Izlet na Triglav.*)

75 Izlet na Triglav.")

Z gosp. profesorjem Prancetom Globčnikom iz Ljubljane sva se zmenila, da sredo 1. avgusta popoldne iz Kranja nastopiva pot na Triglav. Prišel pa je profesor še le drugi dan v četrtek ob pol petih popoldne. Stopivši v štaeuno našo reče: »Tukaj sem, idiva!« Po kratkem premisleku odgovorim »Dobro, idiva!« Bil je po naključbi v štacuni tudi jeden Oger, agent avstrijskega Greshama, g. Rosner. Tudi on pravi, da hoče z nama na velikana. In komaj je ura pet odbila, że drdramo proti Bleškemu jezeru, kjer smo v gostilnici Malnerjevi prenočili. Globočnik je İmel seboj popis Triglava od gosp. dr. H. Coste; da ga Rosnerju, naj ga v postelji na glas bere. Do malega Triglava je mirno bral, ali naprej se mu ustavlja beseda, ponehuje, z glavo kima, dvomi, da bukve morebiti resnice ne govore, in večkrat pravi: »wenn schon mali so schlimm ist, was wird véliki machen«. Tako je bral naprej, da smo vsi zaspali.

V petek zjutraj vstanemo ob 4. uri in se odpeljemo v Bistrico do Mavriča, pri katerem smo zajutrkovali in potem čez goro v Srednjo vas se podali. V gostilni pri Šestu smo prašali po vodniku Jożefu Šestu, pa izvedeli smo, da je v Rovtah. Najeli smo njegovo hčer Rozalo in gostilničarjevo deklo Mino, ki ste nabasali naša odvečna oblačila, pijačo in jedila. in tako smo ob 11. dopoldne odrinili iz Srednje vasi na hrib. Kmalu mejpotoma srečamo Jożefa Šesta. Koj je pripravljen, da nam hoče vodnik biti: samo da je še po puško domu skočil. Pri prvi koči počakamo starega Šesta, in Rozala je šla še po mladega Lorenca. Oba kmalu prideta. Mi pa smo mej tem časom pili sladko mleko pa siradko jedli. Od tod sta oče in sin nosila naše blago; Sli smo čez hribe in doline, in prišli smo prav trudni ob polu S. zvečer na Belo Polje.

Predno se v Belo Polje navzdol gre, štrli velikan od tal v višavo, kakor da bi bil z nebom zvezan - tu je najlepši pogled Triglava. Omeniti še moram da, predno v dolino prideš, moraš še kake tri seżnje snega pregaziti, čeravno ta ni bil prvi. Ko v Šimnovo kočo pridemo, smo odložili; Šimen nam ponudi sładkega mleka. Rosner pa jaz sva ga pila, Globočnik pa je bil nevoljen, da tukaj tudi kislega mleka ne dobi: ali odvrnili so mu, da se mleko tu zavoljo mrzlote ne izkisa. Šimna potem poprašamo: kaj nam bo za večerjo napravil? »Grem koj turšične moke iskat – pravi - bodo pa žganci z mlekom." In iz 5 grl zadonijo mu dobro-klici. Mej tem, ko so se žganci kuhali, greva z Rosnerjem na travo počivat, in videla sva, kako dekleta krave molzejo na planini. Goveje živinene tu takih 150 repov z veliko trumo kos in jednim konjem; vsa živina, kadar dežja ni, prenočuje pod milim nebom. Po večerji – ob 9. Uri - Globočnik na tisto stran, po kateri smo gori prišli, visoko na skali dva raketeljna izpustil, katera pa so gotovo nista videla ondi, kamor sta bila namenjena v znamenje, da sme tukaj. Ž ivina se je jako prestrašila in divjala okrog - gotovo štirinožnim planinskim stanovalcem raketeljni niso bili pri volji !

Šimen je ta čas v kočo sena nanosil, in potem smo se vlegli. Jeden čas smo dobro spali; ali proti jutru je bilo zelo mraz, da nas naši plašči in suknje niso dodi greli. Ob polu 4. sta ustala Šimen pa Jože, ter začela žgance kuhati in mleko vreti. Tudi Globočnik in jaz vstaneva in se napraviva. Rosner je pa že zvečer naročil, da njega ni treba buditi, ker on ne za milijon, tudi za celsvet na Triglav ne gre, ter mrmrá, da sva ga že do sem zapeljala. Ko s žgance snedli, odrinemo oh polu 5. uri, v soboto zjutraj,

naprej. Vreme se ni ugodno kazalo; Triglav je bil ves v megli. Ali le »naprej!« je bilo najino geslo, in prekobacali smo čez kamenje in sneg, v dobri uri prau v podnožje Triglavovo. Zopet nam se odpre krasen pogled; ali megla je velikega še zmirom zakrivala in še celo na malega segla. Videli smo pri pol višavi malega Triglava dve črni vrani okoli frfrati, tri bele jerebice (Sehneehühner) pa so ob prednjem ohribji letale. To je bilo vse, kar smo živega videli. - Začelo je zdaj celo deževati, in prav mrzel veter je vlekel. Klobuke si z rutami priveżeva in tako prav težko na strma »Vrata« prilezeva. Tukaj se spočijemo in z žganjem in kruhom vsi okrepčamo. Veter čedalje huje vleče. palice in kar je sicer nepotrebnega - pravi Joże - morata tukaj pustiti. Jaz sem taško in flaško Jożetu z rame dal, in tako sva začela, jaz naprej, Joże za menoj. po skalnati steni kviško na mali Triglav plezati; vodnik gori gredé mora biti od zad; petrebna je, da večkrat z roko podpira noge. Za nama pa je bil Globočnik z Lorencem, in tako smo z veliko težavo dospeli na mali Triglav kmalo po 7. uri. Pri neki skalnati steni smo počivali. Z žganjem se zopet pokrepčamo in potem dalje podamo čez sedlo, čez katero pa ni težavno iti in tudi ne prveč nevarno. Izprva smo šli po koncu, kmalu pa jezdarimo čez ozko pot, katera ni dolga; zdaj prihaja širja; zdaj ožja: tudi čez majhne špičaste skale je treba kobacati. Ako se na propade, ki so na obeh straneh, oziraš. lahko se ti v glavi zvrti: ali človek časa nima od sebe pogledati, ker Bogme! za vsako stopinjo, ki jo storiš, je največe pazljivosti treba.

Naenkrat stojiva pred velikim stolpom, kateri skoraj navpik proti nebu moli. Zdaj pouprašam Jožeta; kodi da gori pojdemo. »Ravno po robi – pravi - gospod! le korajžo, vse bomo srečno postali«. Enmalo me je streslo; ali mislil sem, ako mora biti, po robu, hajdimo po robu; začeli smo lezti po robu do podvrha. Huda je bila. Zdaj pravi Jože: podajmo se na desno stran robá - in ta pot do vrha je bila najnevarnejša. Jože je rekel, da jo je on nedavno našel.

Ob 8⅓ uri smo bili vsi skupaj na vrhu Triglavovem. Mrzel veter je še zmerom pihal, vodnika nam dasta plašče, da se ogrneva. Z Globočnikome s objameva in poljubiva; s solznimi očmi se vsi na kolena vržemo. Boga z molitvijo zahvalimo, da nas je srečne obvaroval. Zdaj okrog sebe gledati, bilo je prvo. Kakor daleč oči nesó, vse je niže; samo mi, ki smo na vrhuncu bili, jaz za 5 čevljev, Lorenc nekoliko linij več, oča Jože še več, in Globočnik blizo 6 čevljev viši od Triglava.

Najprvo se ozremo tje, kjer je Garibaldi proti Tirolom, in tje, kjer je Cialdini proti Vidmu ali Benetkam; nekaj morja smo videli, Jože nam pokaže nekaj belega, rekoč da to je Videm. Ali ko bi trenil pridrvi megla in zagrne nam laško stran.

Mangart se je prav malo iz megle kazal. Lep pogled pa je bil na Koroško, Štajersko in Hrvaško naprej, dokler oči neso. Lepo se je videl Ljubljanski grad, Šmarna gora, sv. Jošt, kamniško hribje, Grintovec, Stol, Črna prst s bohinjskim ohribjem je pa samo največje robove iz megle kazala. Pred očmi ti stoji Dovje Lengenfeld pa Mojstrana. Megla je po Bohinji niže zlezla. Hipoma se solnce prikaže in prijetna toplota nastane. Zdaj plaše na tla zmečemo, se na-nje vsedemo, in vse, kar smo se seboj imeli, smo pojedli in popili; po vsem tem pa se je smodka kaj dobro prilegla.

Na mestu, kjer je enkrat lesena piramida stala, so dilice z imeni napisane in s kamenjem obložene bile; vse smo prebrali; jaz sem s svinčnikom tudi svoje na eno zapisal. Poten nam prinese Joże flaško (bunteljo) spod ene skale, v kateri je 7 listkov bilo. Globočnik je prepisal vsa imena z listkov in z dilic ter v flasko djal vse preprejšne listke, priložil pa še svojo fotografijo, eno svetnico pevskega društva, svoj in moj listek, pesem (čveterospev) »na Triglav« v note stavljeno in od Valente, Vidica, Drenika in Orela podpisano; napiše še en majhen listek s prošnjo, naj vsak naslednik pazljivo z listki ravna, da se kaj ne izgubi in pokvari. Nabrali smo si se kamenja v spomin in našli tudi prav na vrhu proti solncu tri rožice: plavo, belo in rumenkasto-belo ceveteče. Po vsem tem smo zmerili planjavo Triglavovega vrha, ki je 50 stopinj dolga, Široka pa do dveh sežnjev, samo da je močno navzdol do própada. V zahodu proti Koroškemu je ena stena viseča do propada en seženj široka, prav do vrha polna snega, tako da se z eno nogo po snegu, z drugo po suhem lahko hodi.

Globočnik pa jaz še zapiševa na skalo z oljnato barvo svoji imeni in dan v spominek. Eno uro in četrti smo bili na vrhu in se potem počasi spravili na odhod; jaz in Jože sva bila zopet prva. Groza me obide pri prvi stopnji navzdol; Jože še enkrat Lovrencu priporoča pazljivosti in da naj zmirom enmalo odzad ostaja zavoljo kamenja, katero se pod nogo ruši in v globočino beži. Srečno sva prišla v sedlo. Zdaj pravi Jože, počakajva in Poglejva, kaj una dva delata. Vidiva ju visoko na robu Triglava; zdelo so mi je, kakor da bi v zraku visela, in to mi je bil najbolj grozovit pogled na vsej poti. Tudi ona dva sta srečno prišla do naji in zdaj sem sel jaz pa tudi Globočnik pokoncu čez sedlo

do prostora počivališča. Na tej skali je namalal Globočnik na vrhu cesarskega orla pod njega zapisal »sava slovneskemu Triglavu«. Spodaj na levi »Fr. Globočnik«. na desni »Fr. Kadilnik«, pod vsako ime pa še letopis 18 4/8 68.

Potem dalje koračimo, da pridemo zopet čez mali Triglav do Vrat, kjer smo zoped svoje palice in vse drugo pobrali in čez kamenje in velike kupe snega se dričali, pa srečno prišli ob ½ 2 popoludne v Belo Polje. Šimen nam je zoped žgance z mlekom skuhal; dobro smo se najedli in napili dobre vode, plačali vse, in tako z Bosnerjem, ki je tukal čakal, odšli in ob ½ 8 zvečer prišli, sicer prav težko, vendar srečno v Srednjo vas.

V gostilnici pri Šestu si damo dobro večerjo napraviti, potem pa brž v posteljo. Zmenjeni smo bili, da zgodaj vstanemo; ali ni bilo mogoče; vstali smo tedaj še le ob 8. v nedeljo in ob 9. prišli do Bohinjskega jezera. Tu sem nasvetoval Globočniku in Bosnerju, naj gresta k Savici. Globočnik je ubogal, Rosner pa je zopet ponovil svoj: »Za celi svet ne več na hrib.«

Zapustila sva tedaj Globočnika oba in prišla ob ½ 12. uri peš v Bistrico, ker sva pri Mavriču kosila. Ker Rosner in ni hotel, sem se jaz sam odpeljal na Bleško jezero; od tod pa zoper koi naprej in tako sem bil zvečer ob pol 10. uri že v Kranji.

Evo dragi učitelj! naše potovanje na Triglav, ki se, 9075==2865m visok, ponosno imenuje glavarja kranjskega.

Priporočamo pa vsakemu nasledniku to-le! Za vodnika Jožeta Šesta, lovca pri baronu Cojzu v Srednji vasi v Bohinji in njegovega sina Lorenca: vsak naj vzame s seboj veliko žganja, najbolje je dober slivovec, precej kruha in mesa, če je tudi svinina ali pa klobase, vse je dobro, potem pa prav veliko smodk ali saj tobaka, ker možje vodniki celi dan, tudi po najnevarniših potih, pipice v ustih drže. Močni škornji in dobro podkovani so do malega Triglava potrebni. Na malem in velikem Triglavu bi bila najbolša debela klobčina, zato ker manj drči.

Črvste roke, Dobre noge, Čista glava Dospe vrh Triglava!

Na zdravje!

V Kranji 6. avgusta 1866.

France Kadilnik