Izgubljena stava

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Izgubljena stava
Julij Bučar
spisal Juraj Lubič
Izdano: Slovenski narod 1. februar 1909
Viri: 25
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Ako se je Martin Strel imenoval izvrstnega strelca, je bilo to tako razumeti, da je znal izvrstno streljati; ako pa ni vsako pot pobral, ni bil temu on kriv, marveč trdosrčna divjačina, od katere so šibre, kakor je on pravil, odletele kakor bob od stene. Trdno je bil prepričan, da vsako pot zadene, ne da bi povedal kam. Zato je čestokrat z gotovo sigurnostjo stavil na svojo spretnost in je stavo večinoma tudi dobil že iz enostavnega razloga, da se narobe obistini prislovica: Sreča v ljubezni, nesreča v igri. Strel je bil namreč neznansko nesrečen v svojem zakonu, to pa le zaradi tega, ker vsled svoje kratkovidnosti ni razločil, kako cvetko si je iztrgal na vrtu življenja. Ker današnji, nič manj nego moderni zakon, nikakor ne pripušča razdružitve zakona, ni bilo našemu ubogemu Strelu pomoči; olajšal pa si je življenje s tem, da je, kadar je le mogel, vrgel puško čez ramo pa je bežal iz osrečevalne bližine najdražestnejše odaliske na svetu.

Tako ga dobimo neko jesensko nedeljo na takozvanem Kremenku, kjer je bilo obilo zajcev pa tudi lisice ni manjkalo. In ravno lisica je bila Strelova slaba lovska stran.

Na Kremenku je bilo stojišče, kamor je gotovo prišla lisica, ako je le bila sploh v gonu. To je bilo takozvano sigurno stojišče, kjer ni smel nihče drugi stati, nego Martin Strel. Zaradi njegove dobrodušnosti so ga vsi lovci imeli radi, ter so mu tudi iz spoštovanja do njegovih let brez ugovora prepuščali najboljše stojišče.

Tako je bilo tudi danes. V lovski službi že osiveli brakir Jazbec, ki je Strela peljal na prostor, se je ž njim rad pošalil.

»Gospod!« mu de. »Danes boste gotovo streljali, lisica je zunaj.« 

»Pa bom tudi zadel,« se odreže Strel.

»Ali pa tudi ne, hehe,« mu nagaja Jazbec. »Samo pazite, da ne boste tako napravili, kakor onega dne gospod adjunkt. Vidite tukaj! Tri šibre so prevrtale mojo kučmo, k sreči ni šlo ničesar v glavo. Kakor vidite, je moja kučma iz lisičje kožuhovine. Gospod adjunkt je stal ravno tukaj, kakor ste sedaj vi. Ko pridem jaz po globokem jarku za temle robom mimo, me je imel adjunkt, ki je videl le kučmo, za lisico, pa je kar treščil vanjo. Za Boga, takega strahu bi ne hotel še enkrat doživet, kaj ne, gospod Strel?«

»To je bilo neprevidno,« pravi Strel, ogledujoč si prestreljeno kučmo. »Jaz streljam in zadenem rajši lisico.« 

»Ali pa lisjaka, haha! Kaj pa, ko bi enkrat vendarle mimo ustrelili ...«

»Jaz! Mimo! Nikdar!«

»Ej, gospod Strel!« se prilizuje Jazbec. »Kaj ni nič zato, ampak dobro bi bilo kaj piti na lisičjo kožo, saj ne zamerite, litrček vina bi pa vendar stavil, da ne boste ubili ...«

»Dobro, Jazbec, dobro. Vi en liter, jaz pa tri. Velja!«

Lov se je pričel. Psi so prav živahno bevkali, lovci pa pridno streljali. Po končanem gonu se lovci snidejo na dogovorjenem prostoru. Vsak lovec je prinesel zajca, gospod Strel je prišel prazen.

Baron Žiga, najemnik lova, se začudi.

»Kaj? Gospod Strel! Kje pa je lisica?«

»Ni je bilo,« odgovori Strel na kratko.

Baron pogleda brakirja Jazbeca.

»Kaj ni bil lisjak v gonu. Kam pa je zbežal?«

»I, naravnost proti gospodu Strelu.«

Te besede so Strela malo zmedle.

Gospod adjunkt, strelec divjih kučem se približa ter pripoveduje tale dogodek:

»Bil sem sosed gospoda Strela na griču gori, odkoder sem vse videl in slišal. Psi dvignejo lepega lisjaka in ga tirajo naravnost proti gospodu Strelu. Že sem se veselil, kako bo ta lisjak lepo padel. Toda lisjak se plazi, ne prav hitro, po mali stezici tik za robom nasproti stojišču, in ko ga gospod Strel zagleda, dvigne desno roko s stegnenimi prsti proti njemu, jo parkrat zasuče v zraku ter pravi glasno:

»No, Jazbec, danes ne bo nič.«

»Lisjak pa, užaljen, da ga je gospod Strel nazval Jazbeca, se hipoma okrene in izgine v gošči.«

Glasen krohot.

Jazbec se je smehu skoro na tla zvalil. Strel pa je najprvo čudno pogledal, potem pa je tudi še sam bruhnil v smeh, rekoč:

»Temu je kriva Jazbečeva prestreljena kučma, imel sem lisjaka za brakirja Jazbeca.«

»Pa stava je izgubljena,« se zadere Jazbec.

»Saj nisem streljal, torej tudi ne zgrešil —« se izgovarja gospod Strel.

Lovci pa so bili vsi edini v tem, da kdor ne strelja ob pravem času, tisti zgreši.

»No, pa naj bo,« kapitulira gospod Strel s postranskim pogledom na gospoda adjunkta.

»Ker je bolje, da sem lisjaka imel za brakirja Jazbeca, kakor narobe, me ta stvar tako veseli, da vas vse povabim na dobro kapljico, pa tudi vas, gospod adjunkt, dasi je vaš neroden strel v kučmo kriv, da mi je danes lisjak ušel.«