratnik in pisano kravato.

Janez se je preoblekel in pozabil pri tej priči, kako je utrujen od košnje in od setve, ko je vstajal zjutraj ob dveh, zvečer pa hodil spat ob enajstih, vselej pa še toliko ne. Ponosno je gledal na vole, ko jih je naprezal. Saj je bil danes svoj gospod in in ti voli so za danes njegovi in delajo zanj!

Tako je vozil hlode naš Janez iz Jatne čez Jagnjenico in mimo tovarne na Njivicah čez Radeče na Zidan most. Štirikrat na dan je peljal in ako so ga mati zvečer vprašali, če je kaj truden, je odgovoril: »Kaj še!« ter se je raztegnil po klopi.

Dasiravno so bilo njegove mišice, kakor one skale gori nad Sitnim Kalom, vendar se je čutil utrujenega. A bi nikdar tega ne priznal, vsaj nobeni ženski ne, pa tudi, če bi bila njegova rodna mati. Premožki je bil!

Naš Janez je bil pristno dete našega Kurna. Doli pri radeških purgarjih velja beseda Kumljanec toliko kot zanikan in neroden človek. Toda naše ljudstvo ima razuma za svoje domače potrebe vedno dovolj in mu ga ne zmanjka kmalu, kakor se to često pripeti drugim ljudem. Samo na prodaj ga ne nosimo vsakemu. Naš človek je počasen v kretnjah in v besedi in vsako besedo premelje desetkrat, predno jo izpregovori. Zato se pa tudi ne kesa kmalu za izgovorjeno besedo in ne jemlje nazaj, kar je rekel. Naš človek bo raje pretepel nasprotnika v poštenem boju, kakor da bi se komu zlagal. Misel na tatvino ali goljufijo nima niti pristopa v njegovo grud, raje bo vse pretrpel, kakor da bi prosil. Ponos je, zdi so mi, glavna poteza v značaju našega ljudstva in najlepši naslov našega človeka je besedica: »mož«. Najbolj ga razžališ ako mu rečeš, da ni »mož«. Raditega jo on tudi vkljub vsem svojim globoko vkoreninjenim posebnostim silno vsprejemljiv za tuje šege in moderne naprave. On hoče biti mož gospodar in ne mara biti slabejši kot so drugi ljudje tam doli v dolini in po prostrani tujini.

Janez je torej vozil hlode iz Jatne na Zidan most, vozil počasi, kakor sploh vlečejo voli, po štirikrat na dan.

In ko je tako sedel na vozu na debelem hlodu in so počasi pomikal ob Sapoti proti Radečem, je imel mnogo časa za premišljevanje . . .

»Kam gredo ti hlodi?« — se je zamislil.

»Ljubljanski gospod župan so jih prodali papirnici v Vevčah, da jih bodo podelali v papir,« — mu je nekdo odgovoril.

»Ljubljanski župan?« — se je zamislil dalje, — »to je velik mož, ljubljanski župan. Nad Ljubljano je samo še cesarski Dunaj in Rim, kjer je papež, potem pa Bog v nebesih.«

V Celju je Janez že bil, a kaj bo Celje proti Ljubljani? Naše ljudstvo ima sploh o Ljubljani jako visoke pojme. Nekoč je vprašal v Radečah duhovnik v šoli nekega dečka: »Iz česa je Bog ljudi ustvaril?«

»Iz prsti « — je bil odgovor.

»Kje je pa prst dobil?«

»Kupil jo je.«

»Kje jo je pa kupil?«

»V Ljubljani.«

Odgovori so bili vredni kakšnega starogrškega modrijana.

Svet je iz prsti, to je jasno kot beli dan. Kamor pobrskaš, zadeneš na prst. Prst se mora kupiti, ker zastonj se nič ne dobi. Vsaka reč se pa lahko kupi v Ljubljani, torej tudi prst, iz katere je Bog svet ustvaril.

»Ljubljanski župan bo torej našo Jatno predelal v papir. Velik mož mora biti ta ljubljanski župan! Kaj bo v primeri ž njim naš župan gori v Šent Jurju, ki nam deli živinske potne liste? Pa že naš župan, kako je možat!

Od Trat dalje so ga pričele srečavati delavke, ki so šle iz tovarne. Bilo jih je mnogo, mnogo in vsaka ga je pogledala. A on se ni niti ozrl po njih.

Ko se je povrnil domov, je bil mračen in malobeseden in večerjati se mu ni ljubilo.

»Fant je utrujen« — je rekla mati.

»Fant se uči spoznavati svet,« — je odvrnil oče. — »Naša mladina ni, kot smo bili mi. Šli smo v Mantovo in v Peschiero, tam, kjer je črno vino in vroča dekleta, pa nič. Sedaj pa, da pride le iz vasi ven, pa je že ves preč.«

»Pa je vendar malo manjkalo, da nisi ostal doli.«

»Pa sem se vendar vrnil k tebi. Šest let je bilo, pa me niso zmogla.«

»Toda današnji svet je bolj hudoben.«

»Beži, beži! Ljudje so bolj slabi. Kosti nimajo in živcev, kot so jih imeli nekdaj.«

Medtem je šel Janez že spat in je spal spanje pravičnega do ranega jutra. Bil je zdelan in upehan in spanje je vplivalo nanj, kot dež na zaprašeno njivo. Zjutraj se že ni več spomnil na svojo neznanko in se ni hotel spomniti. Napregel je vole in šel spet vozit hlode iz Jatne na Zidan most.

Peljal je doli ob Sopoti proti Njivicam. Voli so vlekli počasi in previdno, kakor je njihova navada, a Janez je gledal okrog po tej okolici, kjer mu je bil znan vsak kamenček in vsak grm.

Veliko ni bilo videti.

Na desni je stal strmi Žebnjek s cerkvico Matere Božje in s starimi, zapuščenimi postajami križevega pota, ki so se pa romantično svetile v daljavo tja čez Savo na Štajersko. Na levici se je vleklo divje Jelovo, kjer vlada sveta Katarina. Dolina je ozka komaj za pot in za Sapoto.

Naenkrat se odpre pogled in pred Janezom stoji v globini skupina mogočnih belih poslopij — papirnica. Bilo je rano, pred šesto uro in delo se še ni pričelo. Delavke so prihajale po beli cesti od obeh strani in po stezah izpod Žebnjeka in z Jelovega. S povešenimi glavami in dolgočasnimi koraki so se zibale proti tovarni in v rokah so nesle zavitke — mrzel obed. Bližnjim bo pa kak manjši bratec ali sestrica prinesel opoldan kosilo. Vsedla se bo k potoku k vodi, jedla iz lončka in pila iz potoka, tovarišice, ki ne dobivajo od doma kosila, jo bodo pa zividale.

Poslovodja gospod Čeč je šel počasi čez most in gledal v zrak. To je stara jelovška korenina, naš človek skozi in skozi, ki služi že odkar sedanji rod pomni, v papirnici za poslovodjo.

Čeč je pogledal na fanta, na vola in na hlode, in obraz se mu je razjasnil. Menda sam ni vedel, katero teh trojih bi mu bilo bolj všeč. Vse si je bilo podobno in vse je bilo enako silno in lepo zraščeno.

»Odkod si?«

»Iz Svibna.«

»Si že bil pri naboru?«

Še ne. Letos pojdem.«

»Fant, ti boš vojak, pripravi se!«

»Oče tudi pravijo.«

»Imajo prav. V Dalmacijo te bodo dali v pomorske trdnjave k topništvu.«

Janez ga je poslušal in pozabil paziti na cesto. Medtem je pridrdral po cesti od Radeč gori voz, a na vozu sta sedela dva mlada moška s kozjima bradama. Na glavah sta imela majhna klobučka s perjem, na životu kratke jopiče, na nogah kratke hlače, da so se videla gola kolena, na ramah pa puški. Morala sta biti dva lovca, ki sta se peljala v Jatno na lov. Gospoda, ki gre na zabavo.

Jahez ju je prepozno opazil in se ni pravočasno umaknil z vozom.

»Kam pa gledaš, ti štor!« je zakričal prvi lovec.

Janez prične umikati vola.

»Hitro, hitro! Ali ti bo treba pomagati s kolom?« kriči drugi gospodič z izpitim hreščečim glasom.

V Janezu je vse zakipelo. Pest se mu je stisnila, kakor da bi držal v nji poleno. Najraje bi skočil z voza in udaril, pa naj bi tudi dobil potem tri mesece. K sreči je posegel vmes gospod Čeč s pomirljivo besedo in pomagal potegniti voz na stran, da sta bradača mogla peljati mimo.

»Kako je tukaj svež zrak,« rekel je prvi.

»Komaj mi bo izčistil glavo,« dodal je drugi in priložil neko robato kletev, »celo noč smo potegnili.«

»Kaj pa tvoj stari?«

»Priduša se name, naj delam izpite. Imam šele petnajst semestrov.«

Tu je spet zarobantil.

»Pa kakšno ljudstvo je tukaj! Zabito izgleda kot živina.«

»Med tem fantom in njegovim volom ni pač nobene razlike.«

»Oba sta junca!«

Drugi je nato dodal neko trivialnost, katere radi dostojnosti ne morem zapisati.

Tako sta se zabavala tujca med tem, ko je Janez vlekel voz na stran in potem pomikal počasi dalje.

Njune besede so ga žgale po osrčju kot močen pelinovec.

»Kaj pa smo mi, prebivalci teh gor, pred tujci, pred gospodo ? — Nič in nič. Neke vrste živina in spet nič. Čemu naše roke, životi, glave? Oni so gospoda, znajo nemško in vse. A mi? Mi delamo cel dan zato, da se včasih do sitega najemo, ako je letina. — In to je vse!«

In on, Janez, se je drznil misliti nanjo! — Na njo, ki zna gotovo nemško in morda še kaj več, nosi krilo brez predpasnika in hodi gologlava! — Ona mora biti najmanj učiteljica, a on je samo Janez iz Svibna. Doma imajo grunt in vole, zna sekati in mlatiti, je žganjce in zelje. A ona? Bog ve, kaj je ona. Da bi jo vsaj enkrat mogel videti jesti! — In vendar, kako lepo bi bilo, ako bi bil on župan, a ona županja in bi pisala živinske potne liste tako lepo, da bi se vsi žandarji čudili! — Ako bi pa ne hotela živeti ž njim gori v Svibnem, bi prodal vse in šel ž njo v svet. Naučil bi se nemško, saj se je lahko učil pri gospodu Ramovšu in radi nje bi se naučil vsega. Oh, da bi znal vsaj nemško! — Potem bi zarobantil takemu bradaču, da bi se vseknil. — A kaj? Naši ljudje znajo samo delati na njivah in v gozdih, dvigati teže, medleti v tovarni, moliti, stradati, trpeti in molčati. In šinila mu je v glavo drzna misel — Bog si vedi odkod — da mora biti drugače. Oh, da bi muu kdo povedal, kako bi bilo drugače!

In predno je pripeljal doli do Trat, je sklenil naš Janez, da se hoče naučiti nemški, potem bi se nje več ne bal, pa naj bo tudi res učiteljica.

Janez si je namreč med tem popolnoma za trdno ubil v glavo misel, da mora ona biti nič manj kot učiteljica.

Peljal je na Zidan most in se vračal nazaj, ne da bi jo spet videl. Sicer pa tudi ni več nanjo mislil, kajti prevzela ga je popolnoma misel, da se hoče naučiti nemški.

V Radečah je ustavil in stopil v največjo trgovino.

»Kaj pa vi dobite?« vpraša prodajalka.

Janez se praska za ušesi in stoji kot štor, a beseda mu ne more iz ust. Ako bi potreboval soli ali petroleja, bi lahko povedal. A tako mu kar ne more beseda iz ust. Zdi se mu, da ako pove besedo »bukvice«, bo prodajalka takoj uganila vse njegove misli in njegovo skrivnost.

»Morda soli?« vpraša prodajalka.

»Ne!«

»Morda smrdljivca?«

»Ne.«

»Kaj pa?«

Janez se popraska za ušesi, odkašlja in reče:

»Bukvice.«

»Sanjske bukvice?«

»Ne. Se mi nič ne sanja.«

»Molitvene bukvice?«

»Ne, jih imam.«

»Pratiko?«

»Ne, jo imamo.«

»Šolske bukvice?«

Janez ne reče ne da in ne ne, a prodajalka hiti takoj prinašat razne šolske bukvice. Ko zagleda Janez šolsko slovensko-nemško slovnico, seže po nji kot bi našel davno iskani zaklad. Vpraša za ceno in prične trgovati. Slednjič se pogodita in Janez jo stisne k sebi. Zdi se mu, da mora prodajalka v dno njegove duše videti, zakaj jo kupuje in se sam pri sebi čudi, kako da je tako malomarna. Vedno je pričakoval, kedaj mu bo s kakšno besedo namignila, da ve za njegovo skrivnost. Ko je stopil iz prodajalne, mu je stal pot na čelu in bilo mu je, kakor da bi kaj ukradel.

Odslej je imel Janez vedno v rokah nemško slovnico, kadar je peljal hlode na Zidan most in kadar se je vračal s praznim vozom nazaj. Težko je bilo učenje. Ko je prišel zvečer utrujen domov, se je naglo najedel, potem pa slovnico v roke. Mati so godrnjali, oče so pa mislili: »Le pusti ga! Ti še ne veš, kako prav pride človeku pri vojakih, ako zna nemški. Še za purša pride lahko, ako bo kaj znal!«

Ko se je naučil nekaj izrazov, mu je pričela naraščati samozavest. Gledal je smeleje po tržanih in celo ljubljanskega župana bi se ne ustrašil, ako bi ga srečal, ko bi se peljal gledat gori, kako drvarijo v Jatni. Znal bi mu po nemški odzdraviti.

Pri trdem delu se ni nikdar več spomnil nanjo. Samo kadar je peljal doli do Trat proti Radečam, se ga je polaščal nek nemir in glava se mu je obračala na stran, ako jo bo kje zagledal. Toda ni je bilo.

»Morda pa ni učiteljica? Morda niti domačinka ni? Saj prihaja gospoda na deželo za kratek čas! Bog vedi, kdo je in odkod? Najbolje je, da se pozabi!«

In Janez bi pozabil na svojo neznanko, ako bi še nekaj časa ne zadel nanjo. Toda spet mu je prekrižala pot. Ko je vnovič peljal na Zidan most, je sredi trga, ko je ravno hotel zaviti, šla pred njim čez cesto in dalje po trgu. Še ozrla se ni nanj! Ali ga ni videla, ali ga je pa že pozabila? Kako bi pa tudi pomnila? Koliko vidi takih ljudi, kot je on! Ona čista, lepo umita, pisano oblečena, vsa cvetoča in duhteča, kot jasmin na vrtu. A on krepek, grčav, širokopleč in izdelanih rok, umazan in v ponošeni obleki, kakor bukev gori pri Beli vodi. Kaj bosta skupaj bukev in jasmin? Bukev ni za na vrt in jasmin ni za v goro. Jasmin cvete in diši, bukev pa daje les za kurjavo in razne potrebe. Janez se je zavedal sebe. Vedel je, da je krepek, lepo raščen, vedel je, da ni slabega razuma, vedel je tudi, da mu bo pripalo po očetu lepo posestvo in še precej denarja. Koliko je ljudi tam doli, ki morda nimajo vselej da bi sproti plačali krčmarja, in ki se vkljub temu, da je doli tako velika šola, ne morejo ž njim meriti z razumom. Toda vendar spadajo oni v drugo vrsto ljudi, on pa v drugo, in ni ga sredstva, ki bi zamoglo premostiti ta prepad. Eden je kmet, delavec, človek, ki stoji od zadaj, ne sme nikamor, mora molčati in se odkrivati. Drugi je gospod, ki sme povsod, lahko govori z vsakim, kateremu se stiska roko in dela poklone, pa naj bi bil tudi navaden postopač, človek brez časti, premoženja in razuma.

Take misli so večkrat prihajale Janezu mimogrede, ko je vozil hlode na Zidan most. Sedaj pa, odkar mu je ona prekrižala cesto, prihajale so mu še večkrat in ni se jih mogel otresti. Kaj bi dal, ako bi mogel izravnati ta prepad?

Prva določena misel, ki se mu je iz tega porodila, je bila, da mora znati nemški. Ako bi znal nemški – mislil si je – potem bo ta razlika izravnana in nemščina mu bo brv, ki ga bo pripeljala v nasprotni tabor. Ker je videl, da večina ljudi iz nasprotnega taborja govori nemški, je naredil logično napako, da je sklenil: nemščina je pogoj, in bistveno znamenje, ki deli dva tabora človeštva. In on hoče tudi spadati v tabor ljudi, ki piše knjige in jih čita, ne pa samo, ki seka zanje smreke in vozi hlode!

Ako bi mogel najti brv čez ta prepad, spustil bi se po njej, pa naj bi ga stalo, kar bi hotelo. Potem bi pa šel in poklical z gor in iz gozdov vse one okorne in umazane množice ter bi jih peljal po tej brvi in jim rekel: tu je življenje in sreča! tu je pogrnjena miza tudi za vas!

Kolikor bolj je prihajal med ljudi, toliko bolj se mu je vzbujala ta zavest. Kmalu potem se je pa še nekaj prigodilo, kar ga je razburilo še bolj.

Nekoč je vstopil v Radečah mimogrede v neko gostilno tam sredi trga. Prva, velika soba je bila slabo opremljena, tla nesnažna, mize nepokrite. Iz nje so peljala vrata v drugo manjšo, »gospodsko sobo«. Tam je bila miza pokrita z belim prtom in na mizi sta stala dva šopka cvetlic. Pri mizi je pa sedelo nekaj ljudi in med njimi tudi ona, njegova neznanka. Nekaj ga je kar potegnilo, da bi vstopil v drugo sobo, se vsedel k pogrnjeni mizi in zaklical: »Jaz tudi plačam, in kdor plača, naj uživa.« Toda še predno je mogel priti do kakšnega sklepa, mu je že zastopila pot rdečelična natakarica in pokazala na rdeče pobarvano in s pijačo polito mizo v prvi sobi:

»Tukaj je prostor!«

Janez se vsede k mizici, iz one sobe pa štrle nanj Izbuljeni obrazi porogljivo in izzivajoče. Dva mlada človeka sta se zasmejala In ona se je nasmehnila tudi. Kdo ve, zakaj se je smejala?

Morda ji je bila všeč njegova krepka, lepo zraščena postava?

Morda je spoznala v njem svojega neznanega znanca?

Kdo ve, zakaj se je zasmejala? Toda Janeza je pogrel njen smehljaj v dno duše. Toliko bolj je pa tudi občutil ves prepad med njenim svetom in med svojim. Kaj bi dal, da bi ga izenačil!

Takoj nato se je pa zgodil sledeči dogodek:

V sobo je stopila velika družba. Počasi in okorno so se spravili notri. Poznalo se jim je, da niso navajeni stopati po takih prostorih, in silno resni so bili njihovi obrazi, primerni resnemu opravilu, katero so ravnokar izvršili. Doli s Kuma so namreč prišli k notarju delat ženitovanjsko pismo in sedaj so se hoteli pokrepčati po dovršenem opravilu. Saj jih je pa tudi pošteno izmučila dolga pot, še bolj pa govorjenje in dolgotrajno obravnavanje, in postali so lačni in žejni. Sedaj je vse dogovorjeno in podpisano in lahko se z mirno vestjo pokrepčajo.

Nevestin oče se je vsedel v kot za mizo, drugi pa v krogu k njemu na desno in na levo. Kmalu je bilo naročeno in natakar je prinesel na mizo veliko skledo juhe z veliko žlico, potem pa vsakemu gostu krožnik in žlico. Nevestin oče prime za veliko žlico, da

si nalije juhe na krožnik in izpregovori mimogrede glasno in kakor sam zase:

»O ja! Star sem že, pa še nikdar nisem s krožnika juhe jedel!«

Družba v drugi sobi, ki je poprej začudeno gledala nove goste, je izbruhnila v glasen smeh, a eden onih mladih gospodičev ga je vprašal glasno iz druge sobe:

»Iz česa pa jeste pri vas juho? Ali iz peharja?«

»Iz peharja pa ne, iz peharja! Iz sklede pa, iz sklede!« odgovoril je nevestin oče ravnodušno.

Še bučnejši smeh iz drugo sobe mu je bil v odgovor.

Potem se je parlamentiranje med sobama pretrgalo. Gostje v drugi sobi so začeli krikljivo med sabo razpravljati najprej o neumnosti in surovosti ljudstva, ter so si pripovedovali razne robate dogodke. S tega predmeta so prišli na politiko, s politike so se spustili na versko polje, dalje so zabredli med filozofična vprašanja, naprej bi pa tudi nobeden filozof ne mogel slediti njihovim pogovorom, ker so bili že preveč prevzeti od alkoholnih duhov. Novi gostje v prvi sobi so pa z velikim tekom jedli juho in potem goveje meso. Poznalo se jim je, da so bili lačni in utrujeni od nenavadnega opravka. Največ sta jedla nevestin oče in mladi ženin. Samo nevesta je sedela bolj na strani in je bila nekam zamišljena. Bog ve, kaj je premišljevala! Najbolj je jedla velike žemlje, kakor se dobe samo v našem trgu. Ena naša za štiri ljubljanske, pa se ne bom zlagal. Nevestin oče jo je pa neprenehoma navduševal:

»Le jej žemlje, le! Saj jih že nisi, odkar si bila pri birmi!«

»Pa jih spet ne bo, dokler ne bo poslala h krstu,« dodal je ženinov oče.

»Takrat bo pa pogača,« pritrdil je ženin.

Tako so se pogovarjali in jedli s slastjo svoj obed. Samo dva človeka sta bila pri vsem tem neudeležena. Janez je sedel sam za svojo mizico, a v njegovi duši je vse kipelo. Globoko ga jo razburila zavest, da spada tudi on v to družbo obsojenih, da delajo in trpijo, hodijo okrog umazani in raztrgani in so drugim v zasmehovanje in zaničevanje. In tam v drugi sobi, ki je njemu nepristopna kakor izgubljeni raj, sedi ona, njegova neznana znanka in gleda nanj. Med njim in med njo je pa velik prepad in ona ne sme k njemu, on pa ne k nji!

Ona je med tem že izginila iz druge Sobe, da Janez niti ni opazil kedaj in kako. Morda ji je bila neušečna njena družba, morda se ji je kam mudilo? Kdo ve ?

Janez je bil v obraz rdeč kakor rak in pest je tiščal ob mizo. Rad bi skočil pokonci, udaril s pestjo ob mizo in zakričal: »Sem, če ste za kaj!« In polomil bi kosti vsem skupaj. A kaj bi s tem dosegel? Prišli bi žandarji in ga odpeljali, oni bi se pa njemu smejali. Dobil bi morda par mesecev, sedaj ko je največ dela in zaslužka.

Na svetu je že taka pravica. Ako fant zarogovili in prešteje komu nekoliko kosti, ga zapro za nekaj mesecev, ako pa kdo izmed njih, ki sede v drugih sobah, naredi še kaj hujšega, ga toliko časa kreiskujejo in preiskujejo, da ga spoznajo za nedolžnega.

Janez se je premagal, dasiravno je vse v njem kipelo. Ko je pa prestopil prag gostilne, je že dozorel v njem sklep:

»Jaz moram podreti to mejo, pa naj stane kar hoče! Jaz moram proč odtod v svet!«

In v svoji domišljiji si je že ustvaril celo prihodnjost, kako pojde v svet, daleč, daleč če treba celo v Ameriko. Oče mu bo branil, mati bo jokala, toda on pojde. Tam zunaj je življenje in denar. Delal bo, varčeval bo, gledal bo in opazoval. Potem bo pa prišel zopet domov, zaraščen in zagorel, v lepi črni obleki in z lepo kravato in srebrno uro. Prišel bo in se vsedel, kamor bo hotel in nikdo ga ne bo mogel porogljivo gledati.

Od tega časa je pričel Janez še bolj tičati v knjigah. Nemško slovnico je znal menda že na pamet, kar mu je dajalo precej veliko samozavesti, dasiravno ni znal prav povedati ne enega nemškega stavka. Potem je pa pričel iskati še drugih knjig.

Nekoč sem šel doli po stopnjicah Katoliške tiskarne. Med drugim in tretjim nadstropjem me sreča krepek mladenič širokega obraza in mehkih sivih oči. Pohlevno se mi odkrije in me vpraša, kje se tukaj dobe »Pasjeglavci«. Pogledam ga začuden in v prvem trenutku so nisem mogel spomniti, da misli knjigo »Pasjeglavci«. Potem ga pa vprašam, kje je zvedel za to knjigo.

»V »Domoljubu« je bilo pisano, da se dobe v Ljubljani »Pasjeglavci«.

Rekel sem mu, da naj gre v Katoliško bukvarno, kjer mu bodo postregli. Kako je opravil, ne vem, videl ga nisem potem več.

Odslej je vedno v vsakem prostem trenutku tičal v knjigah in čital, a najbolj so mu bile všeč knjige, ki govore o širokem svetu in o daljnih krajih. Nekje je dobil neko staro veliko nemško knjigo s slikami. Menda je bil vezan letnik kakšnega starega nemškega časopisa. Večkrat je sedel zamišljen nad to knjigo in gledal slike tujih krajev ter skušal razvozljati podpis.

»Koliko je po svetu ljudi in kako lepo so oblečeni,« — premišljeval je. »Povsod žive ljudje, samo pri nas je umiranje. Zakaj ne moremo živeti tudi mi?«

V takih mehkih trenotkih mu je prišla vedno zopet na misel ona, njegova neznana znanka, o kateri si ni upal vprašati niti imena. Kaj mu tudi pomore zvedeti, kdo je ona, ako ji pa niti ne more povedati, kako velikokrat misli nanjo. Ustrašil se je celo sam svoje misli in zarudel sam pred sabo.

Kaj, če bi kdo zvedel za njegovo skrivnost? Ljudje bi mislili, da je prišel ob pravo pamet. Kako bi zamogla biti ljubezen med njim in med njo, ko je pa med njima tako velik prepad! Ako bi bil on vsaj delavec v tovarni, ki preživi svoj teden v prahu in nesnagi, v nedeljo pa sleče modro bluzo, se preobleče v črno obleko, počeše in umije, ter izgleda kot gospod!

Ne! Svoje skrivnosti ne zaupa nikomur in celo sam ne mara misliti nanjo. Pred vsem hoče postati človek iste vrste kot so vsi drugi ljudje. Hoče v svet in pretrgati ozko ograjo, ki ga oklepa, kakor junca v hlevu. Kadar se bo vrnil z velikimi izkušnjami iz širokega sveta, z denarjem v žepu, z imenom, da bodo o njem pisali časniki in bo imel pravico vstopiti v vsako družbo, takrat bo vprašal takoj gori na Zidanem mostu za kolodvorom:

»Kdo je ona?« - - -

Šele takrat, poprej pa nikdar ne!

- - -

Ko sem prišel nekoč zopet domov doli pod Kum, sem zvedel slučajno, da je Janez odšel z doma.

»Kam je odšel?«

Nikdo ni vedel natančno povedati. Njegovi starši so mi rekli, da je šel z nekimi tovariši gori na »Oberštajersko«, od tam pa da je šel še dalje; zadnjič jim je pisal iz Oberštajerskega ter jim naznajal, da je srečen in zdrav in da gre sedaj nekam daleč, od koder jim ne bo mogel veliko pisati. Ako se mu bo zgodila kaka nesreča, bodo že zvedeli.

»Ali misli priti še kdaj domov?« sem vprašal.

»Pravi, da misli, toda koliko ljudi misli, pa se izgubi v tujini.«

»Zakaj pa tišče tako ljudje med svet?«

»Bog vedi! Mlada kri, kaj se hoče. Lakote tudi pri nas nikdo ne umrje. Živi se že še, hvala Bogu. Toda naša mladina ni več za ta kraj. Kmalu pojde vse in ostale bodo samo stare korenine.«

»Pokopati vas bodo že prišli.«

»Gori k svetemu Križu nas bodo menda že spravili. Potem naj bo pa, kakor hoče. Naj dela za nami mladina kakor more. Mi smo jim zapustili te-le bregove in jarke, kakor smo jih sprejeli. Naj pa naša mladina naredi iz njih vrtove, če more. Pota so nas veljala dovolj.

- - -

Od takrat nisem nikdar več ničesar slišal o našem Janezu. Očeta so pokopali gori pri svetem Križu, mati moli v zapečku očenaše, doma gospodari hči, ki se je omožila z nekim človekom, ki si je prislužil precej denarja, ko je delal v Trbovljah. Ne gre jima slabo, trpita pa, trpita, kot pri nas vsi ljudje, kjer je delo težko in zemlja bregovita.

Delati pa morajo vse sami, ker otroci so še majhni, a delavcev ni dobiti.

Janeza pa ni in ni od nikoder.

Kadar grem počasi na izprehod doli ob Sapoti proti Njivicam, mi pride spomin na našega Janeza in v takem trenotku se mi zdi, da bi moral naš Janez vsak trenotek primahati gori od Radeč. Naenkrat bo stal pred menoj, močan in visok, z razoranim obrazom od izkušenj sveta in s plameni v očeh. Prišel bo kot velikan, ki kliče na boj, prišel bo z orjaško pestjo in z mogočnimi koraki, prišel bo človek kot ga še ni rodila naša dolina. Žebnjek se mu bo poklonil, ko pojde mimo, svibenjski stari grad se bo razveselil, staremu svetemu Kumu se bo razjasnil obraz, ko bo zagledal doli na prašni cesti svoje izgubljeno dete. Mogočni gozdovi Jatne in Magolnika in Bele vode ga bodo pozdravili s svojimi spevi in bele skale častitljivega Kuma bodo odpevale šumenju gozdov. Solnce bo pa pripekalo doli, kakor da bi hotelo stlati cvetje zmagovalcu na pot. Tako bo prišel naš Janez z mogočnimi koraki in udaril z orjaško pestjo ob stare skale. In gora se bo zmajala in reka bo zabučala in skala se bo odprla, stara mogočna skala, pod katero spi vojska kralja Matjaža.

To bo naš dan!

Take sanje mi prihajajo včasih, ko se sprehajam doli ob Sapoti.

Toda našega Janeza ni in ni od nikoder in nikdo ne ve zanj in nikomur ni zaupal svoje skrivnosti.