To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Nikar poditi revežev,
če prosijo te kruha v dar!
Poslušaj, kaj v sramoto nam
storila je brezumna stvar.
In ne sramuj se v očéh solzice,
ko čital bodeš te verstice.
U rovtih daleč, kjer pomlad
nikdar ljudem se ne smehljá,
je dom sicer bogatega,
vendar ne srečnega možá.
Bogastvo imel je ne'zštevno, –
serce samotno, prazno, revno.
Prišel je sivček, reven mož,
ga prosit kruha bogajmé,
raztergan, bos in brezoglav,
v očéh so glada mu solzé:
„Gospod! dajte mi kruha kosček,
v imenu božjem prosim vbožček!“
Al prošnje vse nič ne zdajó,
po pasje 'z hiše ga spodí,
serca ne gane revež mu,
ki mraza trepetá, ihtí. –
Z molitvijo ljudí glušiti,
drugod ukaže mu prositi.
Berač čez dvor napoti se,
ko ravno poldne je biló,
in vidil skledo je pred psom
napolnjeno z dobro jedjó.
Pretužen zdihnil je v nebesa,
ter brisal si solze z očesa.
Oj! misli revež, mili Bog!
Ko bi imel tri kosčike,
kar tolstemu ostaja psu –
kako bi jez nasitil se.
In pes, ki ljut je sploh ko kača,
se milo v reveža obrača.
Pogum je dala lakot mu,
nič več se ne boja pesá,
pripogne revež k skledi se –
lej! – mirno skupaj kosita.
Prijazno pes se mu príbliže,
ter mu roko pohlevno liže.
Pri oknu stal je bogatin,
in vidil vse, kar se godí.
Verjeti tega ni mu moč. –
„Dans lastne me slepé oči!“
Psa, ki je hud bil, grozoviti,
kosilo vidi ga deliti.
In padel žark nebeški je,
ljubezni žark mu v dno serca:
v podobi tej zagledal on
besede je Zveličarja.
Po reveža je hitro planil,
pri svoji mizi ga nahranil.
In verjemite! od soréj,
nikdar več od pesá
v osmiljenji bogati mož
osramotiti se ne dá.
In če ga revež kruha prosi,
gotovo ž njim pri mizi kosi.
