Izlet na Velebit
| Izlet na Velebit Rajko Justin |
Spisal Rajko Justin
| |||||||||||
Davno že gojena želja, poleteti na toliko slavljeni Velebit, se mi je izpolnila lani.
V sredo, dne 3. avgusta, popoldne sem zasedel kolo in hajdi proti Jadranskemu morju. Temni oblaki so viseli nad morjem, črnim kot črnilo, bliski so švigali preko njega, vežoč temne oblake in še temnejše morje s svetlimi, vid jemajočimi traki. Nič kaj prijetna čuvstva me niso navdajala, ko pomislim, da se mi je odpraviti na šibki ladji v to razburkano vodovje. Ko dospem do morske obale, zagledam ladjo, ki me naj popelje v Dalmacijo. Na njej se blešči beli napis »Vila«. Vzradosti me to. »Tu me imaš, posestrima, vodi me tja, kamor me vleče srce, ali pa pogrezni moje grešne kosti na dno morja, da bodo počivale tam z ostanki slavnih junakov, ki so se borili pod okriljem tvojih sester za krst častni in svobodo zlato!« Stopim na krov. Glej čudo! Morje se miri, nebo jasni in obeta se nam najlepše vreme na pot. Odrinemo od obrežja. Običajni pozdravi in odzdravi, mahanje z robci nas spremlja še nekaj trenotkov, a za malo časa poneha i to.
Na širokem morju smo. Veličastno se razgrinja pred nami morska obala, cela tržaška luka. Čarobna slika, ki se je oko ne more nagledati, žal, da čimdalje nerazločnejša, kajti oddaljujemo se od obrežja in mrak lega na zemljo. Le svetilnik v luki nam še v daljo pošilja zadnje pozdrave. Nastala je noč. Zvezde trepečejo na nebu, okoli nas pa svetijo tudi luči na brodovih, ki jih srečavamo, in na svetilnikih ob istrski morski obali. Čeprav ne novinec na morju, vendar vpliva moč morja in bajne noči na njem s toliko silo na moje čuvstvovanje, da bi nikakor ne mogel zaspati, ako bi tudi hotel. Ostal sem torej na krovu in se vdal razmišljevanju, motreč to morje Adrijansko. Še si slovansko, morje, kajti ni še zamrl rod, vozeč po tebi hrastov brod! Temu rodu pripada tudi naš brod, last Serafina Topiča i dr. iz Visa. Hrvaška govorica se glasi na brodu, tužne pesmi vrlih Črnogorcev, vračajočih se v domovino, odmevajo v črno noč. Polagoma potihne i to. Vila razprostre svoja krila nad krovom in blagi sen nadvlada skoraj vso ladjo; le enakomerno delovanje strojev in pljuskanje valov moti nočno tišino. Mesec priplava izza Kvarnerskih otokov in razlije svojo čarobno svetlobo črez morsko plan. Čvrstejši veter zaveje izza gora in vzbudi morske valove na novo delovanje. Ladja ziblje se in giblje. Dani se. Živahno vrvenje nastaja na krovu. Mornarji opravljajo toaleto vzbudivše se »Vile«, poplavljajoč jo s celimi potoki morske vode in česljajoč jo z ostrimi metlami. Zaspani obrazi lezejo na površje. Nedolgo in ustavimo se v luki v Malem Lošinju. Čudil sem se mnogobrojnim nemškim napisom, hrvaškim ni sledu na obali. Baje je to eno najbolj obiskovanih letovišč Nemcev.
Po kratkem postanku plovemo dalje proti Zadru. Gledati po poti ni bilo mnogo. Otoki so večinoma pusti, skalnati, posebno na južni strani. Človeška bivališča so le redka in še ta siromašna, kajti zemlja tod okoli ne daje obilo dohodkov. Boljša je videti severna stran; tod je obdelanega že več sveta; razno drevje in vinogradi obdajajo posamezna sela in mesteca. Sestanem se na krovu z vrlo tržaško Slovenko, potujočo v Splet. V veselem, domačem razgovoru čas hitro mineva in za malo časa leži pred nami Zader. Tu treba zapustiti »Vilo«. Zavrtim kolo, pa hajdi ž njim v mesto !
Nisem si ga dolgo ogledoval, vleklo me je ven na prosto. Ustavim pred selsko gostilnico. Četrt vina, ribe in kruh; račun 10 novčičev. Misleč, da se je gostilničarka pomotila, ponovim vprašanje za račun, a ona, meneč, da mi je morda previsok, prične tožiti, kako se je vse podražilo, vse dvojno od lani. Srečni ljudje, hvalite Boga, da ne plačujete računov pri nas!
Zasedem zopet kolo, a le počasi se dalje pomičem. Vzrok ni silna vročina, ne gosti prah, nego obilica raznih južnih rastlin, ki jih moram, da umirim botanika v sebi, nabrati. To botaniziranje mi je zelo podaljšalo potovanje. V Smilčićih so vojaki na vaji, zato vse živo po ulicah. Da to življenje malo premotrim, se ustavim in krenem v krčmo s cirilskim nadpisom. Množica gostov, pravoslavnih Dalmatincev, me je, doznavši, da sem Slovenec, kaj živahno pozdravljala, naglašajoč svoje simpatije do mene. Pripovedovali so mi tudi radostno, da se i njih razmerje z brati Hrvati obrača na bolje in da gineva staro sovraštvo bratskih plemen. Še, ko sem že stopal na kolo, so mi stiskali roko v slovo. V Karinu pohitim v morje, da se malo ohladim, a poleg sebe v morju čudom gledam cel železen most z obokom, ki ga je ljuti naval prevrnil v vodo, razrušivši pri tem tudi cesto, vodečo črez morski kanal; nadomestuje ga sedaj lesen most. Morska kopel je učinkovala kaj blagodejno, a žal, da se je vsa nje dobrota kaj kmalu poizgubila, moral sem namreč v največji vročini v breg, le malo časa na kolesu sedeč, tem več pa hodeč peš in tirajoč kolo poleg sebe. No, breg me ni spravil v zlo voljo kakor svoj čas tudi Pavlihe ne, ki je imel navado, da je v klanec stopaje veselil se, kako bo na nasprotni strani nizdolu tekel. Tako i jaz. Dospevši na vrh, sem se veselil lepih, položnih serpentin, ki so se vile pred mano, in prijaznega mesteca Obrovca, razprostrtega kaj idilsko v dolini, ob bregu Neretve. Pohitel sem doli. Kakor sem se prepričal, je najvažnejše poslopje tisto, v katerem se nahaja »kavana«, kajti da ni bilo nje, šel bi bil žejen spat. Vino krop, voda krop in to povsod, le v kavani izborno ledeno pivo, 20 novčičev vrček. Pa ko bi bilo tudi po kroni kakor na Kredarici, molčal bi in poklical še en vrček. Za prenočišče bi mi bila skoraj trda predla; prostori v gostilnicah vsi posedeni, ker so prihiteli vnanji, da vidijo vojake, ki so imeli prispeti v jutro iz Smilčićev. Posrečilo se mi je naposled dobiti »konak« pri neki privatni družini. V jutro poranim, se okopljem pod mostom v Neretvi in pošetam ob bregu, kjer se je baš odpravljal parnik na odhod v Zader. Pandur s strogo službenim obrazom je priganjal kmete na obali, da brzo pospravijo kola in konje, ker priti imajo vojaki. Pometači so hiteli snažiti ulice na čast vojakom. Sploh se je ves govor sukal le o tem, kdaj in koliko pride vojakov, kje bodo nastanjeni in za koliko časa. Še celo otroci so silili vame, naj povem, če sem videl vojake.
Ker nisem kar nič v sebi očutil poželenja, pričakati vojsko, zapustim gradič in njegove presrečne, vojakov nestrpno čakajoče prebivalce. Cesta vodi v breg, zato mi kolo dosti ne služi, nego služiti moram jaz njemu, tirajoč in potiskajoč ga v silni vročini navzgor. Čim više, tem večja žega, tem večja žeja. Na srečo dohitim tri dalmatinske kirijaše (voznike), vozeče vino v Hrvaško. Ponudijo mi kar cel sodeč vina, da se iz njega napijem. Škoda, da nisem kraljevič Marko, tako pa sem se trikrat krepko oddihnil, vrgel kolo in naramnik na voz pa odhitel po bližnjici do kirijaškega postajališča v Podpragih. Da pomirim vinske duhove, ki so skočili iz soda v mene, jih počnem zalivati z vodo, namečem vrh nje krožnik pečenega janjca, pa mirna Bosna. Pogledam okrog sebe; moji vozniki so šele sedaj došli, a za njimi nekak gizdalinski kočijaš, ki je šel s praznim vozom nekomu naproti. Gotovo ne pretiravam, če pravim, da je imel 2 kili srebra na sebi; kapa obsuta s tolarji in dvajseticami, krvavordeč »prsluk« istotako, pas ves okovan s srebrnimi »brukvicami« (žreblji), okovana i lula na debelo s srebrom. Zavedajoč se svojega bogastva, se je oziral dostojanstveno in malo je govoril. Oživiti ga tudi nisem mogel, ko sem počel pipe voznikov v nič devati, a njegovo hvaliti; tudi za hvalo je bil nepristopen. Pogledal je še nekako nonšalantno na nas doli pa odšel s počasnim korakom iz stana.
Kmalu sem mu sledil tudi jaz po strmi cesti navzgor in došel počasi v goro prav planinskega značaja. Cesta, ki vodi tod preko, je tako krasno, da, umetno izpeljana, da ji ni brž para. Med silnimi pečinami, kraj globokih prepadov se vije više in više. Po globokih kotlinah so raztresene pastirske koče, zvonci pašnih čred odmevajo od skalnatih sten. Ob cesti stoji kamen v spomin padlemu orožniku, borečemu se proti dvajsetim hajdukom, ki so napadli pošto. Ti hajduki so bili velika nadloga v prejšnjih časih po teh pokrajinah; no, sedaj jih ni več, vendar jim je še zmerom odlično mesto v pripovedkah narodovih. Kmalu sem na vrhu ceste, kjer meji Dalmacija na Hrvaško. Na hrvaški strani sta pošta in logarska hiša. Kraj se zove »Mali Halan«. Pošta je bila zaprta, lastnik je šel baje v Obrovac vojake občudovat, a logar me ni imel kje prenočiti. Svetuje mi, naj grem nazaj v Dalmacijo v Veliki Halan ter tam v pastirskih kočah prenočim. Na vrhu, pri mejniku, srečam staro majko, ki me vodi do svojega stana. Pripoveduje mi, da ima štiri sine ter da mi hoče enega dati, da me povede drugo jutro na Sv. Brdo, najvišji vrh na Velebitu. Postreže mi z jedjo, napravljeno iz skorupa (smetane) in jajec, pridoda mi še črnega, palec debelega kruha. Žalil sem večerjo s hladno vodo. Po večerji legnem spat kar na prostem. Spal sem nemirno, sanjal o hajdukih, in kakor je kaj zašustelo poleg mene, sem se sklonil pokoncu. Ko se je mesec prirežal izza vrhov, sem videl poleg sebe mirno ležeče, prežvekujoče krave. Obilica koz in ovac v stajah se je z meketanjem, bleketanjem in zvonkljanjem trudila, preganjati nočni mir. To se jim je tudi popolnoma posrečilo. Ni še dobro se zdanilo, ko prvi poskočim s tal in zbudim še druge.
Po zajutrku se odpraviva s starkinim sinom Martinom na pot na Sv. Brdo. Korakala sva kako poldrugo uro skozi bukov gozd, kjer bi človek brez vodnika kaj lahko zabredel. Zapustivša gozd, prideva na plan, »Dušice« zvano. Tu izvira izboren studenec, velika dobrota ondi pasočim pastirjem. Preko travne livade jo kreneva proti vrhu. Gosto brinje in nizko borovičje zavira pot ob grebenu, treba je iskati pota ob severni strani pobočja. Črez dobro uro hoda od Dušic sva dospela na vrh. Krasen razgled se nama odpre tu. Proti severu se razprostira divna Lika z mnogimi bivališči in z obdelano širno zemljo, proti jugu se vijo morski kanali z dolgimi, belkastimi otoki, navzkrižno s to smerjo pa se izteza divje gorovje Velebit. Obzorje je utesnjevala gosta soparica, ležeča nad morjem in zemljo. Čas mi ni pripuščal, da bi z zemljevidom natančneje premotril razna sela in mesta, treba preiskati bližnjo okolico in njene stanovalce iz rastlinskega rodu. Zato kreneva z vrha ter se spustiva na sosednji »Malavan«, a potem leževa ob severni strmini počasi navzdol.
Nabiraje razne rastline, sva se mudila v pobočju dalje časa. Zastopniki rastlinstva so bili kaj borni, naškodila jim je suša, a še bolj tu pasoča se drobnica. Vzradostil pa sem se, ko sem mogel nabrati redkih zvončic.
Vrnila sva se zopet k studencu, kjer dobiva starega moža, pasočega drobnico. Čudil sem se njegovi lahni hoji in mladeniški čilosti. Zajel je iz studenca v rdeči kapi vode, in ko se napije, pove, da mu je že 76 let, a da mora vendar tekati za kozami. Lep zgled, kako učinkuje na človeka planinski zrak in priprosto življenje.
Okoli poldneva sva bila zopet pri stajah, kjer se po kratkem počitku poslovim prisrčno od dobrih ljudi, ter dirjam nizdolu do Sv. Roka, a nadalje po lepi, ravni cesti v Gospić. Velikanski lepaki v narodnih bojah so naznanjali, da se bo drugi dan vršila I. javna vaja ličkega Sokola. Da sem vedel, kako se mi bode drugi dan godilo, gotovo bi bil raje ostal v Gospiću ter se udeležil redke slavnosti v Liki, a vleklo me je nadalje — proti morju. Prenočil sem še precej ugodno v selu Oštariji. Zarana v jutro pohitim še na neki hrib, Basaće brdo zvan, a od tu zdrčim v dolgih, utrudljivih serpentinah nizdolu v Karlobag, kjer zvem, da ta dan (bilo je v nedeljo) ne vozi noben parobrod proti Reki. Kaj sedaj? Malo je manjkalo, da se nisem vrnil v Gospić. Ves dan prečepeti v tem malem mestecu, mi ni baš prijalo. Čujem, da vodi nad morjem cesta proti Jablancu in Senju, a da je zelo kamenita in slaba. Da vidim! V početku je šlo še precej dobro, a čim dalje, tem slabejša je postajala pot in za nekaj časa sem moral že peš korakati in tirati kolo poleg sebe. Tolažil sem se, da bo že zopet mogoče zasesti kolo. A vse upanje je bilo zastonj, cesta čimdalje slabejša, debel gramoz je škrtal pod nogami in kolo je odskakovalo. Silna vročina je pripekala in oglašala se je huda žeja. Vasi ob cesti prazne, nikjer žive duše, vse je ubežalo v planine k studencem ter povedlo živino s seboj. Korakam izmučen dalje ter legnem tupatam v senco kake velikanske skale, da se malo oddahnem in ohladim. Obupaval sem. Bal sem se, da me ne poruši solnčarica v teh neobljudenih krajih, kjer že kakih 30 km nisem videl živega bitja. Zopet pod cesto vas; poskusim i tu svojo srečo. Vse pozaprto, vse mrtvo. Že hočem z obupa polnim srcem iti dalje. Kar zapazim pri neki koči vrata odprta. Vstopim. Na zemlji čepi starka ter topo gleda došleca. Poprosim je vode. Pogleda v stran, a tam se oglasi starec iz somraka in ji veli, naj mi postreže. Z ilnato skledico poseže v zakajen, umazan kotel in mi poda zajeto vodo. Joj, kaka tekočina! Zamižal sem in popil, kar je bilo v skledici. Oduren okus mi je ostal v ustih, okus, spominjajoč me na — pomije. Hrvaška prislovica pravi: »Ko cerkve ne pozna, i peči se klanja«. Tako i jaz, klanjal sem se tem pomijam in popil še par skledic. Sčasoma se človek vsemu privadi in »v sili hudič muhe žre«, pravijo pri nas. Vprašam starca, kje so drugi ljudje, a on mi odgovori, da so pobegli v planine, tudi on da bi bil šel tja, pa s starko nikamor ne moreta, zato sta ostala in gladujeta; vodo si mora nositi dve uri daleč. Za obed sta imela par v pepelu pečenih krompirčkov orehove velikosti. Povem starcu, da imam v torbi na kolesu kos suhega kruha, ki ga pa radi žeje ne morem použiti. Prosi me iskreno, naj mu ga podarim, ker kruha že dolgo ni jedel. Gre z menoj na cesto, veseleč se koščka kruha; raduje se tudi kolesu, kakršnega še nikoli ni videl. Da mu pokažem, kako se vozi s kolesom, sedem nanje in zaropotalo je po gramozu. Zadnji pnevmatik je dobil luknjo. Ker sem moral itak hoditi, me to ni nimalo vznemirilo.
Odtod sem šel še kakih 10 km in evo me v malem mestecu Jablancu tik morja. Pohitel sem v gostilnico in pričel tako neznansko vodo vlivati vase, da so vsi navzočni s strahom zrli v me, boječ se, da jim še ono malo vode, kar je je ostalo v mestnem bunaru (vodnjaku), popijem. In res, ni še nastala noč, ko mi javi natakarica Luca, da ni ne kapi vode v hiši. Da zadovolji mene in druge goste, ki so, videč, kako gre meni voda v slast, tudi jeli vodo z vinom mešati, šla je po vodo k sosedu na posodo. Kmalu smo popili i to, zato se odpravim spat. Monotono petje iz gostilniške sobe bi me bilo skoraj uspavalo, da se ni vsa situacija na mah izpremenila. Došle so devojke in — udri kolo. Po tleh z nogami, po mizah z rokami so tolkli takt, a stresali vse poslopje. Umevno, da je spanec pobegnil s trudnih oči. Premetaval sem se na postelji tudi še, ko je hrup polegel, in težko pričakoval jutra. Ni se še dobro zdanilo, ko pohitim k morju, da si s kopeljo osvežim zaspane ude.
Po zajutrku prisopiha parobrod »Magyar«, na katerega namestim sebe in kolo. Gneča je bila velika na krovu in kaj bi ne; konkurenčne nizke cene vabijo ljudstvo, da se za vsako malenkost popelje v Senj ali na Reko. Do Senja se plača 10 novčičev, a do Reke 20 novčičev, voziš se pa do te malodane cel dan. Parnik je last ogrsko-hrvaške parobrodne družbe, ki je te nizke cene nastavila zato, da bi upropastila hrvaško brodarsko društvo, čigar parniki vozijo po isti progi. Da se pa to ne zgodi, skrbi narodna zavednost hrvaškega občinstva, ki se navzlic višjim cenam v obilem številu vozi na domačih parnikih. Pripovedovali so mi tudi, da so se vsi hrvaški trgovci zavezali, prejemati blago le s hrvaških parnikov, a drugo zavračati. Prepričal sem se o resničnosti tega, kajti naš parobrod ni vozil skoraj nikakega blaga, a parnik »Hrvatska«, ki je vozil mimo nas, je bil silno natovorjen. S tako silno konkurenco, kakršno so uvedli Madjari, bi upropastili sebe najprej, da jih ne podpira vlada, ki jim je med drugim poverila tudi poštno vožnjo.
Pristajali smo po mnogih pristaniščih, najdalje v Senju. Vožnja po Kvarneru je kaj zanimiva. Ob morju so posejane mnoge vasi in lična mesteca, ki se posebno v obližju Reke kaj hitro širijo z različnimi novimi zgradami, služečimi ponajveč letoviščnikom. Tako prijetna pa je le obala ob celini, obale raznih otokov onkraj kanala so kaj žalostne in puste. Golo kamenje pokriva pusta tla, nikakega zelenja, nikakih prebivališč ne zagleda oko. Videti je, ko da so otoki s snegom pobeljeni. Vzrok je ljuta burja, ki po zimi strašno tod razsaja in ki je v teku stoletij odnesla še tisto malo zemlje, kar je je bilo morebiti še prej po teh krajih.
Na parniku je bilo kaj živahno. Tukaj je prepevala četvorica fantov narodne pesmi, tamkaj se je gnetlo ljudstvo pri vratcih v kuhinjo. Ta je hotel porcijo gulaša (10 novč.), oni janjčje pečenke s krompirjem (15 n.). Tudi vino je ceno (28 n.), a ledeno pivo v buteljkah je bolj za gospodo (20 n.). Prodajajo sadje, grozdje in smokve, tudi kumare gredo marsikomu v slast. Ropotanje strojev, pomešano s petjem, bleketanje ovac na sprednjem koncu s spremljevanjem tamburice, ki nanjo udarja ovce čuvajoči deček, glasen smeh mnogobrojnih žensk in šumenje valov, vse to kaj blagodejno vpliva na živce — seveda na zdrave, kakršnih je to zdravo, jedro ljudstvo.
V Kraljevico parnik ne prihaja, izkrcava potnike kar na prostem morju v majhne čolniče, ki tu čakajo Ondi se nam je primerila majhna nezgoda: parnik je zašel na nizko vodo, na prod. Nikaka sila ga ni mogla vzdigniti. Prihitela je na pomoč mimo vozeča »Hrvatska«, a tudi z njeno pomočjo ni bilo moči parnika premakniti. Takisto i »Drava« ni mogla pomoči. Nestrpno smo čakali, odkod nam pride pomoč. Zagledamo velik parnik ogrske družbe. Ta oklene z močnimi vrvmi naš parobrod in ga potegne iz plitvine v globoko vodo. Bili smo prosti. Z zamudo treh ur smo dospeli v Reko. Odtod sem pohitel z brzovlakom in s kolesom domov, da sem se odpočil in se pripravil za nove izlete.