Izgnanci (Miran Jarc, 1)
| Izgnanci (Nezbrane pesmi) Miran Jarc |
| |||||||||||||
Valovi dima ovijajo žarnic kričeče soje …
vihar razbrzdanih popevk in krikov in kletev se staplja v godbo ogromno,
ki trga ko zver nenasitna še ujedljivo, vonjivo
laskanje vijolin in cimbal čarobnih sviračev-ciganov …
in jaz — otoček, ki skoro preplavlja ga že razljučeno morje.
Od vseh vetrov
so se s tepli skupaj ti blodneži, obupanci, rovarji,
sanjarji novih zakonov, kovarji neznanih usod.
Glej: še gruntarja, debeljaka je omamila
melodija skrivnostna, ki valuje od srca do srca:
s trudnim glasom popeva, taktira z omahujočo roko — —
(kaj mar so mu zdaj računi, kupčije, ko tudi njegovo
smejoče srce niha v neznanih tokovih).
Tam v zboru prostakov pri mizi v kotu razgraja klepar,
v srce se ujeda mu misel, da njegov sin-mladenič
zasluži več kot oče …
Iz omotice me je predramil neznanec z otroškimi očmi:
»Saj me poznate!«
»»Kako?««
»Proletarec sem!« in mi podal je rokó.
In že sva brata. Iz njegovih besed Amerika diha
in vsa brezmejnost tujine, bojišč …
še mu ni vgasnil plamen v očeh,
še veruje mož-otrok, da se vtelesijo sanje presmele.
Tam v kotu zaupno šepečejo
prekupovavci — jekleni možje,
a tudi nje že zastruplja divja pesem,
ki obliva duše vseh teh zatočencev.
Čuj: kak drsijo prek src razžarjenih, trudnih
utripi vriskajočih vijolin, ki jim bajalci duš —
bohemi izvabljajo strupe opojne …
(v pretihih samotnih urah
je neznan zamaknjenec poslušal nebeške zvoke
in jih zapisal —).
In zdaj so te melodije edina vez,
ki druži nas vse izgubljence … vsi bratje zdaj, v kres
so zagorele nam duše, ki vriskajo od hrepenenj,
v eno se stapljata kletev in sen:
v oni skrivnostni prakrik — o, kak te poznam —
ti večno neutešeni kam … kam …
Iskreče se luči, dušeči dimi, kriki in viki, množic mravljišče,
vse to — ogromni kaos, ki išče, išče
česa?
In nad vsem vijoline tolaživke, spravljivke pojo.