Izlet na Krn
| Izlet na Krn. Iz popotne torbice Josipa Podhumskega. Josip Podhumski |
| |||||||||||||
Mnogokrati sem čital v predalih tega lista o različnih izletih, a nikdo se ni še lotil opisati izlet na Krn, da-si zavzema ta velikan med našimi slovenskimi hribi poleg Triglava, Nanosa itd. častno mesto. Tudi jaz se le težko lotim tega dela, kajti da-si so bile pri izletu na Krn tudi prijetne urice vmes, vendar me prešinja neka žalost, ko se spominjam svojih raztrganih hlač in čevljev. A ker vem, da se naši turisti navadno le v možki družbi pripravljajo na izlete in da je tudi mnogo takih kateri niso bili še na nikakem izletu, ne morem si kaj, da bi se ne spomnil našega velikana Krna, na kojega smo se bili napotili, – čudi se svet – v ženski družbi.
Nikar ne misli, dragi čitatelj, da ti hočem morda napisati kako neresnično pravljico, morda kako humoresko ali pa kako tragedijo, v koji bi se hotel kazati glavnim junakom, ki je v tej ženski družbi kot junaški vitez Don Quixot sekal različne pošasti – ne – povedati ti hočem golo resnico. Poslušaj!
Že večkrat sva se z r. g. F. pogovarjala, da enkrat morava vender-le na Krn. Ker pa sama nisva hotela na to pot, odlašala sva leto za letom, češ, prilika že pride, da nama bode možno v večji družbi na »Sivca«.
Prišle so šolske počitnice, a žnjimi tudi mnogo ptujcev. Meščanje so pa navadno mehkužni in mesto, da bi pod milim nebom uživali planinski zrak, raje ti ostanejo do poludneva v postelji, potem obedujejo, za obedom grejo zopet v posteljo in le noč porabijo nekoliko, da naredijo par korakov po vasi, da tako nekoliko raztegnejo svoje lene ude. Taka pa nista bila g. M. in njegova g. sestra. Ko sta izvedela kaj in kako namerjava z g. F. bila sta koj pripravljena, da hočeta z nama. Izkušeni g. F. je odsvetoval, češ, pot na Krn je zelo težavna in nevarna in do tedaj ni bila še nobena ženska na tem visokem hribu. Vse odsvetovanje ni nič izdalo, na vsak način je hotela iti.
No, bila je že lepa družba, a manjkalo nam je vodnika. Da bi si ga bili na lasč najeli, ni nam niti na um prišlo, ker nikdo izmed nas ni bil toliko premožen, da bi bil mogel žrtvovati kar meni nič tebi nič par okroglih za ta posel. Obupali smo že skorom, slednjič pa smo ga vender-le iztaknili v osobi g. K. Napotili smo se vsi štirji k njemu in ga toliko časa prosili, dokler se ni udal naši želji in določili smo dan in uro odhoda.
Vršiti so se začele priprave za težavno pot. Omisliti si je bilo pravih turistovskih palic.
Naša dežela je sicer na lesu bogata in vender nisem mogel nikjer najti lesu, koji bi bil za tako palico pripraven. Slednjič ga iztaknem. Moj oče je imel namreč neko jako dolgo lato, s kojo so jeseni orehe klatili. Zaljubil sem se v to lato. Prosil sem očeta, naj mi dovoli, da jo odrežem, a razume se samo ob sebi, da previdni gospodar dobro pazi na svoje orodje in da mi ni hotel tega dovoliti. Če ne dovoliš, vzamem pa sam, mislil sem si, in v malo minutah uničil sem očetu dolgo lato. Ko sem svojo palico obrezoval in gladil, zasledi me oče pri navdušenem delu in poslušati sem moral dolgo propoved o neubogljivosti. Besede te segle so mi tako globoko v srce, da sem se še v prst prav pošteno urezal. Pa kaj to, saj palico sem vender-le imel. Ves vesel nesem to palico drugim bodočim turistom pokazat, hoteč jim pripovedovati, kako smolo sem ž njo imel. A preveril sem se, da niso bili mnogo srečnejši od mene. Pri g. F. stanovala sta g. M. in njegova g. sestra. Najti pripravnega lesu za tri od njih, bilo je gotovo jako težko. Premetali in pregledali so vse grablje in drugo orodje, a najti niso mogli nič. Ko pridem k njim s palico, najdem jih pri latniku, kojega so prav neusmiljeno obdelovali. Jeden je bil na latniku, drugi so mu pa spodaj pomagali. Palice so res našli, a pokvarili so ves latnik.
V te palice zabil nam je kovač še dolg žebelj na koncu in tako smo bili preskrbljeni z stvarjo, jako važno za turiste. Palice so bile skorom dva sežnja dolge in par kil težke. a manjkalo nam je še mnogo drugih stvarij. Najpoprej smo začeli premišljevati o klobukih, koji naj bi nas varovali pred solncem. Sam ne vem, kje smo iztaknili neke grozne slamnike, v kojih smo ravno tako izgledali, kakor malosemeniščanjev Gorici. Vzlasti pa je dobila g. M. strašanski slamnik, izpod kojega jej niti brade nisi mogel zapaziti.
Za klobukom pridejo čevlji, koji so glavni pogoj, da more turist dobro hoditi. S kakimi so se bili moji štirje drugi obuli, ne vem, le o sebi se še spominjam, da mi je delala obutev največjo preglavico. Pregledal sem vse svoje stare in nove, a ker so bili vsi po modernem kopitu z navzgor zakrivljenim špikcem narejeni, pripravni niso bili za ta izlet. Iz zadrege me spravijo očetovi, koje je navadno rabil, kadar jo šel v gozd. A tudi ti so preslabi, rekel mi je čevljar, in pribil jim je par podkovi in tri vrste velikih žebljev.
Na dolgo pot tudi treba kaj seboj nesti za želodec, rekli so mi drugi, ker na Krnu ni gostilen. Moj čevljar, ki je bil prej vojak, posodil mi je par vojaških steklenic, koje sem napolnil z dobrim – slivovcem, dobra mati pa mi je dala v dva vojaška »brotsacka« kruha in različne svinjine.
Tako obložen stal sem na vse zgodaj drugega jutra pred hišo ter čakal na druge. Pohvaliti se ne smem preveč, da ljubim rane ure in tudi to jutro bi bil gotovo zaspal, ko bi ne bil naročil že zvečer ponočnemu čuvaju, naj me ob dveh zjutraj pokliče. Nisem dolgo čakal, ker kmalo so primahali g. r. F., g. M. in njegova g. sestra. To vam je bil krasen prizor!
Prva se mi prikaže g. M. z onim strešnim klobukom; v desni je imela velik drog, v levi pa košarico. Čez rame jej je bila privezana steklenica, z vodo napolnjena, in velika halja. Krilo ni bilo posebno elegantno in tudi tačasnja moderna dolžina, pri kojej se je krilo dva metra za uboge žensko po tleh v prahu ali v luži vleklo, izpolnjevala ni teh paragrafov. Na nogi sem jej zapazil mestne čevljičke, kateri niso bili mojim v nikakem obziru prav nič podobni.
Tudi g. r. F. mi je zeló ugajal z svojim klobukom, ki ni bil več za drugo rabo, nego da bi ga bili v kako njivo obesili v strah in trepet vranam in vrabcem. Čez pas in ramena imel je različne steklenice in torbice in bil je bolj obložen, nego vojsk se svojim »sakundpakom«. Tak je bil tudi gosp. M., samo da je imel vrhu tega lišpa še prav mogočno škatljo, namenjeno za nabiranje različnih rastlin.
Kuk sem moral biti jaz, misli si lehko vsak, kajti vsi trije so se mi tako glasno smejali pri prvem pozdravu, da sem si začel v resnici domišljevati, ti moraš pa še lepše izgledati od drugih. K nesreči sem bil pozabil ta dan v zrkalu se ogledati in tako mi ni več možno opisati samega sebe. Le toliko vem, da sem rabil vsakokrat pol minute, predno sem mogel storiti korak se svojimi težkimi čevlji. Zato sem pa tudi stopal za vsemi drugimi, kakor stari slon – počasi – pa previdno.
Sreča nam je bila jako mila, ker iz vsega se je dalo sklepati, da bodemo imeli najugodnejše vreme. Še temno je bilo, ko smo stopali skozi vas. Za nami prihiti Š. in se nam ponudi za voznika. Prositi se nismo dali dvakrat, vzlasti jaz ne, ker čevlji so me grozno težili. Vsedemo se torej na voz. Š. zavriska in hiteli smo kot lastovica proti Soči. Nikar ne misli, dragi čitatelj, da je imel Š. upreženih par iskrenih konj – o ne, sam je bil voznik, sam je bil tudi vse drugo, le voz mu je v resnici naredil kolár. Na razpotju smo se poslovili od prijaznega nam Š. ter mu dali v znamenje njegovih velikih zaslug za naše potovanje kozarček žganja. A ni treba misliti, da ga je rad vzel – o ne, prositi smo ga morali jako dolgo, predno je izpraznil mali kozarček v največi sramežljivosti. Jeden drugemu zahvaljujoč se, krenemo proti soškemu mostu, za Gradom, skozi Zatomin proti Podoreharju.
Zatominci so baš ustajali, ko smo šli po vasi in srečati smo morali marsikatero pridno ženico. A bogsigavedi kaj jim je bilo, da se je vsaka ženska glasno zasmejala pri pozdravu: »Dobro jutro Bog daj!« A mi se nismo dali motiti, ampak možko smo korakali proti hribu.
Koj za vasjo je pot zeló navkreberna, če jo je sploh imenovati pot, in tukaj so pokazali naši meščanje, kako znajo hoditi, ker vsakih deset korakov izgubili so gotovo jednega. Jaz sem pa stopal tako trdno in počasi, da so se koj uresničile besede sv. pisma, ki pravi: »Kedor jezadnji, bo prvi.« In res: nismo še šli dvajset minut po plazu, bil sem že kakih dvajset korakov pred drugimi. V svoji vitežki uljudnosti sem se koj ponudil gospici, da bi jej nesel njeno prtljago. Iz začetka se je sicer branila, a konečno je vender uslišala mojo prošnjo. Tako sem lazil po strmem potu; skoraj sape mi je zmanjkovalo, pa saj ni čuda: prej bil sem že preobložen in sedaj sem vlekel še butaro gospice. Ne misli čitatelj, da se hočem s tem hvaliti, češ, največ sem moral jaz nositi in gospica je šla prazna. Tako ne mislim! Uboga gospica je morala dosti trpeti radi njenega ozkega krila, koje jej je branilo delati prave, krepke korake, kakor jih delajo naša gorska dekleta in mesto da bi šla z nami kot vojaki v koraku, dozdevalo se mi je takrat, da je naredila na vsak moj korak po deset tistih mestnih, pri tem pa je bila radi okroglega kamenja najmanj dva koraka na izgubi. A dasi je imela tako nesrečno krilo, dasi je skozi mestne čevljičke vsak kamenček čutila, zaostala ni nikdar in nikjer, ampak bila je vedno pri prvih, kakor prava junakinja in zraven vsega tega še vedno najboljše volje.
Jeden z drugim norčevaje se prišli smo še precej zgodaj do Podoreharja, koja hiša jako slovi radi nje slovanske gostoljubnosti in kjer nam je obljubil naš peti turist, naš voditelj, da nas počaka. A prišli smo pred njim. Kakih sto korakov pred hišo imeli smo sejo, kaj naj bi zavžili pri Podoreharju. Možki smo bili vsi za žganje, meneč, to nam da moč; a gospica, kakor navadno vse ženske, protestirala je proti temu predlogu, češ, da bodemo po žganju še bolj žejni in priporočevala je gorkoi jedva pomolženo mleko. Ker sem se tud jaz udal temu predlogu vedoč, da mleko dobimo zastonj in ker je znala gospica svoj predlog prav odvetniški zagovarjati, ostalo je pri tem in konec je bil debati, pri kojej se mi je nekaj, ne posebno prijetnega pripetilo.
Vso pot šli smo namreč kot srne jeden za drugim – se vé, jaz prvi. Pri seji so me pa kaznovali, ker uvrstili smo se sedaj nekako po »rangu« in sicer tako, da je šel prvi g. r. F . kot najstarejši se svojo veliko črno brado, za njim gospica M. in za njo njeni brat in mene, kot najmlajšega, potisnili so zadnjega. A bridko se je maščevala ta moja usoda nad njimi! Velik pes nam pridivja nasproti in vsak od teh groznih junakov je želel biti zadnji, hoteč se jeden za drugim skriti – a jaz v svojem junaštvu bil sem prav tih in miren zadnji med najzadnjimi in pustil, naj oni, koji so prvi, s psom obračunijo. A šli so vender prav mirno naprej kakor bi ga ne videli. Žival čakala je na me. Ko se mu približam pripeljem mu se svojo palico jedno prav gorko čez hrbet, da je glasno zacvilil in odletel. Ko sem se pa baš čez neki prelaz kobacal, zgrabi me za nogo in odnese mi v znamenje maščevanja kot plen kos mojih kupljenih hlač.
To pasje lajanje in cviljenje pa je privabilo vse domače iz hiše. Veselili smo se, da nas rešijo tega psa, a kako se začudimo, videči, da so otroci pobegnili kot blisk in v strašnem joku v hišo; za njimi je pa prav možko korakala gospodinja in se delala, kakor da nas ni niti opazila. Mi gremo vedno le naprej, kakor Judje, ko so vzeli ono znano mesto v Afriki. Krik v hiši postaja vedno večji in gospodinja kuka na nas pri skorom zaprtih vratih. Kaj storiti? Otroci so se vstrašili velike brade, strašnih slamnikov in naših belih drogov. Taki ne smemo v hišo, radi tega zopet seja. Žejni smo bili hudo, vodo nismo več imeli, v hišo moramo torej na vsak način. Usoda zadene mene. Hitro odložim vso prtljago s klobukom in palico vred in tako gologlav in (razume se samo ob sebi) brez nikake dlake na obrazu, grem prav počasi po stopnicah, kričaje: »Bog vam daj dobro jutro, mati, ste že vstali, ste že kaj skuhali?« Moja oseba in te besede so vso družino nekoliko pomirile, da so bila vrata koj odprta. Predno odzdravi, vpraša me žena: »Slišje, ki sa pa tuste zani Idje?« Ko sem jej vso našo bando popisal in jej tudi povedal, kaj in kam mislimo, ponehal je tudi otročji jok in pri vsakih durih, vodečih iz kuhinje, bilo je vame uprtih par debelih sivih otročjih očij. Gospodinja nas je jako gostoljubno postregla, dala nam je vode, kojo sem moral svojim drugom v velikem lesenem korcu na dvorišče nositi, ker oni niso smeli radi otrok v hišo. Tako sem moral jaz streči svojim turistom, ker vse, kar mi je dala gostoljubna žena, moral sem nesti v kot na dvorišče, kjer smo se potem vsi skupaj gostili. Še nismo bili zavžili vseh božjih darov, zaslišimo od daleč vrisk in v kakih desetih minutah je bil pri nas naš brezplačni voditelj, naš prijatelj g. K.
Ponosno je držal v levi svojo »generalstabskarto«, v desni malo palico, v žepu malo steklenico tropinjevca in nekoliko kruha. Bil je baš tako napravljen, kakor da gre na sprehod. Smejal se je nam, ko nas je videl tako napravljene. Radovedni smo bili na njegovo »generalstabskarto«, ki pa ni bila druzega, nego košček papirja, na kojem je bilo par črt, s kojo se je pa znal bolje orijentirati, nego marsikateri vojaški dostojanstvenik z vsemi svojimi različnimi zemljevidi.
Ko se je tudi g. K. nekoliko odpočil, krenemo proti »Mrzlemu vrhu«. Solnce je začelo pripekati in dasi je pihljal hladni veter, potiti smo se začeli, kakor sol pod južnim zrakom. Žeja je bila vedno večja in naš vodnik nas pelje k nekemu seniku, kjer smo dobili obilo žmitka, s kojim smo si žejo gasili. Opoludne bili smo na vrhu »Mrzlega Vrha«, pri bistrem studencu, kjer smo obedovali na zeleni travi. Res je, da človeku vse dobro diši, kadar je lačen in zdrav, a toliko bolj je nam dišalo in teknilo v zdravem planinskem zraku, v veseli družbi in pri mrzli studenčnici, kar vsega ne najdeš po smradljivih mestih. In vzlasti sedaj, ko pišem te vrstice in mi prihaja od kanala oni duh pod nos in me tudi želodec opominja, da nisem še svoje dolžnosti storil, spominjam se nehote pesmi:
»Na gore, gore,
Na strme vrhé!
Tje kliče in miče
In vabi srce.«
Ko smo dali želodcem, kar jim gre po božji in človeški postavi, napotili smo se dalje. Šli smo mimo mnogih mlekarnic in kjer smo le hoteli, dali so nam sladkega mleka, skute in sira za kozarček žganja ali za malo tobaka in veselo pevajoč prišli smo ob četrti uri popoludne do zadnjih kolib, katere tamkaj »stan« imenujejo. Tu smo nameravali tudi prenočiti.
Ta naša planinska vas ni štela več nego štiri senike, se ve, brez hišnih številk. Ogledali smo si najprej senik, kjer smo tudi lehko opažali, kako sir delajo, ali bolje rečeno kako sirijo. Na vzhodni strani je imel ta senik mala vrata, koja so mu služila kot glavni uhod. Vstopivšemu dozdeval se je ves notranji prostor kakor gorska kuhinja. Na sredi te kuhinje bilo je jako nizko ognjišče, nad njem je visel velik kotel. Na levi strani bila je skozi steno luknja, skozi katero bi ne mogel človek, a služil je ovcam kot uhod v kuhinjo, kadar so jih molzli. Glavnemu uhodu nasproti bila so v leseni steni, koja je ločila kuhinjo od shrambe za sir, zopet mala vrata. Tu v tej shrambi videl si nakopičene vrste velikih sirov, pred njimi so pa stale velike deže, napolnjene z dobro skuto. Ta prostor nam je služil kasneje za obednico. Dimnika ni bilo nikjer in ako si hotel vse natanjčno opazovati, moral si pljuča in oči že prej privaditi na kad kojega si bil prisiljen požirati v nizkih prostorih.
Vzlasti žličnik je bil znamenit. Na leseno steno je bila pribita luknjasta palica, in v te luknje so vtikali po jedi žlice. Da se pa niso preveč trudili z umivanjem in da so bili zelo varčni z vodo, bila nam je dokaz debela skorja na žličniku in na leseni steni, koja skorja se je razprostirala od žličnika do tal in je nastala od siratke, kajti, kedor je jesti nehal, vzdihnil je globoko, prekrižal se in vtaknil žlico v žličnik, od kjer se je po steni še cedilo.
Ni čuda tedaj, da nam ni bilo posebno prijetno, ko smo začeli misliti, kako bomo s temi žlicami našo kavo kuhali in pili. Kavo smo sicer prinesli seboj, na žlice pa se ni nikdo spomnil. A to nas vse ni toliko prestrašilo, da bi bili kavo pustili, vsaj smo bili vsi pravi »kofetaći« in smo jo hoteli na vsak način skuhati – vzlasti še, ko nam je pod nos šinil oni nje prijetni duh, kadar jo je gospica iz košarice jemala. Gospici smo dali koj odstavko in mene zadela je čast, da so me jednoglasno imenovali najvišjim kuharjem s priimkom: »Oberküchenmeister Graf Kinsky«; ta priimek se me je na Krnu tako dobro prijel, da mi ni nikdo drugače rekel, nego »Oberküchenmeister Graf Kinsky«. Lotil sem se častnega a težavnega posla.
Najprej bilo je treba najti lonce. Preiščemo vse luknje, a lonca ni nobenega. Skoro obupan grem k mlekarju (mlekar je takim stanom najvišji gospodar in nima druzega posla, nego da siri) in ga naprosim, da bi nam posodil kako posodo, da bi si mogli našo kavo skuhati. Mesto lonca prinese mi kotel, ki je najmanj trideset litrov držal. Prestrašil sem se, ko sem pomislil, kako naj skuham v tem groznem kotlu kavo za pet oseb. A to je bilo še najmanje zlo. Kotel je imel znotraj kakor žličnik kako tri prste debele skorjo. Nalijem ga z vodo in zakurim pod njim. Ko je bila voda gorka, zaviham si rokave in začnem z leseno žlico to skorjo strgati; a skorja se je trdno držala kotla. Iz te zadrege me spravi mlekar, ki se je najbrže tudi spomnil na kavo. V nadi, da tudi njemu privoščimo nekoliko pijače, vzame mi ga iz rok; z desno pograbi velik ogelj in začne po kotlu ž njim drsati. Prej je bil od znotraj siv, a v mlekarjevih rokah je postajal ta nesrečni kotel vedno črneji. Že so se začeli nekaterniki posmehovati, a veliko čudo nam vsem: kotel se je kar svetil, ko ga je z vodo izplaknil. »Sedaj je pa že dober«, mi reče, dasi je imel še par prog na svojem telesu! Očistim mu še te z ogljem, operem ga z vodo in hajd na delo! Ulijem nekoliko vode in čakam, da bi zavrela; moji drugi so pa snažili ves ta čas žlice, koje so jim še večjo preglavico delale, nego meni kotel.
Sreča nam je bila mila, ker iztaknili smo bili tudi veliko leseno skledo, iz koje naj bi našo težko pričakovano kavo zajemali. Ko tudi oni po dolgem trudu izvrše svoje delo, postavimo stol sredi shrambe, nanj veliko Ieseno skledo in jaz ulijem prav počasi iz kotla svojo kavo. Ko se je ta v skledi hladila, nalije mi mlekar mleka v kotel, koje sem moral zavreti po kuharskih pravilih. Ko se je tudi to zgodilo, prilijem to mleko kavi, gospica pa mi da sladkorja in nadrobi kruha.
Sedaj pa po stole! Iztaknili smo samo jednega in še tega smo morali ponuditi gospici; mi smo pa na tleh kleče in vsak svojo leseno žlico v rokah držeč, težko čakali trenotka, da nam gospica nadrobi kruha in nam da znamenje: sedaj začnimo.
In res, kakor pričakujejo mornarji v čolnu, da na ukaz poveljnika vsi hkratu v morje udarijo se svojimi vesli, tako smo tudi mi lopnili prav po vojaški na ukaz gospice se svojimi velikimi žlicami v leseno skledo. Najprej smo vsi mešali in sicer tako dolgo, dokler se nam ni kava ohladila. Zatem pa smo zajemali, kolikor je vsak mogel, kruh in to božjo kavo – in vnel se je hud boj. Če je ta hotel odnesti velik kos kruha, pa je prišel drugi se svojo prazno žlico ter mu zvrnil v morje težko obloženo ladijo. Če je že bil kedo tako nagel in srečen, da je prinsel svojo le na pol napolnjeno žlico iz sklede, pa je povedal g. r. F. kako prav imenitno, da se je moral dotičnik zasmejati kar na vse grlo; a posledioa temu smehu je bila: prazna žlica pred nosom. Nič čudnega ni toraj, če smo bili po našem kosilu lačni, kakor prej. Mej tem, ko smo jeden druzega dolžili krivde na tem, da ta ali oni ni nič jedel, izginil nam je g. r. F. izpred oči.
Prvi grem jaz za njim in najdem ga pred hišo, kjer sta se z mlekarjem zelo prijazno pogovarjala. Konec temu prijaznemu govoru je bil, da pošlje mlekar pastirja krave molzit. Potem pa je g. r. F. mleko prav slastno s kozarcem zajemal. Ko se napije, pridem jaz na vrsto. Koliko sva popila, ne smem povedati, ker lastnik dotične planine bi morda še dandanes mlekarju kaj neprijetnega povedal, ko bi izvedel, koliko sira bi se bilo dalo narediti iz tega popitega mleka.
Mej to gostijo se sladkim mlekom – kar težko sem že dihal – zapazijo me drugi izletniki, in polaste se prav nasilno najinega daru; kozarec šel je tako dolgo iz roke v roko, dekler ga niso razbili. Tako jih je Bog kaznoval, ker so si mleko prisvojili proti najini volji.
Tako ekrepčani ležemo v travo pred kuhinjo.
Krasen svet se je razprostiral pred našimi očmi, hrib za hribom se je vrstil in daleč spodaj v dolini vila se je »Soča«, koja se nam je pri tem pogledu, ko je solnce svoje žarke v nje upiralo, dozdevala še krasnejša. In to njeno lepoto nam je naša gospica še posebno okrasila, spomnivša se Gregorčiča. Citirala nam je prav lepo krasne besede pesnika »Soči«.
Pred nami je bila naša »planinska vasica«, tako zvani »stan«.
Na gorenji strani te vasi bil je senik, kojega sem že prej omenil; na južni strani te kuhinje bil je drugi senik, koji je imel spodaj hlev za govedo; med tem hlevom in kuhinjo pa je bilo dvorišče, zagrajeno s kamenjem, jeden meter na visoko postavljenim, iz kojega dvorišča je bil uhod v kuhinjo, spodnji hlev in v hleva za konje in ovce, stoječa na severni strani.
Nismo dolgo ležali v travi, in dihali planinski zrak, oslajen z vzduhom različnih planinskih cvetlic, ko nas povabi mlekar, da gremo gledat, kako molzejo ovce in kako sirijo. Šli smo.
Pastirji so prignali ovce s paše na dvorišče in zatvorili vsa vrata – samo ona v kuhinjo bila so odprta, skozi katera je bilo možno ovcam iz dvorišča. Koj za temi vratci sedel je pastir v kuhinji z molznikom in visoko zavihanimi rokavi. Pastir na dvorišču naganjal mu je ovce proti tej luknji in jedna za drugo prihajale so do pastirja, sedečega na stolu. Ta-le poslednji pograbil je ovco za volno in zadnji del telesa stisnil je tako dobro med svoja kolena, da se mu ta zadnji del ganiti ni mogel in pod ta del dél je molznik ter potegnil parkrat.
Koj pred njim sedel je drugi pastir in sicer tako, da je morala ovca, kojo je prvi samo nekoliko pomolzel, mimo njega. Ta je storil isto kakor prvi, in ovca je šla, ko je ta svoja kolena nekoliko raztegnil, med kolena tretjemu, koji je pred drugim sedel. Tako je morala uboga žival skozi trojne roke in vsak pastir jej je iztrgal nekoliko volne, potiskajoč jo med kolena svoja. Radi tega pa so tudi imeli take roke, da se mi je dozdevalo, da molzejo v kosmatih rokavicah.
Da je pa dala marsikatera živalica v molznik še kaj po vrhu, kar ni posebno apetitno za kočljive želodce, misli si lehko vsak sam; vsaj molznik je bil baš pod onim delom telesa, da dotična stvar ni mogla drugam pasti, nego v mleko, koja stvar je pa v belem mleku baš tako izgledala, kakor ocvirki na dobro zabeljenih žgancih. No, pa vsaj vse to ni čisto nič motilo naših pastirjev, ampak vsak je opravljal dano mu nalogo prav mirno, dokler niso bile pomolžene vse ovce.
Ko se je to dovršilo, precedili so mleko, za kar so imeli tudi jako priprosto cedilo.
Vrhu kotla postavili so neko posodo, koja je imela na dnu okroglo luknjo. V to luknjo deli so neke planinske cvetlice in v posodo vlivali so mleko, koje se je cedilo skozi te cvetke v velik kotel, pod kojim je bila vedno žrjavica.
Ko smo vse to ogledali, šli smo zopet pod milo nebo; g. K. in jaz morala sva po očnice in sicer vsak svojo pot. Daleč nisva šla, ker bilo jih je po pečinah vse polno. Nad globokim prepadom zapazim kakih pet krasnih, velikih očnic. Te moraš imeti, mislil sem si, in res: z levo roko oklenem se velike skale, z nogo pa stopim na drugo skalo, ki je bila gotovo dvajsetkrat večja od vsake gorsko peči. Že sem mislil pustiti se z levo roko in utrgati lepe očnice, kar zgubim tla in obvisim na levi roki, viseč na gladki steni.
Velika skala, na koji sem stal se mi je utrgala. Tako visečemu nekaj trenotkov med prepadom in nebom, začelo mi je, srce glasno biti, vsak njega udarec bil mi je nož v prsa; noge so mi tolkle ob steno, tako, da so me začela stegna boleti. Visel sem tako v največji nevarnosti. Pod mano zijal je prepad, kakih dve sto metrov nad mano plavala sta orla, pozdravljajoča se strašnim glasom novi plen, na kojega se izvestno vržeta in daleč na okoli razlegal se je votli grom utrgane skale. Leva roka mi je že skorom obnemogla in ni kazalo druzega, nogo, ali spustiti se v prepad, kjer bode koj vsemu konec, ali pa zgrabiti za travo, ki je rastla nad menoj ter se potegniti, če se mi ne utrže, iz prepada. Če se mi pa utrže, izgubljen sem za vselej. V tem obupnem boju za živenje, zgrabim krčevito za travo, z levico pa, koja mi je že skoro otrpnila, spustim hitro skalo.
Kako sem se potegnil iz žrela, ne vem, le toliko se še spominjam, da sem se ves tresel in da nisem mogel niti na nogah stati. Ležal sem dlje časa tukaj na travi, kar prilazi k meni g. K., sluteč nevarnost po kričanju orlov. Dolgo časa nisem mogel priti toliko k sebi, da bi mu bil mogel povedati, kaj se mi je pripetilo. Ko se nekoliko pomirim, izpustim vse očnice in po vseh štirih ležem k ostalim izletnikom, ki so bili ostali pri stanu; g. K. pa je lezel po strmini vedno višje. Kozarček žganja me je še-le toliko okrepčal, da se mi je vsaj nekoliko povrnil prejšnji humor in da sem mogel pripovedovati, kaj se mi je bilo prigodilo.
Resnici na ljubo mi je priznati, da še sedaj, ko se spomnim onega strašnega trenotka, se mi ustavi kri po žilah, nek mraz mi preleta vse ude in pero mi zaostaja, hotečemu zapisati, kako tesno mi je bilo pri srcu, borečemu se s smrtjo. Da, da, hudo je bilo, napeti je bilo treba vse sile – niti toliko časa nisem imel, da bi bil izgovoril one tri sladke besede, ali pa zaklical na pomoč. A čudno, kakor malo otroče, kedar se mu kaj pripeti, začne mamo klicati in se zateče v nje zavetje, tako je bilo tudi takrat z mano, ker oni hip, ko sem za travo grabil, izdahnil sem: Mama! mama!
Bal sem se ves popoludne, da ne bodem mogel naprej radi prejšnjega strahu. Najraje bi bil doma. Rad bi bil šel nazaj, a ker nisem znal krajšega pota proti domu, ostati sem moral. Sicer pa mi je bil ta strah dobro svarilo, da sem bil pri vseh kasnejih izletih jako previden in nisem bil več tako ponosen, če sem srečno prelazil najnevarniše strmine.
Vsi nekako bolj tihi čakali smo pred stanom mraka, ker o mraku smo mislili na seno spat ter ustati o polunoči, da bi nam bilo mogoče vrhu hriba opazovati solnčni vzhod. Mrak smo pričakali, a g. K. ni še bilo nazaj. Tesno je bilo vsem pri srcu, ker bali smo so, da bi se mu ne bila pripetila kaka nesreča. Noč postajala je vedno bolj temna in nekateri pastirji odšli so v kako dve uri pod nami ležečo vas k svojim dekletam, le g. K. ni hotel priti od nikjer. Tolažili smo se jeden druzega, češ, najbrže je kje zaspal, ali pa je v mraku pot izgubil in čaka jutra, da se zopet povrne. Kličemo v temno noč, a g. K. se ne oglasi; zakurimo ogenj na prostem, da bi videl, kje smo – a vse zaman. Grlo nas je že bolelo samega klicanja. Pošljemo pastirje k prepadom, da čujejo, ako morda kje vzdihuje ali na pomoč kliče. Pastirji se vrnejo žalostni, meneči, da je najbrže kje ponesrečil.
Vsi obupani gremo v kuhinjo in sklenemo tamkaj čakati poludne, ker do takrat se že vrne, če je še živ, ali pa nam pastirji povejo kaj o njem, kajti vsi so obljubili, da ga pojdejo na vse zgodaj iskat. Mlekar je že vsakemu odkazal pot, po kateri se mu morda posreči, da najde ponesrečenca in mi preplašeni izletniki šli smo še enkrat pred stan klicat – a zastonj. Pri tem sem se spomnil, da sem znal v otročjih letih prav dobro vriskati in poskusiti sem hotel tudi to zopet, da bi me g. K., če je še živ, moral slišati ter se odzvati v našo tolažbo. Napnem vse sile, a iz mojega od tobaka pokvarjenega grla ni prišel vrisk, ampak neki glas, ki ni bil podoben ne človeškemu in ne živalskemu. Vzlic mučni situvaciji, posilil nas je vseh smeh, neki pastir pa mi je hotel pokazati, kako se mora zavriskati. Lehko si misli vsakdo, kaka razlika je bila med mojim in njega vriskom. Daleč se je razlegal pastirjev glas – a g. K. se vender ni oglasil. Kar na enkrat zasliši mlekar nek šum. Poslušamo vsi, á mi ne slišimo nič. Mlekar reče: »Stavim, da je to kamen, kojega je potačal po hribu, v znamenje, da prihaja!« Drugi pastirji so temu oporekali, meneči, da jo najbrže kaka ponočna žival tak kamen odtrgala in temu mnenju pridružili smo se i mi. Pastir zavriska zopet; poslušamo in v istini zaslišimo tudi mi nek šum. »To je on, to je on!« vzklikne veselo mlekar in v resnici začujemo nekoliko pozneje v daljavi glas našega težko pričakovanega g. K., povračajočega se v našo sredo zdrav in vesel. Nismo se ga mogli nagledati ter izpraševali smo ga kar vsi hkratu, kaj je delal, kod je hodil, kje je bil itd.? Ko izpregovori z vsakim vsaj jedno besedo, začne:
»Ko sem tega reveža (kazoč na me) nekoliko potolažil, lezel sem po pečini vedno višje. Kar pridem med gole stene, mogel nisem ne naprej, niti nazaj. Dolgo gledam in iščem izhoda, a ves trud je bil zaman. Le gole stene okoli mene, pod mano pa prepad! Zapazim slednjič, da bi bilo morda mogoče iz tega kraja, ako zlezem naravnost po skali proti vrhu. In res, prijemal sem se za travo, s kolenami se upiral kakor dimnikar v dimniku ob stene in izvlekel sem se srečno iz tega neprijetnega stališča in prišel srečno do vrha, od tukaj k jezeru, od kjer mi je bila steza tudi v temi znana. Videl sem ogenj, in ko sem se vam bil približal, zaslišal sem vrisk, na kar sem tudi potočal skalo po hribu, v znamenje, da prihajam.«
Ko se dogovorimo, kako in kedaj odrinemo drugo jutro proti vrhu, odkaže nam mlekar prostor v seniku za ležišče. Veselili smo se, kako dobro bomo spali na senu, ker tako mehke postelje prej nismo še imeli in zraven tega še prijetni duh, ki so ga razširjale v senu pokošene, suhe gorske cvetlice. A jedva se vležemo, oglasi se največja krava in otrese z glavo, da zvonec močno zadoni in zabuka s prav nizkim glasom. Za njo se oglasi druga in tako je šlo nepretrgano naprej. Lehko si misli vsakdo, da takošne nepričakovane podoknice trudnemu človeku niso posebno prijetne, toliko manj pa nam, ko ni mogel nihče zatisniti trudnega očesa. Menda je goveda mislila, da nas s tem razveseli, a vsakdo izmed nas si je želel, da bi bil le daleč od takega petja, kojemu so se slednjič še pastirji pridružili. Postavili so se namreč pred vrata naše spalnice, zavriskali vsi na enkrat in zakrožili tako neusmiljeno ono »Ljubica povej, povej«, da so nam s tem petjem pregnali še ono malo spanca, kar so nam ga pustile krave. To vam je bila prava serenada: krave v hlevu z vso oktavo od nizkega g pa do visokega c, zraven tega pa še različni glasovi zvoncev, kojim se je še glas kake razdražene ovce in koze pridružil; zunaj pa pastirji se svojimi, zemljo pretresujočimi glasovi. A pri vsej tej godbi zaspi nam jeden naših izletnikov in ne zmeneč se za nas, začne prav glasno smrčati. Drgnil je tako, kakor žagar, kadar s svojim pilom žago brusi. To pa je bilo že prehudo! Jezno ga zgrabim za nogo, a o joj! brcne me pod rebra v svojem trdem spanju, da sem kar vse zvezde videl. Ves potrt zapustim svoje ležišče in grem kuhat že ob 10 uri zvečer zajutrk. Zgotovil nisem še bil kave, ko prilezejo prav zaspano vsi drugi za menoj. Dotičnik je tako grozno smrčal in kričal v sanjah, da so ga morali izbuditi.
Mesec je krasno svetil, ko smo se pripravljali na odlazek proti vrhu in obseval pečine tako čudno, da so se nam dozdevale kakor bele pošasti z nenasitnim žrelom, v katero pade, komur se izpodtakne. Da, res strašno je človeku hoditi po takih krajih, kjer ima še po dnevu svoje drago živenje v največji nevarnosti; koliko huje je pa po noči, ko ga bledi svit meseca lehko zvabi v prepad! In zraven tega še črne pošasti z belo haljo, ki so nas obkoljevale, globoka žrela, ki so zevala pred nami in za nami pri vsakem koraku, votli glas ponočnih ptic in zverjadi, koji se je tako čudno razlegal daleč na okrog in odmeval od prepada do prepada in se vlekel daleč po žrelu do strme, gole stene in zraven tega še s strah prejšnjega dneva – kaj čuda toraj, da nismo bili več tako veseli, ko prejšnji dan, ampak da je bilo vsakemu izmed nas nekako tesno pri srcu, ko smo stopali mirno kakor ovce jeden za drugim. Tukaj je pokazala gospica pravo junaško srce, kajti iz njenih ust nisi slišal niti jedne besede, iz koje bi se dalo sklepati, da se količkaj boji, ampak kot prava junakinja lezla je z nami pogumno naprej. Vsakih 20 korakov prišli smo do ležišča različnih živali, katere so živali z nekim čudnim šumom zapuščale in se glasno kričaje poskrivale po pečinah.
Tako smo gazili počasi naprej; pred vsako stopinjo, kojo smo nameravali storiti, preiskali smo z dolgimi palicami tla, a vzlic vsej opreznosti, telebil je marsikdo izmed nas na tla, a k sreči dogodilo se ni nikomur nič slabega. In dasi smo tako previdno in počasi naprej lazili, zapazili smo kakih sto korakov pod vrhom, da se bode kmalu danilo. »Solnčni vzhod moramo videti« bila je želja nas vseh in vse težave pozabivši, začnemo podvizati proti vrhu. Jeden druzega je hotel prekositi, jeden pred drugim je hotel biti na vrhu; videti smo hoteli krasni prizor – solnčni vzhod.
Iz začetka nismo imeli nikakega razgleda; pod nami bila je temna noč, le oni kraj, kjer smo stali, je osvetljeval nekoliko bledi mesec. A tudi on se nam skrije za hribe in bili smo v temi. To pa ni trajalo dolgo, kar na hip padejo na nas zlati žarki – Triglav dobi zlato krono – za njim drugi hribi. To vam je bilo kaj krasnega! Pero je preslabo, da bi opisalo to naravino krasoto, preslabo je, da bi moglo opisati one čute, ki so se rodile v tem trenotku v naših srcih. S solzami v očeh občudovali smo to divoto in dozdevalo so nam je, da nismo več na zemlji solzà, temveč v kraju, kamor ne pridejo zemske tuge in težave in kjer vlada le sreča in veselje. Kot iz kamena izsekani stali smo tukaj, med tem pa je vstajalo solnce vedno višje in višje na nebu in preganjalo temno noč, koja je še zakrivala v svoj temni plašč nižje hribe. Čakati smo morali še precej dolgo, predno se je povsod zdanilo.
Bilo vam je krasno poletno jutro. Nikjer nisi videl najmanjšega oblaka, le nizko pod nami v dolini podili so se kakor bele pošasti, ki so pa počasi vstajali in se razgubljali. Zrak je bil čist, da smo brez dalnogleda daleč, daleč okoli videli. Kako krasne bile so reke, ki so se vile v srebrnem pasu proti morju, kako krasni bili so srebrni snežniki, ki so se kakor bi bili se zlatom in dijamantom obkovani tako krasno lesketali v solnčnih žarkih! Nemogoče mi je popisati podrobnosti, predaleč bi zašel. Zapeli smo vsi:
»Slovanska dežela
Najlepša – itd.«
in to je v resnici. V takih trenotkih pozabi človek na ono gorje, ki tare našo deželo, našo domovino, pozabi na vse one krivice, ki se jej vrše od strani nasprotnikov, ne vidi jokajoče majke Slave, ki sklenjenimi rokami prosi zvestobe in pomoči svojih sinov, ne vidi svojih bratov in sester, ki pod težkim jarmom zdihujejo in zastonj kličejo pomoči, ne vidi bratskega boja, ki ga bijejo sinovi jedne majke – tu pozabi na vse to, tu vidi le njeni kras, njeno divoto in ljubezen, kojo je imel do te lepe dežele, do tako krasne domovine, povekša mu se.
Bili smo v tem raju kakih pet ur in minil nam je ves ta čas kakor trenotek. Treba je bilo misliti na odhod. Da bi videli tudi jezero, oziroma, da bi šli mimo njega, krenemo veselo prepevajoč po hrptu hriba proti vzhodu. A nismo dolgo prepevali, ker prišli smo kmalu do strmine, kjer nam je bila pot zaprta. Tukaj smo se vsi zbali, ker dozdevalo se nam je nemogoče, da bi jo mogli prelaziti. Vrniti smo se že hoteli, voditelj pa je silil, da moramo vsaj poskusiti. Mene kot najložjega zgrabita dva in mi pomagata na pečino. Tukaj se dobro uprern in spustim svojo dolgo palico, za kojo se prime drugi izletnik in tako prikobaca srečno k meni. Tako smo bili vsi možki na pečini, kjer smo imeli blizo kvadratni meter prostora, le gospica je bila še spodaj. Kako pa njo k nam spraviti? Tukaj je revica skorom obupala. Zvežemo dve palici v dolgo lato in jeden del jej stegnemo, naj se dobro prime, za drugi del pa zgrabimo vsi drugi na pečini in privlečemo srečno ubogo gospico v našo sredo. A kako sedaj od tukaj naprej, ko so na vse strani sami prepadi in steza je taka, da ne more nikaka žival po nji? Vzamemo vse naše palice in zvežemo jedno za drugo tako, da smo imeli prav dolgo lato. Prvi del prime naš vodnik in leze počasi po vseh štirih po strmini. Koj za njim drži se dolge late drugi, za tem tretji itd. – uboga gospica je bila v največji nevarnosti, ker morala je zadnja. Kar je prvi kamenja odvalil, prišlo je drugemu pod rebra, ker laziti smo morali kakor kače. Marsikak vzdih se je slišal in vsak trenotek se je bilo bati, da kdo zleti v prepad – slednjič pa vender prilezemo srečno na drugi vrh gore, od koder smo videli jezero, mimo kojega smo morali. Nevarnega pota ni bilo več, velika votlina, obkoljena od sivih skal in navpičnih golih pečin, bila je pred nami, pokrita z bogsigavedi koliko let starim snegom, na sredi se nam je pa smehljalo jezero. Pozabili smo zopet ves strah in veseli, da smo še živi prilazili do tega mesta, uganjati smo začeli burke in v onem času, ko po dolini vse zeva velike vročine, igrali smo se kakor otroci se snegom. Prvi sem bil jaz, ki sem dobil hudo zaušnico od snežene kepe, ko sem pa to tudi jako pošteno z obresti vrnil, zgrabi me napadeni in me vrže po snegu, da odletim več metrov daleč po snegu. V tem ne posebno prijetnem teku razbil sem vse steklenice, kar sem jih imel okoli sebe in z njimi izgubil tudi tekočino, ki je bila v njih, za kojo nam je bilo gotovo bolj žal, nego za posodo. Tako norčevaje se dospeli smo srečno do jezera, kjer smo se nekoliko odpočili in krenili po tem proti stanu. A naše veselje ni trajalo dolgo, ker kar na hip nastala je okoli nas gosta megla, da jeden druzega nismo več videli. »Vihar, vihar« zajeclja naš vodnik in res, kmalo je začelo grometi in treskati, da je bilo groza – gore so se tresle in majale in mislili smo, zdaj in zdaj udre se kos hriba na nas. V trenutku je bil vihar tukaj in kakor hitro je prišel, tako hitro je tudi izginil – a bili smo vsi do kože mokri. Res, krasni smo morali priti k stanu, kjer so se nam pastirji kar glasno smejali. Čevlje sem imel na nogi z vrvjo zvezane, hlače so mi pa manjkale od zadaj popolnoma, ker v nekem plazu mi je bilo zmanjkalo nog in tako sem jadral po najljubšem po kamenju navzdol.
Huda nam je bila pot proti domu. Moji težki čevlji začeli so me glodati. Ostalo mi ni druzega, nego da sem jih vrgel čez ramo in v nogovicah obiral ostro kamenje. Dan je bil še, ko smo dospeli do prve vasi. Ustaviti smo se morali in čakati radi naše ciganske obleke teme, katera naj bi nas skrila radovednemu opazovalčemu očesu. Razveselili so se doma, ko so nas zopet videli in mi izletniki smo bili srečni in zadovoljni, da smo naše od Adama podedovane kosti nepoškodovane prinesli na dom.
Tak je bil izlet na Krn in jaz mislim, da sem ustregel onim čitateljem, koji se ne drznejo radi slabih nog na visoke gore, ampak si raje mislijo: Kaj bom hodil z njimi, saj mi že drugi povejo, kako in kaj je bilo na tem ali onem izletu.