Izplačana prevzetnost
| Izplačana prevzetnost Bernard Tomšič |
| |||||||||
Kravcarjeva kerčma tare od derhale se norosti,
krog pogernjenega stola jé in pije fantov dosti,
tudi, to se vé, ne manjka mladih Micek, Katric, Jelk,
kamnostarih bab in dedcov – bil je pusten ravn' ponedelek, –
V kotu slepec gosle guli in popeva rad družbini –
oj, gorje ti, tvojim goslam, ko bi čul te Paganini! –
V radost mladini zakroži kako „Štajarsko" za ples,
In med šale veseljakov vtika svoje šale vmes.
Zdaj odpró se hišne vrata, v sobo stopita dva škrica,
Ozeraje se po osebah, ko prekanjena lesica;
Kar se znajde jih v kerčmi, ju nobeden ne pozná,
in nobeden ju ne čisla, – v prosti kerčmi čast nehá!
Vsedeta se k majhni mizi škrica z groznim ropotanjem,
kličeta poliček vina prav s prederznim zaničvanjem,
berke, brada in očali modre zalšajo glavé –
na nju snegobelih rokah zlati perstani blišé.
S tim orožjem eden vstane, se po rožicah ozíra,
to zaverže, drugo gleda, nič ne reče, dolgo zbíra,
kar se gizdelin zamakne, in – pred Minko obstojí,
v njo zabada prav prederzno oborožene očí.
Sladkoberbež se priklanja, nje ljubezni se zročuje,
pravi, da dekline mestne po lepoti osramuje,
dalje: da je clo pripravljen za ženko svojo jo vzet' –
teh in tacih šal ovrača Mine ojster ga pogled.
Fantje vsi, posebno Tonček, so ga gledali po strani:
„Križembavta in matika! proč, dekličem sneg od lani!“ –
Gizdelin si berke suče, z zobmí škriplje in na to
se k tovaršu tiho vsede, kakor da bi nič ne blo.
Slepec gode – ples se vname, da vse križem kražem peha;
alj v naj veči plesozlobi modri godec gosti neha.
„Stojte – pravi – vi od plesa, jez od godbe medlim,
„Čas že vam je se spočiti, men', da v gosli kaj dobim“.
„Če poberal milodare naj poprej bom pri gospodi,
„Zato, blaga družba moja, zaprotivna mi ne bodi“. –
„Pravo tako!“ družba vpije, to se tudi spodobí!“
In zdaj godec gizdelinu svoj kriljak pod nos derží.
Naš gospodiček počasi z žepa vleče zdaj mošnjíco.
„Ko bi – pravi – imel drobiža, dal bi, slepec, ti petico;
„Al – če Minka pa poljubi, te, beraške mavhe sin,
„Ti, mož beseda! koj veržem pri priči ti terd cekin!“
Zdaj se slepec Minki bliža – Minka izza mize vstane,
in gre starčiku naproti – nihčer v sobi se ne gane –
„Rada – pravi – čem poljubit tebe, siromaštva sin,
„Bog te sprimi, vbogi slepec! – in zdaj pojdi po cekin“, –
Cela družba v roke ploska, in zamaknjena je v škrica;
tukaj ni nobene šale, spraznit mora se mošnjica;
Joj! kak barva ga spreminja, kadar družbi obstojí,
da ne krajcarja v mošnjici razun – desetice ni.
Kakor blisk – osramotena – fantalina sta zbežala,
brez da bi bla polič vina kerčmarju poprej plačala.
Slepcu pak po milodaru zbranih fantov in deklin,
bab in dedcov v gosli pade – čez namenjeni cekin.