Izpis iz lista častniga gosp. Ignacija Knobloharja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Izpis iz lista častniga gosp. Ignacija Knobloharja
Ignacij Knoblehar
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 3, št. 15 (9.4.1845), št. 16 (16.4.1845)
Viri: [1], [2]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v Sloveniji v  javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).

Delo ni nujno v javni domeni tudi v ZDA. Za dela, objavljena pred letom 1978, se v ZDA upošteva rok preteka avtorskih pravic 31. december 95. leta od datuma stvaritve dela, za dela, objavljena leta 1978 ali pozneje, pa 31. december 70. leta po smrti zadnjega živečega avtorja.

Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Izpis iz lista častniga gosp. Ignacija Knobloharja

domorodniga učenca učiliša za razširjanje vere (propagande) v Rimu, na svojiga prijatla A. S. v L‒u.

Iz Rima 12. dan Svečana 1845.

Spet gré eden zmed naših rojakov za misijonarja, luč svete vére razširjat, ta je namreč gosp. Ignaci Knoblohar, škocijanski farman na Dolenskim v Ljubljanski škofii, kateri, izučivši se v Ljubljani bogoslovje druziga leta, se je v letu 1841 v Rim podal, se ondi v propagandi bogoslovstvo izučit. Ker pa ni mogel koj vanjo vzet biti, se je svoje nauke dalje učil v učilnici, imenovani: rimsko zborniše (collegium romanum) takó dolgo, de je v leti 1843, po navadni prisegi propagandi perdružen bil, kjer je kakor učenc in misijonar tega učiliša, v posti leta 1845 v mašniški stan posvečen bil. ‒ Poslušajmo, kakó sam piše:

Na velikonočno nedeljo, če je božja volja, bom vpervič daritev svete maše na oltarji nar Svetejšimu daroval. Velki teden mislim, de pojdem od tukej proč, vender še zdej ne vem, kam bom poslan; in ravno med tem, ko Vam te verstice pišem, se v zboru svete propagande vpričo njih vzvišenosti (eminencije) kardinal ‒ vodja propagande zavolj mesta mojiga poslanja ravna in bo tudi dokončano. Stopivši namreč v propagando sim se popolnama volji in zapovedim njenih vikših podvergel, in tedaj v božjo voljo vdan od njih perčakujem napoved svojiga poslanja (misijona). Močno, kakor nikol popred, se mi v serci ljubezin do domovine oživljuje, ktera bi mi pot svojiga poklica greniti utegnila, ko bi v mojim spominu živó zapisano ne bilo, de svoje očestvo zavoljo Kristusa zapustim. ‒ Vi tudi želite kaj od družtva za razširjanje katolške vére, ki se propaganda imenuje, od mene zvediti. Zavolj pičlosti časa za danes s tem za dobro vzemite:

Znano vam je, de je pravi začetnik tega veličanskiga družtva bil papež Verban osmi v leti 1627, zató se Verbanovo imenuje, ki je to učiliše kardinalam v vodništvo izročil. Imenuje se tudi papeževo, pastirsko, ali vesolno seminiše. Apostolski namestniki (vikarji) in predstojniki tù sem iz vsih, tudi nar daljniših krajev svetá mladenče pošiljajo. Tukej dobivajo pod očetovskim obskerbništvam verlih predpostavljenih duhovno izobraženje, se po dokončanih naukih v duhovne posvečujejo, in potem se od svetiga zbiraljša ali v njih lastno domačijo, ali pa po potrebi in okolšinah v kake druge kraje pošiljajo za apostolske misijonarje. Vender jih persega, ki jo ob svojim časi položiti morajo, za vselej z propagando v zavezi obderží, po kteri dobijo za cel čas svojiga življenja primek odrejencov ali učencov propagande, in dolžnost na se vzamejo, vsako leto sv. zbiraljšu zvesto naznanje dati od svojiga stanú, od dela svojiga poklica in drugih misijonskih okolšin.

Slavno vladajoči papež Gregori šestnajsti so v letu 1836 vladijo tega učiliša očetam Jezusoviga družtva (Jezvitarjem) dali. Pričijoči vodja je rojen Poljak, glasoviti P. Rillo, kteri si je poslednje leta v jutrovi deželi z svojo gorečnostjo neizbrisljivo imé zadobil. Zraven tega so še štirje drugi duhovni očetje in več bratov (neduhovnov) rečeniga družtva v zbornišu. Obilno število izbranih profesorjev večidel zunajnih duhovnov ali petrinarjev (Weltpriester) učí mladenče znanstva in jezike. Domača bukvarnica z 26000 zvezkov je vedoželjnimu v velik prid. ‒

Učencov je zdej 106 skorej iz 30 različnih narodov. Obličja skoraj vsih ljudskih plemén se v dolgih shodiših tega učiliša vidijo. Kavkazje, Turki iz Mezopotamije; Sirjanje in Maronitanci od Libana; Arabijanje iz Alepa in Damaska; Kaldeji iz Perzije; Armenijanje, Gréki, Albanezje; Slavjanje, Nemci, Holandezje, Belgijanci, Švajcarji, Irijanje, Škocijanje, Norvegi, Švedije; Egipčanje, Etijopijanje, Indijanje ali Hindu beliga in rujaviga obraza iz Hindostana, Cejlona, Ave in Pegúa; Mongoli z plošnatim obrazam in z krivo zvéženimi očmi, černimi in šetinastimi lasmí; Kinezje béle in rumene farbe iz Šansija; Zamorci (Negri), Amerikanci in drugi iz mnogoterih krajev, spod mnogoterih podnebij stanujejo kakor bratje ene rodovine, pod eno streho, jedó pri eni mizi, se učijo za ravno tisti namen. ‒ Glas sv. evangelija se je razlégel na krajih štirih delov svetá, ter jih poklical iz njih daljne domačije v sveto mesto, v središe kristjanske edinosti, de bodo tukej pred obličjem vidljiviga poglavarja sv. cerkve v aposteljne predelani, in potem katolško véro med divjimi in omikanimi narodi, med krivovérci in nejevérci razširjali. Kakó živo, kakó imenitno znamnje edinosti in vesolnosti naše sv. cerkve je ta učilnica!

Učenci vselej pervo nedeljo po svetih treh Kraljih k časti naznanenja Gospodoviga očitno govorniško skušnjo v različnih jezikih napravijo. Posebno praznično je bila tudi letas obhajana.1 Šestdesét govorov je bilo v več kakor petdesetih jezikih in narečjih več ali mànj od domačincov vzponašano in proglasovano. Jest sim nekoliko stavkov v Braminskim jeziku zložil, ktere sim v akademii med Indijani proglásil, in sim zraven tudi svete tri Kralje pozdravil v našim ljubim krajnskim jeziku.

Ignaci Knoblohar, učenc rimske propagande.


1) V 21. listu časopisa Sion od 16. Svečana tega leta se bere, de je jezikoslovni praznik tudi to leto z veliko svitlostjo obhajan bil, takó le:

Na dan naznanenja Gospodoviga je bila v praznično olepšani zborni cerkvi za razširjanje vére (de propaganda fide) veličastna božja služba napravljena. Učenci te šole iz različnih krajev, so se v mnogoterih že od nepomnjenih časov nepredlaganih jezikih vpričo 8 kardinalov in velike množice poslušavcov pod nadzorništvam njih vzvišenosti kardinala Mezzofanti (slavniga moža, ki skorej vse jezike celiga svetá zna) skazovali, med kterimi je bilo tudi našiga rojaka gosp. Ignacija Knobloharja iz Ljubljanske škofije iz Škocijanske fare na Dolenskim rojeniga, slišati, ki se je v Sanskritskim jeziku obnašal. Lepstanski.