Izkoriščevalci
| Izkoriščevalci. Dogodbica. Peter Bohinjec |
Izdano pod psevdonimom J. M. Dovič.
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. V. VI. • dno |
I.
[uredi]Na Kraševčevem hribu je Koreninec klepal koso. Jednakomerno je udarjal s kladivom po jeklu, da se je razlegalo doli po podolju. Dasi je postavil klepišče pod hrastovo senco, kapal mu je vendar le znoj raz čelo.
Soparen poletni dan je bil. Pokošeno seno se je zvijalo pred solnčnimi žarki, in travnati ogrebki so se sproti sušili od jutranje rose.
Mož v hrastovi senci je bil mlad. Črni lasje so se nepočesano spuščali po temenu in tilniku, in brke pod kratkim nosom niso kazale, da jih gospodar pridno gladi in više. Sicer pa je bil čedno opravljen, in rdeča ruta se mu je podajala, viseča od vrata črez prsi.
„Ah, še bi kosil, še dva dni lahko! Tako pa bode moje košnje kmalu konec. In vendar gleda Čink, kako bi se polastil še druge polovice travnika! Pa ne, če Bog da, ne! Dovolj mi je, da ne morem imeti četvero govedij v hlevu. Naj mi Čink vzame še ta del, potém nimam dati kaj niti dvema kravama.“
Tam za grmom je tičal devetleten fante. Na hip lahko spoznamo, da je kosčev sin.
„Oče, ščinkovec ima mlade v tem grmovju.“
„Tonček, pusti ščinkovce, naj se izležejo. Pokaži, da imaš več usmiljenja do živalij, kakor Čink do človeka.“
„Oče,“ prihiti deček h koscu, „kdaj bodemo zopet mi kosili po celem travniku?“
„Še dve leti, sin! Dolgi sta, toda dočakali ju bodemo, ker smo dočakali že deset let.“
Na dečkovih trepalnicah je solza zablestela. „Kar grablje vzemi in razmetaj travo v ograbkih.“
Sin gre za delom, oče pa udarja po kosi, da odmeva po dolini.
Koreninec je bil dober gospodar. Ali oče njegov je bil zapravljivec. Vdal se je pijači in se je zadolžil do vratú. Skrajni čas je bil, da je izročil gospodarstvo sinu v roke. Že je preteklo pet let, odkar je počival njegov oče pod zeleno rušo. Sin se je oženil, in žena mu je prinesla 800 gld. dote. Ali kaj je bila ta svota za 3000 gld. dolga? Ženitnina, odstotki, prepisi in drugi taki stroški so mu vzeli črez 200 gld. Obrestij je plačal za tri leta kakih 600 gld. Mlademu gospodarju ni ostalo ničesar, ostal mu je le dolg. Orodja je bilo malo, hlev prazen, žena slaba gospodinja. Najbolj pa je peklo Koreninca, da je njegov oče zastavil krčmarju Činku polovico najlepše in najboljše senožeti za celih 12 let.
A vendar je mladi gospodar ril in ril, da se je preril. Pridno je delal, varčeval, vodil gospodinjo; sosedje so mu šli na roko, v živel je v miru, le krčmar Čink ni bil njegov prijatelj. Želel je tudi njega dobiti v svoje pesti, in skominala ga je tudi druga polovica senožeti na Kraševčevem hribu.
II.
[uredi]Jesenski dnevi so nastopili — dnevi veselja za kmetovalca, ako se letina obnese dobro. Pa se ni tisto leto. Krompir je pognil vsled deževnega vremena, turščico so vrane hudo obdelale ob saditvi in ob zoritvi, pšenica je bila snetjava, rž je pozebla. Le oves se je obnesel, in repa je obrodila.
Koreninec je računil, koliko dobi za pšenico, odločil, koliko proda krompirja, a jeseni je bil njegov račun prekrižan. Čink je težko čakal na obresti in nekega dne okrog sv. Uršule je poklical Koreninca na obračun.
S težkim srcem in praznim žepom je stopal dolžnik k upniku.
Nekaj pivcev je sedelo okrog Činkove mize. V kotu je sedel mož zabuhle glave in mračnega pogleda, pridno potegujoč žgano pijačo. Poleg njega je premikal v jednomer svojo steklenico mladenič tridesetih let, rjave kože in rdečih las. Tema nasproti se je vsedel vstopivši Koreninec k rdeče pobarvani mizi. Čink mu je prinesel merico vina.
„Rad bi vedel, čemu piješ vino, Koreninec, ki je tako drago. Treba ga je vliti váse najmanj dva litra, ako ga hočeš občutiti. Té-le kapljice pa je dovolj nekaj požirkov, da se človek okrepi in pogreje.“ Tako je izpregovoril mož z zabuhlo glavo.
„Hočejo, da bi vino pili, a zakaj? Ali ni v vinu ravnotako alkohol, kakor v žganju? Le manj ga je v vinu, ki je pa vendar dražje, ne ceneje. In zakaj bi ga pili? Kdo nas more siliti, da bi pili vino?“ poprašuje mladenič rdečih las.
„Toda vino je zdravo, žganje škodljivo,“ pripomni Koreninec zamišljenega obraza.
„E, kdo pravi, da je žganje škodljivo? Poglej Murjeka tú-le, kakšen korenjak je, zdrav kakor riba, a pije žganje vsak dan. Smetovec pa pije vino, a je taka tršljika, da mu škoduje vsaka sapica,“ odgovarja mladenič.
„Murjekova sreča je ta, da težavna dela opravlja, ker dan na dan vlači drva s hriba. Starosti pa vendar ne bode dočakal.“
„Seveda je ne bodem, ker trpim, kakor živina.“
„Delo ti ne škoduje, Murjek, žganje pa.“
„No, modrijan, kaj pa porečeš o Smetovcu?“
„On je bolehen, in njemu je zdravnik priporočil, naj pije vino.“
„Pa naj pije žganje, bode še prej zdrav,“ vtakne se vmes krčmar Čink, in pivca se zakrohotata:
„Dobro, dobro, Čink jo je zadel.“
„Žganja ne prenese Smetovčeva narava,“ nadaljuje mirno Koreninec. „Sicer pa veš, kaj so gospod župnik povedali ono nedeljo na prižnici?“
„E, župnik lahko razgraja črez žganje, ker ima vina dovolj. Mi ne zaslužimo tako lahko krajcarjev, kakor on,“ odreže se mladenič.
„Veš kaj, Kvakovec, tega pa ne govori o našem župniku. Obče čislan gospod so, in ako si morejo privoščiti kozarec vina, naj si ga le, saj so šestnajst let hlače trgali po šolah, predno so prišli do svojega kruha. Ti pa služiš že iz mladih let, in vendar nič nimaš.“
„No, Koreninec, ti že veš, ki so te župnik gotovo že večkrat povabili na kosilo,“ odgovarja Murjek z zasmehom.
„Mene niso, tebe še manj, ali moj brat je služil več let v župnišču in vé, kako je.“
„Ino, sevé,“ poprime zopet besedo Kvakovec, „ti z gospodom držiš, mi pa si ne damo ukazovati, kaj bodemo pili. Župnik naj ostane pri svojem in razlaga krščanske resnice, ne pa našteva, kakšne tvarine so v žganju.“
„E, Kvakovec, pusti župnika pri miru! On že vé, kaj je njegova dolžnost,“ poseže vmes krčmar Čink. Nato zašepeče Korenincu nekaj na uho, in odšla sta v postransko sobo.
„Prosim vas, boter Čink, počakajte do sv. Pavla, da prodam voliča.“
„Koliko pa si namlatil ovsa?“
„Nekaj črez petdeset mernikov.“
„Torej pripelji 50 mernikov ovsa, jednega prašiča zakolji domá, jeden bo moj. To bi zneslo polovico obrestij, za polovico pa te bodem čakal do sv. Pavla. Zabičim ti pa: ako se bodeš izogibal moje hiše tako, kakor doslej, ako slišim tudi najmanjšo besedico, ki bi jo ti ali tvoja žena ali otroci izustili zoper našo hišo, izročim te takoj dohtarju. Odlazi.“
Koreninec odide, Čink pa se primaje s sladkim nasmehom na ustnih v pivsko sobo, kjer sta Murjek in Kvakovec še nadalje opravljala Koreninca.
III.
[uredi]Koreninka in otroci v so željno in plašno pričakovali očeta. Kako tudi ne? Čink je bil strog in neizprosen človek, kadar je šlo za njegov žep in za njegovo čast. Sicer pa je bil dobrovoljen in blagohoten mož, ki je znal kaj izvesti in o svojem času tudi mnogo žrtvovati. Tudi pri župniku je veljal za spoštovanega in za cerkev radodarnega moža, dasi je župnik na tihem dostikrat želel, da bi ta krčmar ne imel toliko vpliva. A tega je imel več kakor župnik, ker je imel denar in zadolžene ljudi okrog sebe. Dostikrat je župnik izkušal vplivati na soseskine može, da odpravijo to ali ono slabo razvado pri mladini. Toda Činku ni kazalo odpravljati takih razvad, ker so mu nesle — zató njegov skrivni odpor proti župnikovemu delovanju. Možje so imeli dobro voljo, toda bali so se Činka, ker so bili nanj navezani po denarju in veljavi. Le on je veljal pri gosposki, župan malo. In če se je ta zavzel proti volji Činkovi za kako stvar, ni je izpeljal. Zató je bil pregovor: Brez Činka se ne naredi nič.
Bilo pa je v zlasti mladih gospodarjev zmeraj več nezadovoljnih s Činkovo komando, in pomenkovali so se, kako bi se osvobodili njegovega jarma. Nekateri so čitali v časnikih marsikaj, kar se je godilo drugod po svetu, in zanimala jih je zlasti gospodarska združba pôtem kmetijskih posojilnic in zadrug, kakoršne so se že po mnogih drugih krajih osnovale z večjim ali manjšim uspehom.
Med temi nezadovoljneži je bil tudi Koreninec. Ker je znal dobro čitati, je večkrat pojasnjeval iz časnikov, kako se posojilnice snujejo. Brat njegov je imel bajto v vasi ter se je še posebno zanimal za posojilnico. Šel je v Ljubljano, zvedel vse potrebno, in misel, da ustanové posojilnico ter se otresejo vaških oderuhov, je dozorela do kraja. Vse se jim je zdelo izvedljivo, le za začetno vodstvo jih je skrbelo.
Božja volja pa je hotela, da je prišel v župnijo nov kaplan, ki ga že davno poprej ni bilo. Ta jim je takoj obljubil pomoči, in črez pol leta je posojilnica že dobro in srečno poslovala navzlic velikim zaprekam in oviram.
Ko se je tedaj Koreninec vrnil tistega jesenskega dne domov, mu je žena začela takoj pripovedovati, kako novico je prinesel brat Joško od župnika. Črez toliko let dobijo v Košari zopet kaplana, ker je župnik že prileten in bolehen.
„Joško je dejal: zdaj smo pa s posojilnico na konju.“
„Hvala Bogu! Morda me je Čink danes zadnjikrat pestil. Takoj jutri mu popeljem oves in prašiča v njegovo nikdar polno kaščo. Do sv. Pavla pa se ga že lahko otresem — za vselej, ako Bog dá.“
In Koreninec je takoj hitel k bratu, da se natančneje domenita o posojilnici.
IV.
[uredi]Joško je pred svojo bajto na dvorišču stiskal sadje. Imel je lep vrt, nasajen z mladim drevjem, ki mu je donašal lepega dobička. Lepo sadje je odprodal v mesto, slabejše pa je porabil za mošt, ki ga je znal prav okusno pripraviti.
„Saj vem, kaj te žene semkaj,“ pozdravi Joško svojega brata ter se dobrovoljno nasmehne.
„Torej je resnica, da dobimo kaplana?“
„Resnica je, resnica. Gospod župnik imajo že napovedan dan prihoda ter so se izrazili, da se novi gospod zanimajo za gospodarska vprašanja.“
„Moška je ta! Zdaj pa, Joško, le hitro na delo.“
„Ti, ljubi brat, bodi le tiho. Zakaj Činku visiš na vratu, in dokler te ne odrešimo, niti črhniti ne smeš, da se kaj zanimaš za domačo posojilnico. Drugače bode Čink dal náte dežiti ogenj in žveplo. Doslej si Činkov hlapec: kadar pa bodeš sam svoj gospodar, tedaj bodeš tudi ti govoril. Záme je drugače. Jaz sem sicer bajtar, toda dolžan nisem nikomur nič in lahko nastopim v javnosti.“
„Prav imaš, Joško! Toda hiti, da bodem enkrat prost te moreče more. Res da bi me trška posojilnica osvobodila od Činka, toda kaj mi je pomagano, ker je Čink le prva oseba, ki jo v trgu kaj poslušajo.“
„Nekaj drugega ti imam povedati,“ obrne Joško besedo. „Ali veš, kako je z dedščino tvoje žene?“
„No, kako bode?“
„Bil sem dopoldne v trgu ter pozvedel, kako je s stvarjo. Povém ti pa, da je stvar že tako zamotana, da je najbolje, ako se z Veravsom pobotaš. Nekaj ti naj plača, in njiva naj ostane njemu. Toliko let je že pri hiši — ostane naj še dalje. Ti pa si denarja bolj potreben kakor zemlje.“
„Potreben bi bil tudi njive, toda če je stvar dvomna, sem pripravljen se pogajati. A koliko bi bil Veravs volje dati?“
„Ne vem še tega. Upam pa, da v pojde, ako le-tá pijavka od Racmana ne poseže vmes. Čul sem, da že zasleduje Veravsa, kako bi ga potegnil v svojo mrežo.“
„Ako Veravs meni plača polovico njivine vrednosti, sem pripravljen odstopiti od vseh pravic. Boljše je košček kruha v miru, kakor cela grajščina v prepiru, pravi pregovor.“
„Dobro. Jutri grem do Veravsa ter mu razodenem tvojo voljo.“
In Koreninec je odšel domov.
Koreninka je namreč podedovala po svoji materi veliko njivo, katero je imela ta za užitek. Toda njen brat kot gospodar na domu se je tudi lastil te njive, češ, da mu pristoji po ženitnem in izročilnem pismu. Ker pa pismo ni strogo ločilo te njive od drugega posestva in je Racman našel vrh tega neko malenkostno vnanjo (formalno) napako v oporoki stare Veravsovke, se je začela pravda.
Racman je bil poseben prijatelj Činku — njegova desnica. Imel je v bližnji vasi lepo posestvo iz samih prikupnin ter je veljal za bogatega moža. Dasi ni hodil v šolo, bil je vendar silno prebrisan, zlasti v sodnih stvareh. Vedel je za vsakojake postave in iztaknil vsa pota, ako je bilo treba nasititi njegovo častihlepnost in skopost. Mogočno se je vozil okrog z lepimi konji in je imel pristop do najvišje gospode. Pri sodišču so cenili „gospoda“ Racmana, pri notarju je bil priljubljena oseba, pri glavarju se je čutil kakor domá.
Zlasti rad se je bavil s prekupovanjem zemljišč. Skoro vsak do vratu zadolženi kmet se je zatekal k njemu. In če je bila pravda še tako zamotana, on je vedel najti vozel, ki ga je razvozlal vselej tako, da je kmetu zapel boben, njemu pa odpadle dobre obresti in še takó-le kak košček zemlje za nameček. Ljudje so ga sovražili v srcu, toda bali so se njegovih krempljev.
Tudi Koreninca je že večkrat vabil na svoje limanice. A ta mu ni zaupal. Zato je Racman črtil Koreninca. Ker pa ga je črtil on, črtil ga je tudi Čink.
Kaj čuda, da je Racman kmalu speljal Veravsa na led, kakor hitro je slišal o Koreninčevi dedščini. Dal mu je toliko upanja, da je bil Veravs čisto preverjen v svojih mislih. Po Racmanovih pojasnilih je spoznal, da mu ne more izpodleteti, in da bode Koreninec še vrh tega moral plačati stroške.
Hudi časi so se poostrili za Koreninca. Pravda je bila dolga, kakor vsaka, ki jo je Racman vodil. Mogočno je hodil okrog sodišča in dohtarjev z Veravsovim pooblastilom, in poleg časti, ki se je izkazovala „gospodu“ Racmanu, se je debelil tudi njegov mastni mošnjiček.
V.
[uredi]Sv. Pavel je bil pred durmi. Koreninec ga ni več pričakoval tako težko, kakor poprej. Že je bila posojilnica osnovana. Zaupno so se kmetje oklepali nove naprave, in Koreninec je nesel že pred sv. Pavlom zaostale obresti Činku.
Bil je lep zimski dan. Pri Činkovi mizi najdemo stare znance.
„Kar je prišel ta kaplan, ni več miru v župniji. Ljudje pa deró k njemu, kakor h kakemu bogu. O bodo že videli, kam jih privede ta posojilnica! Boben bode pel za bobnom, in kleli bodo zavarovanci rojstvo te trosilnice — ne hranilnice.“ Tako je modroval krčmar Čink.
„Jaz mu že pokažem, kaj je njegova dolžnost. Le pomisli, boter Čink, kaj je naredil z mojim fantom? Zaprl ga je do noči, da sem moral iti ponj. Gospod Franc pa se je odrezal: Vi ste zanikaren oče, ki bolj skrbite za to, da napolnite svoj želodec s špiritom, kakor da bi skrbeli za vzgojo svojih otrok. Racmanu razložim vse, in dala mu bodeva, kar mu gre,“ konča Murjek.
„K škofu morate iti, gospod Čink,“ svetuje mu žganjar Kvakovec.
„E beži, vrana vrani očij ne izkljuje,“ odvrne Murjek in izprazni kozarec.
„Škofa pustimo na stran. Drugače se je treba lotiti kaplana. S tožbami ga moramo obsuti. Pri vladi najdemo več zaslombe. Ti, Murjek, se domeni z Racmanom, jaz pa poskrbim v trgu, da se napiše o njem dopis v „Rodu“,“ svetuje krčmar.
„E, ta pa ta! Muljavka je pravila, da je gospod Franc zadnjič obhajilo zamudil.“
„O, tako? Zdaj ga pa že imamo. Toda molčita o tem, da ljudje ne zvedó.“
„Nekdo gre,“ reče krčmar in položi prst na usta. Kvakovec je zagledal skoz okno Koreninca.
„Kje pa ta človek dobi denar? Vidva že vesta, ali je pri posojilnici?“
„Menda je ona podedovala po rajni materi.“
„Oho, s tisto dedščino ne bode nič, kakor mi je Racman pravil.“
„No, saj ga zdaj-le dobimo v pest.“
„Dobro jutro, boter Čink!“
„O, Koreninec, ali si prišel iz železne kaše?“ zbode ga Kvakovec.
„Zakaj pa ne? Saj bi se tudi tebi prilegla, ako bi ti imeli na kaj posoditi.“
„Bore revež! Jaz nimam nič dolga, ti pa se iz njih ne vidiš. In ti bodeš meni očital, ti, ti, Koreninec?“
Kvakovec je pretil s pestjo.
Toda Koreninec namigne krčmarju, in oba odideta v drugo izbo.
„No, kaj bi rad, potuhnjenec?“
„Prosim, da mi daste ves račun, ki ga imava midva. Hočem nehati biti potuhnjenec.“
„Kaj? Ali misliš, da se takó-le račun daje? Dal ti ga bodem že, a danes ne.“
„Doklej ga bodete izdelali?“
„Bodem že povedal. Pa čemu ti bode račun?“
„Plačal vas bodem.“
„Aha, kaplan me bode plačal. Le vzemi pri njem, ker imaš večje zaupanje do pritepenca, kakor do domačega človeka in največjega dobrotnika.“
„Boter Čink, povem vam, da je silno grdo, zmerjati svojega dušnega pastirja za pritepenca. To se vam bode vračalo. Vaših dobrot sem pa jaz sit do grla, kakor še marsikdo drug. Očeta mojega ste pokopali, mene pa ne bodete. Z Bogom!“
In Koreninec je odšel.
„Pojdi pit,“ mu kliče Murjek.
„Ne pijem strupa,“ odvrne mu Koreninec.
„Torej, Čink, ti prodajaš strup? Ali si slišal?“
In vsi trije skočijo za odhajalcem; toda ta je že izginil po cesti.
„Naravnost gre h kaplanu, ali menita, da ne?“ modruje krčmar.
„E, pustimo norca Koreninca, in povej nam ti, Čink, zakaj so žganje tako obdačili,“ prekine Murjek pogovor.
„Kaplan pravi, da je to prav. Tisto naj obdačijo, kar človek lahko opusti in ne potrebuje za vsakdanji živež, ne pa tega, kar vsak dan rabimo, da se ohranimo, kakor sol, moko in sploh živila, ki jih kmet in revež potrebujeta.“
„Ali ni žganje pijača revežev? Naj obdačijo kaplanovega psa, ki ga mu ni potreba, ne pa žganja,“ odgovarja Kvakovec.
„Kako pa bi gospoda živela, ko bi davkov ne pobirala?“
„Kako pa je živela poprej, ko jih ni pobirala?“
„Zmeraj jih je, a v drugačni obliki. Ali ni bila nekdanja tlaka to, kar je zdaj davek?“ odvrne zopet krčmar.
„E, kaj, takrat kmet vsaj ni stradal; zdaj, ko je dosti šol in prostosti na vse strani, pa strada. Ti, Čink, si sicer dober za nas, a z gospodo pa vendarle držiš,“ ugovarja Murjek.
„Gosposka mora biti, Murjek! Toda vedi, da jaz ne držim križema rok, in da se moram tudi truditi, da preživim svojo družino.“
„E, beži no! Tvoj trud — pa nič! Ti sediš po letu v senci, jaz se belim na polju. Ti zlahkoma dobiš krajcarje: naprežeš konja in zletiš v Ljubljano po blago in pobiraš krajcarje. To ni težavno. Tebe gosposka ceni in ti postreže, mene pa pusti stati pred vrati.“
„Murjek, ne zabavljaj, ti si že pijan,“ ustavlja ga Kvakovec. „Čink je čislan in zaupen mož. On je za reveže.“
„Kaj? Za reveže je, res, za reveže, ki pri njem kupujejo in pijó! Ali pa ne živi on od nas?“
„Murjek, tiho! Drugače pojdeš za Korenincem.“
„Pa naj grem. Toda ne bojim se te ne. Slepar si, kar te je.“
„No, no, Murjek, saj ni tako hudo? Saj smo prijatelji,“ pogovarja ga Kvakovec. „Boter Čink, prinesite še jedno merico.“
In Murjek je pil, dokler ni zadremal za mizo.
Kvakovec in krčmar pa sta kovala tajne načrte.
Murjek je spal, toda — poslušal.
VI.
[uredi]Murjek je bil pijanec, zaverovan ves v svoje žganje. Toda hudoben ni bil. Že dolgo časa mu je presedalo Činkovo zabavljanje, in da je imel trdno voljo, otresel bi se ga bil. Dasi je žganje ugonobilo vse dobre misli v njegovem srcu, vendar čut vere in pravice ni zaspal v njegovi duši. Zató je na tihem pritrjeval kaplanovemu delovanju in nesel marsikaj na uho kmetom, ki so bili pri posojilnici. Ni bil sicer časten ta posel njegov, toda človeška slabost se poslužuje včasi tudi takih sredstev, da doseže svoje namene.
Tudi tisti dan je Čink pravil Kvakovcu, da bode Koreninca hipoma tožil za vso dolžno svoto, češ, da mu napravi stroškov. Vrh tega se vknjiži še za nevknjiženo svoto. Kvakovec pa je kot stari fant razodel Činku, da razbije po noči tablo z napisom: Posojilnica in hranilnica v Košari, registrovana zadruga z neomejeno zavezo.
Murjek je še pridno zabavljal črez nove naprave, potem ko se je bil prespal. Na večer pa je ustavil Koreninca, ki je napajal živino pri koritu, ter mu razodel tajne naklepe — seveda s prikritimi imeni.
Murjeku se je ta posel dobro izplačal. A tudi Koreninec se je za časa zavaroval pred nepotrebnimi stroški, ki mu jih je namerjaval krčmar Čink narediti. Prisilil je upnika, da je položil račun, in izplačal mu je obresti z glavnico vred.
Le senožeti je kosil Koreninec tudi tisto poletje le polovico.
Kvakovec je izvršil svoj načrt. Toda ko je snel tablo raz steno, stopita k njemu dva možaka ter ga odvedeta k županu.
Zagovarjati se je moral pred sodiščem, in obsodili so ga na tri mesece ječe.
Koreninec se je rešil oderuha ter je zopet prosteje dihal. Z veseljem je plačeval male obresti od dolžne svote v posojilnico in vsako leto je izplačal nekaj glavnice.
Posojilnice ugled je rastel, Činkova slava je pojemala, Racmanu je zmanjkalo dela. Kmetje so se ga izogibali, ker so našli pri posojilnici varno zavetje. Zadnji njegov junaški čin je bila pravda za Veravsovo njivo. Črez leto dnij je bila pravda končana. Njiva je bila vredna tri sto goldinarjev. Veravs je res dobil naposled pravdo. Toda sodišče mu je prisodilo vse stroške, katerih je bilo do 250 gld.
Leto pozneje je Koreninec zopet klepal koso pod hrastovo senco na Krasovčevem hribu. Veselo je zrl po dolini, in jednajstletni deček je pasel goved v nižavi. Govedi pa so bile štiri, in še dva telička sta skakala po zeleni ruši.
„Tonček, ženi živino domov! Sita je. Potém pa se vrni z grabljami in pokliči še strica Joška, da mi pride pomagat; zakaj senožet je velika, in solnce je že visoko izza gorâ. Ne trudimo se več za Činka, ampak záse.“
Prijetna je zavest, da človek uživa sam sadove svojega truda gospodar na svoji zemlji. Kolikega pomena si ti — kmetski dom!