Izgubljen ženin

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kdaj bo sodni dan? Narodne pripovedke iz Mežiške doline
Izgubljen ženin
Vinko Möderndorfer (1894)
Prikazni
Izdano: COBBIS 2830133
Viri: COBBIS 2830133
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Ožbalt je bil pet in dvajset let star, ko si je poiskal nevesto. Gospodaril je sam na majhni kmetiji, ker so mu bili starši umrli že v njegovi zgodnji mladosti. Nekega dne je sklenil, iti k črnskemu župniku in plačati oklice. Anica, njegova nevesta, mu je prigovarjala da bi šla v župnišče šele prihodnji dan, češ, danes je ravno petek, torej najnesrečnejši dan v tednu. Ožbalt je pa godrnjal: »S Podpece sem prišel zaradi tega, pa bi se skesal zavoljo petka! Saj tudi smrt ne bo čakala in vpraševala, je ali petek ali svetek!« Obveljala je njegova.

Ožbalt je bil kljub svoji mladosti starokopitnež. Pri njih je bila navada, da so pili vino, ko je otrok prvič zagledal luč sveta, ko je bil birman, ko je šel vojake služit, ko se je ženin in ko je umrl. Ožbalt je zavil v gostilno in se vrnil šele v mraku preko Pristave domov. Blizu pokopališča se je spotaknil ob mrtvaško glavo. Brcnil jo je s pota in zamrmral: »Če hočeš, pa pridi tretjo nedeljo na svatbo!« Glava je izginila in iz teme se je slišalo: »Prišel bom! Ti pa vrni!«

Čim bolj se je bližal dan poroke, tem bolj je Ožbalta skrbelo, kaj bo, če pride mrtvaška glava res na svatbo. V župnišču so mu svetovali, naj gosta lepo sprejme in če pride v katerekoli podobi. Če bi ga gost v povračilo povabil s seboj naj nikar ne odreče.

Ko so bili gostje na svatbi najbolj dobre volje, so se odprle duri in k ženinu je pristopil lepo oblečen tujec: »Odzval sem se tvojemu vabilu.« Ženin mu je lepo postregel in gost se je zelo dobro zabaval. Med dvanajsto in eno uro pa je pristopil k ženinu in mu rekel: »Moj čas je pošel. Zdaj te pa vabim jaz, da greš z menoj na mojo svatbo!« Ožbalt se je poslovil od neveste: »Obljuba je Bogu ljuba« in odšel z gostom. Molče sta dospela na oni kraj za pokopališčem, kjer je pred tremi tedni ležala mrtvaška glava. Velike duri so se odprle in Ožbalt in gost sta bila na onem svetu. Ožbaltu se je vse tako lepo zdelo, da je kar gledal in pozabil iti naprej. Gost ga je bil že med potjo opomnil, da se morata vrniti, ker je čas potekel. A Ožbalt ni hotel o vrnitvi nič slišati. Dospela sta kmalu k svatom. Komaj sta prestopila hišni prag, se je gost zopet oglasil: »Vrniti se boš moral, tvoj čas je že v drugo potekel.« Kmalu nato ga je gost prijel za rame in ga odpeljal k velikim vhodnih durim, češ, človeku je samo drobtinica usojena.

Ožbalt se je zavedel pri najlepšem dnevu pred Črno. Toda ta ni bila več vasica, kakšna je bila; črnih gozdov ni bilo v okolici, gola rebra so molela na obe strani, kjer je bilo prej košato drevje, od zapadne strani pa se je valil dušljiv dim iz topilnice svinca. Ožbalt se ni mogel načuditi, ker je bila vas tako obljudena, kakor da je nedelja in bi ljudje hodili iz cerkve. Toda srečeval je samo tuje obraze v sivih in zamazanih oblekah, ki so nosili ob belem dnevu svetilke, kakor da bi nekaj iskali, česar pri sončnem svitu ne bi mogli najti. Vsi so hiteli in nekam sovražno ogledovali Ožbalta v praznični svatovski obleki, češ, ti nisi nam enak, ni ti treba iskati, za čimer se mi z lučjo pehamo vse življenje brez uspeha. Ožbalt se je ozrl nazaj na sive ljudi, če bi bili našli mogoče ona vrata, a razpršili so se in vsak je zase stopal v hrib. Odšel je v župnišče. Še med potjo se je oddahnil. Čim bolj se je bližal visokemu cerkvenemu stolpu tem manj ljudi izmučenih in upadlih obrazov s svetilkami je videl. V župnišču je našel gospoda, ki je bil po obliki in postavi podoben prejšnjemu župniku, a bil je vendar tujec.

Župnik je začudeno poslušal Ožbaltovo pripovedovanje. Pogledal je v knjige in našel v njih zapisano, da se je pred tristo leti zgubil ženin Ožbalt, ki je zapustil z neznanim gostom svojo svatbo. Vprašal je še, kdo gospodari na njegovem posestvu, a je izvedel, da je prešlo v grofovo last.

Župnik je zaukazal takoj zvoniti, kajti Ožbalt se je ob zadnjih besedah sesul pred pragom v prah.