Izgubljeni sin (Slavko Grum)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Izgubljeni sin
Slavko Grum
napačno kodiran zapis na dLibu
Izdano: Ljubljanski zvon 1925
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Trava, solnce, mnogo solnca. Kos kruha trgam in po�ivam. Ne da bi mi legla pot v noge, zleknem se v travo, ker to lahko storim, kadar ho�em. Nikamor se mi ne mudi in nih�e me nima tu rad. 1 Posebna okrogla preproga s sliko lete�ega orla, na kateri stoji �kof v cerkvi, znak njegovega dostojanstva. 618 Slavko Grum J Izgubljeni sin Megle gledam, kako se trgajo od tal in koljejo v solncu. Kakor bleste� up skrivajo v sebi �e dolino pod menoj. Kakor �arno, pene�e se zagotovilo. Ni�esar ne pri�akujem ve� in ne �elim, vendar mislim, da bo lepa ta dolina pod menoj. � Veselim se je. Po nogi se mi je vzpel hro�� in izziva mojo pozornost. Z neokretnimi gibi se tipa nakvi�ku, zdrsne vsak hip zopet nazaj. Z napeto skrbnostjo zasledujem njegov napor in ga mislim. Ali vse tako ni�evo je to. Mesto mi je prenapelo �ivce in sedaj prilagam vsaki drobni stvari va�nost, ki ji ne gre. Lepo je, zelo zlato je vse. Izmit in brezmade�en je svet, in vendar je le�al v�eraj truden dan nad to zemljo, nevihte so �e bile, zime so �le preko nje. Sedaj pa se je rodilo to zlato jutro, vsak dan se rodi znova. Vsak dan skrivajo v sebi megle bleste�e zagotovilo. Skozi vas grem. Otroci in kure vzprhutavajo pred menoj, �ene stopajo na prag, si z dlanmi zaslanjajo o�i. «Pcpotnik», pravijo in se umaknejo nazaj. Pred neko hi�o sedi dekle in veze. Trta je nad njo, grozdne jagode se napenjajo v solncu. Ko grem mimo, dvigne glavo in se zazre vame z velikimi, otro�kimi o�mi. �aka ga �e, ne ve �e ljubezni. Ali naj postojim, se ji dotaknem las? �e ho�em, sedem k nji pod trto, ostanem v vasi dva, tri dni � kolikor dolgo ho�em. Ne, no�em se ustavljati. No�em se ve� prerivati med ljudmi z brezplodnimi �eljami. Za hribcm je skrit ve�er. Gori stopim in ga tam po�akam. 4»

Tako potujem iz dneva v dan in pravim: izgubljeni sin. Z razuzdanim �ivljenjem si zapravil svoje premo�enje in sedaj hodi� tod okcli ter i��e� o�etove hi�e.. Med kamenjem sedim in gledam na vas. Pokojno se vije nad hi�ami dim, po poti se vra�ajo mo�je s kosami. Trudni so. Po�itka se jim ho�e. Jaz nisem truden. Sedem kar takole, kadar je, in mislim brez? plodne stvari. No� se �e vali iz gozdov, doli v vasi zapirajo vrata. Dvigniti se moram, da kam pridem.