Izgovori

Jutro, št. 81, nedelja, 6. april 1930, stran 9, Ost: Izgovori (Osip Šest)

22. jan 2018, France Malešič

Ost:

Izgovori

Kako je v drugih poklicih, ne vem. Opravljal sem sicer že posle, ki so povsem drugačni kakor ta moj poklic, v katerem se sučem dan na dan. Skladal sem drva, lepa brezova polena na velikem dvorišču nadškofa Rjazanskega in na kolodvoru istega mesta sem pometal čakalnice ... A izgovorov tam ni bilo, namreč izgovorov, če je prišel kdo prepozno ...

A tu pri nas pa rastejo in se rode izgovori. Teater sam jih rodi, vsaka zakasnitev ima svoj vzrok in ta vzrok je vselej podprt s tehtnimi dokazi. Vse skupaj pa se imenuje »izgovor«.

Tekom let se je nabralo te robe za celo debelo učno knjigo, za navodila: »Sto izgovorov, praktično preizkušenih, za primer, da si skušnjo zamudil.« Najdemo nazrazličnejše, enostavne in zapletene, take, ki so samo govorjeni, in take, ki zahtevajo tudi dramatične igre – končno, še psihološko zapletene.

Saj ne bo zamere, ako izdam enega ali drugega za splošno uporabo; narobe, obetam si, da bodo vsi oni, ki morajo vsak dan ob določeni uri nastopiti svojo službo, hvaležni zanje in pridno segali po njih.

Eden najbolj priljubljenih krivcev zakasnitve je ura in če bi bili stari Grki že poznali to iznajdbo, bi jo bili gotovo že uporabljali. Zato je izgovor z uro spoštovanja vreden, sivolas, klasičen in še vedno učinkovit. – Uporabljajo ga oni, ki delajo vtis solidnosti, recimo Skrbinšek. Pride in pravi: »Hudiča, ura se mi je ustavila, pa sem zamudil.« Včasi gre pa v hiši takega zamudnika vse narobe in se ustavijo vse ure na mah ali pa kažejo za pol ure kasneje, nego je začetek vaje napovedan. To bi bile ure – varijacij je nešteto.

Potem pridejo trenutne bolezni ... »Slabo mi je postalo,« pravi Železnik, »slabo od želodca.« To je zelo učinkovito. Včasi mu prične doma točno pet minut pred deveto teči kri iz nosa in čeprav je šibke in slabotne rasti, mora imeti krvi izredno mnogo, ker mu teče včasi kar dve uri nepretrgoma in bi vsak drugi normalen človek izkrvavel. Da, da, Železnik ima mnogo krvi, on je polnokrven tič.

Potem pridejo efektnejši izgovori. Recimo: britve. Tako pride zamudnik in pravi: »Bril sem se, pa sem se urezal in nisem mogel takoj ustaviti krvi ...« Ko ga pogledate opoldne po skušnji, spoznate, da se je njegova rana zacelila pošastno hitro in da je kirurgija diletant proti zdravi konstituciji ...

Zelo uspešno uporabljen izgovor je vlak in prelazi na progi. Tisti, ki stanuje bolj daleč, se ga poslužujejo: »Ravno grem, pa zapro rampo in vlak je stal deset minut – ni vrag, da sem zamudil. A kazni ne bom plačal, saj nisem jaz kriv, da so prelazi tako idiotsko urejeni ...«

Zgodé se včasi nezaslišani slučaji na tem svetu. Tako recimo našega Kralja gospodinja pogosto zaklene v stanovanje in odide na trg. Seveda revež trka, a koncem koncev mora počakati, da se gospodinja vrne in ujetega ptička izpusti – da je skušnja zamujena, je jasno. In po čigavi krivdi? Po Kraljevi? Kaj še! Kriva je gospodinja – nje pa ne moremo kaznovati.

Ako stanuje Lipah mesec dni pri eni gospodinji, ji da vsaj dva do trikrat umreti. In ta katastrofa nastopa kronično, vedno pred skušnjo in mora on pomagati. – To je zelo hudo in nam vsem se močno smili. Kaj se hoče, pač nima sreče z gospodinjami.

Ker smo že pri gospodinjah! Rajnki Ločnik je imel z njimi posebne izkušnje. Kadar je zakasnil, je prisopel in povedal: »Oj, to je bila gonja! Ob sedmih vstanem in se učim vlogo (!), naenkrat začujem krike. Gospodinja je pričela roditi. Služkinje ni, ata Ločnik po zdravnika in babico. Pa sem se zakasnil – oprostite prosim.« in Ločnikove gospodinje so bile posebna pasma, one so znale včasi kar po dvakrat na teden roditi ... Da, da, marsikoga obdari Gospod Bog z izrednimi čednostmi.

Učinkovito sredstvo je telegram ... Poznal sem take člane, ki so imeli tak papir vselej pri sebi. Zamudiš skušnjo – ala, prišla je brzojavka in umrl je brat ali sestra ali stric. In dajali so umirat, žlahti kar do petega kolena, ko so bili odpravljeni in iztrebljeni že prav vsi – pa od začetka ...

O, izgovorov je, kolikor kdo hoče, zakaj fantazija je lep dar božji in posebno igralcu blagodat in pomoč. – V tej obilici lepih in logičnih izgovorov pa sem našel enkrat enega, ki je krasen in imeniten po svoji svojevrstni logiki. Avtor njegov pa je Potokar. Tole se mu je zgodilo, da je zamudil. »Grem ob osmih z doma,« pravi, »in zdajci se ozrem, za menoj stopa pes. Velik, lep pes. Grem naprej, pes za menoj. – Napodim ga, a pes nič – kar naprej za menoj. Tako pridem do teatra. Pes z menoj – prav pred vrata. Tu se mi je zasmilil in obrnil sem se in ga odpeljal – na policijo. Res, smilil se mi je in nisem imel srca, da bi bil pustil zvestega kužka kar tako na cesti – zakaj skušnja bo dolga ...« In taka odkritosrčnost porazi, kaj hočete, lepo je, če ima naš član tako rad pse ... da jih vodi kar na policijo ...

Da, izgovori! So nekaj posebnega in nas spremljajo od šolskih let, ko smo zvezke doma pozabljali in se pred vsako šolsko nalogo urezali v prst in ga obvezali z robcem ... Izgovori niso laž, oni so izgovori –! V teatru so pa imenitni, oni romajo po ustnem izročilu iz roda v rod in so del zgodovine teatrske ... Tekom let izgube svoje prvotno lice, kolegi jim dodenejo bleska in sijaja – postanejo že anekdote in naš, trenutno sto osemnajst let stari večni mladenič, papa Danilo, ni dosegel rekorda v letih, temveč je tudi mojster v izgovorih ... Da, da, ljubi kolegi, tu imejmo primero, kam privede telovadba duha in plavanje!