Izkušnjava
| Izkušnjava Ivo Trošt |
Povest
| |||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. V. • dno |
I.[uredi]
Pomlad se je vračala z vso slovesnostjo v deželo. Kakor nebeške zvezdice so jo oznanjale trobentice po tratah in zvončki so ji pozvanjali pozdrav. Vrbje ob potoku se je že okrasilo z belimi mačicami in med vrbovimi vejami so dečki iz vasi rezali pripravne mladike, da so z njih majili raznovrstne piščali. Tudi vrba je z njimi glasno pozdravljala vrnitev vesele vigredi. Vsak dan je bilo mnogo otrok ob potoku, kjer so si pripravili po eno, dve ali več piščali in so se, glasno piskajoč pripodili domov. S tem so nehote slavili prihod mladostja po dolgi zimi.
Večer za večerom je poslušal Pavličev Jožek to ne preveč enaglasno, a zato pa tem vztrajnejšo godbo. V srcu je čutil zato vsak večer bolj živo voljo, da bi se s svojo lastnoročno izdelano piščaljo pridružil tudi on. Zdelo se mu je, da bi bila večerna godba na piščali stokrat lepša, ko bi pomagal še on — vsaj z eno piščaljo — on, sedemletni Pavličev Jožek, ki pa ni imel — pipca, da bi si jo tudi sam napravil, kakor je navada. Drugi dečki so rabili svoje orodje sami in če poprosi koga, naj mu posodi svoj pipec, mu ga morda tudi res in rad posodi, toda šele potem ko bo imel oni sam popolnoma izgotovljena svoja glasbila. Ali naj Pavličev Jožek sam in poslednji piska na svojo piščal? Jožek bi bil srčno rad med piskači prvi, a zato ni drugega zdravila nego pipec, oj pipec za tri novce. Jožek nima novcev, da bi ga kupil. Trije okrogli novci so tista velikanska vsota, ki bi Jožku naklonila toliko veselja, časti in zabave. Kako naj jih zmore? Zaslužiti si ne zna, ne da mu jih nihče. Doma so revni, da je z očetom in materjo pogovor o tej važni zadevi popolnoma nemogoč. Starejši brat Lojze je že odrasel, a zastran novcev prav tak revež kot on. Nič, pa nič, je bil dogovor; piščalke ni treba, zato tudi pipca ni treba. Naj za letos opravijo ta posel drugi, saj ni tako važen. Jožek je pa vedel, da je piščalke treba in zato pipca tudi treba, saj je godba s piščali tako lepa in glasna.
Kjerkoli je videl Jožek kak dinar ali vsaj novcu podoben gumb ali svetinjico, mu je srce zadrhtelo: kako rad in za potrebo bi bil njegov, da bi zanj kupil pipec — samo trije novci, ne več, ostalo bi pošteno vrnil. Materi je bil vedno za petami in moledoval, ko bi se morda le dobil pipec za kurje jajce. Toda, oh zmote! Materi so se jajca zdela prav tako potrebna za druge namene kot novec, če še ne bolj. Vendar ni nehal tiščati za materjo. Zato je zapazil v kuhinjski omari prav na zgornji polici nekaj novcev. Mati jih je hranila za sol, za xxxx ali za kako malo potrebnega. Dvignil se je na prste in dognal, da je novcev kar pet. Srce mu je nemirno bilo v prsih: tukajle bi vzel tri, dva bi pa ostala. Mati gotovo še ne ve dobro, koliko je drobiža na polici. Oh, tri, samo tri vzame, pa kupi pipec in veselje se začne in godba in vriskanje kakor še nikoli.
Potrpeti treba, da se ponudi ugoden trenotek, ko mati pozabi v vratcih ključ. Tedaj se priplazi kakor maček in doseže polico, na polici pa denar, ž njim pa, smuk, v prodajalno, da izbere pipec, gre ž njim kar sam k potoku, kjer ureže z drugimi junaki najdaljše in najbolj gladke mladike za najlepše, najglasnejše piščali. In zmagoslavno piskajoč se vrača potem Pavličev Jožek med dolgo in glasno procesijo v vas, vesel uspelega dela, svoje mladosti in lastnega pipca.
To je videl Jožek v duhu prav tako živo kakor na dlani. Zato je verjel, da se mora vse do pičice in vse tako zgoditi in nič drugače.
Ni se zmotil.
Mati je pravkar iskala nekaj v omari, ko je zakokodajskal petelin na dvorišču, za njim pa so se oglasile vse kure. Mati je mislila: prav gotovo je lisjak došel po pečenko svojim mladičem. Pavlička je pustila omaro odprto in tekla na dvorišče. Lisjaka sicer ni bilo, a priplazil se je potuhnjeno h kuretini sosedov tigrasti maček, ki je bil na slabem glasu, da pije jajca in je piščeta. Ko je ugledal maček hišno gospodinjo, jo je mrmraje odkuril. V tem času je pa izvršil svoje delo drug lisjak. Izmaknil je tri novce in pustil vratca omare prav tako odprta, kakor jih je pustila mati. Bal se je, da ne bi mati opazila tatvine in zginil po svojem nepoštenem potu.
Mati ga je že hotela posvariti, zakaj ni on tekel podit mačka, ko je videla, da Jožka ni v kuhinji.
Kmalu je bil Jožek med tovariši ob potoku med vrbjem.
Pavličev Jožek je začel šele jeseni hoditi v šolo. Bil je marljiv učenec, ki si je vse zapomnil, naj je slišal karkoli. Zgodilo se je, da je ob nedeljah imel ponoviti doma vso pridigo, ki jo je slišal v cerkvi; prav gotovo je pa znal na pamet evangelij. Zato se mu je lani v jeseni zdelo prav za malo, ko so mu v šoli rekli ob vpisovanju, da je še skoro premlad, vendar pa naj le pride, če rad hodi. Bil je dovolj velik in močan. Na paši je že znal krave vračati od škode, znal je piskati na piščal. Že pred dvemi leti je znal narediti kako bolj drobno. Naučil se je te spretnosti od starejšega brata Lojza. Zato je znal več kot njegovi vrstniki, ki so si komaj zapomnili, kateri konec piščali sliši v usta.
In letos?
Napravil je kar zaporedoma tri piščali: dve manjši in eno večjo. Tako ubrano so pele — se mu je zdelo — kakor v orglah. In srce mu je kipelo samega veselja, kako bodo vsi gledali samo njega in samo njega občudovali. Le še nekaj malega je bilo treba popraviti pri največji piščali, pa bi lahko izjavil počasnejšim vrstnikom: jaz sem že, a vi, počasneži? Ali brez nezgode ne more biti. Všeč mu je bila piščal, všeč mu je bil kupljeni pipec. Oba je opazoval s srčnim zadoščenjem in v premnogih najsmelejših nadah v najbližji bodočnosti, a naenkrat se je vrezal v prst, da je bilo kmalu vse, vse rdeče: pipec, roka in vse tri piščali. Oh, kri, kri, kri! Kaj bo zdaj? In prst boli, boli! Kaj, če odteče kri, ta gorka krvca? — Boječe se je oziral, da bi poklical na pomoč, pa se je le premagal ob misli: nikogar ne bo, ker mi bo vsak privoščil to nesrečo, rekoč: prav je, da zaostane, se bomo vsaj mi toliko bolj postavili!
Molčal je, trpel in otresal boleči prst, da je okrvavel še hlače in srajco, pa še ni nehala teči kri. Pa da ni to kazen za materi izmaknjene tri novce! Jožek je dobro vedel, da ni drugače. Navzlic temu se je kmalu pomikal glasen sprevod samih piskačev po poti ob potoku v vas. Kakor je le mogel je vsak piskal. Eden je dvigal piščali visoko proti nebu, kakor da hoče tam upihniti samo goreče solnce; drugi se je tiščal k tlom, kakor da je pravkar izgubil novi pipec in ga mora poiskati; večina pa se je nagibala z vrsto piščali v ustih na levo ali na desno, kakor da je že usojeno vsakemu godcu, da ne sme ravno hoditi.
Vsi so bili veseli, tudi Jožek, ki ga je sicer skelela rana na prstu. Toda kaj bolečina v primeru s slavo in slovesnostjo, s katero se je pomikala družba mladih vaščanov domov! Z nagajivim pipcem že obračunata na samem. Pa še kako skrbno je bil nabrusil doma v hlevu na očetovo oslo — nabrusil v lastno nesrečo. Pa naj bo! Tudi to mu odpusti, da ga le ima. Jožek se prime za desni hlačni žep, se prime za levi. Pipec bi rad pogledal, če je samo krvav, ali je še rdeče barvan, toda — pipca ni. Izgubil ga je ali pa vsled veselja in skrbi pustil na pesku ob potoku, kjer je xxxxxx piščali. Polovica veselja in zmagoslavja ga je že minila ob tej misli. Ali naj se vrne pipec iskati? Kaj še!
Procesija se pomika z glasnim truščem in piskanjem po vasi. On ne more zaostati, danes ni brez njega nič. Vendar je želel na tihem, da bi bil skoro konec.
Pripisali so prav pred Pavličevo hišo. Tukaj je Jožka opazila Pavličeva mati in mu začela piskati na ušesa nekaj drugega. Trdila je, da sta sedaj v omarici v kuhinji samo še dva novčiča, a pred poldnem jih je bilo pet. Nobeden drug ni bil v tem času v kuhinji kot on. Vzel je tri novce in kupil pipec, ker je moledoval zanj vse božje popoldne. Tega ne more utajiti, ker pes in mačka ukradeta iz kuhinjske omare klobaso ali kako jed in zabelo, ne umeta pa denarju ničesar. Jožek je šel s kupljenim pipcem delat piščali. S čim drugim bi jih nego napravil? Kričeč dokaz je tudi rana na prstu, okrvavljene hlače, srajca in krvave piščali. Morda tudi okrvavljena duša?
Mlad tat, star ropar, ki žalostno pogine na vislicah, sramota lastni rodbini, okolici in deželi. Ali ne veli sedma zapoved: ne kradi! Ukradeno blago! Prosi odpuščanja! Sama obljuba, da se poboljšaš, je prazna beseda, marveč poboljšaj se in ostani pošten. Poštenost je najdražje blago, a zato najtrpežnejše.
Mati Pavlička je še naprej pridigovala o poštenosti, o tatvini in laži, o resnicoljubnosti in goljufiji. Jožek je spoznal iz dolge pridige, da mati ne ve, kje je pipec, pa jo je poslušal prav mirno, zakaj, mislil si je: Ko pride do najhujšega, pa utajim vse, prav vse in prav lahko. Mati je že na njegovem licu čitala njegovo misel, pa ga je prijela strogo: »Kje imaš pipec?«
»Ga nimam. Nisem vzel denarja.«
Mati mu ni verjela še zlasti na to ne, ker je vprašal Jožkov starejši brat nekatere tovariše, če mu je kdo posodil pipec, da bi sam naredil ali mu kdo drug napravil piščali. Vrstniki so oboje zanikali. Vsi so vedeli, da je imel pipec, a nihče ni verjel, da ga nima več.
»Mrcina tatinska, ali si se s trsko vrezal v prst, da si ves krvav?«
»Mi ga je posodil sosedov Tonček,« laže mladi premetenec, a spozna, da je s svojo lažjo le potrdil materino prepričanje o njegovi lažnivosti. Tončka namreč ni bilo ob potoku in tudi ne v slavnostnem obhodu s piščalkami. Zato gre mati Pavlička, preišče dečku oba hlačna žepa in ne najde drugega v njih kakor v desnem žepu — luknjo.
Mati je bila sedaj v zadregi. Ali res po krivici dolži svojega otroka? Materino srce je vsekdar dobrohotno: do skrajnosti, do smrti misli raje dobro nego slabo o svojem otroku. Doslej namreč Jožka še ni dobila naravnost na laži. Je že kdaj pobral oreh, jabolko, suho hruško, polizal smetano, pa vselej po kratkem obotavljanju tudi pošteno priznal, da je storilec. Kaj pa danes? Ali ni mogoče, da je novce vzel in pipec izgubil, ali spravil kam drugam? Kdo drugi, če ne on?
»Čakaj, povem zvečer očetu —!« zagrozi malemu lažniku in odide po opravilu. Jožku je odleglo. Vesel je bil, da se je vse tako srečno izmotalo. Prepričan, da oče ne dožene prav nič več nego mati, je sklepal: torej oba nič. Zaman ves trud! On je pa le novce vzel, kupil pipec in naredil piščali in piskal na nje po vasi. Škoda samo, da je pipec tako kmalu tudi izgubil.
Na tihem kakor maček se je splazil po stezi za vasjo in tekel nazaj k potoku, da bi poiskal pipec, a mati je šla vprašat v prodajalno, če ni tam kupil pipca njen Jožek.
II.[uredi]
Dolgo stopa Jožek med nizkim vrbjem po drobnem pesku in išče stezico, koder so nedavno odhajali tovariši proti domu. Večerno solnce, že nizko nad zatonom, je zlatilo oblake na obzorju, zlatilo kamenje ob potoku, pesek in žuboreče valčke, ki so se poigravali in hiteli dalje po strugi. Celo nerodne vrbe so bile kakor pozlačene. Vsa okolica se je Jožku zdela izpremenjena. Zamižal je, da se prepriča, če je resnica, kar vidi, in ne morda prazne sanje, pa je tudi mižeč videl vse bakreno rdeče pred seboj. Vse okolu njega se je premenilo v čisto zlato. Svetlo rumene so bile celo bele mačice na vrbovih vejah, le daljne gore s snegom pokrite so se kopale v vijoličasti barvi. In on, Pavličev Jožek se čuti bogatina, zakopanega v zlato. O, ko bi bil danes dopoldne tako imovit! Nobene sitnosti bi ne bilo zastran onih bore treh novcev. Vzel bi kar pest zlata in bi dobil zanj vse pipce na Kranjskem. V tej hipni zadovoljnosti sede Jožek kraj potoka in premišlja o pipcu. Večji del pota od vasi je tekel, da bi ga prej našel. Zato se je prav pošteno upehal in zasopel. Ta nesrečni pipec! Koliko mu je že prizadel danes! In zdaj ga že zopet nima. Voda v potoku mu je vedno prijetnejše žuborela v ušesih; čutil je žejo in tudi utrujenost, da bi kar zadremal. Seveda, toliko godbe po vasi, kdo bi ne opešal! Ali uspela je tudi pošteno, to mora priznati vsak, kdor ima le zdrava ušesa. Edina skrb za pipec ga je še mučila, sicer bi legel in zadremal, samo žejo bi si še prej ugasil. Pipec naj počaka. Saj ne odide, ako leži kje tod okoli. Tako je preudarjal Jožek in hotel odložiti z izgubljenim pipcem tudi skrb zanj za nekaj časa. Saj je mogoče, da mu bo pipec še v napoto, če ga najde. Doma ga bo moral vedno skrivati. Ako ga le kdo opazi, pride na dan njegova tatvina, laž in sramota. Da, o tem res ni še mislil. Ves dosedanji uspeh, kako je nalagal mater in se tega še veselil, bo večal njegovo sramoto pred vsem svetom. Da, to so skrbi, velike skrbi! V samih skrbeh je pa Jožek skoro pozabil žejo, ki ga je vedno huje opominjala na bistro vodico v potoku. Sklone se torej po skalah na vse štiri, da bi se navžil hladilne pijače.
Daleč od sebe po pesku je iztegnil nogi, da bi se bolj pošteno in zložno napil. Tedaj je pa s palcem leve noge otipal v pesku nekaj hladnega. Dvigne se od vode, se ozre in vidi ob nogi odprt pipec. Ker se mu je mudilo, da je prvi izdelal piščali, je v naglici pozabil orodje na tleh. Deček ga ogleduje, če je zares njegov, vidi, da je okrvavljen. Tudi rana ga je še skelela na prstu. Obenem tudi pomisli, kako srečen je bil slučaj, da ga ni vtaknil v žep, ki ima luknjo. Koliko težje bi našel, ali pa celo za vselej zgubil v pesku. Zato se zadovoljno stisne za žep, kamor je spravil dragoceno orodje, in gleda za krvavim sledom v pesku koliko časa mu je tekla iz prsta. Vse polno neuporabnih in narezanih mladik je ležalo na tleh, koder so nedavno tovariši hiteli delat piščali. Bilo je pravo osamelo bojišče.
Jožku se ni nič posebno mudilo domov. Morda je slutil nesrečo, ni zaupal dosedanji sreči ali se je bal kazni. Vsekako se mu je zdelo primernejše, da se vrne domov o mraku. Zlekne se torej po pesku vznak, kakor je bil dolg in širok, preloži piščali v žepu z luknjo tako, da ga niso tiščale, se še potiplje, če ima pipec, dene roke pod glavo in zre malomarno za solncem, ki se je vedno bolj nagibalo na zaton. Misli so mu hitele za njim, Kaj je nekje tam v tistih krajih, kjer solnce zahaja? Ali žive tudi tam ubožni otroci, ki nimajo, kar bi radi? In če žive, ali si znajo tako spretno pomagati, kakor si je danes on, ko ima pipec, ki ima pipec, ki ga je zjutraj še ni imel, ki je naredil piščali, piskal ž njimi in potem še utajil tatvino. E, takih tičkov je gotovo malo tam v tisti deželi. Le kako ga je mati opominjala, sukala in navijala, pa le ni spravila iz njega ničesar. Vsakdo gotovo ne zna tega. — V tako samozadovoljnih mislih zamiži, da bi se mu duh še dalje bavil z njimi — zamiži in zadremlje.
Sanjal je težke sanje, da ga brat Lojz lovi z njegovim pipcem okoli hiše, oče in mati pa ga gledata na vratih in kričita jezno: Le ga, le ga! Jožek se je zares bal, se premetal z leve na desno po pesku in zakričal na vse grlo, ko ga je brat vjel v sanjah in peljal materi, kjer je čakala tudi že v vodi namočena brezovka. Tako je kričal Pavličev Jožek, da se je prebudil. Pogledal je najprej, kje je brat Lojz. Tega ni bilo nikjer. Potem potiplje, kje je pipec. Bil je spravljen v nepreluknjanem žepu, v drugem pa vse tri piščali, ki ga pa ta hip niso prav nič veselile. Iz bližnjega grma se je pa debelo krohotal sosedov pastir Jernej: »Ho-ho-ho —! Kaj pa vpiješ, Jožek? Ali te kdo podi, ko se nemirno valjaš po tleh?«
Pastir je došel nabirat vrbce za jerbase, ki jih je znal plesti sosedov ded. Jožek je bil prav zadovoljen, da je tu dobil človeka, ki mu lahko pove, kako se mu godi. Sicer Jernejcu ni veliko zaupal, ker se je več let starejši pastir rad norčeval in šalil z drobnim Jožkom —. Tudi sploh ni imel Jernej zaradi slabih lastnosti nič kaj preveč veljave v vasi. No, danes je bil Jožek zadovoljen ž njim, ker ni bilo drugega človeka tu na samem ob potoku — je moral biti.
Jožek pove najprej, kaj se mu je sanjalo, potem pa še resnico o pipcu, ki mu ga tudi pokaže ne brez vidnega ponosa, češ: imam ga pa le in moj je! Natančno mu je razodel vso žalostno zgodbo: kako se je vrezal, ga okrvavil in slednjič pozabil v pesku.
Zviti pastir Jernej je vedel dovolj. Začel ga je samozadovoljno opazovati, kakor opazuje lisica petelinčka, prej nego ga zadavi, ko se še nič hudega sluteč pase po grmovju — v njenem nadzorstvu. Takih-le pomočnikov je bil Jernej vselej vesel. Od Jožka je izvedel, da sta ostala v Pavličevi kuhinjski omari še dva novčiča. Jutri jih bo morda še več. Jožek mu jih lahko preskrbi s kakršnokoli pretvezo samo, da je tako uspešno začel izmikati. Jernej je znal izvrstno krasti, pa je bil vsled tega povsod na sumu in že v veliki nevarnosti, da ga poženo z vso njegovo umetnostjo in spretnostjo nazaj tja, od koder je prišel. Sosed ga je namreč dobil po posredovanju sirotninske oblasti, ki mu je tudi zaupala, da ima fant to in to slabost, pa se morda še poboljša. Ta »morda« se je obnesel zelo slabo. Jernej je potreboval denarja za cigarete in za kvartanje.
Neizkušene otroke preslepi, da mu donašajo denar, ker ga sam več ne more jemati. Ko se mu posreči, da izvije nevednemu dečku desetico, se tudi zares opije. Tedaj postane šele prav grd in neumen.
Ko je izvedel od prezaupnega dečka vse, kar je potreboval, se mu je zopet zakrohotal v obraz prav debelo: »Ho-ho-ho! Domov se bojiš. Denar si ukradel, ho-ho! Šiba bo pela zvečer. Se že namaka, sem jo videl, ho-ho! Le boj se, Jožek! Trda ti prede, ho-ho! Strah je lepa reč in šiba poje novo mašo, pravijo, toda boli pa le, boli, ho-ho!«
Poslednje besede je pastir govoril še s takim naglasom in tako nakremženim licem, da je Jožek dobro slišal in videl, kako se norčuje z njegovo slabostjo. Jožek se pa ni dal kar tako ugnati. Junaško mu je pripovedoval, kako je že mater popolnoma prepričal o svoji nedolžnost. Samo očeta in brata mora še prepričati, pa bo vse dobro.
Pastir se na tihem zasmeje toliki predrnzosti, na glas pa reče: »Dobro fant, prav dobro! Če boš vedno tajil in le tajil, ti ne bodo mogli ničesar dokazati. Srečen boš na svetu. Jaz ti pomagam. Ti ne veš, kako velika moč je meni dana.«
Deček je opazoval pastirja z vedno večjim občudovanjem. Poznal je Jerneja, da zna izvrstno pokati z bičem, iz kart zna prorokovati, kazati različne čarovnije. Po nemško zna kleti in latinsko moliti. Moško se zna postaviti na noge in jezikom, ko je obdolžen nepoštenega dejanja. Žal je najbrž še nekaj grših grehov, ki jih pa Jožek ni umel. Toda nekaj je Jožek pojmil prav dobro: ko bi res imel tako neznansko moč, kakor trdi, bi ne hodil bos in bi ne nosil raztrganih hlač in poklapanega klobuka z luknjami že v krajcih. Najprej bi pomagal sebi, potem šele drugim.
To mu je deček tudi naravnost povedal.
»Premlad sem še, vidiš. Ko dorastem, dosežem kraljestvo, če le hočem. Ni pa tudi vsaka ura enako srečna. Včasih se mi posreči tudi že sedaj velikanska stvar, ki jo zmore samo odrasel človek. Veruj mi!«
Jožek je zrl nezaupno v pastirjev spačeni obraz. Vstal je in pogledoval oblake, ožarjene z zlatom večernega solnca. Na tihem si je ob tem prizoru vendar želel, da bi sedajle obšel pastirja tak srečen hip, ko bi se mu posrečilo vse, prav vse — tudi to, da bi premenil one-le oblake v čisto zlato. V trenotku bi bila najsrečnejša in najbogatejša človeka na svetu. Kateri bi vrnil tiste tri novce in še polno kapo zlata povrhu, mama bi ne bila prav nič huda. Očetu bi pa z zlatom v roku tudi lahko dokazal, da je prav za prav samo njegov izgubljeni in spet najdeni pipec vzrok sedanjega bogastva. Brez novcev bi ne bilo pipca, brez pipca pa ne zlata, pa naj je pipec kupljen s trikrat ali desetkrat okradenimi novci. Kar je res, je le res.
In zopet se zazdi Jožku, da ni mogoče. Kako bi pa dosegel tisto zlato v oblakih? Neverjetno odkima Jerneju in se mu neumno zasmeje zastran tiste moči, ki mu je dana tako velika, skrivnostna in neizmerna. Pastir ga uči nadalje: »Če ne verjameš, kakor hočeš. Povem ti pa, da bi bil danes lahko vzel namesto tistih treh kar vseh pet novcev. Za ostala dva bi ti kupil cukra ali cigaret. Potem bi bil utajil vse z istim trudom, kakor si samo tri.«
»Kako? Saj mati že sedaj ve, da lažem.«
»Beži no! Ali meniš, da je res? Trdi mati le zato, da bi ti hitreje priznal resnico in dobil batine. Če te veseli, kar pojdi, pa boš čutil brezovko in do smrti ti bodo nagajali, da si tat.«
»Če pa mati le izve pozneje resnico?«
»Taji, samo taji, Jožek, pa boš dobro opravil. Dostikrat se bova midva še dobro imela po tej zapovedi, če jo slušaš, moj mali.« Tako svetuje sosedov pastir Jernej in se Jožku še zakrohoče v obraz. Ni več nedolžen, si misli lisjak, pa je ravno dovolj neumen, da ga bom vodil kakor psička na vrvici. V kratkem bo naš, prav naš!
»To bo tvoja sreča, Jožek!« Tu še zagotovi, poleg tega pa že računa hudobnež, kako bi xxxxxx njemu utegnil koristiti, ko se molče oddaljuje od njega med vrbjem. Jožek zopet čuti xxxxxx. Solnce je že zašlo. Visoko nad zatonom so še žareči oblaki in skozi nje so se vspenjali poslednji solnčni žarki pod nebo. Tam od vzhoda se je že vlekla noč, vsa pusta in xxxxx. Jožka nekaj spreleti ob tej misli, neprijetno čustvo ali zla slutnja mu stisne srce, da ni mogel več biti sam. Za Jernejem se pomika in mu zaupa, da ne gre rad sam domov. Pogled mu je uhajal za solncem k bližajoči se noči, ki se ji je zelo mudilo v vas. Pastir ga bodri, da se mu ni treba nič bati. »Samo drži se, kakor sem povedal.« Tudi mu obljubi, da ga spremi prav do vrat, če bo treba, pa še delj. Prav gotovo pa ne bo treba. »Počakaj, da izrežem dovolj vrbic ali pa pomagaj, da bom prej, saj imaš pipec.«
Ta nesrečni pipec! Že zopet se je Jožek zdrznil ob tem spominu.
Jerneju pomaga narezati nekaj mladik, pa mu ne gre nič kaj posebno od rok, dasi ni to težko delo. Ovirale so ga tudi v žepu vse tri piščali, da se je premikal med vrbjem prav nevidno. Padale so mu celo iz žepa. Noč se je že pritihotapila k njima, in Jože je začel siliti Jerneja, naj se podviza. Hladna sapa je dahnila s hribov, pokritih s še starim snegom, Jožku se je zdelo, da se od tam vidijo v dolino dobri duhovi — angeli božji, ki varujejo po noči vsakega človeka vsega zla — tudi njega.
Ali bodo njega? Tihi mrak je legel na zemljo. Grmovje, skale, potok, bližnji griči — vsa narava se je potapljala v njem, kakor v neznano večnost.
Jernej je povezal šibice in zadel butaro na ramo. Ni bila velika. Lahko bi jo stisnil pod pazduho in šel ž njo domov.
Ko sta začela stopati proti domu, je hodil Jožek vedno bolj počasi. »Hodi no brže,« sili pastir. »Vidim, da se bojiš? Verjeli, verjeli ti bodo. Samo tajiti moraš tako, da ne bo nihče poznal strahu v tebi. Le brez skrbi, Jožek! Le venomer ponavljaj, da si po krivem obdolžen. Samega sebe pohvali, da se ne maraš lagati. Laž je samo priprava k tatvini. Lažnik in ta pa ne mara biti — Pavličev Jožek v tvojih hlačah, ho-ho!
Tako govori, pa umolknejo vsi. Sam se pohvali, da si bil vedno priden in pošten. Tako govori, pa ti morajo verjeti slednjič tudi tisti, ki se ti niso dali še nikdar nalagati, moj mali. Celo pohvalili te bodo, da se znaš tako živo potegniti za svojo poštenost, in kmalu bo vedela vsa vas, da si najboljši človek pod božjim soncem. Poleg dobrega imena boš imel še pipec in vse tisto, kar poslej še ukradeš in pametno utajiš.«
Kakor bister vir so šumljale iz ust zapeljivca vse te besede. Jožku so bile veselo oznanilo iz daljnih nebes. Obstal je na poti in zijal v temo, šel zopet dalje, nato pa poslušal in potem vnovič obstal in zijal.
Pred seboj je videl samo rožnato bodočnost. Nič mu ne bo več manjkalo. Če mu stokrat dokažejo tatvino, bo on tajil, tajil ... Ali pa tudi utaji?
III.[uredi]
Jožek je premalo zaupal pastirju in še manj samemu sebi, da bi se le ne bal, kakšen bo negotovi konec njegovega nevarnega početja.
»Kaj pa greh, Jernej, greh! Ali ni to greh?«
»Jožek, tako ti povem: ti si majhen deček, pa velik tepec. Ne zameri. Če utajiš ali če te nabijejo do krvi, kaj in kje je potem greh, večji greh?«
Že sploh nelepi obraz pastirja Jerneja se je ob teh besedah grdo zgrbančil v tako grdo kepo nevere in nesramnosti, kakršen bi utegnil biti edino le greh sam, ko bi Jožka pogledal v obraz, ko je zaupno zrl v oko svojega svetovalca in mojstra. Mogoče, da bi se bil deček umaknil, ko bi ne bila tema kot potrebna tančica zagrnila resnične spake Jernejeve duše. Skrbelo ga je samo še, če bo za tak greh, ki bi bil že na tem svetu zanj tepen, še na onem v peklu kaznovan. Pastir se mu je samo nesramno krohotal: ho-ho-ho!
V vasi je tedaj zapel zvon in opominjal ljudi k molitvi »ave Marija«. Jernej se še odkril ni, Jožek je počasi snel kapo, da bi molil, pa je več mislil o pastirjevih nasvetih in na pipec kot na molitev. Sicer je pa Jožek rad molil. Nocoj, no, nocoj ima druge skrbi.
Ko utihne poslednji udar zvona, vzame pastir dečku kar sam ob sebi iz žepa piščali, zapiska najprej na vsako posebe, potem na vse tri ob enem in pohvali, da pojo lepo kot orgle. Potem ponudi Jožku največjo, da bi piskal na njo, sam pa obdrži obe manjši. Začela sta godbo, kakor so jo danes popoldne že do sita slišali vaščani, če so le hoteli. Toda Jožku je prehitro uhajala sapa. Pihnil je nekajkrat, pa je oddal piščal Jerneju, naj nadaljuje sam. Še ti glasovi ga niso več veselili. Slišal je v njih ne preveč rahlo očitanje ...
Dospela sta v vas. Iz vsake hiše je tako razločno dišalo, da je Jožek uganil prav natančno, ali se pripravlja za večerjo močnik ali zelje, žganci ali krompir s kislim mlekom. Vedel je, da se vrši nekaj takega pri domači kuhinji. Jernejeva pesem je utihnila. Piščali je opet zarinil Jožku v žep in xxxxxx po vasi. Dečku pa se je oglašal v notranjščini današnjih dogodkov ves drugačen odmev: Jožek je bil lačen. V preveliki skrbi za godbo, potem za srečno utajitev današnje tatvine je pozabil na malico. Radoveden je bil tudi, če Jernej res stopi z njim v hišo in ga reši. Premislil je, da bo skoraj bolje, če opravi vse kar sam. Pastir je bil preveč na slabem glasu, da bi mogel zanj zastaviti tehtno besedo. Tiho sta stopala drug za drugim po vasi. Jožek je že naprej videl, kako sedi oče poleg ognjišča in ga izprašuje zaradi pipca. Lojz je že vse obredel, da bi izvedel resnico. Kaj, če bi bil tudi v štacuni? Nič ne de. Lahko reče, da ga je kupil za koga drugega. Toda za koga? In mati, mati, ki najbrž vse ve!
Take nemirne misli so mu polnile glavo. Ko je že v duhu gledal mater, ki drobi v skledo dišeče žgance, v ponvi se cvre dišeča zabela. Vedno bolj počasi je stopal. Ko ugleda hišni vogel in razsvetljeno kuhinjsko okno, se ozre, da vidi, kje je Jernej. Jerneja pa ni nikjer! Na tihem ga je ostavil nezvesti prijatelj. Ko bi mu bil še vsaj kaj svetoval v tako sitnem položaju. Slutil je, da bo šla precej trda za njegovo nedolžnost.
Jožek postoji zunaj pred vrati in posluša, če ne govore vsi v hiši o njem in njegovem pipcu. Čutil se je sicer dovolj junaka, da premaga vse zapreke. Ko je pa slišal, da se pogovor v domači kuhinji nocoj ne suče o njem in njegovem žalostnem junaštvu, ga je zapustila še poslednja bojazen. Brezskrbno, kakor je navadno prihajal iz šole, pritisne kljuko, stopi v vežo, zapre vrata in stopa brez pozdrava naprej v kuhinjo, kjer je mati pripravljala večerjo, ki je Jožka kar za nas vlekla čim bliže ognjišču, čim bliže materi: žganci z ocvirki — politi s sladkim mlekom. Prav očitno se mu je zdelo, tako slastno je dišalo po kuhinji. Oče in brat sta se grela ob ognjišču in se pogovarjala o bližnjem delu na polju. Ko pa stopu Jožek v vežo, se ozro vsi radovedno k vratom, kakor da jih je nekdo iznenadil, ker ga niso pričakovali, dasi je bilo dobro znano, da je Jožek zvečer rad doma in zlasti pred večerjo neznansko siten, da je najbolj lačen. Nocoj so se domenili, da ga puste zaradi lakote, toda povedati bo moral nekaj drugega: vsi trije bi bili hkrati radi vedeli, kod se je mudil tako dolgo. Tega se pa fantič ni nadejal. Poprej tako srčen je zadrževal korak vedno volj in nazadnje obstal sredi kuhinje kakor okopan. Nevidni duh mu je zastopil pot, kakor angel maščevalec Adamu in Evi po grehu vhod v raj. Prvič je pogrešal mojstra Jerneja. Ozrl se je, če ni morda na tihem prilezel za njim, da ga reši iz tega neprijetnega položaja. Ob potoku se nista prav nič menila o tem, kaj bi odgovoril Jožek na tako in tako vprašanje. Kdo bi bil na to mislil? Jerneja ni bilo nikjer, a tudi izhoda iz zagate nikjer. Prvič je pomislil Jožek, da bi bila ravna pot najboljša; vse priznaj, kesaj se, prosi! A nocoj je prepozno. Torej, Jožek, taji, le taji! Kako pa, ko te vprašajo šele samo, kod si hodil, kje si bil? Ako pove resnico, kje je bil, bo vsakdo takoj sumil, da je ob potoku gotovo nekaj pozabil. Tisti nesrečni nekaj pa bo edino le njegov pipec. Ako molči in ne odgovori ničesar, ga bo celo njegov molk izdajal, da je kriv. Povej, kaj si zakrivil? Če ne: od kod bojazen?
»I-i, kje sem bil?« ponavlja Jožek vprašanje, pa tako obupno kakor oni, ki je padel v vodo in je, hlastajoč za rešilnim brunom, izgubil poslednjo bilko, ki bi ga samo še hipec držala na površju. Jožek je hotel z zavlačevanjem odgovora pridobiti več časa, ko bi ga utegnila srečati pametna misel, ki bi vsaj nekaj zalegla. Nič ... Kakor da je prava misel že davno zmrznila pred vzhajajočim solncem. O, Jernej, Jernej, in vsi tvoji nasveti in tvoja skrivna moč, vse skupaj naj gre rakom žvižgat. Jernej, ti mojster! Tvoj današnji učenec je pravkar tako potreben pomoči, kakor ti novih hlač in nove pameti.
Oče ponovi isto vprašanje še tretjič, prav glasno in zelo resno.
»Zunaj sem bil, no!« odvrne Jožek, kakor nevoljen, kaj ga izprašuje te sitnosti, ki so umevne same ob sebi že vrabcem na strehi. Očeta pa ujezi ta predrznost, da zavpije, ker je že vedel vse: »Zunaj si bil! Tako? To vemo brez tvoje robatosti. Vsi smo te videli, da si prišel od nekod notri. Torej zadosten dokaz, da si bil zunaj. Vrabec, ki je v prosu, tedaj ne pade s črešnje. Toda, Jožek, sedaj povej, kod si hodil in kod si se potikal tam zunaj? To bi radi vedeli. Vemo pa samo to, da ti ne maraš, ne smeš ali nočeš povedati. In še to vemo tudi vsi, zakaj da ne!«
Sedaj je vedel Jožek samo to, da bo njegove umetnosti konec, kadarkoli zine in karkoli zine. Prepričan je bil, da bi si tukaj mogel sam zviti Jernej prav tako malo pomagati kakor on sam. In vendar je bil še nedavno prepričan v dno duše, da Jernej ni kar tako le karsibodi. Rešilne poti bi ne našel tudi še kdo drugi ne, ki je morda drugače zvita buča.
Oče začne zopet osorno:
»Čakaj, da ti pomagam! Ali si šel vprašat v štacuno, če nimajo tam še pipec po tri novce?«
»Na-a!« se brani Jožek in gleda v tla, zakaj bal se je, da bi mu vsakdo čital na obrazu, da laže, ko bi ga le razločno obsijala luč, viseča pod stropom. Že samo nemirno oko izda njegovo hudodelstvo. Potem ga je oče Pavlič še izpraševal, a tako zavito in ob enem tako očitno, da bi bil deček lahko spoznal, kako dobro vedo vsi trije, kaj je učinil. Jožek se je delal, kot da ne ve ničesar in tajil prav vztrajno, še vedno stoječ kakor okopan sredi kuhinje.
»Koliko si pa dal zanj?« bi rad vedel brat Lojz, dočim je mati molčala in kazala jezno užaljeni obraz. Iz njega je Jožek pričakoval še najmanj hudega, a vendar vso bridko resnico. Pogled je vprl v Jojza in že xxxxx, da bi mu zabrusil v obraz nevljudno vprašanje: »Kaj pa tebi mar?« pa se je še pravočasno premislil, ker bi s tem nehote priznal nekaj, kar bi najraje utajil. Stisnil je ustnice in obračal jezik med zobmi ter obenem dvomil, če ima danes potrebo s seboj. Toliko, da se ni izdal, ta jezik nerodni. Dvomiti je začel o Jernejevi moči, zakaj glede jezika mu ni svetoval ničesar. Kako lahko bi se prenaglil!
Brat Lojz pa pripoveduje očetu in materi, da je prav nocoj namenil podariti Jožku tri novce za pipec, ki je zanj moledoval in tožaril že toliko dni. Ko ga je zaradi tega radovedno pogledal Jožek, ki je še vedno stal sredi kuhinje, mu je pa rekel očitaje: »Vidiš, sedaj pa ne bo treba, ker si drugače priskrbel pipec.« Jožek zopet ni vedel, če bi xxxxx jezik ali bi ga krotil siloma za zobmi, zakaj zelo všeč so mu bile prve bratove besede. Le dan pozneje bi imel pipec, pridobljen po pošteni poti. Koliko manj bridkosti bi prestal! Le kaj se še lahko zgodi pred novcem vseh zamotanih sitnosti. Na tihem se je kesal, dasi je dobro vedel, da je vse prepozno. Zato ni mogel niti premakniti noge z mesta, da bi sedel na klop ob zidu, odložil piščali in povedal, kje se je zamudil. Spomnil se je nedavnih boljših časov, ko je bil zares še Pavličev — naš Jožek, sitnaril, če bo kmalu večerja ob tem času, obenem pa se je dobrikaje motal ob materinem krilu, prinesel očetu žveplenko, da je zažgal xxxxxx, potem pa zajahal bratovo koleno. Nocoj ni o vsem tem nobenega sledu, nocoj je Jožek grešnik. Sam prebridko čuti to spremembo, čuti tudi, da se s tem izdaja sam, izdaja molče in stoje sredi kuhinje, podoben xxxxx beraču, ki prosi miloščine ali prenočišča. Berač se mu je zdel celo srečnejši. Seveda berač tudi nima nobenega sopotnika, on jih ima pa kar — očeta, mater in brata. Zopet se mu je dvigal v srcu xxxxxx in z njim vprašanje: ali zmorem vse tri? Jožek je sicer upiral pogled v tla, a je le skoro videl vse tri protivnike in vzlic nestrtemu pogumu premislil, da jih je najbrže preveč. Toda tajil bo, dokler se bo dalo. Če pojde že zadnja nitka rešitve, bo klical na pomoč mater, da mu bo šiba preveč gospodovala na plečih. V tistem nevarnem hipu pripozna materi vse, prav vse. Kazen bo zato manjša, čeprav zmaga izgubljena. Toda tedaj pa hoče: laž in tatvina sta zvesti in nevarni spremljevalki. Sedaj je vdrugič želel, da bi bil poleg njega pastir Jernej in njegova velika moč bi ž njim vred rada zletla pod klop, ko bi zmogla.
Mati je že zdrobila žgance v skledo, položila žlico na mizo ob zidu in pogledala sinka sočutno, toda še vedno tudi užaljeno ob enem ter mu rekla, kakor da vidi v njegovem srcu žalostno zadrego: »Le tam počakaj, Jožek, dokler hočeš. Pipec se že oglasi še nocoj, prej, ko pojdemo spat, kar sam se oglasi. Bomo videli.«
Zabela je zacvrčala po žgancih, oh, zabela z ocvirki! In v Jožkovi notranjščini je nekaj zacvrčalo kakor opomin: daj jedi svojim služabnikom, ki zvesto služijo. Materin opomin je dečka zbodel v srce, a še dalje ga e peklo očitanje, zakaj se ni že do zdaj premaknil niti za ped z mesta, kjer je bil. Zakaj si ne upa naprej, dočim je vsak večer krenil, kamor je hotel. Zakaj očitno in vendar nehote priznava, da z njim nekaj ni prav? To je zares skrivna moč, ki je pastir Jernej ne pozna. Tudi Jožek je ni poznal doslej.
Lojz sede k mizi, pogleda brata in reče: »Stavim, da si ti izgubil pipec ob potoku, ko si delal piščali. Pozneje si ga šel iskat. Vredno bi bilo, da ti preiščem žepe. Izvedel bi, če si ga tudi našel. Poglejmo!«
Jožek je menil: sedaj-le sem jo pa izkupil. Izdan sem. Nesrečni pipec! Da te nisem pustil ob potoku ali pa — v štacuni in novce v omarci. Oh! Dobro vedoč, v katerem žepu tiči nesrečno orodje, se potiplje za hlačni žep brez luknje in čuti, da je tam še pipec.
Domači so videli vsako njegovo kretnjo. Oče se na glas zasmeji na klopi poleg ognjišča in se približa žgancem, mati da na tihem znamenje Lojzu, naj ne preiskuje dečku žepov, češ: saj itak vemo, kje je pipec, ki se izda sam! Jožku pa poreče, očitajoč mu trmoglavost: »Hi-hi! Prav tisti žep nima luknje, vidiš, prav tisti, ki si se prijel zanj. In tam imaš pipec. Ni res —? O vem, vem.«
Vsi trije se pogledajo sporazumno in sedejo k mizi. Jožek pa izdan zardi do ušes in še po ušesih. Stal je sredi kuhinje, upiral pogled v tla in si ni upal dvigniti oči niti — do žgancev na mizi. Na tihem je požiral sline in čakal, da ga pokličejo k mizi, kjer je navadno druge večere samooblastno in z žlico v roki že dolgo prej čakal in nagajal. Nocoj se je bal: preblizu bi bil bratu, ki bi mu lahko potegnil pipec iz žepa.
Ali žganci, dišeči okusni žganci so vabili vedno bliže, žganci z ocvirki so zmagovali.
Oče je molčal, tudi mati je molčala in pogledovala, kdo bo molil naprej pred jedjo, ker je ta posel redko opravljal Jožek sam. Lojzu se pa menda ni mudilo k večerji, zato je še prej podražil dečka: »Jožek, tri novce stavim, da imaš ti pipec. Lahko jih zaslužiš, še nikdar lažje, če ga nimaš. Obrni žepe!«
Na to je molčal tudi Jožek, ker mu ni kazalo drugače, in tudi žepov ni obrnil iz hlač. Smola!
IV.[uredi]
Jožka premaga želja po žgancih in ocvirkih, da se približa mizi. Molče, kakor da se ni zgodilo ničesar, prime žlico. Ostali ga gledajo, a on se ne ozre v nikogar, oči so mu bile v žgancih.
»O Jožek, najmlajši! Kaj ne bomo molili pred jedjo nocoj?« ga ustavi Lojz. Deček se prestraši, da mu žlica zdrkne na mizo. Pogled upre potem samo v mizo, pokriža se pa ne, da bi molil. Zato de mati: »Angel varuh ga je zapustil. Ne mara za njegovo molitev. Že ve zakaj.«
»Kradel je in lagal,« pristavi oče mirno, ali zelo resno.
»Ali mislite, da sem res tak —?« ugovarja Jožek, še vedno zroč na držalo svoje žlice. Pa vendar se mu olajša srce s tem, da sta oče in mati vsaj začela govoriti ž njim. Bolj na tihem nadaljuje potem, kakor da bi pripovedoval na pamet naučeno pesmico: »Laž je začetek tatvine.«
Oče mu brž seže vmes: »In ti danes nisi vedel tega. Začel si kar z lažjo.«
Presneto sem v škripcih, morda pa le pojde. Morda bova pa le z Jernejem ugnala vse. Poizkušajmo!
Tako je bodril samega sebe, ko bi bil lahko vedel, da je vse izgubljeno, prav vse. — Taji, le taji, kolikor moreš! Hvali samega sebe! — In deček res začne, kakor da ponavlja iz knjige naučeno pesmico:
»Tat in lažnik pa res ne maram biti, je grdo. Vsi ljudje bi me zmerjali do smrti, da lažem in izmikam. Poštenost je« — Končati ni mogel, zakaj mati mu je prestrigla besedo: »Da, poštenost je tista čednost, ki te je danes — morda prvič — žalostno zapustila, Jožek. Ali ni res?« Fant molči, oče pa pristavi: »In ti še tega nisi vedel, da zapusti takega človeka angel varuh, ki gre pred sodni stol Božji tožit svojega varovanca, kako je trdovraten. Še poštenega se dela, pa misli, da mu drugi verjamejo; on pa laže sam sebi na glavo. Ali nisi slišal danes angela varuha?«
Jožek zija. Najraje bi zinil kako neumno, kakor je slišal Jerneja. Oče pa ga opogumlja resno: »Glas vesti je vselej tudi glas angela varuha. Jožek, že davno si slišal tisti glas, slišal še potem, ko te je že premagala izkušnjava. Jožek, Jožek! S tremi piščali si piskal — vidim — pa le nisi mogel preglasiti svarilnega klica. Prišel je tvoj angel in te svaril. Ti nisi slušal, zato te je zapustil. Laž ima kratke noge. Ali verjameš?«
Jožek sedi mirno kakor uzidan. Pritrdil ni in tudi ne odkimal. »Zakaj nočeš staviti z Lojzom?«
»Nimam novcev.«
Sedaj se hitro oglasi brat: »Zaupam tudi brez denarja. Velja!«
»Ne maram,« se odreže Jožek, pogleda ostane, ki so se muzali njegovi smelosti, in se zopet začne igrati z žlico. Bil je zares lačen.
Oče Pavlič dvigne roko in naredi velik križ na čeli, na ustih in na prsih, križ, ki bi moral nekaj veljati že zaradi obsežnosti. Potem pa oče sam odmoli naprej pred jedjo. Molil pa je mož za Jožkovo neučakanostjo veliko prepočasi. Zato je deček odgovarjal kolikor mogoče hitro. Ni bil še dokončal zadnjega križa, ko je bila dečkova žlica že v skledi, zakaj njegov želodec se je oglašal že s silo. A tudi sedaj ni imel sreče. — »Stoj no, fantek!« zakliče oče in vpraša: »Ali ne veš, kaj se spodobi med odraslimi?« S temi besedami mu potisne žlico na mizo, češ: ne hiti, dokler na zajmo drugi! Dečku je šlo sedaj zares na jok.
Že med molitvijo je mislil le na večerjo, kaj pa šele zdaj, ko drugi že jedo. Jezen je bil in žalosten ob enem. Jezen tako, da bi takoj pustil žlico in jed, ko bi ne bil lačen; žalosten pa tako, da bi se zjokal, ko bi ga ne bilo sram pokazati s solzami vso današnjo nesrečo. Kakšen bo šele konec s pipcem?
Nihče mu ne reče: jej! Ali želodec je vpil dovolj glasno. Začel je torej prav po malem, od kraja boječe, počasi, pa vedno bolj hitro, vedno bolj daleč od sebe in vedno bolj pogumno je zajemal, čedalje obilnejše založaval, kakor da je došel pravkar iz gozda in ne iz vrbja ob potoku. Jedel je vztrajno do konca in slednjič potegnil skledo k sebi in postrgal. Med jedjo niso silili vanj. Tudi po večerji so se vedli vsi tako, kakor da je vse pozabljeno.
Molitev po jedi je molil naprej zopet Jožek, potem se mu je mudilo spat. Kar s piščalkami v žepu poklekne in opravi večerno molitev. Molil je pa hitro in površno. Med vero se je celo zmotil ter zavil »na desnici Boga Očeta, vsemogočnega — Stvarnika nebes in zemlje« zopet v začetek, kar se mu sicer ni primerilo niti vsake kvatre.
Domači so ga pogledovali po strani. Ko odmoli, odpre duri v bližnjo čumnato, kjer sta imela z bratom posteljo, in se začne slačiti. Mati je pomivala, oče in Lojz sta pa nadaljevala pogovor, o novi pomladi, o delu na polju, o setvi in saditvi, bližnjih toplih dneh, ko vse ozeleni in se razcvete. Nalašč se nista več menila o Jožku. Le mati se je često ozrla in opazovala njegovo sumljivo vedenje radovedno, kako da se tatiču konča večer. Brez pozdrava »lahko noč!« je šel v čumnato. Druge večere ji je celo podal roko v slovo, nocoj je pa samo njegove piščali dosezala luč iz kuhinje in pa glavo, ko se je sklanjal in pobiral piščali, ki so mu s hlačami padle na pod. Ob tem poslu je seveda zabil voščiti »lahko noč«. V mislih na pipec je pustil v žepu tudi piščali.
Iz kuhinje ga je svetloba dosezala komaj na pol, ozrl se pa ni Jožek v nikogar več. Vesel je bil, da jim je izpred oči. Mati je bila namenjena, da seže po pipec fantu v žep, ko leže in zaspi. Fant se je pa smejal na tihem: »Zmagal sem, hi-hi, ho-ho! Da sem le srečno do tukaj! Pipec skrijem po noči v posteljo, E, mi smo mi!«
Tega ni bilo treba storiti ne materi, ne Jožku. Ko je spravljal piščali iz žepa na bližnjo omaro, so mu hlače ostale koncem pet na tleh. Moral jih je vsekako potegniti nazaj do pasu, da se obrne k postelji in spravi na varno pipec. Tedaj pa nekaj prav nerodno zašklopota po podu. Fant se naglo sklone in pobere pipec — prepozno. Vsi so ga videli.
Nesrečna glasbila in pipec so mu zdaj-le zagodli tako pesem, da so vsi domači v kuhinji vzkliknili kakor na višje povelje: »Aha-a-a!« Jožek pa bi bil najraje samega sebe ozmerjal, kako da je neroden. Piščali in pipec bi zagnal skozi okno in poklical na pomoč — nalašč že tretjič — pastirja Jerneja. Tukaj naj bi mu pomagal širokoustnež v raztrganih hlačah. O izkušnjava!
Jožek pobere pipec in ga vtakne pomotoma v luknjičasti žep. Mati posveti z lučjo prav pred dečka in vpraša zmagovito: »Ali se je oglasil pipec ali se ni? Sem vedela, da se oglasi sam še nocoj. Sem ga prinesi in deni na mizo! Ti mrcina ti tatinska!«
»I, kje pa je?« povprašuje Jožek osramočen, se ogleduje in otipi je, kakor da ga je pravkar izgubil, v zadregi, ko ne more najti pipca v žepu brez luknje, kamor je menil, da ga je vtaknil. Oče je pa mislil, da hoče lažnivi tatič še navzlic vsemu tajiti. Pograbila ga je jeza. Roka se dvigne že v kuhinji, da bi ga dosegla na pol slečenega poleg postelje. Deček seže po pipec tudi v drugi žep, počasi, a tam ga ni. Jožek se zateče k materi, ki je že obesila luč zopet pod strop. Srečno je ušel. Očetova roka ga ni zadela, toda med potoma mu je padel iz hlačnika pipec, kamor je bil zdrsnil skozi luknjo v žepu. Zopet je glasno zašklopotal po podu — javni obtožitelj Pavličevega Jožka — in vse premagal. Nobenega pomisleka ni bilo več, nobenega zadržka. Vse je izdal ta nemirni pipec.
»Mati, mati! O mati, mati!« prosi deček milo, zakaj strah in pa sramota sta z njegovim dosedanjim prepričanjem spremenila tudi njegov glas. »Mati, mati, saj ne bom več, nikoli več, mati moja!« Jožkova mati se je branila lažnivca dečka in se — morda nalašč — umikala, da roka očetova je bila še vedno nad njim, da udari, težka roka. »Ali ti nisem rekel,« pravi oče grozeče, »ti nisem rekel, da takega človeka kakor si ti, zapusti angel varuh. To lahko spoznaš nocoj sam — mrha tatinska. Nocoj nimaš sreče, zakaj ne angel, ki te je ostavil hudobneža, sam satan te je učil zvijač, ki si mislil, da ti bodo pomagale izmotati se iz greha. Laž ima kratke noge. Sam si, zapuščen kot trst v pesku.« Jožek zopet sili za materjo, boječ se očetove kaznujoče roke. »O mati, mati! Bodite nocoj vi moj angel varuh. Lepo prosim, mati!« Jožek dvigne obe roki, jih sklene in prosi: »Mati, nocoj bodite vi moj angel, moj angel varuh!« Med prošnjo je pa vedno še pogledoval po strani očeta, kdaj se začne za greh tudi plačilo.
»Ali verjameš, da te nocoj ni slišal angel, ko si ga prosil v večerni molitvi pomoči? Sedaj veruješ, da te je zapustil?«
Jožek molči, na tihem pa priznava greh in proseče pogleduje mater, ki nadaljuje: »Zato, ker te je zapustil, tudi jaz ne morem vedeti, če ga smem nadomestiti.«
»Tega ne morem. Saj tudi nocoj ne vem, če bo pomagalo, ker dvomim, da si tega vreden.«
»O, vreden, vreden, mati! Še nocoj povem vse po vrsti in po resnici, kako se je zgodilo,« zagotavlja Jožek in srce mu bije naglo, kakor da je pravkar odložil s svojih pleč ogromno breme.
»To še ni dovolj,« mu prekriže besedo oče. »Ti nas še lahko nalažeš, fant. Kdo naj ti verjame?« Roka očetova se povesi, zakaj osorna beseda očetova in pa dokaz, da mu ne morejo več zaupati lažniku, privabijo Jožku solze v oči. Pobere pipec s tal, položi ga na mizo in nadaljuje z jokajočim glasom: »Koliko sem prestal že danes za to! Pa sedaj mi ne boste verjeli. Oče, mati! Že nocoj obljubim, da ne strim nikoli več kaj takega. Prosim, odpustite mi in verjemite mi!«
In Jožek je pripovedoval. Ko je že končal žalostno povest, je še dolgo vpiral svoj pogled v milo materino oko. Vsa žalost, vsa resnoba je izginila iz njega globine. V njem je videl Jožek nesrečna nebesa, kakor jih je gledal ves zamaknjen samo še v prejšnjih letih, ko je nosil kratko krilce in nizek stolček za materjo, da sede in ga vzame v naročje.
Oče je nocoj sam vzel žveplenko, si zapalil tobak, zadovoljno gledal srečnega Jožka in mu rekel z resnim licem: »Glej, da boš tudi mož-beseda!«
»Bom!« je obljubil Jožek in ponudil očetu roko v slovo za lahko noč. Potem se je vrnil k materi, jo objel okoli vrati in poljubil. Najraje bi se bil tudi zjokal, tako je bil srečen. Kar zaspal bi v njenem objemu, zaspal za večno.
Poslovil se je tudi od brata Lojza, kar ni bila navada. Nocoj mu je vendar nesel roko v slovo, ker mu je brat kimal, naj pride bliže. Brat mu stisne roko in položi obenem vanjo tri novce, na uho mu pa pošepeče: »Na, tvoji so! Vrni jih materi!«
Jožek obrne pest proti luči, vidi tri svetle novce in hiti z njimi zopet k materi in jih molče položi nji v dlan. Mati jih tudi molče sprejme in reče nato: »Tako je prav! Vsak svoje imava sedaj, ali ti si za eno izkušnjavo bogatejši, ne Jožek —?«
Deček prikima in odide zadovoljen spat. Preveč je bil vznemirjen, da bi takoj zaspal. Slišal je še dolgo, ko so se zunaj pogovarjali o Penku, o njegovi materi, ki ni dovolj skrbela za dečka, o poboljševalnih šolah in hudobnih otrokih, ki največkrat niso sami krivi svoje nesreče, marveč so krivi njih stariši, njih vzgojitelji, ki jih niso učili, kaj je hudo in kako se ga morajo ogibati ali pa so jih učili, a ne dovolj strogo in resno, da bi se jih tudi prijeli potrebni nauki.
Nadaljevali so že o znanih zlobnostih, ki jih je že počel Jernej Penko in povdarjali so potrebo, da se mora to pohujšanje odpraviti iz vasi: Jožek se je zdahnil na postelji. Sedaj je vedel, da ga Jernej ne bo več dolgo zapeljaval, če sploh nanese prilika. In se mu tudi ne bo več dal zapeljati. Toliko moški že hoče ostati — Jernej ga ne vjame več. Nekaj je srečni Jožek pa le pozabil, namreč koliko je sam kriv. Zato je zdaj sladko zadremal v svoji zadovoljnosti in sanjal prijetne sanje: Tesna čumnata se je razmaknila do skrajnih mej širnega obzorja. V svetlem temnordečem oblaku se je bližal njegovi postelji angel varuh in mu ponujal tri novce z besedami: »Jožek, izroči jih svoji materi, ki jih je zaslužila sinoči, ko me je tako izborno nadomeščala. Zaslužila jih je tvoja dobra mamica!« Stisnil mu je v roko denar, se mu ljubko nasmehnil in splaval v svetlem oblaku pod visoko nebo, ki je bilo ožarjeno s svetlobo vzhajajočega solnca. Jožek je spravil denar v pest in jo tiščal do jutra, do belega dne. Solnčni žarki so ga že dražili skozi okno, skakaljali po tleh, po piščalih na skrinji in celo po njegovem vzglavju. Jožek se prebudi in pogleda najprej v pest. V nji so bili pa res trije novci.
Dvigne se, da bi hitel v kuhinjo in razodel materi svojo srečo, ko ugleda svojo ljubo mamico poleg postelje. Nje oko je ljubko uprto v njegovo lice ter se mu smehlja in nje usta ga hvalijo, da je sinoči tako junaško razkrival svoj greh in govoril resnico. Jožek je pa materi hitel pripovedovati svoje sanje, marveč živa resnica, pokazal svetle tri novce v pesti ter jih ponujal materi.
Mati ga vesela objame in pove, da mu je ona danes zjutraj stisnila v roko denar, ko je šel spal, ker je videla, da tako krčevito stiska prazno pest. Novci so tisti, ki mu jih je sinoči izročil Lojz. Mati mu jih podari v spomin na prvo izkušnjavo. Jožek se je denarja branil in trdil, da mora vrniti ukradeni denar. Obraz je skril na materina prsa in se stisnil k nji kakor samo še one čase, ko je bil še prav majhen. Sramoval se je včerajšnjega dne, želel materi dobro jutro, skočil s postelje, nategnil hlače na noge ter stopil v kuhinjo, kjer je položil molče tri novce v omarico na polico. Zraven je položil tudi pipec, ki ga je še od sinoči čakal na mizi. Oče in brat sta bila že na delu. Mati se mu je smehljala in deček jo je pogledoval postrani zadovoljen in srečen. Sedaj je bil zopet ves njen — Jožek.
V.[uredi]
Lep božji dan se je obetal. Pomlad se je vračala z vso slovesnostjo v našo deželo. Od povsod so se razlegale vesele pesmi v proslavo nove vigredi. Kakor nebeške zvezdice so ji xxxxxxx nasproti trobentice, velikonočni pozdrav so ji bingljali zvončki. Ptički v goščavi so prinašali vsak svojo pesem večno znano, a večno lepo, in v človeškem srcu se je dvigala glasna hvalnica Stvarniku v višavo. Otroci ob potoku so se tudi danes ozirali za mogočnim solncem in majili piščali z vrbovih mladik. Vse polno jih je žvrgolelo med vrbjem in vesel pogovor je bil med njimi že predpoldnem. Žuboreči potok je družil mladinskim besedam, smehu, šali in dovtipom. Vsesplošni hrum in trušč je požvižgaval celo v grmovju kos, ki ga je oponašal bolj globoko v gozdu debeloglasi drozg. Pomlad je praznovala svoj god. Kmalu je tudi vaška mladina pomagala razglasiti veseli praznik z glasnim vriskom in brlizgom vračaje se iz potoka v vas. Lepo se je zdelo to tudi Pavličevemu Jožku, neznansko lepo, a vendar je šel pomagat. In koliko lažje je danes to storil nego včeraj! Denar ima in nov pipec. Piščali je sicer sinoči pozabil vtakniti v vodo, da bi se mu ne posušile. Mati mu jih je pokazala po zajterku, pa so bile že napol suhe, zvižene in gluhe. Nobena ni dala več glasu.
Take so kot neuresničeni nauki sosedovega pastirja. »Prava podoba razdrte zlobe,« reče mati Jožku in ga še opomni, da xxxxxx danes lahko druge.
Jožek pa ni šel po druge k potoku. Včerajšnji spomini so mu preveč potrli srce, da bi hotel obnavljati še danes. Mislil je tudi, da bi to ne bilo všeč materi, ker bi jo s tem spominjal na včerajšnjo napako. Ko se je premikal slovesni in ne preveč blagoglasni sprevod mladih piskačev skozi vas, je stopil, seveda, tudi Jožek na hišni ogel ter z izvedniškim ušesom in očesom ocenil današnji uspeh, udeležil se pa ni. Danes je bil med družbo tudi Jernej.
Ko ugleda Jožka, se mu grdo zareži v obraz in vpraša očitajoče: »No, kaj poveš novega moj mali grešnik? Ho, ho! Koliko si jih prejel sinoči na račun, ho, ho! Sem vse slišal, vse vem, ho, ho! Ali si preštel, koliko jih je padlo? Tepec, kdor se xxxxx tepsti, ho-ho! Mi pa ostanemo drugače, ha-ha-ha!« Jožek ga moško zavrne: »Ti ne veš nič, jaz pa vem toliko, da ti prav grdo lažeš.«
Jernej ga je s piščalkami v ustih pogledal pomilovalno in stopal za drugimi po vasi.
Jožek se je obrnil domov in šel k materi. Dolgo pa se je še razlegalo piskanje otrok po vasi. Piskačem se je visoko z neba smehljalo celo zlato solnce in jih obsipalo s toplimi žarki. Tudi Jožek je čutil v srcu novo pomlad, vso lepšo, glasnejšo in prijetnejšo kakor včeraj.
Kakor široka, narasla reka po povodnji preplavi travnike in livade po bregovih, tako se je razširila po vasi in po okolici — ne povest o Jožkovem pipcu, marveč resnica o zlobnosti pastirja Jerneja. Pavlič sam je dogodek z Jožkom povedal v šoli, razložil tudi drugod, kjer se mu je zdelo, da bi kaj zaleglo. Nedolgo potem je moral Jožek še enkrat pripovedovati svoj doživljaj, še enkrat ga je bilo sram. Branil se je nekaj časa in izgovarjal, da mu je preveč grde stvari svetoval Jernej. Slednjič je vendar povedal dogodek samemu gospodu učitelju. Pripovedoval je pa glasno in zaupno, ne mrtvo, neodločno, kakor je ponavljal oni večer nauke pastirja Jerneja vpričo domačih, pa mu niso šli od srca.
Preiskava se je začela nadolgo, se razpredla na široko in spravila na dan mnogo nečednih stvari. Sirotinski svet je nabiral gradivo proti nedoraslemu pohujšljivcu, da ga pojasni sodišču kot zadosten vzrok, da morajo Jerneja vzeti iz vasi in mu preskrbeti drugod bivališče.
Kmalu se je raznesla po vasi govorica, da je imela široko zasnovana preiskava tudi nekaj uspeha: v kratkem prestavijo Jerneja nazaj v mesto, od tam pa kdo ve še kam. Gospod, ki vodi take posle na sodišču, je bil hud, zelo hud. Jernej bo kaznovan. Pozneje ga bodo dali v šolo poboljševalnico za toliko časa, da bo spoznal svoje napake ali pa ostal tam za vselej. Povsod so govorili o pastirjevih slabostih in jih obsojali. Paveličev Jožek je molčal. Le nerad je pripovedoval in le nakratko, kako sta se sešla z Jernejem ob potoku, kako sta se vračala v vas in kaj sta govorila. Prav gotovo pa je Jožek zamolčal, kako se je bal domov in zakaj se je bal. Ne le pastirjeva usoda, njega je še nekaj drugega tiščalo za vrat, a prav od daleč, zelo daleč tam v ozadju daljnjih spominov in očitanj se je dvigal zamolkel glas ...
Pastirji so že prignali živino na pašo. Kravji zvonci so se razlegali po tokavah in po grmovju. Sosed, ki je bil pri njem Jernej, je zdihoval in mrmral ob enem, da mora krmiti živino doma, ker nima pastirja. Res je neko jutro zapeljal pred hišo mali lojtrski voz, imenovan »zapravljivček«, napregel vanj kobilo, vrgel nanj culo, v kateri je bilo nekaj Jernejeve obleke, ter zavpil na dečka: »Le urno skoči še ti gori! Peljeva se v mesto, od koder sem te dobil. Garjeva ovca ne sodi v zdravo čredo. Če se poboljšaš in ko se poboljšaš, te morda vzame v službo. Pri meni ne manjka ne dela ne jela za poštene ljudi. Takega kot si bil do zdaj te ne maram zastonj in ko bi mi še plačal po vrhu.«
Po teh nemilih besedah se je Jernej nevšečno pokremžil. Rekel ni najmanjše. Ozrl se je le gori in doli po vasi in videl, da gleda malone izza vsakega ogla nekaj kuštravih glavic, ki se mu škodoželjno posmehujejo.
Nekateri, ki jih je zapeljal v greh in sramoto, da so bili zaradi njega kaznovani, mu nejunaško stržejo korenček. Nobeden več ga ni maral v vasi. Zato se tudi ni nobenemu izmed otrok približal, ko je odhajal hudobni tovariš, da bi mu rekel »z Bogom«.
»Gre, vendar gre nesnaga. Hvala Bogu! Z ajdovico bi mu pokadili in starim usnjem, da se nikoli več ne vrne.« Take in še osornejše so bile besede slovesa, ki so jih govorili vaščani v slovo sosedovemu pastirju, ali pa so si jih samo mislili, da jih zasluži.
Tudi Pavličev Jožek je gledal le od daleč, da se zares odpravlja nazaj v mesto njegov neljubi znanec in priča nezgode s pipcem. Domislil se je njegove bahavosti s tisto skrivnostno močjo, ki mu je bila dana, pa je ni bilo nikjer. Sedajle bi jo uporabil, ko bi jo imel. Spomnil se je Jožek tudi tistega veselega jutra, ko je bil že prestal zastran pipca, pa ga je že Jernej dražil vpričo vseh, koliko gorkih je prejel na račun in kako je odšel z dolgim nosom, ko mu je Jožek naravnost povedal, da nič ne ve in laže. Danes mu ne bi več očital kaj takega, saj so bile po vsej vasi in še daleč naokrog znane Jernejeve napake in slabosti. Ako bi mu utegnil kaj reči, bi mu svetoval, naj se poboljša. Toda voz se je pomikal mimo precej hitro. Jožek ni utegnil več kot pokimati v slovo odhajajočemu Jerneju, zato mu je pastir pokazal jezik in se obrnil v drugo stran. Voz je držal iz vasi proti mestu. Žalosten se vrne Jožek k materi in pove, kaj je hotel svetovati pastirju Jerneju in kako se mu je že vnaprej zahvalil. Mati se mu nasmehlja pomilovalno in ga tolaži: »Pusti ga, naj odide, kakor mu drago. Ta se ne poboljša več, dokler se mu ne omehča srce. Mora ga ozdravi pokora. Nihče ga ni poučil v mladosti.«
Deček se zopet zamisli in pomiluje pokvarjene otroke po svetu. Spominja se, kaj je slišal o poboljševalnici. Prav rad bi mu olajšal trpljenje, ko bi le mogel on sam, ki je tudi v veliki meri kriv, da so prišli Jernejevi grehi na dan. Še več! On sam je gotovo tudi zaslužil, da bi ga peljali za nekaj časa v hišo pokore. Ali ni vzel on novce sam in prostovoljno? Jernej je prišel s svojimi zlobnimi nasveti šele pozneje. Sam je začel, sam grešil, ko je vzel in prvič utajil materi tatvino. Ko bi on ne bil začel bi Jernej ne mogel nadaljevati. Njega je premotila izkušnjava. Jernej je to zmoto samo vporabil, kako je kazala njegova korist. Imata torej v tem slučaju samo vsak nekaj žalostnih zaslug. In če se je Jožek izpraševal še globlje: kdo je več deležen greha s pipcem, se mu je vsiljeval nevšečen, zelo nevšečen odgovor: Jožek sam.
Tega do danes še ni povedal nikomur, tudi materi ne. Prav daleč tam v temnem ozadju se dviga z nevšečnim odgovorom malo po malem tudi očitanje. Srce se krči, čuti bolest.
Nad Jožkom se vzpenja vedro pomladansko nebo, njegove misli pa spremljajo Jerneja v mesto — prav v hišo pokore — izgubljenca.
Čudno nasprotujoče si misli mu polnijo glavo, da bi najraje pozabil vse, vse, kar se je zgodilo z njim in Jernejem. Oba sta prejela zasluženo plačilo: Jernej poboljševalnico, a Jožek odgovor na tisto očitajoče vprašanje tam daleč, daleč v ozadju njegovih misli in želja — žalosten konec nepremagane izkušnjave.
Obema pa še sije pomladno solnce, obema se smehlja vesela mladost.
Dolgo časa je molče zrl Jožek tisto jutro skozi hišna vrata, kjer je zakraljeval krasen dan, poln življenja in miline, poln veselja, da bi človek poskočil in zavriskal ob enem. Dečka so mučile neprijetne misli.
Kmalu potem je mati zopet nekaj iskala v kuhinjski omari in zopet je zakokodajskal petelin na dvorišču, za njim so se oglasile vse kure. Mati je vedela: prav gotovo je lisjak došel po pečenko svojim mladičem. Pavlička je pustila omaro odprto in tekla na dvorišče, za njo pa Jožek. Lisjaka sicer ni bilo, tudi ne lisice, a priplazil se je potuhnjeno h kuretini tisti sosedov maček, ki je bil še vedno na slabem glasu, da pije jajca in pobira piščeta. Ko je ugledal hišno gospodinjo in Jožka, ki je med potoma na dvorišču pobral krepelec, da bi ga zagnal za tatom, jo je godrnjaje odkuril. Za slovo je z obmejnega zida samo grdo pogledal svojega preganjalca.
Vrata v omari so bila še vedno odprta. Na zgornji polici je pa počival poleg materinega drobiža in Jožkovih treh novcev tudi Jožkov pipec. Ko sta se vrnila, je mati zaprla omaro in pogledala Jožka, rekla pa ni nič. In Jožku je bilo tudi to dovolj, da mati ni nič rekla.
(Konec)