Star duhovnik v Mempbisu imel j e v lopi svojega stanovališča podobo
zagrnene Izide. Bila j e umetno iz sivega marmerà napravljena. Jegov
sin, živ dečko, j e večkrat stal pred podobo, in mikalo ga zelo videti obličje
zahaljene boginje. Nekega dne ni mogel svoje radovednosti že premagati,
vzame kladivo in teslo, in odbije vel (Schleier) ; a ko se začudi, ko druga
ne vidi nego kos neotesanega kamna. „Kaj delaš tukaj? " — vpraša ga
duhovnik, ki j e ravno v lopo stopil.
„Hotel sem videti podobo božice."
„Oh, zdehne oče, tebi se j e zgodilo, kar meni, ko sem ja z še bil
mladenič in sem resnic o mislil najti v šolah učenjakov.
