Izplačal jo je
| Izplačal jo je. Julij Bučar |
Objavljeno pod psevdonimom Juraj Lubič.
| |||||||||||||
Ako si more človek pomagati v vsakem slučaju tega nerodnega življenja, je to gotovo zelo prijetno in koristno. Pavel Godec je bil tak srečen človek. Ne le, da ga je Bog obdaril z vsem, kar stori človeka na zunanje priljubljenega, tudi lastnosti mu je dodal v obilici takih, da je Godec prav dobro izhajal v boju za življenje. Brez njega ni bilo niker nič, bil je alfa in omega vsakega zabavnega podjetja; saj je imel vodilno vlogo v malem krogu svojih pajdašev »umetnikov«, ki so imeli vse godove v malem mestecu, vse veselice, jubileje in druge enake dogodke skrbno zabilježene, ali se je potem šlo za imenitno osebo okrajnega glavarja ali pa za neznatno osebico županovega hlapca – pijače je bilo ob vsaki priliki nekaj, tukaj več, tam manj, toda pilo se je le in to je bila glavna stvar. Kolo se mora mazati, da teče, muzikant pa mora zalivati, da se mu grlo ne zasuši. To je pravilo, ki obstoja od pamtiveka in ki bo veljalo do tedaj, ko nas bo vabila večna trobenta zadnjemu ljudskemu shodu. In ravno naš Godec se je strogo držal tega pravila, češ, ali pošteno, ali pa nič.
V svojem mizniku je imel Godec staro pratiko, ki jo je prebiral vsak dan, boječ se, da bi mu kak kozarec vina tako po neumnosti ne odšel. Bilo je pa toliko rdečih črt in znamenj v tej pratiki, da se je samo on na to izpoznal. Potem se nikarte čuditi, da je bil Godec tako zaposlen, da mu za druge reči ni preostajalo časa. Ako ni imel umetniškega posla, sta mu pa opica ali maček delala dovolj neprilik. Tedaj pa je taval z uniformsko čepico, ki mu je slonela le na desnem, vsled tega že prav zveriženim uhlu, z izbuljenimi očmi in čudno oteklim modrikastim nosom po mestu.
»Aha!« so dejali ljudje: »Ta je imel pa včeraj zopet svoj dan.«
Vesel pa je bil Godec svojega poklica in ponosen nanj, to pa tembolj, ker je, Bog ve, po kateri poti prišel celo do atributa »kapelnik«. Za to pa je moral tudi znati »reprezentovati« in to mu ni bilo težko. Kot prototip starokopitnega malomestnega muzikanta je ob umestnih prilikah znal zbijati zgoče dovtipe, on je celo verze stresal z rokava in jih takoj vglasbil ter s tem svoje verne poslušalce naravnost panal. Še sedaj kroži nekoliko njegovih »pesmic« v nižjih slojih po mestu, toda dnevne svitlobe ne prenašajo, za to ž njimi ne moremo postreči. To pa lahko povemo, da so kar »za poč't«.
Do navadnega dela Godec ni imel zmisla; bilo je nasproti njegovim umetniškim idealom preveč prozaično. Ti ideali pa so bili seveda umerjeni po njegovi pomanjkljivi naobrazbi spojeni s šepavo naravno nadarjenostjo.
Vsako leto komaj enkrat dobro osnažen krilorog, ki je nosil na svojem telesu razne znake vročih bojev za umetniško čast, je bil njegov ljubljenec, njegov zaklad, njegov Bog. Zaslužil pa je vse spoštovanje kot starina. Pravijo, da se je še Godčev prastari oče nanj učil trobiti.
Kadar je naš Pavel trobil, tedaj ga je bilo lepo videti. Rdeča lica so se mu debelo napihnila, izbuljene svoje oči pa je pošiljal nekam v nepregledne višave, da je izgledal kakor zamaknjen svetnik. Glasovi, ki so se vili iz inštrumenta, so bili taki, da bi bili obudili mrtvece iz večnega spanja in bi celo jeriška trobenta svojemu tekmecu morala prepustiti prednost. Tisti, ki so imeli v muzikalnem oziru kosmata ušesa, so ob tem same slasti požirali sline in so se topili v neznanski lepoti umetniškega proizvajanja posebno tedaj, ako se je glas med dolgo potjo mlinčenega roga sam s seboj skregal in je mesto visokega tona zapustil svoje zvito skrivališče želodec in jetra pretresujoč »kikser«.
»Oh, ta zna!« so se čudili »kje se je neki tako lepo naučil!« in kapelniku Godcu se je taka zaslužena pohvala prav prilegala.
Predpust je bil navadno tisti čas, ko umetnik Godec ni in ni mogel priti do pravega počitka. Moj Bog, ljudje se ženijo, radi plešejo in znano je, da ob pričetku človek ne misli, pozneje pa pozabi na konec. In kdo je še videl kako ženitovanje, kako plesno veselico brez godbe! Še nikdo. Kjer ni godbe, tam ni veselja, kjer ni veselja, tam ni življenja, torej je godba življenje. Za tako življenje pa je moral skrbeti edinole naš Godec, i, kako ne, saj je bil vendar nenadomestljiv in bi bila kapela brez njegovega kriloroga višek prave mačje godbe. Godec je torej trobil po noči in po dnevi, po dnevi in ponoči, zato je prišel večkrat šele čez par dni domov, izmučen, izdelan, kakor poštno kljuse.
Njegovi dosmrtni družici pa to nikakor ni bilo po godu. Bila je mačje nravi. Igrala, prilizovala, dobrikala bi se bila rada svojemu možu, pa kaj, ko je bila vedno le godba prva, ona pa ni mogla nikdar priti na vrsto. Z dobra ni bilo pri možu ničesar doseči, to je dobro vedela, zato je že bila opustila vse ublaževalne poskuse. Pokazala je torej svoje krempeljce, kadarkoli jih je mogla. Ker je pa bil naš Godec, kadar je domov priromal, izredno »duhovit«, je morala uboga mučenica v prepiru, ki je vsled tega redno nastal, podleči. To jo je bolelo. Čakaj, si je mislila, te bom že enkrat izplačala. Godec ni imel daru potrpljenja. Nikdar ni mogel pričakati, da mu je v noči trkajočemu na vezna vrata prišla ženica odpret, in naj je še tako hitela. Godrnjal je, preklinjal in z nogami teptal po tlaku, da je vse sosede zbudil. Tukaj, je dejala Godčevka, se bo mogoče vsaj malo maščevati in maščevanje, oh, kako je to sladko!
Ni ji bilo treba dolgo čakati.
Že prihodnji teden je sladko ginjeni Godec na pol zmrznjen ob tretji uri v noči ropotal na vežne duri nestrpno kličoč svojo ženo, da mu hitro odpre.
Žena se dolgo časa ni hotela niti oglasiti. Ko pa je Godec tako pričel lomastiti, da se je hiša stresala, je prišla do besede.
»Kjer si bil do sedaj, butara pijana«, dejala je prav jezno: »Tja pojdi nazaj! Jaz se zaradi tebe ne bom prehlajala.«
Tristo Matičkov, takega tona pa Godec še ni bil slišal iz ust svoje žene. To ga je tako osupnilo, da se je streznil in se je svoje žene skoro zbal.
»Ne bodi vendar neumna, Katka«, je moledoval v mehkem tonu: »Zunaj je tako mrzlo, pa zaspan sem.«
Nič odgovora.
Hudiman, kaj bo to.
»Katka — Katka! Saj veš, da te imam rad«, je milo prosil. »Odpri, odpri, da ne zbolim, saj poznaš mojo naturo.«
V hiši se ni nič ganilo.
Za obupati! Kaj pa je vendar šinilo v mojo staro, da je danes taka! Če jo pa niso sosede našuntale. Čakaj no, poskusim na drug način.
Pri vežnih vratih je bilo malo okence. V to je vtaknil Godec svojo glavo in je na pol glasno zaklical:
»Katka! — Katka!«
Nič odgovora.
»Katka! — Ali slišiš!«
Iz pritlične sobe je prišel odločen ženski glas:
»Sem ti že povedala!«
»Ali Katka! Poslušaj me vendar — en goldinar ti dam, samo hitro odpri — —«
En goldinar, si je mislila Godčevka, ha, to pa ni kar tako. Godec v denarnih stvareh ni bil preveč radodaren. To je čutila njegova žena, ki je morala za vsak vinar posebe beračiti in ga navadno ni imela okroglega v žepu. Eri goldinar! Ta obljuba jo je sladko iznenadila. Pozabila je na svoj maščevalni sklep. Nekaj časa je še molčala, kakor da bi bila neizprosna. Ko pa je njen mož zunaj še lepše prosil in delal razne obljube, mu je šla odpirat.
»Naj bo« nagovori čakalca s hlinjeno resnostjo. »Ampak danes zadnjo pot. — Da me pa ne boš prevaral — kje je goldinar? Tukaj sem ga daj skozi okence, potem pa odprem.«
»Na, tu ga imaš!«
Ko je Godec vstopil v vežo, mu je prišla mahoma prav hudimanska misel. Zgrabil je svojo ženo za roko, jo zasukal in jo z vso silo pahnil skozi vrata vun na sneg, vrata pa je zaklenil.
Žena v lahki nočni obleki, uvidevši, da se je v lastno past ujela, glasno zajoče.
»Odpri, šema, kaj to delaš, kaj ne vidiš, da sem gola! — Jojmene, kako se bom prehladila!«
»O, le čakaj, starka, le čakaj še malo«, se norčuje Godec. »Boš videla, kako je to fletno. Prej sem stal jaz na mrazu, sedaj pa je vrsta na tebi — —«
»Ali ti si dobro oblečen, jaz pa sem naga. — Ali boš takoj odprl, ali ne! — Vse sosede bom vkupej sklicala —«
»O, le kliči le, ako te ni sram, saj bodo videli lepo strašilo brez vstopnine, haha!«
Godčevka je tarnala, da bi bila trd kamen omehčala. Godcu pa je tako dobro delo pri srcu, da je svoji stari tako hitro vrnil, da je pozabil na lastno utrujenost in je pustil ženo v dobri meri pokusiti slast mrzle zimske noči.
»Pavel! Lepo te prosim«, priganja revica z zobmi šklepetajoč: »Odpri! — Odpri no — pa hitro, če ne, je po meni.«
»I, saj tudi po meni ni bilo — jaz se pa prav dobro počutim«, se ji roga Godec. »Človek se mora vsemu privaditi.«
»Pavel! — Pavel!«
»Veš, Katka, danes je bilo pa res imenitno — —«
»Ali boš hitro odprl — —!«
»Ti še ne veš, kje sem bil — tam pri Francki. Oh! Kako ima mene ta punica rada —!«
»Grem po policaja, če ne boš odprl.«
»— — celo noč smo pili, trobili pa plesali. Veš, pa Francka te da prav lepo pozdraviti. Je rekla, da si ti prav fletna ženska. Pa tisti je bil tudi tam — veš, tisti bogati Marko, tvoj prvi ženin, ki te je ves očaran od tvojega zlatega srca pustil na cedilu, da sem potem jaz pobral te dragocene ostanke —.«
»Jezus Kristus vendar! Tak pa nisi bil še nikdar — —.«
»Kakor ti ne do danes. Bog ti vrača, kakor vidiš. — Pa veš, Marička, tista črnooka golobičica je bila tudi tam — in Zefka. Danes sem bil cel turški paša. Oh, še sedaj se mi sline cedijo po teh božjih igračah. Tudi od teh dveh ti imam pozdrave izročiti.«
»Jaz bom umrla! — Pavel! — Pavel!«
»Eh, nič se ti ne mudi. Saj si še mlada, — frajlica — vsako četrto leto imaš svoj rojstni dan, ko si rojena devetindvajsetega februarja — boš lahko smrt goljufala in še trobila sodni dan —.«
»Pavel, Pavel! Hu-u-u-u-u — !«
»No« končuje Godec velikodušno: »Naj pa bo, ako trdno obljubiš, da se boš poboljšala. Pa — seveda, kakor meni tako tebi. Jaz sem ti moral plačati en goldinar vstopnine, no, saj jaz sem dober človek, več tudi od tebe ne zahtevam. En goldinarček torej, pa hajd noter v božjem imenu!«
Hočeš, nočeš je Godčevka porinila svoj komaj zasluženi goldinar z bridkim vzdihom skozi okence, na kar jo je Godec pustil v hišo.
Ko je na pol zmrznjena nesrečnica glasno godrnjaje hitela v spalno sobo, je med potjo svojega moža srdito dregnila s pestjo v rebra. Godec pa jo je smejoč se tolažil z besedami:
»I, kaj češ, ljubica — zmeniti se je!«