Izgubljeni bor

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Luč na snegu Izgubljeni bor
Pesmi v prozi
Srečko Kosovel
Kristus
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



  Ves Kras so posekali. Tistih borov, ki so me črni, temni
in tihi pozdravljali ob povratku iz tujine, ni bilo več.
Gmajna, gmajna vse naokoli ...
  Skale in brinje in zvezde, med njimi moja pot. In naša
vas je grob. Moje matere ni več, nikjer, nikjer. Joj, da bi
bila, pokleknil bi pred njo, poljubil bi tisto belo, izmučeno
roko, pokleknil bi na ostro skalo, da bi noga izkrvavela:
Mati.
  Goličava. Tiho je. Grobišče. Matere ni.
  Edino tam v dalji, v dolini med skalami in brinjem,
rase bor, izgubljen bor, ki ga še niso posekali. Sam je;
vidim, od groze teman in molčeč. K nemu grem, poklek-
nem in zavpijem:»Zakaj niste posekali še tega izgublje-
nega bora?«