Izdajstvo in sprava
| Izdajstvo in sprava (Povest) Josipina Urbančič - Turnograjska |
| |||||||||||||
Vojna med križem in polmesecem je že leta trajala. Eden najboljših in najhrabrejših braniteljev križa je bil Jurij Kastriotič, ban arbanski. V mnogih bitvah z Muratom in pozneje z Mehmedom je bil on zmagovalec in pred njegovim mečem se je vse treslo. Ni ga bilo Turkom mogoče premagati. Toda čim bolj je to Kastriotič Mehmedu s svojimi zmagami dokazoval in čim bolj ga je s svojim mečem o tem prepričeval, bolj je Mehmed nad njim krhal srd in jezo in je tem bolj želel, da bi mogel že enkrat njegovo viteško glavo na kol natakniti. Toda uvidel je, da ga z mečem nikakor ne more v pest dobiti. Zato sklene to doseči z izdajalstvom.
Kastriotič je imel nekega Muso kot prvega prijatelja in vojskovodjo. Ta je bil ravno tako hraber in pogumen kakor sam Kastriotič. To je Mehmed vedel in iz tega je hotel splesti mrežo, v katero je mislil ujeti nepremagljivega arbanskega bana. Nekega dne pošlje torej Mehmed Musi pismo, v katerem neizrečeno hvali njegovo junaštvo in hrabrost. S sladkimi besedami kuje takorekoč v zvezde njegovo slavno ime in mu reče, da Kastriotič ni vreden imeti takega junaka za svojega vojskovodjo, ker mu tako slabo plačuje njegova junaška dela. Kaj imaš pri njem? Kaj ti da — mu reče nadalje — za tvoje velike zasluge? Nič in zopet nič je tvoje plačilo. Glej, kako boljše jaz povračujem junaštvo svojih podložnih. Ako bi ti meni toliko bitev dobil, toliko sovražnikov premagal, kralj bi že bil, z blagom obdarjen, da ne bi vedel kam z njim. Bodi tedaj pameten, hrabri Musa, zapusti svojega nehvaležnega gospoda, ki ne zna tvojih zaslug po vrednosti ceniti. Zapusti nehvaležnika in meni ga izroči. Ako mi to storiš, te hočem kraljevsko obdarovati in te visoko postaviti nad vse svoje veljake. Kralja arbanskega te hočem storiti in vedno tvoj prijatelj biti. Musa, ne vrzi po neumnem od sebe svoje sreče, ki ti jo silni car kopna in morja ponuja!
Kri stopi Musi v lica, ko bere te zapeljive besede. Pa kmalu postane zopet ves bled, zelo razkačen vrže pismo na tla in zavpije: »Ali jaz, jaz, da bi zapustil svojega dobrega gospoda? Jaz da bi ga izdal? Nikdar! Pokončati hočem ta satanski list, da ga moje oči ne bodo nikdar več videle.« Pripogne se in ga pobere. »Še enkrat ga hočem brati,« reče sam pri sebi, »saj od srda skoraj ne vem, kaj da vse hoče Mehmed od mene!« Začne ga brati in besede zapeljive kače mu začno ovijati srce. »Nehvaležen moj gospod?« — reče tiho — »nehvaležen? Mehmed! Morebiti imaš prav? Kaj mi pa ti obetaš? Bogastvo — čast — kraljestvo ... Res lepe reči.« — Malo časa postoji tih in zamišljen. Nebeški svarilni angel, glas, ki ga je položil dobrotljivi stvarnik v prsi vsakega človeka, mu zdaj zopet kaže grdobijo izdajstva. »Ne, ne,« — reče, — »tako grdo nečem vračati prijateljstva in ljubezni svojemu gospodu. Sam mu hočem pokazati pismo, da bo videl, kako zapeljiv je ta grdi Turčin.« Zopet prime pismo. Ali kakor da bi neka skrita moč njegove oči na črke vlekla, začne zopet brati tiste besede, ki mu obetajo vse posvetno, kar si le more želeti človeško srce. In zopet reče: »Kako življenje bi bilo to, ah, kako življenje! Povsod vsega dovolj! Češčen! Biti celo kralj! Lepo bi bilo — zares lepo! Saj je tudi res! Kaj mi more Kastriotič dati? Zadnjo bitvo je zgubil in morebiti mu bo tudi prihodnjič sreča hrbet pokazala? Mehmed pravi, da naj nikar sreče neumno od sebe ne vržem. To bi pa storil, če ne bi hotel njegove želje izpolniti. — Sklenjeno je. Odšel bom torej k Mehmedu, da dobim premoženje, čast in kraljestvo.«
Kmalu po tem stoji ravno isti Musa pred Mehmedom. Ta mu zdaj ponavlja še veliko sladkejše vse besede in obete, ki mu jih je preje pisal, in mu tako na dušo govori, da mu s časoma vest potolaži in v spanje zaziblje. Musa hoče od Mehmeda 25000 vojakov, da bi z njimi nad Kastriotiča udaril in ga premagal. Mehmed mu jih dovoli. S težkim srcem se je spomnil še včasih Kastriotiča in njegove ljubezni. Ali zdaj je bilo prepozno, da bi bil Turke zapustil. Zato si prizadeva, da bi svojo vest pomiril in da bi več ne mislil na storjeno izdajstvo.
Bilo je v februarju leta 1454., ko pride Musa s svojo vojsko na Dibrensko polje, kjer je bil Kastriotič s svojo armado. S prevzetnim glasom kliče in vpije Musa, da naj pride Kastriotič na dvoboj, če je junak, kakor Musa. Pač je Kastriotič slišal te besede. Še predobro jih je sllišal, ker mu je bila vsaka oster nož v njegovo srce. Toda ni se hotel takoj oglasiti. V srce ga je skelelo izdajstvo prijatelja, ki mu je bil več kot prijatelj, ker ga je ljubil kot lastnega brata. Rad bi mu bil še zdaj prizanesel. Ko pa Musa le neprenehoma in zabavljivo vpije in Kastriotiča na dvoboj kliče, zavre srd in jeza v Kastriotičevem srcu, plane na svoje junaške noge in hoče pokazati, da je še vedno stari Kastriotič. Ves razkačen skoči na svojega strelovitega vranca in dere nad Muso, ki je stal na čelu svoje armade. Musa se kaj takega ni nadejal. Mislil je, da se bo Kastriotič zbal njega in njegove velike vojske in da si ne bo upal biti se z njim. Ali ravno to, kar je mislil o Kastriotiču, se je zgodilo njemu. Kastriotičev oroslanski pogum spremeni Muso v zajca in Musa Kastriotiču pete pokaže. Zdaj se vrže Kastriotič z vso svojo močjo na sovražno armado. Strašen boj je bil — bilo je mesarsko klanje. In ko se prikaže bleda luna tisti večer izza temnih oblakov, obsije okoli 20.000 Turkov, ki so na Dibrenskem polju zadnji boj bojevali.
Ne da se dopovedati občutje Muse, ko je zdaj šel proti Carigradu z majhno trumico, s katero se je jezi hrabrega Kastriotiča odtegnil. Pač vse drugače mu je bilo pri srcu nego takrat, ko je na čelu velike zmagoupne vojske zapustil zidovje tega mesta. Upal je ta čas, da se bo vrnil v Carigrad kot ovenčan in češčen zmagovalec nad Kastriotičem. Namesto tega vidi za seboj le trumo boja trudnih, raztrganih in ranjenih Turkov. Čuti na obrazu sramoto, v srcu žalost, in nekaj, kar ga vedno, vedno izdajstva toži. Boji se trenutka, ko bo stal pred ostrim Mehmedom. Kakor mal učenček, ki mu je njegov srditi učenik gorko klofuto pritisnil, tako gre Musa pohlevno skozi ulice Carigrada in si ne upa obrniti svojih oči na ljudstvo, ki ga z izdajalcem pita. Celo ženske in otroci mu žugajo in kažejo s prstom za njim.
Zdaj ga Mehmed pokliče pred se in v njegovih očeh, iz katerih so iskre divje jeze švigale, je Musa lahko bral, kaj da ga čaka. Kmalu zagrmi srditi car nad Muso, ki s povešenimi očmi pred njim stoji: »Grdi kaurine! Ali mi tako vračaš mojo dobroto? To je torej zmaga nad kristjani, ki si mi jo obljubil. Izdajalec si, grd izdajalec, in pri bradi Mohamedovi, kolec, na katerega te dam natakniti, naj priča, kako Mehmed izdajstvo plačuje. Sluge! Odpeljite tega kaurina izpred mojih oči in ga na kolec nabijte!«
Gotovo bi se bilo izvršilo to povelje srditega Mehmeda, ako bi ne bili Musovi tovariši za njega prosili in mu rekli, da se je sicer vrlo branil, da pa vendar ni mogel premagati nepremagljivega Kastriotiča. Ko je Mehmed to slišal se mu jeza malo poleže, toda vendar zapove, da se mora Musa brez odloga pobrati iz njegovega cesarstva.
S tužnim srcem odide Musa iz mesta, v katerem je upal doseči čast, bogastvo in kraljestvo. »Kje je blago, kje je bogastvo, kje je čast, kje je kraljestvo?« se poprašuje. »Ime izdajalec je moje plačilo. In kam naj sedaj grem? Nikjer nimam prijatelja, nikjer doma! Pa saj zaslužim, ker sem mogel svojega gospoda izdati.«
Ko se spomni svojega gospoda, mu tmo njegovega srca kakor urna strela preleti misel, da bi se vrnil k njemu in bi ga odpuščanja prosil. »O, Kastriotič je velikodušen, on mi bo odpustil,« reče sam pri sebi in se poda k njemu na pot.
Bilo je po zimi. Goste megle so delale tisto temino, ki more celo veselega človeka tužnega napraviti, ko je hodil Musa sam in zamišljen po oni poti, ki mu je bila mogoče najtežja v vsem njegovem življenju. Strah in nada sta se bojevala v njegovih prsih in močno mu je tolklo srce, ko se je bližal Kastriotiču. Z verigo okoli vratu se vrže k njegovim nogam in z glasom, ki je Kastriotiča prisilil, da je na vse poprejšnje pozabil, mu reče: »Grešnik sem, velik grešnik, ker sem pozabil tvojih dobrot in tvoje ljubezni in sem te hotel izdati v roke tvojemu najhujšemu sovražniku. Toda večna pravica me je hudo kaznovala. Glej, Musa, tvoj nekdaj hrabri Musa, te zdaj na kolenih prosi odpuščanja. Ako se spomniš še kaj svojega prijateljstva do njega, ako še ni njegovo izdajstvo ugasnilo zadnje iskrice ljubezni v tvojem srcu, odpusti mi! Prizanesi skesanemu, saj je pripravljen preliti za tebe zadnjo srago svoje krvi.«
Toda blagočutnega Kastriotiča ni bilo treba tako prositi. Saj mu je dovolj povedala solza, ki se je utrnila v mokrih Musovih očeh. Ljubezen do Muse se zbudi s ponovljeno močjo v njegovem srcu in s solzo v očeh mu reče: »Ne tam na tleh, tu na mojem srcu je mesto za tebe! Sem tedaj! Kastriotič te ljubi, kakor poprej.«
Srce bije na srcu. In kakor da bi se sama nebesa veselila take ljubezni in sprave, naenkrat se oblaki ločijo in veličastno zlato solnce posije na oba. V njegovem svitu zablišče solze, ki so se kakor žlahtni biseri tresle v srcu vsakega pričujočega.
Stanovitno je bilo potem prijateljstvo teh dveh Slovanov in Musa je bil Kastriotiču zvest, dokler ga niso Turki vjeli in okrutno usmrtili.